DIPLOMSKO DELO DEŽELNO TVEGANJE SLOVENIJE IN TUJE ...Deželno tveganje je potencialna finan čna...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

DEŽELNO TVEGANJE SLOVENIJE IN TUJE NEPOSREDNE INVESTICIJE

SLOVENIAN COUNTRY RISK AND FOREIGN

DIRECT INVESTMENTS

Kandidat: Boštjan Verčkovnik Naslov: Pameče 109, 2380 Slovenj Gradec Študij: redni Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: doc. dr. Žan Jan Oplotnik

MARIBOR, FEBRUAR, 2009

2

Predgovor Nenehne spremembe so značilnost sodobnega gospodarstva. Da bi lahko gospodarstvo posamezne države tem hitrim spremembam sledilo mora biti konkurenčno. Konkurenčnost posameznega gospodarstva pa je v veliki meri odvisna tudi od priliva neposrednih tujih investicij, saj le-te, poleg finančnega učinka v gospodarstvo prinašajo tudi nova znanja, tehnologije in nova delovna mesta. Za doseganje gospodarske rasti mora biti gospodarstvo določene države vključeno v mednarodne gospodarske tokove, ki poleg pozitivnih učinkov s sabo prinašajo tudi tveganja. Le – ta imajo velik vpliv na gibanje neposrednih investicij in finančnih tokov širom po svetu. So tudi razlog za omejevanje tujih investicij, ki se od države do države precej razlikujejo V diplomskem delu bomo poskušali ugotoviti kakšna tveganja poznamo v mednarodnem poslovanju. Še posebni poudarek pa bomo namenili deželnemu tveganju, ki je tudi osrednja tema diplomskega dela. Zanimalo nas bo kdaj se je to tveganje začelo podrobneje obravnavati, kako in kdo ga meri, ter kaj nam pove ocena deželnega tveganja določene države. Zavarovanje pred deželnim tveganjem je še posebej pomembno za tiste domače izvoznike, ki svoje produkte izvažajo na bolj tvegane trge in katerih posli dosegajo visoke vrednosti. Države so tako za domače izvoznike ustanovile izvozne agencije, ki spodbujajo izvoz domačega blaga in te posle tudi zavarujejo, kar bomo spoznali v četrtem poglavju. V nadaljevanju bomo prikazali analizo makroekonomskega okolja Slovenije in njen vpliv na oceno deželnega tveganja. V zadnjem delu pa se bomo osredotočili na povezavo med tujimi neposrednimi investicijami in deželnim tveganjem. Spoznali bomo tudi kako uspešna je Slovenija pri pritegovanju tujih neposrednih investicij in katere prednosti to investiranje prinaša.

3

Kazalo1 Uvod .........................................................................................................................................4

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja..............................................4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.........................................................................................4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave..................................................................................5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ......................................................................................5

2 Tveganja ...................................................................................................................................6 2. 1 Opredelitev tveganja .......................................................................................................6 2. 2 Tveganja v mednarodnem poslovanju .............................................................................7

2. 2. 1 Komercialna tveganja .............................................................................................7 2. 2. 2 Nekomercialna tveganja..........................................................................................8

2. 3 Deželno tveganje..............................................................................................................9 2. 3. 1 Kriteriji opredelitve deželnega tveganja ...............................................................10 2. 3. 2 Kategorije deželnega tveganja in njihovo merjenje ..............................................11 2. 3. 3 Zgodovinski pomen deželnega tveganja ...............................................................12

3 Ocenjevanje deželnega tveganja.............................................................................................14 3. 1 Institucije ocenjevanja deželnega tveganja ...................................................................14

3. 1. 1 Pomen institucij in njihovih ocen .........................................................................14 3. 1. 2 Vrste institucij .......................................................................................................16 3. 1. 2. 1 Nastanek in razvoj institucij .............................................................................16

4 Metode upravljanja deželnega tveganja ................................................................................19 4. 1 Zavarovanje pred deželnim tveganjem ..........................................................................20

4. 1. 1 Zavarovanje deželnih tveganj pri SID banki d.d...................................................21 4. 1. 2 Faktoring ...............................................................................................................26 4. 1. 3 Forfaiting...............................................................................................................27

5 Kriteriji ocene deželnega tveganja Slovenije .........................................................................28 5. 1 Politični sistem...............................................................................................................28 5. 2 Gospodarska gibanja......................................................................................................29

5. 2. 1 Inflacija .................................................................................................................29 5. 2. 2 Gospodarska rast ...................................................................................................32 5. 2. 3 Fiskalna politika in javne finance .........................................................................34 5. 2. 4 Monetarna politika in devizni tečaj.......................................................................35 5. 2. 5 Plače in zaposlenost ..............................................................................................38 5. 2. 6 Plačilnobilančna gibanja .......................................................................................40 5. 2. 7 Kapitalski trg.........................................................................................................42 5. 2. 8 Tuje neposredne investicije...................................................................................45

6 Deželno tveganje Slovenije in tuje neposredne investicije ....................................................54 6.1 Empirični primer deželnega tveganja Slovenije .............................................................54 6.2 Ocena deželnega tveganja Slovenije za tuje neposredne investitorje............................57

7 Sklep .......................................................................................................................................59 Povzetek ....................................................................................................................................61 8 Literatura in viri......................................................................................................................62 Kazalo tabel, grafov in slik........................................................................................................67 Priloge........................................................................................................................................68

4

1 Uvod

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja

V diplomskem delu bomo predstavili stanje Slovenije z gospodarskega, političnega in socialnega vidika. Ti dejavniki so glavni tvorci ocene deželnega tveganja. Deželno tveganje je potencialna finančna izguba, do katere pride zaradi makroekonomskega ali političnega položaja v državi. Ocena deželnega tveganja je eden izmed kazalcev uspešnosti gospodarskega razvoja. Vpliva na ceno zadolževanja v tujini in s tem na vzdržnost zunanjega dolga. Spremljanje in ocenjevanje le tega se je začelo ob koncu sedemdesetih oz. na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko nekatere države niso bile več sposobne servisirati svojega dolga. Neizpodbitna je tudi povezava med oceno deželnega tveganja in neposrednimi tujimi investicijami. Boljša kot je ta ocena neke države, bolj privlačna je za naložbe neposrednih tujih investitorjev. Neposredne tuje investicije predstavljajo za investitorja možnost prodora na nove trge, iskanje virov, povečevanje učinkovitosti, pridobivanje novih tehnoloških znanj itd. Za državo prejemnico teh investicij pa pomenijo ustvarjanje novih delovnih mest, povečevanje konkurenčnosti v določenih panogah, prenos znanj in tehnologij itd. Neposredne tuje investicije so še posebej pomembne za manjše države, ki so manj sposobne akumulirati večje količine kapitala za projekte državnega značaja (gradnja avtocest, stadionov, železniških prog). Mednje sodi tudi Slovenija.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Za analizo izbrane teme sem se odločil, ker je deželno tveganje pomemben kazalnik konkurenčnosti neke države. Tako daje ocena deželnega tveganja ugled državi v mednarodnem okolju. Večja stabilnost naše države, tako na gospodarskem kot tudi političnem področju pa privablja tuje vlagatelje in s tem pritok neposrednih tujih investicij v državo, kar na dolgi rok še povečuje konkurenčnost države v svetu. Cilji diplomskega dela so naslednji: pojasniti, kdaj tveganje nastane; kaj pomeni deželno tveganje; kdaj so institucije (predvsem mednarodne banke) začele proučevati deželno tveganje; proučiti ocene deželnega tveganja naše države; analizirati, kako so pomembnejši dogodki v naši državi vplivali na oceno deželnega tveganja; analizirati povezavo med deželnim tveganjem in neposrednimi tujimi investicijami. Trdimo lahko, da je ocena deželnega tveganja eno izmed meril uspešnosti države, da je Slovenija od osamosvojitve dalje močno napredovala pri oceni deželnega tveganja. Vstop

5

Slovenije v zvezo Nata in EU je še pripomogel k razpoznavnosti naše države, kar je privedlo tudi do boljše ocene deželnega tveganja. Boljša ocena deželnega tveganja pomeni tudi večji priliv tujega kapitala v državo. Trdimo lahko tudi, da se oceni revij Euromoney in Institutional Investor za posamezno državo razlikujeta, saj vsaka uporablja svojo metodologijo ocenjevanja.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljamo lahko, da bi Slovenija z razrešitvijo nesoglasij s sosedo Hrvaško pridobila pri oceni politične stabilnosti. Boljšo bonitetno oceno bi morale prinesti tudi reforme davčne zakonodaje. Prav tako lahko predpostavljamo, da bo večja konkurenca na področju bančništva privedla do fleksibilnejšega trga financ, kar bo še dodatno privabljalo tuje investitorje. Večjih omejitev pri uporabi literature ni. Le v praktičnem delu raziskave se bom bolj osredotočil na domače vire in literaturo, da bom dobil želene podatke o Sloveniji.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Raziskovanje v diplomskem delu je osredotočeno na glavne indekse gospodarskih gibanj (rast BDP-ja, zaposlenost, inflacija…) in njihov vpliv na gibanje ocene deželnega tveganja Slovenije, zato gre v diplomskem delu za makroekonomsko raziskavo. Raziskava je dinamičnega značaja, saj proučuje gibanje ocene deželnega tveganja Republike Slovenije zadnjih desetih let. Pri raziskovanju bosta uporabljena deskriptiven pristop, v njegovem okviru bosta najpogosteje uporabljeni metoda kompilacije in metoda deskripcije in pa analitičen pristop, v okviru katerega bo uporabljena metoda analize.

