DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · 2017. 10. 26. · logisti čnih procesov varnosti pri...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

DIPLOMSKO DELO

Polona Kotnik

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

TRANSPORTIRANJE BLAGA PO CEVOVODIH V FUNKCIJI LOGISTI ČNIH

PROCESOV VARNOSTI

Mentor: Kandidat/-ka: Mag. Štefan NOVAK Polona KOTNIK Lektor: Alenka Jelovšek

Celje, november 2009

UNIVERSITY OF MARIBOR FACULTY OF LOGISTICS

A thesis submitted for the degree of Bachelor of Science in Economic and Technical Logistics of Professional

Higher Education Programme

GOODS TRANSPORTATION THROUGH PIPELINES IN FUNCTION OF LOGISTICS

SECURITY

by

Polona Kotnik Supervisor: Mag. Štefan Novak Proofreader: Alenka Jelovšek

Celje, November 2009

ZAHVALA Mentorju mag. Štefanu Novaku se iskreno zahvaljujem za strokovno vodenje,

nasvete in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre družini in

prijateljem, ki so me vselej podpirali ter mi po potrebi tudi pomagali in svetovali. Ne

smem pozabiti na Alenko Jelovšek, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo, in Evo

Sušec, ki mi je pomagala pri prevodu povzetka v angleščino.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Polona KOTNIK, roj. 27. 1. 1987, študentka Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru, program Gospodarska in tehniška logistika VS, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti pri mentorju mag. Štefanu NOVAKU avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni: teksti niso uporabljeni brez navedbe avtorjev.

Polona Kotnik Celje, november 2009

Univerza v Mariboru – Fakulteta za logistiko Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti vi

POVZETEK Prenos blaga po cevovodih je z vidika gospodarnosti sprejemljivejši kot kateri koli drug način transporta. Začetni vložek je sicer visok, vendar se relativno hitro povrne. Plinovodi so najbolj razširjena vrsta cevovodov v svetu. Slovenija je povezana v gosto mrežo plinovodov razvitih zahodnoevropskih držav, ki plin uvažajo iz Rusije preko Ukrajine v Evropo. Evropska unija se močno trudi, da bi spore glede tranzita plina preko Ukrajine omilila oziroma se tej problematiki izognila, zato snuje nove projekte plinovodnih sistemov, ki bi potekali po različnih geografskih regijah. Tako so bolj znani trije projekti na področju energetike EU, in sicer tri trase plinovodov: Nabucco, Južni tok in Severni tok. Z diplomsko nalogo želimo predstaviti cevovodne sisteme s poudarkom na plinovodih z vidika varnosti prenosa plina. Varnost ljudi in okolice predstavlja ključni element pri prenosu plina in bi morala biti najpomembnejše merilo. Treba bi bilo razmisliti o pripravi mednarodnega varnostnega projekta, ki bi bil osredotočen na področje varnosti plinovodov, saj so tovrstne nesreče vse pogostejše. KLJU ČNE BESEDE

- vrste cevovodov - viri in dobava zemeljskega plina - plinovodno omrežje - varnost prenosa blaga - plinska kriza


Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti vii

ABSTRACT From the economical point of view goods transportation through pipelines is much more acceptable than any other way of transportation. Primary investment is usually high, but it is relatively quickly returned. Gas pipes are the most widely used kind of pipelines in the world. Slovenia is connected into the dense net of gas pipes of the developed West European countries that imports gas from Russia across Ukraine to Europe. The European Union is trying really hard to mitigate the conflicts about the gas transit over Ukraine. To avoid this problem, it is planning new projects of gas pipes systems, which would run in different geographical regions. There are three more widely known energetic projects in the European Union: Nabbuco, North Current and South Current. With this diploma we want to present pipeline systems. The emphasis is on the gas pipes from the viewpoint of gas transportation security. Safety of people and environment represents the key element in the gas transportation. It should also have to be necessary to think about the preparation of the international security project that would specialize for the gas pipes security because of the frequency of this kind of accidents. KEYWORDS

- Kinds of pipelines - Natural gas delivery and sources - Gas pipe net - Safety of goods transportation - Gas crises


Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti viii

KAZALO VSEBINE

1 UVOD................................................................................................................ 11

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ............................................................... 11 1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA ..................................................................... 11 1.3 METODE DELA ....................................................................................... 12

2 TEORETI ČNE OSNOVE CEVOVODNIH SISTEMOV............................ 13

2.1 TEHNIČNE LASTNOSTI CEVOVODOV............................................... 14 2.2 VRSTE CEVOVODOV............................................................................. 15

2.2.1 PLINOVOD............................................................................................ 16 2.2.2 NAFTOVOD........................................................................................... 20 2.2.3 VODOVOD ............................................................................................ 22 2.2.4 OSTALE OBLIKE CEVOVODOV ......................................................... 24

2.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI CEVOVODOV ..........................................25

3 OBSTOJEČE STANJE PLINOVODNEGA SISTEMA.............................. 27

3.1 POSNETEK STANJA DOBAVE ZEMELJSKEGA PLINA .................... 27 3.2 KRITIČNA ANALIZA OSKRBE Z ZEMELJSKIM PLINOM ................ 29

3.2.1 PRAVNA PODLAGA ............................................................................. 36

4 PRENOVA VARNOSTI LOGISTI ČNIH PROCESOV PRENOSA BLAGA SKOZI DRŽAVE..................................................................................................... 39

4.1 PLINOVOD NABUCCO........................................................................... 39 4.2 PLINOVOD SEVERNI TOK .................................................................... 40 4.3 PLINOVOD JUŽNI TOK.......................................................................... 40 4.4 VARNO RAVNANJE PRI IZVAJANJU POSEGOV V OBMOČJE

PLINOVODA ........................................................................................................ 44 4.5 IZREDNI DOGODKI ................................................................................ 46

5 ZAKLJU ČKI....................................................................................................48

5.1 OCENA UČINKOV .................................................................................. 48 5.2 POGOJI ZA UVEDBO .............................................................................. 48 5.3 MOŽNOST NADALJNEGA RAZVOJA.................................................. 48

LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 49


Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti ix

KAZALO SLIK SLIKA 1: RIMSKA KANALIZACIJA.................................................................................... 13 SLIKA 2: MOLEKULA ZEMELJSKEGA PLINA..................................................................... 18 SLIKA 3: SVETOVNE ZALOGE ZEMELJSKEGA PLINA......................................................... 19 SLIKA 4: NAPRAVA ZA SEDIMENTACIJO VODE................................................................. 23 SLIKA 5: RIMSKI AKVADUKT.......................................................................................... 23 SLIKA 6: VODOVOD V TUNIZIJI ..................................................................................... 24 SLIKA 7: PRIMER PREMOGOVODA................................................................................. 25 SLIKA 8: VIRI ZEMELJSKEGA PLINA................................................................................ 28 SLIKA 9: ZALOGE ZEMELJSKEGA PLINA IN NAFTE PO PODROČJIH.................................... 28 SLIKA 10: EVROPSKO PLINOVODNO OMREŽJE................................................................ 29 SLIKA 11: PRENOSNO OMREŽJE ZEMELJSKEGA PLINA SLOVENIJE................................... 30 SLIKA 12: ŠTEVILO NEGOSPODINJSKIH IN GOSPODINJSKIH ODJEMALCEV ZEMELJSKEGA

PLINA TER NJIHOVA PORABA.................................................................................. 32 SLIKA 13: TRŽNI DELEŽ NA CELOTNEM MALOPRODAJNEM TRGU ZEMELJSKEGA PLINA V

SLOVENIJI............................................................................................................ 33 SLIKA 14: CENE ZEMELJSKEGA PLINA........................................................................... 34 SLIKA 15: PLINOVOD NABUCCO................................................................................... 40 SLIKA 16: PLINOVOD JUŽNI TOK................................................................................... 41 SLIKA 17: LNG-TERMINAL........................................................................................... 42 SLIKA 18: LNG-TERMINALI V REGIJI – OBSTOJEČI IN NAČRTOVANI................................. 43 SLIKA 19: RIBA RIŽEVKA............................................................................................... 47


Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti x

KRATICE IN AKRONIMI EZ – Energetski zakon LNG (Liquid Natural Gas) – tekoči naravni plin OPEC (Organisation of Petroleum Exporting Countries) – Organizacija držav izvoznic nafte Sm3 – Standardni kubični meter UNP – Utekočinjeni naftni plin


Polona Kotnik: Transportiranje blaga po cevovodih v funkciji logističnih procesov varnosti Stran 11 od 51

1 UVOD Med prenos po cevovodih lahko uvrstimo vsakršen transport, ki premešča blago iz kraja v kraj in pri tem uporablja cevovod kot transportno sredstvo. Cevovodi so primerno in ekonomično sredstvo za prenos tovora, posebej pri velikih količinah in na velikih razdaljah. Uvrščamo jih med nepremična transportna sredstva, saj ne zahtevajo energije za morebitno lastno premikanje. Plinovod kot ena izmed oblik cevovodov je v svetu najbolj razširjen, in sicer predstavlja več kot 80-odstotni delež. Ta podatek nam pove, da je plinovod zelo pomemben člen v svetovnem prometnem in gospodarskem sistemu. Največ plinovodov je v Združenih državah Amerike. Slovenija nima lastnih zalog naravnega plina, zato ga uvaža iz Rusije, Alžirije in Avstrije. Poraba plina na letni ravni znaša za leto 2007 1.117.743 Sm3, na stopnjo njegove porabe pa najbolj vplivajo zimske vremenske razmere.

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Problem predstavlja oskrba EU in posledično Slovenije z zemeljskim plinom iz Rusije in ostalih vzhodnoevropskih držav. EU zaradi političnih konfliktov med Rusijo in Ukrajino snuje nove projekte, s katerimi bi se izognila tranzitu plina čez ukrajinsko ozemlje in si tako zagotovila zanesljivejšo oskrbo z zemeljskim plinom. Najbolj odmevni so trije projekti plinovodnih sistemov, in sicer Nabucco, Južni tok in Severni tok, ki bi potekali po treh geografsko različnih ozemljih. Vložki denarnih sredstev predstavljajo velik zalogaj za investicijska podjetja, ki prihajajo iz različnih držav. Varnost pri prenosu blaga po plinovodih predstavlja pomemben člen v celotnem sistemu oskrbe s plinom. Predvsem vzhodne države se premalo zavedajo, da je za nemoteno in varno delovanje plinovodov potrebno njihovo redno servisiranje in vzdrževanje. Posledice nesreč, do katerih lahko pride ob neupoštevanju predpisov, povzročijo veliko gospodarsko škodo, ekološka pa je običajno še mnogo večja.

1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA Plinska vojna, ki je potekala januarja 2009 med Rusijo in Ukrajino, je sprožila nove nujne ukrepe za krepitev energetske varnosti Evropske unije. EU uvozi polovico zemeljskega plina, od tega četrtino iz Rusije (120 milijard m3). Kar 80 % ruskega plina prihaja v EU čez ukrajinsko ozemlje, 20 % pa preko Belorusije. Po napovedih bo do leta 2030 več kot 70 % plina v EU prihajalo iz uvoza, zato je nujna konstruktivna rešitev energetske problematike.