Pri zbiranju in obdelavi podatkov bom uporabil slovensko in tujo literaturo, elektronske vire in članke tujih mednarodnih organizacij.

6

2 Tveganja

2. 1 Opredelitev tveganja

Veliko odločitev, tako ekonomskih kot drugih, vključuje tveganje glede izida ob izbrani možnosti. Praktično ni moč najti odločitve, ki ne bi imela posledice v prihodnosti, torej se pri vsakem odločanju soočamo s tveganjem. Medtem ko lahko oseba, podjetje ali država, ki se odloča, pozna verjetnosti možnih dogodkov in s tem povezane verjetnosti možnih izidov (pri čemer ima lahko več različnih dogodkov za posledico isti izid), končni rezultat odločitve ni znan, vse dokler ne pride do realizacije. Tveganje lahko označimo tudi kot verjetnost nezaželenih posledic prihodnjih dogodkov ali kot nevarnost, možnost negativne posledice ali izgube, izpostavljenosti neugodnostim in podobno. Ta opredelitev zajema le negativni pogled na tveganje, čeprav ima vsako tveganje tudi določene pozitivne lastnosti. V ekonomski teoriji je znano dejstvo, da večja stopnja tveganja omogoča tudi večji donos. Kadar je torej prisotno tveganje, lahko to predstavlja tudi priložnost. Tveganje pa poleg možnosti za večjo nagrado prinaša tudi možnost večje izgube, povezane s sprejetjem določene odločitve. Stopnja tveganja je sprejemljiva, če potencialni dobički presegajo potencialne izgube. Vsak, ki se odloča, mora izbrati čimbolj ustrezno razmerje med tveganjem in donosom. Če je tveganju naklonjen, ga bo pripravljen sprejeti v večji meri, da bi si s tem zagotovil tudi možnost večjega donosa oz. večje koristi. Če pa tisti, ki odloča, tveganju ni naklonjen, se bo sprijaznil z manjšim in bolj varnim donosom (Clarke, Varma 1999, 414). Nekateri avtorji razlikujejo izraza tveganje in negotovost. Negotovost naj bi nastopala, kadar posameznik nima zadostnih informacij za oceno verjetnosti ponavljanja alternativnih rešitev. Tveganje pa naj bi bilo stanje, ko se lahko določi alternativne rešitve in verjetnosti, s katerimi dajejo posamezne rešitve želeni rezultat (Kavčič 1994, 223-225). Kot meni Naylor (1996, 81) bi lahko tveganje v celoti odstranili, če bi:

• znali natančno napovedati prihodnost, • imeli zadosten vpliv, da bi dosegli uresničenje prihodnosti, kakršno smo planirali.

Ker sta obe možnosti dolgoročno neizvedljivi, moramo tveganje ali vsaj določen del tveganja sprejeti kot sestavni del življenja in vsakega projekta. Prihodnosti namreč vsaj zaenkrat še ne znamo natančno napovedati, prav tako pa nanjo ne moremo vplivati v tolikšni meri, da bi izločili vse dejavnike tveganja.

7

2. 2 Tveganja v mednarodnem poslovanju

Zaradi različnih vzrokov se v mednarodnem poslovanju pojavljajo večja tveganja kot v poslovanju na domačem tržišču (Jus 2000, 48):

• večji obsegi poslov, s tem pa tudi večje vrednosti; • daljše razdalje praviloma pogojujejo dražji transport, kjer obstaja večja možnost

poškodovanja tovora; • tako v državi prodajalca kot v državi kupca so lahko v veljavi razni vladni ukrepi,

pojavijo se lahko nepričakovani politični dogodki; • težje je tudi ugotoviti finančno stanje kupca in njegovo boniteto; • različni poslovni običaji in jeziki; • večje število vključenih subjektov; • daljše ročnosti kreditiranja; • večjo konkurenco.

Tveganja v mednarodnem poslovanju lahko v splošnem delimo na:

• komercialna in • nekomercialna.

2. 2. 1 Komercialna tveganja

Med komercialna tveganja sodijo tveganja nastopa plačilne nesposobnosti oziroma insolvence dolžnika v primeru, ko obstaja objektivna možnost, da postane izterjava terjatve v celoti ali delno nemogoča (Jus 2000, 43). Plačilna nesposobnost lahko podjetje privede do propada. Vzroki za stečaj so težko predvidljivi. Lahko gre za (Prav tam, 43):

• visoke stroške poslovanja, • slabo zastavljene cilje, • slabe kupce, neredna ali izostala plačila, • neučinkovito izterjavo dolgov, • poslabšanje pogojev menjave, • nepravočasen odziv na tržne spremembe.

Ta tveganja so načeloma neodvisna od političnih razmer, torej so prisotna neprestano, ne glede na to ali poslujemo s podjetji iz industrijsko razvitih ali nerazvitih držav.

8

2. 2. 2 Nekomercialna tveganja

Ta tveganja se pogosto imenujejo tudi politična tveganja. Ta tveganja se pojavijo predvsem zaradi političnih ukrepov, ki onemogočajo razpolaganje s premoženjem in naravnih katastrof. Skupno vsem nekomercialnim tveganjem je dejstvo, da so zunaj domene poslovnega partnerja (Jus 2000, 46). Obstajata dve podvrsti nekomercialnega tveganja1 (Falatov 1997, 5):

• klasično nekomercialno tveganje v ožjem smislu, kot je: tveganje nacionalizacije, razlastitve, konfiskacije, vojne, revolucije, uporov, oboroženih spopadov ter drugi ukrepi, ki onemogočajo razpolaganje s premoženjem, in naravne katastrofe;

• monetarna tveganja kot politična tveganja, med katera prištevamo transferna tveganja, kot so moratorij na plačila prepoved plačil, nezmožnost konverzije in valutna tveganja.

Realizacija naštetih nekomercialnih rizikov navadno pomeni uničenje ali izgubo blaga, nemožnost razpolaganja s premoženjem dolžnika, pa tudi nemožnost izterjave terjatve ali nemožnost transferja plačila v tujino (izvoznikovo državo). V praksi velik problem predstavljajo transferna tveganja (ta problem se v praksi povečuje, ker je vse več podjetij prisiljenih širiti svoja tržišča tudi na države, ki so manj stabilne). Velikokrat se namreč zgodi, da dolžnik v tuji državi zaradi oblastnega akta države svoje obveznosti do izvoznika ne more poravnati, ker mu matična država onemogoči bodisi (Prav tam, 6):

• izvrševati plačila v tujino (t. i. embargo plačil je tipičen državni ukrep deviznih omejitev, ki je lahko generalen ali specifičen, časovno omejen ali neomejen).

• konverzijo domače v tujo valuto (tveganje nemožnosti konverzije). Valutna tveganja so tveganja, ki nastanejo kot posledica dejstva, da je obveza ene stranke nominirana v valuti, ki je nestabilna. Visoka nihanja take valute lahko povzročijo bodisi nezmožnost plačila obveznosti stranke, katere obveznost je nominirana v taki valuti, bodisi (pretirano) zmanjšanje vrednosti proti dobave, ki jo za svojo izpolnitev dobi druga stranka. Valutnim tveganjem je lahko izpostavljena katerakoli stranka, ali pa vse, glede na to, v kateri valuti so njihove obveznosti nominirane (Jus 2000, 176). Ko pride do realizacije plačilnega rizika, je upnik soočen s situacijo, ko je, če plačilo ni bilo ustrezno zavarovano na takšen ali drugačen način, le-tega potrebno prisilno izterjati. Možnost sodne izterjave dolgovanih zneskov pa je velikokrat neustrezna, ker lahko ti postopki trajajo zelo dolgo (nasprotno so arbitražni postopki načeloma hitri, a zato neprimerljivo dražji, pri obojih pa še vedno obstaja negotovost tako glede izida pravde kot izvršljivosti morebitne odločbe), sploh pa ne pridejo v poštev takrat, ko sodno sploh ni mogoče izterjati dolgovanega zneska, na primer zaradi stečaja dolžnika ali izbruha vojne v dolžnikovi državi (Hrastelj 1990, 319).

1 Podobno razvrstitev uporablja tudi Jus (2004).

9

2. 3 Deželno tveganje

Po Gmeinerju (1996, 5-6) je deželno tveganje »sintetično merilo različnih kazalcev, ki daje pomembne informacije ne le tujim investitorjem, ko ocenjujejo podrobneje obseg in rast trga, zunanjetrgovinske ovire in stroškovne faktorje za potencialno vlaganje, temveč tudi merilo mednarodnega ugleda v sumarnem razvrščanju ekonomskih, političnih in finančnih dogajanj posamezne dežele. Ne gre pa zanemarjati tudi njegovega vpliva na stroške v zvezi z zavarovanji izvoznih poslov ter izvajanjem del v tujini, v zvezi s komercialnimi in političnimi tveganji za vlaganja izven matične dežele ter v zvezi s kotiranjem vrednostnih papirjev na mednarodnih trgih.« Pancras (1979, 13) pa trdi, »da pomeni deželno tveganje nevarnost izgube premoženja (kapitala) matične države pri čezmejnem posojanju, ki so ga povzročili ukrepi določene države.« Zelo podoben termin deželnemu tveganju je politično tveganje. Razlika med njima vseeno obstaja, saj se deželno tveganje uporablja pri finančnih rizikih nastalih pri mednarodnem posojanju. Največkrat pride do deželnega tveganja pri zakasnitvi ali neplačilu dolga, kar je posledica težav države z nelikvidnostjo ali mednarodno menjavo. Politično tveganje pa se pogosto uporablja pri industrijskih (nefinančnih) podjetjih. Ker podjetja investirajo v tuji deželi kapital za nedoločen čas, pogosto vršijo političen in socialen pritisk, da tako pridejo do želenega razvoja v nefinančnem okolju (Kennedy 1991, 1-2). Najpogostejši vzroki, ki lahko privedejo do uresničitve deželnega tveganja so (Nagy 1979, 14):

• politični: vojne, nemiri zaradi terorističnih akcij, ideološke razlike, konflikti v ekonomskih interesih itd.

• socialni: državljanske vojne, nemiri, neenakomeren razvoj v državi, nasprotovanja med socialnimi razredi itd.

• ekonomski: dolgoročna počasna rast BDP-ja, stavke, nenadno zvišanje proizvodnih stroškov, zmanjšanje izvoza itd.

Po Marshallu (2003, 3) pa se deželno tveganje pojavi tudi zaradi:

• razlastitev premoženja, • omejitev pri izplačilu dividend ali vračanju kapitala, • vojn ali uporov, • davčnih sprememb, • regulativnih sprememb, • podkupovanj, • socialnih nemirov, • nezadostno izobraženih vodstvenih kadrov, • razširjenosti nalezljivih bolezni.

10

Posebej zanimiv primer pri deželnem tveganju predstavlja recesija. Če je prisotna po vsem svetu in jo vlada poskuša odpraviti, potem ne gre za deželno tveganje. V kolikor pa se pojavi v le eni državi zaradi slabih vladnih odločitev, potem gre za deželno tveganje (Nagy 1979, 14)

2. 3. 1 Kriteriji opredelitve deželnega tveganja

Deželno tveganje lahko opredelimo z različnih vidikov, ti pa so (Nagy 1979, 14):

• geografski: delitev deželnega tveganja po državah; • po posojilojemalcu: vladno (suvereno) tveganje, tveganje zasebnega sektorja,

korporacijsko, individualno tveganje; • po vrsti vzroka rizika: politični, socialni, ekonomski; • po namenu posojila: financiranje izvoza, financiranje projektov, financiranje za razvoj; • po odzivu posojilojemalca, ko zaide v težave: zavrnitev odplačila, izostanek plačil,

pogajanja o načinu odplačevanja posojila; • po stopnji rizika: visoki, srednji, nizek.

Kriterij, kako se odzove posojilojemalec, ko zaide v težave, je med pomembnejšimi, zato se mu bomo podrobneje posvetili. Najpogostejši odziv posojilojemalca v težavah je zavrnitev (zaradi nepriznavanja dolga) ali neizpolnjevanje obveznosti. Dolžnik obvesti upnika, da bo prenehal z odplačevanjem dolga, ker več ne more, noče odplačevati ali ker ne prepozna dolga. Pogostejši od teh dveh načinov je neizpolnjevanje obveznosti (Prav tam, 14-15) Kadar pride do reprogramiranja dolga, bo upnik skoraj zagotovo prejel manjšo vsoto od predvidene. Vzrok temu je lahko znižanje obrestne mere ali pa neizplačilo dela dolga (prav tam, 15). Lahko pa se zgodi, da pride do podaljšanja roka odplačevanja ali do moratorija na odplačevanje. Časovna doba odplačevanja dolga se lahko zavleče zaradi nižjih obročnih izplačil od dogovorjenih ali zaradi začasne prekinitve odplačevanja (moratorij). Tukaj ostane obrestna mera nespremenjena, ker pa se podaljša čas odplačevanja, nastane pri upniku oportunitetna izguba. Povečajo pa se tudi administrativni stroški in stroški zaradi novega načrtovanja roka izplačil (Prav tam, 15). Pri nezmožnosti transfera izplačil, država nima zadostne količine tuje valute, da bi odplačevala svoj dolg. Ta tip deželnega tveganja lahko doleti le zasebne posojevalce (Prav tam, 15).

11

2. 3. 2 Kategorije deželnega tveganja in njihovo merjenje

Z namenom merjenja delijo analitiki deželno tveganje v šest skupin (Meldrum 1999, 2):

• ekonomsko tveganje, • prenosno (transferno) tveganje, • valutno tveganje, • sosednje tveganje, • suvereno tveganje, • politično tveganje.

Skupine se medsebojno dopolnjujejo, kar je tudi razvidno iz tega, da je domača ekonomija medsebojno povezana s političnim sistemom in z mednarodno skupnostjo. Ekonomsko tveganje se pojavi pri večji spremembi v ekonomski strukturi, zaradi česar se spremenijo pričakovani donosi investicij. Tveganje lahko nastane zaradi negativnih sprememb v ciljih ekonomske politike (fiskalne, denarne, mednarodne) ali zaradi spremembe v primerjalnih prednostih države (izčrpanje naravnih virov, propad industrije, demografske spremembe). Ekonomsko tveganje ima veliko skupnega s političnim tveganjem, saj imata oba opravka s politiko (Prav tam, str. 2). Do ekonomskega tveganja lahko pride tudi zaradi naslednjih dejavnikov (Marshall, 2003, 4):

• znižanja življenjskega standarda, • manjšega priliva TNI v državo, • deficita v tekočem računu in prevelikega zunanjega zadolževanja, • neenakomernega razvoja regij v državi, • visoke nezaposlenosti.

Prenosno tveganje nastane v primeru, da tuja vlada omeji prenos kapitala. Največkrat se to zgodi zato, ker je država nezmožna pridobivati denar v tuji valuti in zaradi tega izda kakšno uredbo za nadzor kapitala. Te omejitve lahko povzročijo težave pri izplačilu dobička, dividend ali kapitala. Ker lahko vlada spremeni odločitev o prenosu kapitala kadarkoli, so temu tveganju izpostavljene vse vrste investicij. Merjenje tega tveganja je težavno, ker je lahko čisto drug problem povzročitelj omejitve kapitala. Npr. Malezija je za utrditev menjalnega razmerja na sredi azijske valutne krize uvedla nadzor nad prenosom kapitala. V tem primeru nam kvantitativna merila, ki se ponavadi uporabljajo za ocenitev prenosnega tveganja, ne bi dala pravih smernic o tem, kakšna bo odločitev malezijske vlade (Meldrum 1999, 3). Valutno tveganje nastane ob neugodni spremembi menjalnega tečaja. Valutno tveganje se pojavi zaradi nepričakovane spremembe valutnega režima, kot je sprememba iz fiksnega v drseči menjalni tečaj. Ekonomska teorija pojasnjuje analizo valutnega tveganja v daljšem časovnem obdobju (več od 1-2 let). Kratkoročne pritiske ustvarjajo devizni trgovci. Na kratek rok se lahko valutno tveganje zmanjša s pomočjo hedging mehanizmov (zavarovanja s kritjem) in z valutnimi opcijami (Prav tam, 4).