Največji porabnik zemeljskega plina v svetu so ZDA, ki s 652 milijardami m3 letne porabe dosegajo 22-odstotni delež svetovne porabe. Po porabi zemeljskega plina sledijo Rusija (438 milijard m3, 15 %), Iran (112 milijard m3, 4 %) in Kanada (94 milijard m3, 3 %). Za Rusko federacijo največ zemeljskega plina v Evropi porabijo v Veliki Britaniji (91 milijard m3 letne porabe), sledita Nemčija (83 milijard m3) in Italija (77 milijard m3). Za primerjavo – letna poraba zemeljskega plina v Sloveniji znaša približno 1,1 milijarde m3. Plinovodni projekti naj bi bili časovno relativno kmalu končani, vendar je že zdaj jasno, da nobeden izmed njih, posamično ali skupno, ne bo rešil vprašanja evropske energetske varnosti in oskrbe. Tudi če bi bili uresničeni vsi projekti, ne bi mogli nadomestiti količine plina, ki v Evropo trenutno prihaja skozi Ukrajino. V vsakem primeru bo v EU čez Ukrajino še naprej prihajal pomemben del plina, zato je za energetsko varnost EU ključnega pomena zagotavljanje tranzita skozi to državo. Tako so pomembne naložbe v ukrajinski tranzitni sistem, ki ga je treba nujno posodobiti. Rusija kot dobaviteljica kratkoročno in srednjeročno ne more preusmeriti svojih zalog stran od Evrope, saj večina pogodb o dobavi velja do leta 2030, vendar sta Kitajska in Indija pomembna alternativna trga za ruski plin.

1.3 METODE DELA Uporabili bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo proučili sedanje stanje dobave zemeljskega plina in s tem posledično tudi varnost ter kakšne spremembe se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili: - metodo deskripcije, s katero bomo opisali dejstva, procese in ugotovitve, - metodo klasifikacije, s katero bomo definirali določene pojme, - komparativno metodo, s katero bomo prišli do novih spoznanj in sklepov, - metodo kompilacije, ki pomeni povzemanje spoznanj, stališč, sklepov in

rezultatov avtorjev. V okviru analitičnega pristopa bomo uporabili: - metodo sinteze za povezovanje teoretičnih pogledov, - metodo analize za razčlenjevanje ugotovitev iz teorije in prakse.



2 TEORETI ČNE OSNOVE CEVOVODNIH SISTEMOV Prve transporte po krajših cevovodih, narejenih iz bambusovih cevi, so poznali Kitajci že v petem stoletju pred našim štetjem. Pravi mojstri vodovoda pa so bili tudi Grki in Rimljani. Leta 1957 so v ZDA od Cadiza do Clevelanda položili 174 km dolg premogovod, po katerem so prenesli 1,3 milijona ton tovora letno. V Evropi so enega prvih premogovodov zgradili na Poljskem med rudnikom Boleslaw in bližnjo termoelektrarno Lazisk. (Gajšek, 2008) Pravi razmah uporabe cevovodov pa se je pričel z intenzivnim črpanjem nafte in zemeljskega plina. Prve pošiljke nafte so transportirali iz vrelcev v lesenih sodih (ang. barrels), ki so jih prevažali tovorni čolni ali ploski tovorni vagoni po železnici. Z razvojem rafinerij in povečanjem potrebe po nafti in njenih derivatih so se kmalu pojavili prvi jekleni tankerski vagoni cisterne, s katerimi so prevažali nafto do rafinerij in končne produkte do distributerjev. Sčasoma so vagoni postajali vedno lažji, večji in varnejši, kljub temu pa je bil tak način transporta drag in zamuden, saj večina železniških prog ni bila poenotena in je bilo treba blago pri menjavi prog (različna tirna širina) prekladati. (Jakomin, Zelenika, Medeot, str. 269) Ključni element za znižanje stroškov proizvodnje nafte je bil prav znižanje transportnih stroškov. K temu so bistveno prispevali naftovodi, medtem ko se je uporaba tradicionalnih transportnih sredstev (železniški vagoni in cestna vozila) zožila na vlogo distribucijske mreže za razvoz do končnih potrošnikov. Uporaba cevovodov je postala množičnejša z intenzivnim črpanjem nafte in zemeljskega plina. Ti dve obliki cevovodov pa sta najbolj ekonomični.

Slika 1: Rimska kanalizacija (Vir: Splošno o kanalizacij, Vodovod - kanalizacija, d. o. o.)



2.1 TEHNI ČNE LASTNOSTI CEVOVODOV

Cevovodi so sistemi zaprtih kanalov, ki jih uporabljamo za prenos, pretakanje ali razdeljevanje substrata v tekočem ali plinastem agregatnem stanju. K njim štejemo tudi cevovode za prenašanje razsutih tovorov s tekočino ali plinom, ki se kot suspenzije ali emulzije obnašajo enako kot tekočine (transport premoga).

Oblika cevovodov in izbira materiala, iz katerega so izdelani, sta prilagojeni lastnostim blaga, ki ga prenašamo. V cevovodih z ustrezno hitrostjo in tlakom se morajo plini in tekočine pravilno porazdeliti in enakomerno teči do prestreznih in merilnih naprav. Tekočine in pline pretakamo po ceveh zaradi težnosti in lastnega tlaka ali zaradi toplotnih razlik oziroma s pomočjo posebnih naprav, kot so črpalke, kompresorji ali puhala. Ker so posamezni kosi cevi, iz katerih je cevovod sestavljen, razmeroma kratki, jih moramo ustrezno spajati. Tanjše cevi in cevi za nizke tlake privijačimo drugo k drugi z objemkami ali tulci z navojem. Cevi velikih premerov, ki morajo vzdržati velike tlake, spajamo s prirobnicami, med katere vložimo tesnilo. Najpogosteje pa jeklene cevi kar zavarimo. Cevi za splakovanje in cevovode za hladno vodo tesnimo s priloženimi tesnilnimi obroči ali svinčenimi tesnili. Za spreminjanje smeri cevovoda uporabljamo posebno oblikovane cevi, cevna kolena ali kolenaste nastavke. Pri razcepih uporabljamo posebne križne cevi v obliki črke T. (Jakomin, Zelenika, Medeot, str. 270 in 271)



2.2 VRSTE CEVOVODOV Uporaba cevovoda v industriji, transportu in vsakdanjem življenju je neomejena. V središču sistema cevovodnega transporta so cevi s pripadajočimi napravami in napeljavami. Po cevovodih se lahko prenašajo skoraj vsi tekoči, plinasti in sipki materiali, kot so: nafta in njeni derivati, plin, voda, premog. Premikanje ali pretakanje medija se izvaja s prostim padom (sila teže) ali s pomočjo črpalk in drugih naprav. Glede na substrat, ki se pretaka po cevovodih, jih delimo v dve skupini:

- procesni cevovodi, - transportni cevovodi.

Procesni cevovodi se uporabljajo v industriji. V njih se odvijajo določeni tehnološki procesi, običajno ob visokih temperaturah, s katerimi se spreminjajo določene fizikalnokemične značilnosti surovin z namenom pridobivanja novega proizvoda. Transportni cevovodi pa se glede na snov, ki se pretaka skozi njih, delijo na naftovode, plinovode, vodovode in produktovode. (Zelenika, Kamnik Zebec, str. 199) Glede na funkcijo cevovode razdelimo v tri skupine, in sicer:

- zbirne, - transportne, - distribucijske.

Zbirni cevovodi se uporabljajo za zbiranje substrata, ki potuje od posamičnih proizvodnih enot na enotno, centralno mesto. Zbirni cevovodi so običajno majhni in kratki, vendar ključnega pomena v cevovodnem sistemu. Transportne cevovode predstavljajo večje linije, v katere se stekajo produkti iz zbirnih cevovodov in potujejo do naročnika oz. distributerja. Transportni cevovod je običajno v lasti večjih lastnikov, transportne linije pa so navadno visoko avtomatizirane. Distribucijski cevovodi vodijo od distributerja do končnih porabnikov. Njihova organizacija mora biti dodobra dodelana, glede na to, da teče po njih veliko število produktov, kar je obratni primer kot pri zbirnih in transportnih cevovodih. Pomembna je natančna ločitev transportnih sarž, če želimo ohraniti integriteto posameznega substrata, ki je predmet transporta. Distribucijski cevovodi so obratni od prejšnjih dveh tipov, ker se začenjajo kot večje linije in se manjšajo po velikosti z oskrbovanjem končnih uporabnikov. Ti cevovodi so navadno speljani skozi gosto naseljena področja, zato je varnost prebivalcev na prvem mestu. Na vhodnem terminalu običajno opravijo navadno samodejno kontrolo kakovosti substrata in samodejno ločevanje različnih vrst in kakovosti že v okviru samega transporta. Ta tip



cevovoda je najpogostejši v naftni industriji. (Jakomin, Zelenika, Medeot, str. 273 in 274)

2.2.1 PLINOVOD Plinovodno omrežje običajno služi prenosu zemeljskega plina. Uporabljati ga je mogoče tudi za prenos ostalih vrst plinov, kot so kisik, dušik in ostali. Plinovode za transport ostalih plinov najpogosteje srečamo v večjih industrijskih objektih. Plinovodi v skupni svetovni dolžini cevovodnega transporta (naftovodi, produktovodi, plinovodi) predstavljajo več kot 80 %. Ta podatek sam po sebi govori o njihovi pomembnosti v svetovnem prometnem in gospodarskem sistemu. Največ plinovodov je v Združenih državah Amerike. Plinasta goriva ali plin so mešanice gorljivih in negorljivih plinov. Delimo jih na različne načine. Glede na nastanek ločujemo naravne (zemeljski in naftni plin) in tehnično proizvedene pline, glede na način proizvodnje pa vodne pline, naravne pline ter produkte razplinjevanja, uplinjanja, rafiniranja in krekiranja. ZEMELJSKI PLIN Zemeljski plin je gorivo fosilnega izvora in je produkt razkroja organskih snovi. Nastal je pred mnogimi milijoni let. Flora in favna, ki so ju kamnite gmote pokopale v morja in jezera, sta se zaradi velikega pritiska in silne vročine spremenili v ogljikovodike različnih stanj – v trdne (premogi), tekoče (nafta) in plinaste (zemeljski plin). Po drugi razlagi pa zemeljski plin še vedno nastaja v procesih, ki se odvijajo v velikih globinah v notranjosti zemlje. Bližje površini priteče pri potresih in premikih zemeljskih plasti. Nahaja se tudi do pet in več tisoč metrov pod zemeljsko površino v poroznih zemeljskih plasteh pod neprepustnimi zemeljskimi plastmi. Je pod tlakom, tudi višjim od 300 barov, odvisno od globine nahajališča, in ima temperaturo tudi nad od 180 °C. Najpogosteje se nahaja kot plinska blazina nad nafto v naftnih poljih in omogoča pridobivanje surove nafte brez črpanja. Niso pa redka podzemeljska polja zemeljskega plina brez prisotnosti nafte (čista plinska polja). Človeštvo ga s pridom uporablja od 19. stoletja. Je edino primarno gorivo, ki je uporabno za vse potrebe gospodinjstva. Zemeljski plin je energent, katerega uporaba zelo hitro narašča, ker je med fosilnimi gorivi energetsko najučinkovitejši in ekološko daleč najprimernejši. Zemeljski plin uporabljamo kot gorivo, lahko pa se ga uporablja tudi kot surovino za pridobivanje organskih spojin. V gospodinjstvih ga uporabljamo za gretje vode, kuhanje, ogrevanje in klimatizacijo, v industriji pa za hlajenje, ogrevanje, za proizvodnjo elektrike in kot surovino. Zemeljski plin je zmes različnih plinov, od katerih je največ metana (tudi do 99 %). V manjših količinah so prisotni še etan, propan, butan, primesi težjih ogljikovodikov, dušik in ogljikov dioksid. Je plin brez barve in vonja, vendar mu zaradi varnostnih razlogov dodajajo poseben vonj (odorant), da ga lahko zaznamo, če začne uhajati iz



plinskega sistema. Do uporabnika pride po plinskem omrežju. V Sloveniji imamo mednarodne pogodbe za dobavo plina iz Rusije in Alžirije. (Zemeljski plin – gorivo prihodnosti [Javno podjetje Energetika Ljubljana, d.o.o.]) Najpogosteje ga merimo v Sm3 (standardni kubični meter je količina plina, ki ima pri tlaku 1013,25 mbar in temperaturi 15 °C prostornino 1 m3). Zemeljski plin je lažji od zraka (gostota zraka je 1,293 kg/Sm3, gostota zemeljskega plina pa 0,68 kg/Sm3), zato se v zraku hitro dviga. Vžge se pri temperaturi od 595 do 630 °C. Vrelišče ima pri –161 °C, zmrzne pa pri –182 °C. Zemeljski plin gori z značilnim modrim plamenom. Pri zgorevanju se sprošča toplota, nastajata pa ogljikov dioksid in vodna para. V mešanici z zrakom je eksploziven v razmerju od 5 do 16 % zemeljskega plina v zraku. Močnejše eksplozije so pri koncentracijah bližje spodnji meji. Transportira se v plinastem stanju po plinovodih ali utekočinjen s posebnimi ladjami (metanijerami) za utekočinjeni zemeljski plin, redkeje pa v železniškem in avtomobilskem prevozu v toplotno izoliranih cisternah. Zemeljski plin ima zaradi svojih dobrih lastnosti široko območje uporabe. Uporablja se v parnih kotlih vseh industrijskih panog, v metalurških pečeh, v industriji gradbenega materiala (pri proizvodnji cementa, apna, opeke), v lesnopredelovalni industriji za sušenje, v kovinskopredelovalni industriji za lakirnice, v papirnicah itd. Zemeljski plin uspešno nadomešča premog in kurilno olje v kotlovnicah za stanovanjska naselja, bolnišnice, vrtce in šole, trgovske in pisarniške komplekse, obrtne cone itd. Pri klimatskih napravah za hlajenje prostorov lahko uspešno zamenja dražjo električno energijo. Zemeljski plin uporabljamo za kuhanje, pripravo tople vode in ogrevanje. Zaradi enostavne in učinkovite regulacije je še posebej uporaben prav v gospodinjstvih. V primerjavi s kurilnim oljem nastaja pri zgorevanju plina manj snovi, škodljivih za okolje. Uporablja se tudi pri proizvodnji električne energije, in sicer na dva načina, kot soproizvodnja in v elektrarnah. Soproizvodnja je postopek hkratne proizvodnje toplote in elektrike. V kombiniranih plinsko-parnih napravah predstavlja tak način uporabe zemeljskega plina najučinkovitejšo izrabo energetskega potenciala goriva in s tem finančne prihranke. Sodobna tehnologija omogoča soproizvodnjo tako pri majhnih energetskih porabnikih kot v največjih industrijskih kompleksih. Zaradi nižjih naložbenih stroškov na instalirano moč in najvišjega izkoristka od vseh elektrarn na fosilna goriva (preko 50 %) je cena elektrike iz plinskih elektrarn ugodna. Ocenjujejo, da bodo v tem desetletju zgradili na plin eno tretjino vseh elektrarn v Evropi in štirideset odstotkov v ZDA. Zemeljski plin predstavlja glavno surovino za izdelavo mnogih snovi, na primer umetnih gnojil in metanola. V Sloveniji izdelujejo iz njega tudi vodikov peroksid. Zelo počasi, a vse bolj zanesljivo si utira pot tudi kot sredstvo za pogon motornih vozil. Prednosti uporabe zemeljskega plina pred tekočimi gorivi je v



cestnem prometu veliko. Resna ovira (ki pa je v nekaterih državah že presežena) je pomanjkanje javnih polnilnic. Prednosti tega goriva pred drugimi so:

- je vsestransko uporaben; - malo škodljivih produktov pri zgorevanju (vsebuje manj žvepla kot nafta ali

premog); - enostaven transport po cevovodih; - prašnih delcev ob zgorevanju je zelo malo; - je eno najcenejših goriv; - prihranek prostora (uporabnik ne potrebuje prostora za peč in zbiralnik); - ni treba skrbeti za zaloge goriva; - visoka kurilnost (količina toplote, ki nastane pri popolnem zgorevanju enote

goriva).

Slika 2: Molekula zemeljskega plina (Vir: Fosilno gorivo, Geoplin plinovodi, d.d.)

Na splošno velja, da so svetovne zaloge zemeljskega plina enake naftnim zalogam, vendar ob sedanji uporabi nafta zadostuje za 45 let, zemeljski plin pa za 70 let. V začetku sedemdesetih let, ko se je začel plin zmagovito prebijati na svetovni energetski trg, je bilo poznanih 39 tisoč milijard kubičnih metrov zalog. Danes je odkritih že štirikrat toliko zalog, odkrivajo pa še nova bogata nahajališča. Strokovnjaki sodijo, da zemlja skriva v svojih nedrih vsaj še enainpolkrat toliko plina, kot vemo doslej.



Slika 3: Svetovne zaloge zemeljskega plina (Vir: Energija iz osrčja zemlje, Geoplin plinovodi, d.d.)

Še mnogo večje količine zemeljskega plina so vezane v oblikah, ki jih še ne znamo izkoriščati. Intenzivne raziskave na tem področju obetajo, da nam bodo postale tudi te zaloge dosegljive. Slovenija nima lastnih zalog zemeljskega plina, zato ga dobavitelji kupujejo pri proizvajalcih (predvsem Rusiji in Alžiriji) ter ga pripeljejo do slovenske meje. Družba Geoplin plinovodi, d. o. o., plin prevzame ob vstopu v Slovenijo in ga po plinovodnem omrežju magistralnih in regionalnih plinovodov različnih premerov in pri različnih tlakih transportira do želenih mest v prenosnem plinovodnem omrežju. (O zemeljskem plinu [Geoplin Plinovodi, d. d.]) UTEKOČINJENI ZEMELJSKI PLIN Utekočinjeni naftni plin (UNP) proizvajamo iz zemeljskega plina ali pa pri pridelavi surove nafte. Pomembno je razlikovati med zemeljskim plinom in utekočinjenim naftnim plinom (UNP, včasih ga imenujemo tudi propan-butan). Kot zemeljski plin je tudi UNP brez barve, vonja in okusa. Ni strupen, vendar mu je vseeno dodan vonj zaradi lažjega zaznavanja ob morebitnem uhajanju iz plinskega omrežja. Pri standardnih temperaturah je v plinastem stanju, z znižanjem temperature ali zvišanjem tlaka pa preide v tekoče stanje. Hranimo ga v gospodinjskih jeklenkah ali plinohramih (nadzemnih ali podzemnih tlačnih posodah). Glavne prednosti so:

- preprosta uporaba; - neodvisnost od plinovodnega omrežja; - vsestranska uporabnost (v gospodinjstvu, kmetijstvu, transportu …);



- ekonomičnost (visok izkoristek energije); - ob izgorevanju ne sprošča pepela in trdnih delcev. (Plin [Slonep-Gradnja in

montažne hiše])

2.2.2 NAFTOVOD Naftovod se uporablja za transport surove nafte in njenih produktov. Beseda naftovod označuje cevovode oz. cevne napeljave, ki vodijo nafto navadno od njenega nahajališča do pristanišča, kjer se običajno prične tankerski transport, ali obratno: iz pristanišča do rafinerije, kjer gre surova nafta v predelavo. Zaradi prednosti cevovoda pred drugimi vrstami transporta, se več kot dve tretjini svetovne proizvodnje nafte transportira po naftovodih. Naftovod obratuje neprestano brez prekinitve in je kot sredstvo transporta neodvisen od vremenskih in sezonskih vplivov, prometne gneče in drugih dejavnikov. Uprava naftovodov in nadzor nad njimi poteka centralno, kar omogoča dobro kontrolo, poleg tega pa se s transportno funkcijo naftovod ne obrablja in stroški popravila so v primerjavi z drugimi transportnimi sredstvi nizki. Tudi z vidika poškodb in izgube materiala je naftovod zelo racionalno transportno sredstvo, kar mu omogoča zaprt sistem, zaradi katerega je izguba substrata s transportom po njem res minimalna. Naftovod neposredno vpliva na rafinerijo, kjer zmanjšuje investicijske vložke za prevzemne in raztovorne zmogljivosti. Izključuje potrebo po številčnem voznem parku in drugih potrebnih transportnih sredstvih. Najpomembnejši razlog za razširjenost transporta nafte po cevovodih pa je zagotovo doseganje najnižjih stroškov oz. cene transporta. (Zelenika, Jakomin, Medeot, str. 274 in 275) Cevovodi v naftni in petrokemični industriji so lahko nadzemni, podzemni ali podvodni sistemi cevi s pripadajočimi napeljavami. To so predvsem napeljave na sprejemnih in odhodnih mestih, črpalke in kompresorske postaje, naprave za vhod in izhod čistilcev, pomožni zabojniki in posode pod tlakom … Natovor, iztovor in pretovor nafte se opravlja avtomatizirano, z visokozmogljivimi črpalkami. Glede na to, da obstajajo različne vrste surove nafte (težka in lahka nafta), se lahko pojavijo določene težave pri prekrcanju in transportu, kar je odvisno od kontaminacije nafte (spajanja, združevanja). Zanimivo je predstaviti tudi posebnost transportiranja surove nafte. Naftovod se mora pri spuščanju v pogon napolniti, tako imenovano prvo polnjenje, tako da mora v ceveh vedno ostajati enaka količina nafte. Pri transportiranju nafte se cevi ne praznijo. Količina, ki se izčrpa iz cevi, se mora vanjo ponovno včrpati. To pomeni, da je tehnološko nemogoče zagotoviti vsakemu lastniku, da dobi celotno količino svoje nafte, sploh če se za njega transportira manjša količina nafte, kot je sploh nafte v cevi. V sistemu Jadranskega naftovoda od terminala v Omišu do madžarske meje se predvideva, da se lahko izčrpa 400.000 ton nafte. (Zelenika, Kamnik Zebec, str. 200)



NAFTA Nafta je znana že tisočletja. Stari Kitajci so jo uporabljali za bakle, v Babilonu so bitumen iz nje dodajali zidakom. Egipčani so jo uporabljali za mumije in zdravljenje, mnogi stari narodi so z njo premazovali ladje. V večjih količinah pa so jo začeli črpati leta 1861 v Pensilvaniji. Nastanek nafte in zemeljskega plina še ni povsem pojasnjen. Po anorganski hipotezi naj bi nafta nastala iz kamnin in vode pod visokim pritiskom in pri visoki temperaturi v globinah zemlje. Več dokazov ima organska hipoteza, po kateri naj bi nastala iz organizmov, zlasti iz planktona. Organizmi, ki so prišli z usedanjem ali pri potresih v kamnine, naj bi se tam pretvarjali v reakciji z vodo. Ker v kamninah primanjkuje kisika, naj bi tako nastali ogljikovodiki. Okrog 90 % nafte porabijo za proizvodnjo energije za pogon motorjev v prevoznih sredstvih, v industriji, pri proizvodnji električne energije in za kurjavo. Le okrog 10 % je predelajo v kemikalije. Kemikalije iz nafte imenujemo petrokemikalije, kemijsko predelavo nafte pa petrokemija. V svetovni proizvodnji energije predstavljata nafta in zemeljski plin tri četrtine surovin. Največji delež v porabi goriv iz nafte ima motorni bencin, ki v razvitih državah dosega skoraj polovico vse porabe nafte. Sledita mu kurilno olje in gorivo za dizelske motorje, ki sta v bistvu zelo podobna, le da je kurilno olje mnogo manj obdavčeno. Vrste nafte:

• parafinska nafta: v njej so predvsem nerazvejani alkani; • naftenska nafta: v njej so večinoma ciklični nearomatski ogljikovodiki, kot so

cikloalkani in cikloalkeni; • mešana nafta: v njej so nerazvejani alkani in nearomatski ciklični ogljikovodi.