12

Prostorsko oz. sosednje tveganje nastane, kadar pride do »spillover« učinka. To pomeni, da se problemi, ki jih ima ena država, pojavijo tudi v drugi državi (ti državi sta med seboj ekonomsko ali kako drugače povezani). To tveganje se je pojavilo v Južni Ameriki v osemdesetih letih 20. stoletja in v Aziji v letih 1997 in 1998 (Prav tam, 4-5). Suvereno tveganje nastane, kadar vlada noče ali več ne more izpolnjevati obveznosti iz najetih posojil. Suvereno tveganje se lahko enači tudi s prenosnim tveganjem, kadar država izčrpa devizne rezerve za pokritje plačilne bilance. Lahko pa se nanaša tudi na politično tveganje, če država zaradi političnih razlogov ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pri suverenem tveganju se zasebni posojilodajalec sreča z edinstvenim tveganjem, ko ima opravka s suvereno vlado (državo). V primeru, da se tuja vlada odloči, da ne bo izpolnila svojih obveznosti do posojilodajalca, je le-ta ne more tožiti, dokler mu tega ne dovoli domača vlada (Prav tam, 5). Politično tveganje se pojavi ob spremembi v politični strukturi, ki vpliva na spremembe v vladi, v socialni strukturi in na drugih neekonomskih področjih. Politično tveganje zajema notranje in zunanje spore in tveganje razlastitve. Njegovo ocenjevanje zahteva analize več dejavnikov, med katere spadajo: odnosi med skupnostmi v državi, postopek sprejemanja vladnih odločitev in zgodovina države (Prav tam, 5-6). Politična tveganja lahko povzročijo tudi naslednji dejavniki (Marshall, 2003, 4):

• separatistična gibanja, • polarizacija političnega spektra, • šibka vlada, • korupcija v vladi in pravnem sistemu, • omejitve in prisilni ukrepi za zadržanje oblasti, • pomanjkanje odgovornosti v vladi, policiji in vojski, • kršitve človekovih pravic.

2. 3. 3 Zgodovinski pomen deželnega tveganja

Poznavanje deželnega tveganja je postalo pomembno ob koncu sedemdesetih oz. na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. To se je zgodilo zaradi posojanja denarja preko deželnih meja, ki se je razmahnilo v šestdesetih letih dvajsetega stoletja z razvojem t. i. evrotrga. Tržni mehanizmi, ki so omogočili, da se transakcije mednarodnega kreditiranja in zadolževanja izognejo ozkim okvirom, ki jih postavljajo jurisdikcije posameznih držav, so se razvili v zadnjih štiridesetih letih. Da pa so ti tržni mehanizmi delovali, se je moral finančni trg za kredite, denominirane v določeni valuti, locirati zunaj države, v kateri je bila ta valuta nacionalna valuta. Tako recimo finančni trgi za dolarske depozite in kredite ter za izdajo obveznic, denominiranih v dolarjih, v Evropi ne zapadejo pod ameriško jurisdikcijo. Mednarodni finančni trgi s temi značilnostmi so dobili ime »evrofinančni« trgi oz. »zunanji« finančni trgi, kar naj bi jih jasno ločilo od nacionalnih finančnih trgov (Mrak 2002, 519-520).

13

V tem času je v mednarodnih plačilih in rezervah držav že prevladoval dolar, za katerega pa so ameriške banke narekovale restrikcije toka kapitala, kar je bil povod za nastanek zunanjega finančnega trga v Evropi, kjer restrikcij za dolarsko poslovanje ni bilo (Prav tam, 520). Naftni šok je krivec za razcvet evroposojilnega trga v začetku sedemdesetih let. Posledica tega šoka je bilo najemanje posojil manj razvitih držav. Ko pa države le-teh niso zmogle več vračati, so se pričele težave (Shapiro 2001, 139). Do velikega finančnega šoka je prišlo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mednarodne banke posojale na stotine milijonov dolarjev manj razvitim ter komunističnim državam. Lahko pridobljen denar, pa se je zaradi napačne politike teh držav, potrošil za projekte, ki niso bili dobičkonosni. Danes je očitno, da so tveganja visoka in znana posebno po mednarodni bančni krizi, ki se je začela avgusta 1982, ko so Mehika, Brazilija in Argentina razglasile, da niso več zmožne izpolnjevati obveznosti iz prejetih posojil (Prav tam, 140).

14

3 Ocenjevanje deželnega tveganja Dolžnik v določeni državi lahko naleti na težave pri servisiranju svojega dolga zaradi različnih vzrokov. Ocenjevanje deželnega tveganja je vrednotenje dejavnikov, ki bi lahko povzročili težave pri servisiranju (Nagy 1979, 17) Potrebno je poudariti, da je ocenjevanje deželnega tveganja usmerjeno v prihodnost. Preteklost in sedanjost sta pomembni le toliko, da dasta namig, kakšna bo prihodnost (Prav tam, 20). Časovni okvir ocenjevanja deželnega tveganja bi naj bil točno določen. V primeru ocenjevanja le-tega s strani bank bi naj bil enak povprečni dobi njihovih posojil za navedeno državo, tj. v povprečju 5 do 7 let (Prav tam, 20).

3. 1 Institucije ocenjevanja deželnega tveganja

3. 1. 1 Pomen institucij in njihovih ocen2

Ocenjevalne institucije so posredniki na finančnih trgih. Te institucije zbirajo podatke, na podlagi katerih potem oblikujejo ocene o tveganosti naložb v obliki nakupa delnic, obveznic, depozita in drugih oblik finančnega dolga. Za izračun ocene tveganja so potrebne obsežne zbirke aktualnih podatkov o podjetjih, državnih ureditvah itd. Ocene tveganja znižujejo agregatne stroške pridobivanja virov in nalaganja sredstev in povečujejo vsesplošno transparentnost ter učinkovitost trga, tako za izdajatelje kot investitorje. Stopnjevanje uporabe in prepoznavnosti ocen so omogočile naslednje tipične značilnosti:

• javna dostopnost – s katero je informacija o izdajateljih hitro in enostavno na razpolago širšim in različnim skupinam uporabnikov,

• enostavnost – prikaz mnenja s simbolom poenostavlja uporabo informacije o kreditnem zaupanju,

• prostranost pokritosti – ocene zajemajo obširno in raznovrstno skupino oseb in instrumentov. Tako je investitorjem omogočeno, da individualen instrument uvrstijo v razred kreditnega tveganja in ga primerjajo s primerljivimi globalnimi finančnimi instrumenti,

• nepristranskost in neodvisnost – s svojimi analitičnimi metodami in postopki agencije prisegajo na svojo nepristranskost in verodostojnost,

• predvidljivost vsebine – uporabnost ocen se spremlja z raziskavami med ocenami in dejanskimi neplačili dolga oziroma stečaji. Torej naj bi obveznice podjetij z višjo oceno redkeje izostale plačilu kot nižje ocenjene obveznice,

2 Povzeto po Kovač (2006, 6-10).

15

• razsodnost in razumnost ocenjevalnega procesa: natančnost in razsodnost v procesu ocenjevanja ne popuščata predhodnim trendom in ciklom, pač pa upoštevata dolgoročno komponento in s tem zagotavljata stabilnost ocen.

Glavno razpoznavnost med dobrimi in slabimi udeleženci finančnega trga oz. med dobrimi in slabimi finančnimi instrumenti so ocenjevalne institucije določile z ločno črto na skali simbolov, ki razmejuje med ocenami investicijske ali ne tvegane stopnje in ocenami ne investicijske ali tvegane stopnje. Sistem ocenjevanja prinaša investitorju koristi zaradi:

• zmanjšanja negotovosti – ki povečuje zaupanje investitorjev in nadalje spodbuja rast kapitalskega trga,

• širjenja investicijskega horizonta – ki odpira investicijske možnosti v različnih tržnih segmentih,

• naložbenim kriterijem – s katerim investitorji lažje določijo limite svojim naložbenim portfeljem. Tako npr. pokojninski sklad določi, da njihov portfelj ne sme vključevati papirje z ocenami nižjimi od določene ocene.