Predelava nafte Surova nafta vsebuje zaželene in nezaželene sestavine. Zato jo morajo za uporabo predelati. V ta namen uporabljajo dva postopka:

• ločitev v skupine spojin z destilacijo, • predelavo sestavin nafte v ustreznejše spojine s postopkom krekinga.

Destilacija nafte poteka tako, da teče nafta iz zbiralnika skozi kotel po ceveh, ki jih segrevajo na 350 °C. Pare prehajajo v destilacijsko kolono, ki deluje kot hladilnik. Segretje nafte mora biti hitro, da ne bi prišlo do cepitve molekul že v ceveh. Zato je temperatura v kotlu 1300 °C, kar omogoča doseganje potrebne temperature 350 °C že ob hitrem pretoku nafte skozi kotel. Rafinerije uporabljajo različna temperaturna območja za posamezne frakcije. Frakcionarna destilacija: velika kolona, ki jo imenujemo frakcionirna kolona, je na dnu zelo vroča, proti vrhu pa vedno hladnejša. Vrela nafta vstopa v kolono kot para, ob dviganju pa se vse bolj hladi. Tako ločijo nafto glede na različna vrelišča na bencin, kerozin, plinsko olje in preostanek.



Z vakuumsko destilacijo dobijo motorna, strojna in mazalna olja. Preostanek pri tem pa se uporabi za maziva, industrijska kurilna olja in bitumen. Kreking je cepitev dolgih alkanov na krajše alkane in alkene. Ločimo termični in katalitski kreking; pri prvem dobimo iz preostankov pri vakuumski destilaciji in preostankov pri destilaciji ob normalnem pritisku olja in koks. Katalitski kreking vodijo s primernimi katalizatorji tako, da poteka predvsem izomerizacija, iz frakcij nafte z visokim vreliščem pa nastajajo ciklični ogljikovodiki, bencin z višjim oktanskim številom. Podatki o zalogah nafte in plina so dokaj zanesljivi samo za že odkrita nahajališča. Največja nahajališča nafte so na Bližnjem vzhodu, zlasti v Savdski Arabiji in Kuvajtu. Tam tudi odkrivajo največ novih zalog nafte, skoraj polovico svetovnih novih zalog. Predvidevajo, da bi utegnile biti celotne zaloge nafte na svetu okrog 300 milijard ton, plina 50 milijard ton, premoga pa kar blizu 9000 milijard ton. Vendar poraba premoga doslej zaostaja, ker je uporaba nafte in plina enostavnejša in manj obremenjuje okolje. Največji uvoznici nafte sta ZDA in Zahodna Evropa. Motorna vozila, ki jih poganjajo naftni derivati, pa tudi različne toplarne in tovarne, kjer sežigajo mazut, surovo nafto ali kurilno olje, na veliko onesnažujejo zrak ter povzročajo dim, saje in kisli dež. Ena največjih ekoloških katastrof je, če se nafta izlije v morje (ob potopitvi ali poškodbi tankerja, ki prevaža več milijonov litrov surove nafte). Nafta, ki se ne meša z vodo, prekrije vodno površino in zaduši življenje v morju ter uniči vodne ptice. Okoljevarstveniki skušajo morje očistiti z dodajanjem različnih detergentov. Sredi osemdesetih let so v ta namen izdelali porozne polipropilenske plastične materiale, ki vpijajo nafto in s tem vsaj deloma omilijo posledice. Zanimivost: če bi poraba nafte naraščala, kot je v zadnjih dvajsetih letih, bi porabili vse znane zaloge nafte do leta 2025. Zato so jo v osemdesetih letih začeli zavirati z višanjem cene. Ceno določajo izvoznice nafte, združene v organizaciji OPEC (Organisation of Petroleum Exporting Countries). Te načrtujejo uravnavano porabo nafte v naslednjih desetletjih. (Vse o nafti [Minet.si])

2.2.3 VODOVOD Zgodnje egipčanske poslikave iz 15. in 13. stoletja pred našim štetjem prikazujejo napravo za sedimentacijo (usedanje delcev v tekočini) in sifone (sesalne natege) iz stenja. Znanstveniki predvidevajo, da so stari Egipčani za odstranjevanje trdnih delcev iz vode uporabljali galunovec (vrsta kamnine).



Slika 4: Naprava za sedimentacijo vode (Vir: Pitna voda skozi zgodovino, Rižanski vodovod Koper)

Spretni inženirji starodavnega Rima so ustvarili sistem za oskrbo z vodo oziroma akvadukt, po katerem se je dnevno pretakalo 600 litrov vode. Vse cesarstvo je bilo prepredeno z akvadukti, vodovodi in vodnjaki. Javni sistemi za oskrbo s pitno vodo so se prvič pojavili v 3. stoletju pred našim štetjem v Rimu, Grčiji, Kartagini in Egiptu. Sam Rim je imel v svoji najboljši dobi več tisoč vodnjakov, vodnih zajetij in term. Povprečni Rimljan je porabil kar 500 litrov vode na dan. Za primerjavo: povprečni Slovenec v 21. stoletju porabi »le« 150 litrov na dan. (Rižanski vodovod Koper, Pitna voda skozi zgodovino)

Slika 5: Rimski akvadukt (Vir: Rozman A., Z glavo čez belanco-Provansa)

V Sloveniji imamo za oskrbo s pitno vodo preko 1.000 vodovodnih sistemov, ki skupaj oskrbujejo več kot 90 % prebivalcev. Zaradi naravnih danosti okolja in konfiguracije terena so manjši vodovodni sistemi namenjeni oskrbovanju prebivalcev manjših področij. Po vodovodih se pretaka pitna voda, namenjena za pitje, kuhanje in pripravljanje hrane ter za druge gospodinjske namene, in vsa voda, ki se uporablja v proizvodnji in prometu živil. Ustrezati mora minimalnim predpisanim zahtevam. Vodovod sestavljajo med seboj spojene cevi, ki povezujejo vodooskrbne objekte (zajetja, vodnjake, vodohrane, zbirne komore, razbremenilke, postaje za kloriranje), naprave (črpalke in čistilne naprave) in potrošnike. Vodovod sestavljajo zbirni, transportni in distribucijski cevovodi.



Naloge zbirne komore so zbiranje vode preko zbirnih cevovodov in zajetij, izvirov, vodnjakov, nadtalnih vodotokov in vrtin preko mehanskih usedalnikov ter njeno nadaljnje oskrbovanje s kisikom in urejevanje tlaka v vodovodnem sistemu. Zbiranju vode sledi njena priprava ali kondicioniranje pred vstopom v vodovodno omrežje. Prečiščena voda se prečrpava po transportnih vodovodih v vodohrane, zbirne rezervoarje na različnih nadmorskih višinah. Od tam se izvaja oskrba z vodo za odjemalce. Pri oskrbi mest, kjer je veliko število odjemnikov vode, so distribucijski cevovodi razpeljani v obliki zank. To pripomore k čim manjšim izgubam vode v primeru okvare na ceveh in k večjemu zadovoljstvu potrošnikov. Okvare in vzdrževalna dela na posameznih odsekih tako ohromijo le majhen del celotnega omrežja. Problem pojava peska v ceveh oziroma motne vode se poskuša omiliti z načrtnim izpiranjem posameznih delov vodovodnega sistema. Izpiranje se opravlja na podzemnih in nadzemnih hidrantih, katerih osnovna funkcija je požarna zaščita. V preteklosti so se za vodovode uporabljale cevi, in sicer: azbestno-cementne, svinčene, litoželezne. Zaradi zakonodaje, novih materialov in tehnoloških postopkov so danes v uporabi PVC-cevi, cevi iz poliestra, jekleno-železne in litoželezne cevi. Prednosti plastičnih cevi so višje možne temperaturne obremenitve, daljša življenjska doba, prožnost, manjši upor vode in ekološka sprejemljivosti. (Gajšek, 2008)

Slika 6: Vodovod v Tuniziji (Vir: lasten)

2.2.4 OSTALE OBLIKE CEVOVODOV Transport poteka po enakih načelih. Govorimo lahko predvsem o razliki v produktih, ki se prenašajo. (Zelenika, Jakomin, str. 276) Dobro poznana oblika cevovodnega transporta je premogovod. Poznamo pa še druge oblike transporta, kot npr. cevni transport s kapsulami. Tovor v obliki kapsul so lahko premog, minerali, trdni okolju škodljivi odpadki, zrnje in ostali kmetijski pridelki, pošta … Ti cevovodi potekajo večinoma pod zemljo, so okolju prijazni, varni, zmogljivi, vodotesni in energetsko učinkoviti.



Premog je pomemben energetski vir zaradi velikih zalog, še posebej na območju Tibeta, enakomerne razporejenosti po vseh celinah in ekonomičnosti. Slaba stran uporabe premoga pa je onesnaževanje okolja. Prednosti transporta premoga po ceveh:

- ne spušča emisij v zrak, - ne obremenjuje cest, železnic in notranjih plovil, - transport je skrbno nadzorovan in kontinuiran, - je neodvisen od vremenskih vplivov.

V Evropi je bil prvi transport premoga po ceveh vzpostavljen leta 1981. V Ameriki so leta 1970 zgradili prvi premogovod dolžine 440 km. Povezuje rudnik premoga v Severni Arizoni in termoelektrarno v Južni Nevadi. Sistem obratuje 98 % časa z zmogljivostjo od 4,5 do 5 milijonov ton premoga na leto. (Gajšek, 2008)

Slika 7: Primer premogovoda (Vir:lasten)

2.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI CEVOVODOV Cevovodi so s tehničnega in tehnološkega vidika preprosta transportna sredstva. So zelo učinkoviti za transport velikih količin tovora na velikih razdaljah in se s svojimi specifičnostmi močno razlikujejo od drugih transportnih sistemov oz. tehnologij. Tehnologija transporta po ceveh ima v primerjavi z drugimi oblikami svoje prednosti in pomanjkljivosti. Prednosti cevovodov so:

• relativno hiter transport velikih količin tovora, • transport multiproduktov v zelo hitrih sekvencah, • visoka stopnja varnosti, • tovor se med transportom ne poškoduje in ne izgublja kakovosti, • cenena pogonska industrija (pritisk oz. gravitacija), • transport poteka brez stranskih škodljivih učinkov emisij na okolje, • poceni vzdrževanje, • dolga življenjska doba cevovodov, • možnosti popolnega daljinskega spremljanja in nadzora transporta,



• istočasni transport (prevzem tovora) v več namembnih krajih ipd. Poleg izjemnih prednosti imajo cevovodi tudi pomanjkljivosti, ki se odražajo v:

• velikih začetnih vložkih, • neprimernosti za transport manjših količin (sarž) tovora, • majhne prilagodljivosti transporta, • dejstvu, da nadzemni cevovodi kvarijo videz narave in predstavljajo veliko

nevarnost za sabotaže, • dragem nadzoru nad varnostjo obratovanja, • zahtevi po visokokvalificiranem kadru za upravljanje ipd. (Jakomin,

Zelenika, Medeot, str. 277 in 278)



3 OBSTOJEČE STANJE PLINOVODNEGA SISTEMA Slovenija nima lastnih zalog naravnega plina, zato ga uvaža iz Rusije, Alžirije in Avstrije ter ga po plinovodnem omrežju magistralnih in regionalnih plinovodov različnih premerov in pri različnih tlakih transportira do uporabnikov.

3.1 POSNETEK STANJA DOBAVE ZEMELJSKEGA PLINA S povezanostjo na plinovode sosednjih držav predstavlja slovensko plinovodno omrežje integralni del evropskega plinovodnega omrežja. Evropa se je zaradi pomanjkanja lastnih virov energije že od nekdaj ozirala po novih virih. Po odkritjih številnih nahajališč zemeljskega plina v nekdanji Sovjetski zvezi, v Severnem morju in v Severni Afriki so bili zgrajeni prvi veliki transportni sistemi, po katerih so začele pritekati velike količine zemeljskega plina. Razvite zahodnoevropske države so se povezale med sabo z gosto mrežo plinovodov, v katero se je vključila tudi Slovenija. Uporaba zemeljskega plina v svetovnem merilu je v stalnem porastu, povečujejo pa se tudi njegove dokazane rezerve. Podobno je tudi v Evropi, kjer je uporaba plina zlasti v industrijsko razvitejših državah zelo razširjena. Večina evropskih držav, z izjemo Nizozemske, Velike Britanije in Norveške, nima dovolj lastnega plina, zato ga mora uvažati. Uvažajo ga iz Rusije, Norveške in Alžirije, zato so povezane z nahajališči v omenjenih državah s tranzitnimi plinovodi oz. terminali za sprejem utekočinjenega zemeljskega plina. Zanimanje za zemeljske pline se povečuje, saj upravičeno velja za zanesljiv energetski vir, njegova uporaba pa se širi zlasti na področju proizvodnje elektrike, hladilne tehnike in v prometu. Slovenija nima lastnih zalog zemeljskega plina, zato ga dobavitelji kupujejo pri proizvajalcih. Zemeljski plin z oddaljenih črpališč v Ruski federaciji, Alžiriji in Avstriji priteče do slovenske meje, kjer vstopi v slovensko prenosno plinovodno omrežje. Večji uporabniki ga prevzemajo neposredno iz njega. Iz prenosnega plinovodnega omrežja zemeljski plin vstopa v lokalna distribucijska omrežja, iz katerih ga prevzemajo končni uporabniki široke porabe.



Slika 8: Viri zemeljskega plina (Vir: Viri zemeljskega plina, Javna agencija RS za energijo)

Ruska federacija je največja producentka zemeljskega plina v svetu, saj s 607 milijardami m3 letne proizvodnje dosega 21-odstotni delež celotne svetovne proizvodnje. Po velikosti proizvodnje Rusiji sledijo ZDA (546 milijard m3, 21 %), Kanada (184 milijard m3, 6 %) in Iran (112 milijard m3, 4 %). Letna proizvodnja zemeljskega plina v Alžiriji, od koder tudi prihaja zemeljski plin v Slovenijo, znaša 83 milijard m3. Poleg Ruske federacije sta večji proizvajalki zemeljskega plina v Evropi še Norveška (90 milijard m3 letne proizvodnje) in Velika Britanija (72 milijard m3). Ruska federacija ima s 44.650 milijardami m3 tudi največje dokazane zaloge zemeljskega plina na svetu. V Evropi ima poleg nje največje zaloge Norveška (2.670 milijard m3). Strokovnjaki ocenjujejo, da svetovne zaloge zemeljskega plina zadostujejo še za 80 let porabe.

Slika 9: Zaloge zemeljskega plina in nafte po področjih (Vir: Zaloge, Gospodarsko interesno združenjeza distribucijo zemeljskega plina)



Največji porabnik zemeljskega plina v svetu so ZDA, ki s 652 milijardami m3 letne porabe dosegajo 22-odstotni delež svetovne porabe. Po porabi zemeljskega plina sledijo Rusija (438 milijard m3, 15 %), Iran (112 milijard m3, 4 %) in Kanada (94 milijard m3, 3 %). Za Rusko federacijo največ zemeljskega plina v Evropi porabijo v Veliki Britaniji (91 milijard m3 letne porabe), sledita Nemčija (83 milijard m3) in Italija (77 milijard m3). Za primerjavo – letna poraba zemeljskega plina v Sloveniji znaša približno 1,1 milijarde m3. (Zemeljski plin v svetu [Geoplin plinovodi, d.d.])

Slika 10: Evropsko plinovodno omrežje (Vir: Plinovodno omrežje, Geoplin plinovodi, d.d.)

Učinkovit prenos zemeljskega plina od oddaljenih črpališč do končnih uporabnikov omogočajo mednarodni visokotlačni prenosni plinovodi. Pred transportom se zemeljski plin v tehnološkem procesu očisti nečistoč in drugih primesi. Njegov pretok po plinovodih omogočajo kompresorji, ki zvišujejo tlak v ceveh in ga tako potiskajo naprej. Kompresorske postaje so nameščene vsakih 70 do 180 km. Transport zemeljskega plina je tesno povezan tudi s skladiščenjem. Skladišča omogočajo njegovo hrambo za kasnejša obdobja večje porabe ali kot rezervo za nepredvidljive dogodke.

3.2 KRITI ČNA ANALIZA OSKRBE Z ZEMELJSKIM PLINOM

Naloge sistemskega operaterja prenosnega omrežja v skladu z novelo Energetskega zakona od 1. januarja 2005 opravlja družba Geoplin plinovodi, d. o. o. To je



hčerinsko podjetje družbe Geoplin, d. o. o., in je v stoodstotni lasti matičnega podjetja.

Družba Geoplin plinovodi, d. o. o., upravlja v Sloveniji lastno, 970 kilometrov dolgo prenosno omrežje zemeljskega plina, ki je del evropskega omrežja zemeljskega plina. V osrednji del slovenskega omrežja spadajo magistralni plinovod (M1) od Ceršaka do Rogatca, (M2) od Rogatca prek Podloga do Vodic in (M4) od Roden do Novega mesta z nazivnim tlakom 50 barov ter magistralni plinovod (M3) od Šempetra pri Novi Gorici do Vodic z nazivnim tlakom 67 barov. Navedene povezave prenosnega omrežja zagotavljajo Sloveniji zanesljivo oskrbo z zemeljskim plinom. Pomemben del prenosnega omrežja je tudi kompresorska postaja v Kidričevem, ki v prenosnem omrežju vzdržuje potreben tlak.

Povezave slovenskega plinovodnega sistema s sosednjimi v Italiji, Avstriji in Hrvaški so ena od prednosti, ki jih omogoča zemljepisna lega.

Slika 11: Prenosno omrežje zemeljskega plina Slovenije (Vir: Prenosno omrežje zemeljskega plina, Javna agencija RS za energijo)

Geoplin plinovodi, d. o. o., zdaj kot edini upravljavec in izvajalec prenosa širi in vzdržuje prenosno omrežje in priključuje nove odjemalce. Njegove najpomembnejše dejavnosti so:

• prenos zemeljskega plina, • vodenje in obratovanje prenosnega omrežja,



• omogočanje priključitve zemeljskega plina in dostopa do prenosnega omrežja,

• zagotavljanje vzdrževanja in razvoja prenosnega omrežja, • zagotavljanje sistemskih storitev in prenos merjenih podatkov, razen

izvajanja meritev, • ugotavljanje in obračunavanje izravnave dovoljenih odstopanj prevzema in

predaje zemeljskega plina od napovedi, • vzpostavljanje in nadzor mehanizmov za upravljanje pretokov in izravnave

odstopanj v prenosnem omrežju.

V Sloveniji je od 1. julija 2007 trg z zemeljskim plinom popolnoma odprt. To pomeni, da imajo vsi odjemalci, tudi gospodinjstva, možnost zamenjave dobavitelja zemeljskega plina. Odjemalcu, ki želi zamenjati dobavitelja, lahko zemeljski plin dobavlja katerikoli dobavitelj v Sloveniji, distribucijo zemeljskega plina pa bo še naprej opravljal dosedanji sistemski operater omrežja.

Leta 2007 so končni odjemalci porabili 1.117.743 Sm3 zemeljskega plina oziroma dva odstotka več kot leta 2006. Razlog za večjo porabo zemeljskega plina so bili hladnejši zadnji meseci. Poraba zemeljskega plina se je pri industrijskih odjemalcih, priključenih na prenosno omrežje, povečala za približno pet odstotkov, poraba pri odjemalcih, ki so priključeni na distribucijska omrežja, pa je bila manjša za šest odstotkov. Število končnih odjemalcev se je v letu 2007 povečalo za pet odstotkov – na 124.799. Tudi na trgu zemeljskega plina so s 1. julijem 2007 pridobili status upravičenega odjemalca vsi odjemalci, torej se je s tem datumom trg odprl še za gospodinjske odjemalce. Tako se je stopnja odprtosti trga, izražena v odstotku porabljenega zemeljskega plina upravičenih odjemalcev glede na celotno porabo, leta 2007 glede na leto 2006 zvišala za 10 odstotkov in je stoodstotna. Leta 2007 so trg z zemeljskim plinom zaznamovale predvsem dejavnosti, povezane z urejanjem zakonodaje na tem področju. Določene so bile omrežnine za distribucijska omrežja, tako da je od leta 2007 tudi dostop do distribucijskih omrežij reguliran.



Slika 12: Število negospodinjskih in gospodinjskih odjemalcev zemeljskega plina ter njihova poraba

(Vir: Stopnja odprtosti trga z zemeljskim plinom, Javna agencija RS za energijo) Na celotnem maloprodajnem trgu v Sloveniji ima dobavitelj Geoplin, d. o. o., 76,1-odstotni tržni delež, dobavitelji, ki oskrbujejo odjemalce v distribucijskem omrežju, pa imajo skupaj 23,9-odstotni tržni delež. Tržne deleže za celotni maloprodajni trg prikazuje spodnja tabela.



77%

6%

4%

4%

2% 7%

Geoplin, d. o. o.

Energetika Ljubljana, d. o. o.

Plinarna Maribor, d. d.

Adriaplin, d. o. o.

Energetika Celje, d. o. o.

Drugi

Slika 13: Tržni delež na celotnem maloprodajnem trgu zemeljskega plina v Sloveniji (Vir: Dobava zemeljskega plina, Javna agencija RS za energijo)

Cene zemeljskega plina Cena oskrbe z zemeljskim plinom je sestavljena iz treh glavnih elementov: - cene za uporabo omrežij, - cene za zemeljski plin, - takse, trošarine in DDV-ja. Omrežnina je cena, ki jo odjemalec plačuje za prenos zemeljskega plina po plinovodnem omrežju od slovenske meje do odjemnega mesta odjemalca. Za določitev omrežnine je pristojna Javna agencija RS za energijo. Cene zemeljskega plina za upravičene odjemalce se oblikujejo na trgu in so predmet pogajanj oziroma dogovarjanja med dobavitelji zemeljskega plina in upravičenimi odjemalci. Odvisne so predvsem od pogojev, ki jih imajo dobavitelji pri trgovcu ali dobavitelju na debelo, seveda pa nanje vpliva več spremenljivk. Najbolj so odvisne od sprememb cen nafte in naftnih derivatov ter gibanja tečajev tujih valut in ne nazadnje od konkurence na trgu in poslovne politike podjetja.