Pri poznavanju in uporabi kreditnih ocen pri svojem poslovanju je nujno vedeti, da ocenjevalni sistem oz. ocene niso standardizirane. To pomeni, da oceni dveh različnih ocenjevalnih institucij nista enaki, saj so definicije, skale in metodologije različne. Poleg tega se razlikujejo tudi mnenja in obrazložitve analitikov. Ob vseh pozitivnih vplivih in koristih, ki jih investitorjem prinaša uporaba ocen tveganja, se pojavljajo tudi negativni učinki. Negativne posledice večinoma izhajajo iz napačnega razumevanja vloge in vsebine ocen in na žalost vodijo do napačnih uporab ali celo zlorab. Takšen pojav je značilen predvsem v razvijajočih se finančnih trgih, kjer prevladuje prepričanje, da so lahko ocene bližnjica za pospešitev razvoja kapitalskega trga. Temu pojavu pravimo topla greda. Ključno za kvalitetno delo teh institucij je torej, da trg sam presodi zanesljivost različnih mnenj in določi zaupanje na podlagi preteklih rezultatov. Ocenjevalne institucije za svoj obstoj in neodvisno ter kvalitetno izvajanje storitev potrebujejo določene pogoje. Za svoje delovanje potrebujejo:

• zadostno razkritje informacij in razumljive računovodske standarde, • liberalizacijo trga dolžniških vrednostnih papirjev, • svobodo izražanja in • neodvisnost.

Finančni prenosi niso poceni. Razloga za to sta dva. Za izpeljavo le teh so potrebna določena sredstva, stroški pa nastajajo tudi pri vzpostavljanju primernega in varnega okolja za te prenose. Na obeh področjih so se v zadnjem času zgodile spremembe. Razvoj na področju računalništva in telekomunikacij je zmanjšal tehnične stroške teh prenosov, kar je privedlo do

16

bolj odprtega mednarodno finančnega trga. Zasluge za večjo preglednost teh trgov in njihovo cenejše delovanje ima tudi globalizacija. Kljub temu stroški finančnih prenosov za vse države niso enaki. Odvisni so od blagostanja, političnih razmer in razvitosti finančnega trga neke države.

3. 1. 2 Vrste institucij

Ocenjevanje deželnega tveganja opravlja več institucij, med katerimi so najbolj znane:

• Business Environment Risk Intelligence (BERI); • Control Risks Information Services (CRIS); • Economist Intelligence Unit (EIU); • Euromoney; • Institutional Investor; • Standard and Poor's Rating Group; • International Country Risk Guide (ICRG); • Moody's Investor Services; • Dun & Bradstreet.

3. 1. 2. 1 Nastanek in razvoj institucij

Začetki ocenjevanja deželnega tveganja segajo v 19. stoletje. Institucija Standard & Poor’s (S&P’s) se ponaša z več kot stoletno zgodovino, katere začetke najdemo že v letu 1860. Tudi institucija Moody’s je postavila svoje temelje že v začetku prejšnjega stoletja. Leta 1900 je John Moody prvič objavil tiskane informacije o delnicah namenjene investitorjem. Zgodovina današnje znamenite skale ocen pa se je začela z letom 1909, ko je John Moody prvič uporabil ocene za razvrščanje kreditnega tveganja obveznic izdanih s strani železnic (Moodys History 2007). Ključno je, da ga k temu ni prisilil nihče, niti izdajatelji niti vladne institucije. Institucije, ki ocenjujejo kreditno tveganje (relativno tveganje finančnih naložb) so pomembne, ker so pionirji na tem področju ter zato, ker ocena kreditnega tveganja predstavlja četrtino ocene deželnega tveganja. Zato bomo nekaj besed namenili tudi razvoju in vlogi institucij, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem kreditnih tveganj. Naraščajoče število izdajateljev teh ocen ter razvoj novih in kompleksnejših finančnih produktov sta vzrok, da danes vpliv ocenjevalnih institucij narašča. Globalizacija finančnih trgov je primarno pripomogla k osvajanju trgov izven ZDA, kjer je prevladovala uporaba ocen v prvi polovici 20. stoletja. Danes kreditna ocena vpliva na finančne trge z vidika dostopnosti udeležencev do kapitala, strukture transakcij ter sposobnosti izvedbe določene investicije. Za podrobnejši pregled o delovanju institucij smo izbrali pet najpomembnejših: Moody’s, Fitch, Standard and Poor’s ter reviji Euromoney in Institutional Investor.

17

Začetki agencije Moody’s segajo v leto 1900, ko je John Moody ustanovil podjetje in izdal priročnik z informacijami in statističnimi podatki o delnicah in obveznicah finančnih in vladnih institucijah ter raznih podjetjih in panogah, imenovan Moody’s Manual od Industrial and Miscellaneous Securities. Priročnik je bil razprodan v dveh mesecih. Borzni zlom leta 1907 pa je bil usoden tudi za njegovo podjetje. Čez dve leti se je vrnil z novo idejo: osnoval je preprost sistem za razvrščanje tveganosti naložb v vrednostne papirje. Analize, ki jih je objavljal, so prvotno obsegale ameriške železnice, nato jih je razširil še na ostale industrije in storitve. Veličina tega podjetja se danes potrjuje s pokritostjo dolžniških obveznosti v višini več kot 30 bilijonov USD, kar obsega 150 tisoč vrednostnih papirjev, 75 tisoč izdaj javnega dolga, 10 tisoč podjetniških poslov, 100 držav in več kot 1000 bank v 80 državah (Moodys History 2007). Druga največja mednarodno priznana ocenjevalna institucija je Standard & Poor’s, katere začetki segajo v leto 1860. Leta 1966 je neodvisno delniško korporacijo v celoti prevzela velika založniška hiša McGraw-Hill Inc. Divizija Standard & Poor’s Rating Services na področju kreditnih ocen in kreditnih analiz deluje čisto neodvisno od založniške hiše. Danes ocenjuje različne oblike dolga v več kot 5.000 kotirajočih družb na newyorški borzi (NYSE) in 3.200 izven ZDA v okoli 100 državah. Več kot stoletne izkušnje agenciji S&P’s omogočajo, da sledi pospešenemu razvoju finančnih instrumentov. Danes ta družba zaposluje okoli 6.300 ljudi v 20 državah (A history of Standard & Poor s 2006). V letu 1913 je John Knowles Fitch ustanovil prednico tretje najbolj priznane ocenjevalne institucije danes – Fitch Publishing Company. Podjetje je začelo z izdajami finančnih statističnih podatkov na NYSE. Lata 1924 je javno objavilo zdaj vsem poznano AAA – D lestvico. Agencija se je v letu 1997 združila z agencijo IBCA. Naslednji korak k temu, da postane globalni konkurent, sta bila prevzema konkurentov Duff & Phelps Credit Rating Co in Thomson BankWatch v letu 2000. Kot rezultat uspešnih prevzemov je danes Fitch agencija, ki pokriva več kot 2.300 bank in finančnih institucij, 1.000 podjetij, 26.000 občinskih izdaj ter 7.000 izdaj izvedenih instrumentov, kar ostaja njena sedanja tržna prednost (The History of Fitch Ratings 2007). Leta 1969 je bila ustanovljena družba Euromoney Institutional Investor PLC, ki je v 70 % lasti Daily Mail and General Trust Group. Euromoney Institutional Investor PLC je vodilna pri izdaji mednarodnih finančnih publikacij in prirejanju konferenc. V njeni lasti je skoraj 100 mednarodnih specialističnih revij, ki pokrivajo področja, kot so: finance, energija, zračni promet, farmacija in pravo. Družba usposablja tudi kadre na področju mednarodnega bančništva in zavarovalništva. Poslovne enote ima organizirane po vsem svetu, delnice te družbe pa kotirajo na borzah v Londonu in v Luksemburgu. Mesečno izdaja reviji Euromoney in Institutional Investor. Prva izmed njiju vsake pol leta objavlja oceno deželnega tveganja izbranih držav, slednja pa kreditno oceno (Euromoney Institutional Investor 2007). Ocenjevanje deželnega tveganja po Euromoneyu Institucija Euromoney je ena izmed najbolj znanih in cenjenih ocenjevalk deželnega tveganja.