Primerjava cen zemeljskega plina za značilne gospodinjske odjemalce D2 z letnim odjemom od 529 do 5287 Sm3 v Sloveniji in državah EU kaže splošen trend naraščanja cen zemeljskega plina v letu 2008 glede na leto 2007. Cene zemeljskega plina v Sloveniji presegajo povprečne cene zemeljskega plina za gospodinjske odjemalce v 27 državah EU.

Slika 14: Cene zemeljskega plina

(Vir: Cene zameljskega plina, Javna agencija RS za energijo) Zanesljivost dobave zemeljskega plina Energetski zakon zavezuje sistemske operaterje prenosnega in distribucijskega omrežja zemeljskega plina, da zagotavljajo zanesljivo delovanje omrežja in njegovo ustrezno zmogljivost, zlasti pa zavezuje dobavitelje zemeljskega plina, da zagotavljajo zanesljivo dobavo posebnim odjemalcem, med katere spadajo tudi gospodinjstva. Slovenija nima lastnih virov zemeljskega plina, zato je povsem odvisna od tujih. Dobavitelji zagotavljajo končnim odjemalcem zanesljivo dobavo, posebnim odjemalcem predvsem prek svojega dobavitelja zemeljskega plina na debelo. Ta ima sklenjeno dolgoročno pogodbo za dobavo zemeljskega plina iz Rusije in uporablja skladiščne zmogljivosti v Avstriji in na Hrvaškem, poleg tega pa ima na voljo tudi prekinljive pogodbe o dobavi z večjimi odjemalci na prenosnem omrežju. Približno 50 odstotkov zemeljskega plina je v Slovenijo dobavljenega iz Rusije, 32 odstotkov iz Alžirije in 18 odstotkov iz Avstrije. Leta 2004 je bila sprejeta Direktiva o zanesljivi oskrbi z zemeljskem plinom (2004/67/EC), ki jo je Slovenija vgradila v slovenski pravni red leta 2006 z Energetskim zakonom in pozneje še z Uredbo o zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom (Uradni list RS, št. 8/2007). Uredba podrobneje določa:

• način določitve zadostnih količin zemeljskega plina za zagotavljanje standardov zanesljivosti dobave zemeljskega plina posebnim odjemalcem,



• trajanje obveznosti dobaviteljev ob morebitni delni motnji pri dobavi zemeljskega plina posebnim odjemalcem,

• seznam morebitnih ukrepov za zagotavljanje zanesljivosti dobave zemeljskega plina, zlasti posebnim odjemalcem,

• podrobnejšo obvezno vsebino poročila dobaviteljev o zanesljivosti dobave zemeljskega plina,

• način dokazovanja izvajanja ukrepov za zagotavljanje zanesljivosti dobave zemeljskega plina posebnim odjemalcem,

• vrste odjemalcev oziroma njihovih trošil in vrstni red zmanjšanja ali prekinitve odjema zemeljskega plina posameznim vrstam odjemalcev.

Uredba podrobneje daje posebnim odjemalcem oziroma gospodinjskim odjemalcem pravico do nujnih količin zemeljskega plina in jih uvršča na zadnje mesto po vrsti odklopa trošil pri zmanjšani dobavi. Najpomembnejši akterji zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom so dobavitelji zemeljskega plina, sistemski operater prenosnega omrežja in posredno tudi največji odjemalci, na katere se nanašajo tudi instrumenti za zagotavljanje zanesljive oskrbe. Kaj se zgodi pri delni motnji v oskrbi s plinom? Če odjemalcem niso na voljo pogodbeno dogovorjene količine zemeljskega plina, govorimo o kriznih scenarijih oskrbe. Te predpostavke se nanašajo na različne vplive zunanjih dejavnikov pri oskrbi z zemeljskim plinom. Možnost nastanka vsakega od mogočih stanj je zelo majhna, zato se upošteva, da je hkraten nastanek večjih napak tako rekoč nemogoč. Morebitni krizni scenariji so:

• tehnična napaka na infrastrukturi za dobavo oziroma prenos zemeljskega plina,

• sabotaža ali teroristični napad na infrastrukturo za dobavo oziroma prenos zemeljskega plina,

• politično motivirana omejitev dobave zemeljskega plina, • nepričakovano velik dodaten odjem zemeljskega plina, • naravne nesreče, • stavke, • dolgoročno pomanjkanje zemeljskega plina, • nelikvidnost dobavitelja oziroma prenosnega podjetja z velikim tržnim

deležem. Če na primer predpostavimo zmanjšanje dobave plina iz Rusije za polovico, to je približno za 30 odstotkov celotne dobave v Slovenijo, se še lahko zagotavlja oskrba v široki porabi, toplarnah in kotlarnah z zemeljskim plinom, medtem ko bi pri industrijskih porabnikih morali uvesti omejitve. Takšne motnje v oskrbi so nastajale pred več kot 15 leti, potem pa se je zanesljivost oskrbe z ruskim plinom izboljšala,



vseskozi pa je bila popolnoma zagotovljena oskrba »posebnih odjemalcev«, med katere spadajo gospodinjstva.

3.2.1 PRAVNA PODLAGA Osnovna in najpomembnejša predpisa, ki urejata področje varnosti transporta in distribucije zemeljskega plina, sta Energetski zakon (Uradni list RS, št. 27/2007-UPB-2), ki je bil nazadnje spremenjen in objavljen v Uradnem listu RS, št. 70/2008, in Evropska plinska direktiva (2003/55/EC), ki je bila sprejeta 15. julija. 2003.

ENERGETSKI ZAKON EZ določa načela energetske politike, pravila za delovanje trga z energijo, načine in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb na področju energetike, načela zanesljive oskrbe in učinkovite rabe energije ter pogoje za obratovanje energetskih postrojenj in za opravljanje energetske dejavnosti, ureja izdajanje licenc in energetskih dovoljenj ter določa organe, ki opravljajo upravne naloge po tem zakonu. S tem zakonom se zagotavljajo pogoji za varno in zanesljivo oskrbo uporabnikov z energetskimi storitvami po tržnih načelih in načelih trajnostnega razvoja ob upoštevanju njene učinkovite rabe, gospodarne izrabe obnovljivih virov energije ter pogojev varovanja okolja. Fizične ali pravne osebe, ki izvajajo dejavnosti, kot so: proizvodnja električne energije in toplote za daljinsko ogrevanje, predelava nafte ali naftnih derivatov, transport energije in goriv po omrežjih, skladiščenje plinskih, tekočih in trdih goriv, dobava električne energije, plina ali toplote ipd., morajo od Agencije za energijo pridobiti licenco za opravljanje dejavnosti. Energetska politika z ukrepi spodbujanja učinkovite rabe energije in uporabe obnovljivih virov energije prispeva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in s tem k zmanjševanju učinkov tople grede ter k zmanjševanju emisij žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in prahu iz kurilnih naprav, kot to določajo predpisi s področja varstva okolja in ratificirani mednarodni sporazumi. Oskrba z energijo se izvaja kot tržna dejavnost, v kateri se dobavitelj in upravičeni odjemalec prosto dogovorita o količini in ceni dobavljene energije. Cena se vzpostavi na podlagi tarifnega sistema, predpisa, ki določa elemente za obračunavanje dobavljene energije za različne skupine odjemalcev glede na moč, vrsto in karakteristiko odjema, kakovost ter druge elemente. V primeru okvar omrežja večjega obsega zaradi naravnih nesreč izvajalec distribucijske dejavnosti sanacijo omrežja izvaja po prioriteti napetostnih nivojev in v skladu s posebnimi načrti za zaščito in reševanje. Energetska inšpekcija izvaja nadzor nad tem, ali pravne osebe oziroma posamezniki pri svojem delu upoštevajo zakone, tehnične in druge predpise ter obvezne standarde, ki veljajo za področje elektroenergetike in termoenergetike.



Energetska inšpekcija za področje elektroenergetike izvaja nadzor pri gradnji, obratovanju in uporabi objektov, postrojev, vodov, naprav in napeljav, ki so namenjeni proizvodnji, prenosu, distribuciji, merjenju, zaščiti, vodenju in lastni porabi. Kazni za nepravilno izvajanje zakona so izjemno visoke in znašajo od 200 do 125.000 EUR. (Energetski zakon, Ur. l. RS št. 27/2007) EVROPSKA PLINSKA DIREKTIVA K hitrejšemu in učinkovitejšemu odpiranju trga z zemeljskim plinom v državah Evropske unije je v prvi vrsti pripomogla Direktiva za plin (Directive 98/30/EC of the European Parliament and of the Council of 22 June 1998 concerning common rules for the internal market in natural gas). Ključno priporočilo spremenjene evropske zakonodaje je, da podjetja organizacijsko ločijo proizvodnjo in prodajo zemeljskega plina od dejavnosti prenosa zemeljskega plina in upravljanja plinovodnih omrežij ter ustrezno prilagodijo računovodske izkaze. Bistvena določila, ki jih uveljavlja plinska direktiva: 1. Cilj plinske direktive je oblikovati odprto evropsko tržišče zemeljskega plina tako, da omogočijo vzpostavitev minimalnih pogojev za opravljanje prenosa, skladiščenje, distribucijo in oskrbo z zemeljskim plinom. Direktiva določa pravila za dostop do plinovodnega omrežja z namenom odpiranja notranjih trgov držav članic in povečanja konkurenčnosti med dobavitelji zemeljskega plina. 2. Države članice morajo omogočiti dostop do prenosnega sistema tako podjetjem s področja distribucije zemeljskega plina in podjetjem za proizvodnjo električne energije kot upravičenim odjemalcem. Prav tako omogočajo dostop do omrežja tistim kupcem, ki izpolnjujejo pogoje upravičenih odjemalcev in sodijo na področje, ki ga sicer oskrbujejo distribucijska podjetja. Upravičeni odjemalci so določeni na podlagi letne količine odjema zemeljskega plina, s katero se uvrščajo v skupine odjemalcev, in na podlagi stopnje odprtosti trga. Direktiva postavlja natančna pravila za odjemalce, upravičene za dostop do omrežja – rTPA ali dostop do omrežja s pogajanji – nTPA. Regulirani način dostopa do omrežja obsega pravico dostopa do plinovodnega sistema na osnovi objavljenih, fiksnih tarif. 3. Podjetja s področja prenosa zemeljskega plina lahko odklonijo dostop do svojih omrežij, vendar le na osnovi pomanjkanja zmogljivosti ali v primeru, da bi jim dostop do sistema preprečil izvajanje obveznosti javne službe, ki so jim dodeljene s strani države članice, ali pa bi to povzročilo resne ekonomske in finančne težave pri pogodbah polno za prazno 4. Države članice morajo pri načinu dostopa do omrežja zagotavljati pošten in odprt dostop. S tem omogočajo konkurenčnost trga zemeljskega plina in omejujejo kakršnekoli zlorabe v primeru prevladujočega položaja pristojnih podjetij.



5. Države članice imenujejo neodvisno inštitucijo za reguliranje dejavnosti, ki ima dostop do notranjih poročil plinskih podjetij, tako da lahko hitro in učinkovito rešuje spore, ki nastajajo med strankami zaradi prenosa zemeljskega plina. Plinska podjetja morajo ločeno prikazovati poslovanje najmanj za prenos, distribucijo, skladiščenje in ostale dejavnosti, in sicer tako, kot da bi vsako od naštetih dejavnosti opravljala samostojna podjetja. 6. Poleg pristopnih pogojev morajo države članice omogočiti razvoj in uspešno poslovanje podjetij na področju zemeljskega plina. (Prenos zemeljskega plina v pogojih odpiranja tržišča. [Inštitut za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji, d.o.o])



4 PRENOVA VARNOSTI LOGISTI ČNIH PROCESOV PRENOSA BLAGA SKOZI DRŽAVE

Plinska vojna, ki je potekala januarja 2009 med Rusijo in Ukrajino, je sprožila nove nujne ukrepe za krepitev energetske varnosti Evropske unije. EU uvozi polovico potrebnega zemeljskega plina, od tega četrtino iz Rusije (120 milijard m3). Kar 80 % ruskega plina prihaja v EU čez ukrajinsko ozemlje, 20 % pa prek Belorusije. Po napovedih bo do leta 2030 več kot 70 % plina v EU prihajalo iz uvoza, zato je nujna konstruktivna rešitev energetske problematike. Za energetsko varnost EU je ključno zagotoviti različne poti dobave in transporta plina in s tem zmanjšati vlogo Rusije, kot dobaviteljice plina in Ukrajine kot tranzitne države. Glavni projekti na tem področju pa so Nabucco, Južni tok in Severni tok.