18

Ocene gospodarskih gibanj opravijo ekonomisti iz vodilnih finančnih institucij in podružnic iz vsega sveta, kar je pomembno zaradi subjektivnosti, ki jo vsaka ocena lahko nosi. Z najvišjo oceno 100 je ocenjeno najhitreje rastoče in stabilno gospodarstvo. V oceni so upoštevane: gospodarska rast, plačilna bilanca ter javni dolg, monetarna stabilnost, nezaposlenost ter strukturna neravnovesja. Ekonomisti oblikujejo tudi oceno gospodarske rasti za naslednje obdobje, oceno političnega tveganja pa opravijo strokovnjaki s tega področja (Euromoney, 1997, 169). Ocena tveganja Euromoney vsebuje devet kategorij, ki jih razdelimo v tri širše skupine, in sicer med analitične, kreditne in tržne indikatorje (Prav tam, 169). Analitični indikatorji obsegajo 50 % ocene deželnega tveganja:

• ekonomske spremembe: v celotni oceni deželnega tveganja prispevajo največ četrtino ocene, sem pa spadajo vsi ekonomski podatki in projekcije iz Euromoneyeve Global Economic Projection za tekoče ter za prihodnje leto. Končna ocena je povprečje teh dveh ocen;

• politično tveganje: v oceni tveganja lahko doseže največ četrtino ocene deželnega tveganja, najvišja ocena političnega tveganja pa pomeni, da tveganja v državi ni, oziroma je zanemarljivo. Tu se ocenjuje tveganja neplačil ali neservisiranje dolga za blago, storitve, posojila, financiranje trgovine, neplačevanje dividend ali vloženega kapitala.

Kreditni indikatorji obsegajo 20 % ocene deželnega tveganja:

• dolžniški kazalci: predstavljajo 10 % ocene deželnega tveganja, višja ocena zopet pomeni boljše izhodišče, podatke pa Euromoney povzame po statističnih podatkih Svetovne banke;

• izostanki anuitet ali reprogramiranje dolgov: prav tako predstavlja 10 % ocene deželnega tveganja, podatki pa so prav tako povzeti po statističnih podatkih Svetovne banke, in sicer za zadnja 3 leta. Najvišjo oceno dobi država, ki ni imela težav z izplačevanjem anuitet ali reprogramiranjem dolga.

Indikatorji dostopa na mednarodni finančni trg obsegajo 30 % ocene deželnega tveganja:

• ocena kreditne sposobnosti: v celotni oceni obsega 10 % delež in je povprečje ocen treh velikih ocenjevalnih agencij Fitch IBCA, Moody’s ter Standard & Poor’s;

• dostop do bančnih posojil: obsega 5 % ocene deželnega tveganja, pove pa nam, kako je posamezna država uspešna na mednarodnem trgu pri najemanju sindiciranih posojil in pri izdaji obveznic;

• dostop do kratkoročnih bančnih posojil: obsega 5 % ocene deželnega tveganja, podatki pa so pridobljeni preko OECD, Exim, NCM UK itd;

• dostop na kapitalske trge: 5 % delež je ocenjen na podlagi analize Euromoneya in pove, kako lahko posamezna država nastopa na mednarodnih trgih, predvsem gre tu za trg obveznic in sindiciranih posojil. Najvišja ocena pomeni dostop na te trge brez kakršnih koli težav, najnižja pa nezmožnost dostopa;

19

• popusti pri forfeitiranju: predstavljajo 5 % delež v oceni tveganja, podatke posreduje nekaj največjih svetovnih finančnih institucij, kot npr. Morgan Grenfell Trade Finance, London Forfaiting Company.

Ocenjevanje kreditnega tveganja po Institutional Investorju Institutional Investor dvakrat letno objavlja lestvico, na kateri so države razvrščene po kreditnem tveganju. Kreditno tveganje obsega le del ocene deželnega tveganja, vendar Euromoney to oceno razdeli na več delov (poda tudi oceno kreditnega tveganja), tako lahko primerjamo oceni obeh institucij. Ocena kreditnega tveganja po Institutional Investorju temelji na informacijah največjih mednarodnih bank. Vodilni uslužbenci vsaki državi dodelijo oceno med 0 in 100, višja kot je ocena, manjše je tveganje. Ta ocena, objavljena vsakih 6 mesecev, je skupek ocen od 75 do 100 bank, pri čemer vsaka banka poda lastno oceno. Imena vseh sodelujočih bank so strogo zaupna. Prav tako banke ne podajo ocene za svojo domačo državo. Ocene, podane s strani bank, so potem tehtane s formulo Institutional Investorja, ki daje večjo težo ocenam tistih bank, ki so prisotne v več državah in imajo boljše pogoje za analizo podatkov.

4 Metode upravljanja deželnega tveganja Za vse upnike, ki sodelujejo v mednarodnih transferih sredstev, ni pomembno le poznavanje deželnega tveganja, temveč tudi poznavanje metod za njegovo upravljanje. Pomembno je, da upnik konstantno spremlja gibanje ocene tveganja v lastnih in javnih izračunih. Ne smemo pa ugotavljanje in poznavanje deželnega tveganja pripisati zgolj možnostim izgub zaradi prenizko ocenjenega deželnega tveganja. Nepoznavanje deželnega tveganja lahko pomeni tudi visok oportunitetni strošek, izpad dobička, ki se ni realiziral, ker smo deželno tveganje ocenili za previsoko. V primeru poslabšanja deželnega tveganja lahko upnik izpelje naslednje korake (Krayenbuehl, 1985, 111-113):

• prekliče neodobrene in neuporabljene kreditne linije, kar pomeni, da mora nadzorovati spremembo rizika in tako na novo opredeliti tveganost. Pri postavljanju višine pribitka oziroma marže pa so danes v ospredju še vedno tržni faktorji, kot npr. konkurenca na trgu mednarodnih posojil;

• tveganje lahko razpršimo tudi tako, da je v projekt vključenih več partnerjev. Ta način zmanjševanja tveganja je pogost pri visokih bančnih posojilih – t. i. sindiciranih posojilih. Ena od oblik partnerstva so tudi skupna vlaganja, ko dva ali več gospodarskih subjektov skupno investirajo v določen projekt in pri tem delijo tveganja in dobiček. Pri tem se vsa tveganja in tudi deželno zmanjša na delež investicije posameznega investitorja. Če je drugi investitor iz države gostiteljice, lahko tako skupno vlaganje predstavlja politični ščit pred ukrepi vlade;

20

• garancija tretje države, katere tveganje je nižje, je postopek, ki ga lahko uporabimo takrat, ko se posojilo odobri podružnici v državi, ki ima slabše ocene deželnega tveganja kot matično podjetje, ki obratuje v državi z boljšo oceno;

• država lahko pridobi sredstva tako, da zastavi svoje premoženje. To premoženje, ki predstavlja jamstvo, so lahko depoziti, zlate rezerve države itd.

Pomembna metoda upravljanja deželnega tveganja je zavarovanje pred tveganjem.

4. 1 Zavarovanje pred deželnim tveganjem

Posle, za katere obstaja verjetnost nastopa tveganj, ki bi zmanjšala stopnjo donosnosti posla, je smiselno zavarovati. Na zavarovanje lahko gledamo kot na strošek za podjetje, hkrati pa omogoča obvladovanje tveganj poslovanja, s čimer ob škodnem dogodku rentabilnost podjetja ni ogrožena (Zbašnik 2001, 230). Splošne prednosti zavarovanja lahko strnemo v naslednjih točkah (Jus 1992, 9):

• prejem priliva iz vnovčitve instrumenta zavarovanja v primeru neplačila kupca; • varnejši nastop na novih trgih; • predvidena realizacija denarnih pritokov in pravilnejše načrtovanje denarnih tokov; • zmanjšanje vrednosti negotovih terjatev v bilanci stanja in s tem boljša boniteta

podjetja pri bankah; • večja konkurenčnost zaradi možnosti ponudbe ugodnejših plačilnih pogojev; • pomoč finančne institucije pri izterjavi dolga.

Vse bolj razvejani tokovi mednarodne menjave blaga so zahtevali oblikovanje sodobnih plačilnih instrumentov, ki bi zaščitili interese vpletenih strank. Kupec potrebuje potrditev, da je plačal in da bo dobil pravo blago, prodajalec pa, potem ko je blago prodal, da bo le–to dobil pravočasno in bo v celoti plačano. Mednarodna bančna in poslovna praksa je v ta namen izoblikovala naslednje osnovne oblike plačil, ki v različnih obsegih ščitijo upnika in dolžnika:

• plačilo ob naročilu ali predplačilo; • dobava blaga na odprt račun; • plačilo na osnovi dokumentarnega akreditiva; • plačilo, zavarovano z bančno garancijo ali s standby akreditivom; • plačilo v okviru kompenzacijskih aranžmajev.

Vsaka izmed navedenih oblik plačil ima svoje posebnosti in je povezana z določenim tveganjem. Podjetje se samo odloči, ali bo glede na obstoječa finančna tveganja prodajalo blago na odprt račun ali pa bo prodajo zavarovalo s kakšnim od možnih instrumentov zavarovanja. Pri prodaji na odprt račun prevzame prodajalec nase celotno tveganje, saj lahko ostane brez plačila za že

21

dobavljeno blago. Pričakuje se, da bo kupec račun poravnal do datuma zapadlosti le-tega, vendar prodajalec za to nima nobenega jamstva. Stoodstotno zavarovanje pred tveganjem predstavlja plačilo vnaprej (avans), kjer je blago plačano že pred njegovo dobavo, v primeru nestandardne proizvodnje oziroma specialnega blaga pa že pred zagonom proizvodnje. Avansno plačilo je z vidika prodajalca najcenejši in najvarnejši instrument zavarovanja plačil, vendar kupcu zmanjšuje dobiček, saj bi lahko ta denar za določen čas namenil kam drugam. Prav tako kupec nima jamstva, da bo plačano blago v resnici prejel v zahtevani kvaliteti. Eno izmed možnih zavarovanj blagovnih kreditov predstavlja zavarovanje pri zavarovalnici. Gre za zavarovanje pred poslovnimi riziki. Predmet zavarovanja so kratkoročne terjatve, nastale s prodajo blaga ali opravljanjem del in storitev dolžnikom s sedežem v tujini. Zavarovalnice lahko dobro ocenijo tveganje, ki nastane pri določenem poslu, zaradi dolgoletnih izkušenj, ki so si jih nabrale pri opravljanju svoje dejavnosti, dobrega poznavanja trenutnih razmer ter zaposlenih, katerih glavna naloga je prav analiza tveganosti posameznih poslov. Če zavarovalnica zavrne zavarovanje določenega posla oziroma zahteva nadpovprečno premijo, je to za podjetje signal za zelo visoko tveganje izbranega posla in podjetje lahko tako od njega še pravočasno odstopi. Zavarovalnice se v Sloveniji praviloma ne ukvarjajo z zavarovanjem komercialnih poslov, izjema je le SID banka d.d. (Slovenska izvozna in razvojna banka). Zavarovanec se z zavarovalno pogodbo zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Dogodek, za katerega se sklene zavarovanje, mora biti bodoč, negotov in neodvisen od volje pogodbenikov. Zavarovalna pogodba je nična, če je v trenutku, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je že bil v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal.

4. 1. 1 Zavarovanje deželnih tveganj pri SID banki d.d.

SID – Slovenska in razvojna banka d.d. (krajše: SID banka d.d.) je naslednica Slovenske izvozne družbe d.d., ki je bila ustanovljena leta 1992, kot posebna zasebnopravna inštitucija za zavarovanje in financiranje izvoza (SID banka 2007, 8). Po pridobitvi licence Banke Slovenije se je 1. 1. 2007 preoblikovala v specializirano banko za spodbujanje izvoza in razvoja. V skupino SID so poleg SID banka d.d. vključene tudi njene tri hčerinske družbe. Te pa so (www.sid.si):

� SID – Prva kreditna zavarovalnica d.d., ki je specializirana za zavarovanje domačih in izvoznih terjatev;

22

� PRO KOLEKT – Družba za izterjavo d.o.o. je bila ustanovljena leta 2004 z namenom omejevanja težav nastalih zaradi plačilne nediscipline. Dejavnost te družbe obsega preverjanje dolžnikov in ukrepanje glede na njihovo stanje in zmožnosti;

� in PRVI FAKTOR – Faktoring družba d.o.o., ki preko faktoringa ponuja rešitve pri poslovanju z odloženimi plačilnimi roki.

SID banka v imenu in za račun države opravlja dejavnosti zavarovanja izvoznih kreditov in investicij ter program izravnave obresti. Financiranje mednarodnega gospodarskega sodelovanja je temeljna dejavnost banke, te posle izvaja za lasten račun. Vire za to SID banka pridobiva predvsem z zadolževanjem na tujih finančnih trgih v svojem imenu in za svoj račun ter s poroštvom Republike Slovenije. Na tak način imajo slovenska podjetja možnost pridobivanja konkurenčnih finančnih virov, s čimer se jim zagotavlja podpora v razvoju in prodoru na tuje trge (SID banka 2007, 10). SID banka v imenu Republike Slovenije kot pooblaščena izvozna kreditna agencija (IKA) izvaja (Prav tam, 10):

� zavarovanje kratkoročnih izvoznih kreditov pred nekomercialnimi riziki; � zavarovanje investicij pred nekomercialnimi riziki; � zavarovanje srednjeročnih izvoznih kreditov pred komercialnimi ali nekomercialnimi

riziki; � program izravnave obresti pri financiranju mednarodnih gospodarskih poslov in � opravlja druge posle po posebnih pooblastilih.

V prihodnje bo SID banka ponudila nove storitve, ki bodo zajemale (Prav tam, 18):

� podporo za mala in srednje velika podjetja. SID banka bo vzpostavila sistem, ki bo prek zasebnih kreditnih zavarovateljev omogočal zavarovanje pred ne marketabilnimi riziki, predvsem kratkoročnimi;

� zavarovanje ne delničarskih posojil, ki bodo hčerinskim podjetjem slovenskih družb v tujini olajšale pridobivanje finančnih virov za njihovo hitrejšo rast;

� zavarovanje odkupljenih terjatev, ki bodo manjšim izvoznikom omogočale dodatne možnosti financiranja;

� zavarovanje rizikov med gradnjo, ki bo slovenskim gradbenikom in drugim slovenskim izvoznikom podobnega profila zmanjševal tveganje v času gradnje oziroma do plačila iz naslova posebej za to namenjenega izvoznega kredita;

� obnovljive energije, SID banka bo potencialne podjetnike spodbudila k razvoju in izvozu opreme za pridobivanje obnovljivih virov energije, ravnanju z vodami in odpadki, ki postaja vse pomembnejše in je v tujini deležno ugodnejših pogojev zavarovanja.

Zavarovanje pred nekomercialnimi tveganji pri SID d.d. Najpogostejši ukrep, ki ga uporabljajo države pri reševanju plačilnobilančnih težav, je prepoved plačil v tujino, pri čemer se uresniči deželno tveganje. Zato morajo biti podjetja pri poslovanju s kupci iz držav, ki imajo plačilnobilančne težave, še posebej previdna, saj v

23

primeru prej opisanega ukrepa ne bodo prejela plačil kljub kupčevi pripravljenosti, da blago plača. Zavarovanec je upravičen do zavarovalnega kritja tudi v primeru nastopa enega izmed naslednjih dogodkov (Jus 1992, 74):

• neplačila dolga v roku 6 mesecev po njegovi dospelosti, če je dolžnik država, vladna ali druga javnopravna institucija ali oseba, za katero jamči država;

• politični dogodki (državni udar, večji nemiri); • prepoved uvoza blaga in storitev; • šestmesečna zapadlost dolga javnega kupca; • enostransko razdrtje pogodbe s strani javnega kupca; • zaplembe, nacionalizacije in drugi podobni ukrepi poškodovanja ali uničenja blaga s

strani države in njenih institucij; • katastrofalne elementarne nesreče.