4.1 PLINOVOD NABUCCO Plinovod Nabucco, ki ga načrtujejo evropska naftna podjetja pod vodstvom avstrijskega ÖMV, je projekt, o katerem se razmišlja od leta 2002. EU bi zagotovil neposreden dostop do nekaterih največjih nahajališč plina zunaj Rusije. Po večmesečnih pogajanjih je bil sporazum podpisan 13. julija 2009. Po približno 3.300 kilometrov dolgem Nabuccu, ki bo potekal od Turčije do Baumgartna v Avstriji, naj bi EU in Turčija pridobili do 31 milijonov m3 plina na leto iz kaspijske regije in z Bližnjega vzhoda. (Bo Nabucco omilil plinsko krizo?[24ur.com])

Zaenkrat še ni znano, katera država bo zagotovila potrebne količine plina. Kot glavnega dobavitelja se najpogosteje omenja Azerbajdžan, pa tudi Turkmenistan, Irak in Egipt. Projekt je po prvih ocenah vreden okoli 8 milijard evrov, zaživel pa naj bi leta 2014.

Nabucco je sicer tekmec projekta za izgradnjo plinovoda Južni tok, ki poteka pod okriljem Rusije in pri katerem bo predvidoma sodelovala tudi Slovenija. Južni tok bo sicer potekal od črnomorske regije do bolgarske Varne, od tam pa po jugozahodnem kraku skozi Grčijo do južne Italije, po severozahodnem pa čez Srbijo in predvidoma tudi skozi Slovenijo do severne Italije.



Slika 15: Plinovod Nabucco (Vir: Bo Nabucco omilil plinsko krizo?, 24ur.com)

4.2 PLINOVOD SEVERNI TOK Plinovod Severni tok, pri katerem poleg ruskega energetskega giganta Gazproma sodelujeta tudi nemška Basf in Eon, bo potekal pod Baltskim morjem, od ruskega Vyborga do nemškega Greifswalda. Nekatere države, kot so Poljska, Švedska, Estonija, Litva in Finska, pa so izrazile zaskrbljenost zaradi vpliva projekta na okolje. Skozi Severni tok, dolg 1.198 km, naj bi letno pritekalo do 55 milijard m3 plina, njegov zagon pa je predviden v letu 2012, pod pogojem, da bo EU do konca leta 2009 projektu dala t. i. zeleno luč.

4.3 PLINOVOD JUŽNI TOK Plinovod Južni tok je skupen projekt Gazproma in italijanske družbe Eni, sestavljala pa naj bi ga dva kraka. Poleg kraka iz Rusije pod Črnim morjem do Bolgarije, Srbije, Madžarske in Avstrije oz. Slovenije v Italijo naj bi v Italijo segal tudi krak, ki bi se iz Bolgarije odcepil v Grčijo in šel nato pod Jadranskim morjem v južno Italijo. Pri podpisu pogodb sta bila zato navzoča tudi ruski in italijanski premier. Sporazum in pogodbo o ustanovitvi skupnih podjetij za gradnjo Južnega toka je ruski naftni velikan Gazprom podpisal 15. maja 2009 s srbskim, bolgarskim in grškim političnim vrhom.



Južni tok naj bi bil končan do leta 2015 in takrat naj bi plin iz tega plinovoda prejeli tudi slovenski odjemalci. Slovenska in ruska stran sta konec junija uskladili ključna odprta vprašanja pri njegovi gradnji čez slovensko ozemlje. Južni tok je le eden od dveh projektov, s katerima se želijo Rusija in evropske države izogniti krizam, ki jih zaradi spora med Rusijo in Ukrajino doživljamo skoraj vsako leto. Trasi obeh plinovodov zato potekata južno od Ukrajine.

Slika 16: Plinovod Južni tok (Vir: Za Rusijo vse svetlejša plinska prihodnost, MMC RTVSLO)

Plinovodni projekti naj bi bili časovno relativno kmalu končani, vendar je že zdaj jasno, da nobeden izmed njih, posamično ali skupno, ne bo rešil vprašanja evropske energetske varnosti in oskrbe. Tudi če bi bili uresničeni vsi projekti, ne bi mogli nadomestiti količine plina, ki v Evropo trenutno prihaja skozi Ukrajino. V vsakem primeru bo v EU čez to državo še naprej prihajal pomemben del plina, zato je za energetsko varnosti EU ključnega pomena zagotavljanje tranzita skozi to državo. Tako so pomembne naložbe v ukrajinski tranzitni sistem, ki je potreben nujne posodobitve. Tako Gazprom kot druge članice EU se zavzemajo za ustanovitev večdržavnega konzorcija, ki bi prevzel lastništvo nad ukrajinsko infrastrukturo za tranzit plina, vendar se postavlja vprašanje, ali bo Ukrajina v to privolila, saj bi tako izgubila glavni adut v pogajanjih z Rusijo in EU. Ukrajina pa sama z lastnimi sredstvi ni zmožna obnoviti infrastrukture in bo morala poiskati zunanjo pomoč.



LNG-TERMINALI Najpomembnejše za energetsko varnost EU pa je povečanje naložb v terminale za tekoči naravni plin (LNG – liquid natural gas), kamor bi se dobavljal plin iz Katarja in od drugod, kar je glavna alternativa dobavi plina skozi plinovode. Nastajajoči trg z utekočinjenim plinom bo omogočil večjo preglednost svetovnih cen plina in omejil možnost vpliva Rusije na njihovo določanje. Poleg tega bodo lahko z novimi meddržavnimi infrastrukturnimi LNG-terminali zagotovili pomembne zasilne izhode v kakršnikoli prihodnji plinski krizi.

Slika 17: LNG-terminal (Vir: Utekočinjen zemeljski plin, FKKT)

V severnem Jadranu je poznanih kar nekaj pobud za postavitev LNG-terminala, in sicer:

• LNG-terminal v Tržaškem zalivu, • LNG-terminal v Žavljah pri Trstu, • LNG-terminal na otoku Krku in • LNG-terminal v Kopru.



Slika 18: LNG-terminali v regiji – obstoječi in načrtovani

(Vir: Žlahtič, 2007) Že sama dostopnost LNG-terminalov bo Rusijo odvračala od samovoljnega ravnanja in krepila pogajalsko moč EU. Rusija kratkoročno in srednjeročno ne more preusmeriti svojih zalog stran od Evrope, saj večina pogodb o dobavi velja do leta 2030, vendar sta Kitajska in Indija pomembna alternativna trga za ruski plin. Rusija in Kitajska razpravljata o gradnji plinovoda, ki bi potekal vzporedno z naftovodom (zgrajen naj bi bil že letos), kar je dokaz, da se Rusija ozira za novimi trgi. Tudi odnose EU s Turčijo bo treba proučiti, saj je Turčija ključna tranzitna država pri plinovodu Nabucco. (Stanič, 2009) Med drugimi možnostmi povečanja energetske varnosti, ki jih proučujejo v EU, so:

• naložbe v obnovljive vire, • povečanje zmogljivosti skladiščenja plina v jugovzhodni Evropi, • izboljšanje medsebojne povezave plina in električnega toka med severom in

jugom, • naložbe v jedrsko energijo.



4.4 VARNO RAVNANJE PRI IZVAJANJU POSEGOV V OBMOČJE PLINOVODA

Varnost plinovoda, varnost okolice in tudi osebna varnost zahtevajo dobro načrtovanje ter neposredno sodelovanje z izvajalcem del. Plinovod je pred gradnjami in drugimi posegi varovan z nadzorovanim pasom. Največjo nevarnost zanj predstavljajo različna zemeljska dela v nadzorovanem pasu plinovoda, ki niso predhodno prijavljena sistemskemu operaterju in zanje ni pridobljeno soglasje. Tovrstna dela so na primer:

- gradnja objektov na plinovodu; - globoko oranje (rigolanje) nad plinovodom ali postavljanje opor globlje od

1,00 m; - prekopi za komunalne vode (kabli za elektriko in TV, vodovod, kanalizacija

ipd.) in njihovo polaganje nad plinovodi ali preko njih; - izvedba odvodnjavanja nad plinovodom ali v njegovem zaščitnem pasu; - vožnja s težkimi vozili (gradbenimi stroji, tovornjaki) prek plinovoda zunaj

urejenih cest in v zaščitnem pasu plinovoda. Skladno s predpisi je vsak investitor del na področju nadzorovanega pasu plinovoda dolžan vsaj en mesec pred pričetkom kakršnihkoli del pridobiti soglasje sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina. Ob izdaji soglasja sistemski operater posreduje pogoje za izvajanje del in po potrebi zagotovi strokovnjaka v času izvajanja del v nadzorovanem pasu plinovoda. Za običajno obdelovanje zemlje v zaščitnem pasu plinovoda dovoljenje ni potrebno. (Varnost zagotavljamo skupaj [Geoplin plinovodi, d.d.]) Če zaradi poškodbe na plinovodu začne uhajati plin ali obstaja velika verjetnost, da bo do tega prišlo, je izvajalec dolžan v ogroženem področju takoj izvesti naslednje ukrepe:

- preprečiti vsako možnost iskrenja, ustaviti vse delovne priprave in naprave (gradbene stroje, motorna vozila) ter dela ob plinovodu, prepovedati kajenje in uporabo odprtega ognja ter vklop električnih naprav,

- takoj zapustiti mesto puščanja, - obvestiti sistemskega operaterja prenosnega plinovodnega omrežja na tel. št.

01 5820666, - zavarovati mesto poškodbe/puščanja in preprečiti dostop do poškodbe v

razdalji, ki jo ob obvestilu določi sistemski operater in ni manjša od 80 m (150 m),

- obvestiti Center za obveščanje na tel. št. 112.



Ob tem mora ukrepati po navodilih pristojnih organov in služb (kot npr. policije, inšpekcije, sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina itd.). Po odpravi poškodb se lahko izvede zasipavanje plinovoda le po predhodnem pregledu stanja plinovoda in ob prisotnosti pooblaščenega predstavnika sistemskega operaterja prenosnega plinovodnega omrežja. (Geoplin plinovodi, Navodila za varnostne ukrepe pri izvajanju del ob/na prenosnem plinovodnem omrežju)



4.5 IZREDNI DOGODKI V svetu je vse več nesreč, povezanih z eksplozijami plinovodov. Podatkov o številu tovrstnih nesreč ni zaslediti, vendar so v medijih ti prispevki vse pogostejši. Glavni razlog, da prihaja do tovrstnih nesreč, so slabo vzdrževane plinovodne cevi oz. sistemi teh cevi, saj so dotrajani, za njihovo zamenjavo pa so potrebni visoki finančni vložki. V manj razvitih vzhodnih državah to predstavlja še večjo nevarnost. Do nesreč lahko pride tudi zaradi človeške napake oz. ne dovolj učinkovitega in skrbnega opravljanja dela na posameznih odsekih plinovodnega omrežja. Eksplozijo pa lahko povzroči tudi nihanje pritiska v plinovodih. Naftna nahajališča pa so pogosto tarča raznih skrajnih terorističnih skupin, ki s takšnimi dejanji skušajo opozoriti nase. Zažigi naftnih nahajališč pa ne povzročajo le velike gospodarske škode, ampak še večji ekološki problem. Terorizem predstavlja vedno večjo grožnjo oskrbovalnim sistemom, saj tako skrajneži »najlažje« prizadenejo civilno prebivalstvo in ustrahujejo svetovno javnost, s tem pa želijo izkazati svojo namišljeno politično moč. Če povzamemo definicije z najbolj znanimi terorističnimi dejanji, lahko terorizem označimo kot kriminalno dejanje organiziranih skupin posameznikov, ki v mirni dobi poskušajo z napadi na civiliste izvajati pritisk na vlade, nacionalne in mednarodne organizacije za dosego svojih političnih ciljev (politične moči). Varnostne ukrepe na področju t. i. terorizma definira vsaka država drugače. V Sloveniji je sprejet Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Ur. l. RS, št. 60/2007).

Terorist po tem zakonu je fizična oseba, ki:

- stori ali poskuša storiti teroristično dejanje na kakršen koli način, - je udeležena pri storitvi terorističnega dejanja kot sostorilec, napeljevalec ali

pomagač, - organizira storitev terorističnega dejanja, - prispeva k terorističnemu dejanju skupine ljudi, ki deluje s skupnim ciljem, če

ravna namerno in z namenom prispevati k nadaljevanju izvajanja terorističnega dejanja ali je seznanjena z namenom skupine, da stori teroristično dejanje.

Teroristična organizacija po tem zakonu je katera koli skupina teroristov, ki:

- storijo ali poskušajo storiti teroristično dejanje na kakršen koli način, - so udeleženi pri storitvi terorističnega dejanja, - organizirajo storitev terorističnega dejanja, - prispevajo k terorističnemu dejanju skupine ljudi, ki deluje s skupnim

ciljem, če ravnajo namerno in z namenom prispevati k nadaljevanju izvajanja terorističnega dejanja ali so seznanjeni z namenom skupine, da stori teroristično dejanje.



Najnovejši prispevek Japonske k vojni proti terorizmu so majhne ribe, s katerimi bodo po novem odkrivali morebitno namerno zastrupljanje zalog pitne vode. Kakšne štiri centimetre dolge ribe, imenovane riževke, so na Japonskem sicer pogosti domači ljubljenčki, po novem pa bodo oblastem pomagale pri odkrivanju strupov v vodi. Strokovnjaki v prefekturi Šizuoka južno od Tokia so razvili poseben sistem, ki bo opozarjal na nenavadno vedenje rib, kot je na primer plavanje z nosovi nad gladino vode zaradi težav z dihanjem. Običajni vodni filtri onesnaženje zaznajo šele po približno 15 urah, medtem ko riževke potrebujejo le 3 ure.

Slika 19: Riba riževka

(Vir: Filogenetska analiza riževk, Akvazin)



5 ZAKLJU ČKI Energetska varnost je ena izmed prednostnih nalog EU. Zadnja večja kriza s prenosom plina čez Ukrajino je opomnila, da je prevelika odvisnost od ene same države neprimerna in nezaželena. Tako si EU prizadeva, da bi plin dobavljala čez več geografsko različnih področij, saj lahko le tako zmanjša tveganje v zvezi s prekinitvijo preskrbe ne glede na to, ali je do nje prišlo zaradi političnih interesov, interesov tranzitnih držav, naravnih katastrof in nesreč ali terorističnih napadov.

5.1 OCENA UČINKOV Poleg vzdrževanja in posodabljanja obstoječe preskrbovalne mreže plinovodov Evropa nujno potrebuje nove plinovodne trase: Severni tok, Južni tok in Nabucco. Južni tok in Nabucco res potekata po geografsko enakih področjih, vendar nista konkurenta, se ne izključujeta, saj Evropa potrebuje oba plinovoda in ti dodatni transportni poti še vedno ne bosta dovolj za naraščajoče evropsko povpraševanje po plinu. Evropa bo do leta 2020 potrebovala dodatnih 70–100 milijard m3 na leto in novi plinovodi bi tako omogočali transport teh velikih količin.

5.2 POGOJI ZA UVEDBO Tri nove trase plinovodov pa ne bodo samo zmanjšale tranzitnih tveganj za Evropo, temveč tudi povečale zmožnost največjega evropskega dobavitelja zemeljskega plina – Gazproma, da bo dobavo plina svojim odjemalcem preusmeril na druge plinovode, če bo prišlo do kakršnih koli tranzitnih težav.

5.3 MOŽNOST NADALJNEGA RAZVOJA Plinovod Južni tok bo potekal tudi čez slovensko ozemlje. V začetku julija je bil podpisan sporazum med predstavniki Gazproma in Vlado RS. Odprta so ostala le tri vprašanja, in sicer kje bo sedež skupnega podjetja, kakšna bodo lastniška razmerja in kolikšna bo višina davkov. Vsi deli Južnega toka bodo obratovali v sodelovanju z lokalnimi energetskimi podjetji. V času, ko se gospodarstva obračajo k infrastrukturnim projektom, da bi se lahko spopadla z gospodarsko krizo, bo Južni tok za vse sodelujoče države najpomembnejši investicijski projekt; pomagal bo ustvariti nova delovna mesta in lokalne prihodke za Slovenijo, v prihodnosti pa prihodke od tranzitnih tarif.



LITERATURA IN VIRI Literatura: Jakomin, L., Zelenika, R., Medeot, M. (2002). Tehnologija prometa in transportni sistemi. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož. Zelenika, R., Kamnik Zebec, S. (2007). Multimodalni prometni sistemi. Univerza v Mariboru. Fakulteta za gradbeništvo, Maribor. Zakonodaja: Direktiva o zanesljivi oskrbi z zemeljskim plinom (2004/67/EC). Energetski zakon. Uradni list RS št. 27/2007-UPB2, 70/2008. Evropska plinska direktiva (2003/55/EC). Uredba o zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom. Uradni list RS št. 8/2007. Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma. Uradni list RS št. 60/2007. Spletni naslovi: Bo Nabucco omilil plinsko krizo? 24ur.com. Najdeno 14. julija 2009 na spletnem naslovu http://24ur.com/novice/gospodarstvo/bo-nabucco-omilil-plinske-krize.html. Cene zameljskega plina. Javna agencija RS za energijo. Najdeno 30. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.agen-rs.si/sl/informacija.asp?id_informacija=743 &id_meta_type=30&type_informacij=. Dobava zemeljskega plina. Javna agencija RS za energijo. Najdeno 3. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.agen-rs.si/sl/informacija.asp?id_informacija=742&id _meta_type=30&type_informacij=. Energija iz osrčja zemlje. Geoplin plinovodi, d.d.. Najdeno 13. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin-plinovodi.si/MainFrame.asp?Meni1=2& Meni2=2&Jezik=0. Filogenetska analiza riževk. Akvazin. Najdeno 20. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.akvazin.com/default.cfm?kat=01&id=1211.



Fosilno gorivo. Geoplin plinovodi, d. d.. Najdeno 15. maja 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin-plinovodi.si/MainFrame.asp?Meni1=2&Meni2=1&Jezik. Gajšek, B. (2008). Spletno študijsko gradivo pri predmetu Logistična tehnologija. Najdeno 15. maja 2009 na spletnem naslovu http://164.8.132.54/OTT/sedmo.html. Navodila za varnostne ukrepe pri izvajanju del ob/na prenosnem plinovodnem omrežju. Geoplin plinovodi, d.d.. Najdeno 12. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin-plinovodi.si/images/strani/PosegPlin.pdf. O zemeljskem plinu. Geoplin plinovodi, d.d. Najdeno 12. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin-plinovodi.si/MainFrame.asp?meni1=2&Jezik=. Pitna voda skozi zgodovino. Rižanski vodovod Koper. Najdeno 20. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.rvk-jp.si/pitna_voda_skozi_zgodovino. Plin. Slonep-Gradnja in montažne hiše. Najdeno 16. junija 2009 na sletnem naslovu http://gradnja.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/plin/. Plinovodno omrežje. Geoplin plinovodi, d.d.. Najdeno 3. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin-plinovodi.si/PageA.asp?Meni1=2&Meni2=3&Meni3 =2&Jezik=0. Prenos zemeljskega plina v pogojih odpiranja tržišča. Inštitut za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji, d. o. o.. Najdeno 2. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.ireet.com/slo/projekt-prenos-zemeljskega-plina.html. Prenosno omrežje zemeljskega plina. Javna agencija RS za energijo. Najdeno 1. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.agen-rs.si/sl/informacija.asp?id_ informacija=738&id_meta_type=30&type_informacij=. Rozman, A. Z glavo čez belanco - Provansa. Najdeno 5. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.zglavocezbalanco.com/potovanje/provansa/. Splošno o kanalizaciji. Vodovod-kanalizacija, d. o. o. Najdeno 14. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.vo-ka-celje.si/podjetje/dejavnost/kanalizacija _splosno.htm. Stanič, A. (2009, 23. februar). Nabucco, Južni in Severni tok ter energetska varnost EU. Delo. Najdeno 10. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.ealaw.eu/static/pdf/stanc.pdf. Stopnja odprtosti trga z zemeljskim plinom. Javna agencija RS za energijo. Najdeno 2. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.agen-rs.si/sl/ informacija.asp?id_informacija=740&id_meta_type=30&type_informacij=.



Utekočinjen zemeljski plin. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. Najdeno 8. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.fkkt.uni-lj.si/attachments/dsk4524/plinski_terminali.pdf. Vse o nafti. Spletni portal Minet.si. Najdeno 12. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.minet.si/gradivo/seminarske/89938Output.pdf. Viri zemeljskega plina. Javna agencija RS za energijo. Najdeno 3. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.agen-rs.si/sl/informacija.asp?id_informacija= 995&id_meta_type=30&type_informacij=. Varnost zagotavljamo skupaj. Geoplin plinovodi, d.d.. Najdeno 12. julija 2009 na spletnem naslov http://www.geoplin-plinovodi.si/MainFrame.asp?meni1=3&Jezik. Za Rusijo vse svetlejša plinska prihodnost. Multimedijski portal RTV Slovenija. Najdeno 14. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/za-rusijo-vse-svetlejsa-plinska-prihodnost/96264. Zaloge. Gospodarsko interesno združenjeza distribucijo zemeljskega plina. Najdeno 24. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.giz-dzp.si/index.php?id=29. Zemeljski plin – gorivo prihodnosti. Javno podjetje Energetika Ljubljana, d.o.o.. Najdeno 25. junija 2009 na spletnem naslovu http://www.jh-lj.si/energetika/plin. Zemeljski plin v svetu. Geoplin plinovodi, d.d.. Najdeno 2. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.geoplin.si/zemeljski-plin/63. Žlahtič, F. (2007, 10. junij). LNG terminaliv Severnem Jadranu in oskrba Slovenije z zemeljskim plinom. Posvet v državnem zboru. Najdeno 10. julija 2009 na spletnem naslovu http://www.ds-rs.si/dejavnost/posveti/PlinskiTerminali/Zlahtic.ppt.

Date post:	06-Mar-2021
Category:	Documents
Upload:	others
View:	3 times
Download:	0 times

DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · 2017. 10. 26. · logisti čnih procesov varnosti pri...

Documents