Zavarovanje pred komercialnimi tveganji pri SID d.d. Pri oceni komercialnega tveganja SID d.d. upošteva temeljna načela zavarovalniškega poslovanja, največji poudarek pa je na finančni boniteti kupca. Pri zavarovanju se (Muršec 1997, 41)

• zavzema za razpršitev tveganja; • vsa komercialna tveganja pozavaruje pri drugih zavarovalnicah; • se nagiba k zavarovanju celotne prodaje določenega podjetja (kar ni v interesu večine

podjetij). Podjetje, ki se odloči za zavarovanje določenega posla pri SID d.d., je tako upravičeno do izplačila zavarovalne premije v primeru neplačila kupca in podaljšane zamude plačila. Slabosti zavarovanja pri tej družbi pa so (Povzeto po Muršec 1997):

• zavarovanje je razmeroma drago (povprečna premijska stopnja za zavarovanje kupcev iz manj tveganih držav znaša 0,5 odstotka);

• v primeru nastanka zavarovalnega primera mora kupec sam kriti 15 odstotkov škode in nato na izplačilo preostalega dela čakati 6 do 12 mesecev, kar občutno podraži zavarovanje;

• SID d.d. se nagiba k zavarovanju celotne prodaje v določeno državo oziroma celotne prodaje določenega podjetja, pri čemer mora podjetje zavarovati tudi kupce pri katerih je možnost nastanka zavarovalnega primera nizka, kar občutno zmanjša rentabilnost poslovanja;

• v primeru zavarovanja mora podjetje na mesečni ravni SID-u poročati o stanju posameznih terjatev, plačanih računih in prijavljati v zavarovanje vsako novo dobavo blaga kupcu. Prav tako je potrebno SID-u ob prošnji za zavarovanje predložiti boniteto kupca na lastne stroške;

• SID d.d. lahko od podjetja zahteva ustavitev dobave blaga določenemu kupcu ali državi, kar pomeni zmanjšanje prodaje podjetja (rast prodaje pa je eden izmed osnovnih ciljev podjetja);

24

• Zavarovalno premijo plača SID d.d. le, če je podjetje (prodajalec) izpolnilo vse pogoje, določene s pogodbo.

Poslovanje SID banke d.d. SID banka d.d. raste in se razvija v skladu z razvojem slovenskega gospodarstva. Rezultati banke zadnjih dveh let so prikazani v tabeli. TABELA 1: Zavarovanje pred ne marketabilnimi riziki v imenu in za račun države SID banke d.d.

V milijonih EUR 2005 2006

Kratkoročni izvozni krediti

Obseg zavarovanih poslov 7,0 6,3

Izpostavljenost (31.12) 2,5 4,3

Premije 0,267 0,050

Škode 0,743 0,467

Število škodnih primerov 18 16

Srednjeročni izvozni krediti



Premije 4,036 4,824

Škode 2,499 0,527

Število škodnih primerov 1 1

Investicije v tujini



Premije 2,094 1,787

Škode / /

Število škodnih primerov / / Vir: Sid banka 2007, 25. Iz tabele vidimo, da predstavljajo investicije v tujini največji obseg zavarovanih poslov pri zavarovanju pred nekomercialnimi tveganji. Največji vir zaslužka za SID banko pa predstavljajo srednjeročni izvozni krediti, saj premije le-teh znašajo dobro polovico več od premij pridobljenih z zavarovanjem investicij v tujini. Kratkoročni izvozni krediti

25

predstavljajo na drugi strani za banko „nujno zlo“, saj je znesek škodnih primerov višji od premij, ki jih banka zaračuna svojim zavarovancem. Skupni obseg zavarovanih poslov se je v letu 2006 glede na predhodno leto povečal za 13,5 milijona EUR, kar je vsekakor posledica povečanega izvoza slovenskih podjetij in tudi dejstva, da se podjetja vse pogosteje odločajo za zavarovanje izvoznih poslov. Primer podjetja Svea Pohištveno podjetje Svea je med prvimi v Sloveniji zaslutilo in začelo ceniti možnosti, ki jih je ponudila država z ustanovitvijo specializirane kreditne zavarovalnice – SID banke. Na začetku sodelovanja je Svea pri SID zavarovala svoje terjatve do kupcev na izvoznih trgih Zahodne in Vzhodne Evrope. Zadovoljstvo z doseženo varnostjo poslovanja ter z zagotovljenim denarnim tokom, kakor tudi z možnostjo varne prodaje na kredit, ki se je odražala v večji konkurenčni sposobnosti in posledično stalni rasti prodaje podjetja na tujih trgih, je privedlo do odločitve o zavarovanju njihove prodaje tudi na domačem trgu, ki predstavlja 65 % celotnega prometa podjetja. Dodatne storitve SID, kot so pravno svetovanje, ugodna cena in kakovost bonitetnih informacij, uporablja Svea običajno pri odločanju o politiki prodaje, pred pogajanji z novimi kupci in tudi, če nastopijo problemi s plačili. Zato je Svea z nekaj kupci prenehala poslovati, saj so pridobljene informacije kazale, da z njimi ne bi bilo več varno poslovati, s čimer se je Svea izognila neporavnanim obveznostim, koso nekateri njeni partnerji postali nesolventni. Storitve SID in zavarovanje terjatev sicer niso nadomestilo za kakovost, ki jo dosega Svejino pohištvo, so pa pomembna podpora njenemu poslovanju. Svea je imela svoje terjatve do družbe Interdom Maribor zavarovane pri SID od začetka oktobra 2000. Avgusta 2002 je bil nad tem kupcem uveden postopek prisilne poravnave. Ker je ostalo blago zadnjih pošiljk v celoti neplačano, je Svea septembra 2002 pri SID vložila odškodninski zahtevek. Zavarovanec je redno izpolnjeval svoje obveznosti po zavarovalni pogodbi, zato je bila Svea upravičena do povrnitve škode v višini odstotka zavarovalnega kritja (t. j. 85 % vrednosti neplačanih terjatev). S tem ko so bile terjatve do kupca, ki svoje obveznosti ni poravnal, zavarovane pri SID, si je Svea ob lažjem načrtovanju denarnih tokov zagotovila tudi ustrezen rezultat prodaje do kupca, ki mu je brez drugih varščin dobavila blago na kredit oziroma odloženo plačilo. Škodo ji je namreč poravnala SID. Svea pa se je z zavarovanjem terjatev zagotovljeni gospodarski varnosti lahko intenzivneje posvečala osvajanju novih trgov, iskanju novih kupcev, svoji osnovni dejavnosti, novim idejam in razvoju podjetja.

26

4. 1. 2 Faktoring

Faktoring je bančni oziroma finančni posel, s katerim se terjatve prodajalca do tretjih oseb (v tem primeru kupcev) na podlagi pogodbe o faktoringu odplačno prenesejo na specializirano finančno ustanovo, ki proti plačilu prevzame tveganje izterjave plačila (Kenda 2001, 115). Funkcije faktorja so pri izvoznih poslih naslednje (Zbašnik 2001, 224):

• voditi računovodstvo izvoznih transakcij; • nuditi izvozniku popolno (100 %) zavarovanje kreditov; • prevzeti vse fakture za dobavljeno blago ter izterjati plačila pri uvozniku.

Pri poslu faktoringa je pomembno, da (Prav tam, 225)

• prodajalec takoj po prodaji blaga oziroma po opravljeni storitvi dobi od faktorja denarna sredstva, katera lahko vloži v nadaljnji proizvodni proces ali kam drugam;

• kupec pridobi odloženo plačilo brez dodatnih stroškov, kajti prodajalec je že bil poplačan s strani faktorja.

Faktorske družbe imajo lastne podružnice v tujini ali pa sklepajo pogodbe o sodelovanju s tujimi faktorskimi družbami. Nekatere faktorske družbe nudijo tudi transportne in špediterske storitve, priporočajo in izbirajo tuje kupce in zastopnike. Pri izbiranju tujih partnerjev bodo faktorji poprej preučili njihovo boniteto. Na osnovi informacije o boniteti tujega kupca bo faktor določil limite dobav, izvoznik pa smel faktorju dostaviti račune za tujemu kupcu dostavljeno blago samo do določene višine (Prav tam, 225). Za izvoznika je faktoring dobrodošel, saj lahko z njim pretvori terjatve, ki jih ima do tujih kupcev, v gotovino. S tem si poveča likvidnost in lahko pri svojih dobaviteljih dosega boljše kupne pogoje. Pomemben pa je tudi prihranek časa, ki bi ga izvoznik sicer izgubil med računovodskim spremljanjem transakcije (Prav tam, 225). Sodobni faktoring je prilagodljiva storitev, zato jo lahko uporabljajo podjetja vseh velikosti iz skoraj vseh gospodarskih panog, seveda ob ustreznih prilagoditvah. SLIKA 1: Potek financiranja s faktoringom Neznan? informacije Vir: Kenda 2001, 115.

Prodajalec izvoznik

Faktor (partner)

Faktor (banka)

Kupec uvoznik

27

4. 1. 3 Forfaiting

Forfaiting je za udeležence v poslu privlačna oblika financiranja izvoza. Bistvo forfaitinga je odkup srednje- in dolgoročnih terjatev – torej finančnih investicij. Ta oblika je namenjena financiranju izvoza blaga in storitev kapitalske narave. Izvoznik mora ponuditi srednje- in dolgoročno financiranje v razdobju od približno 6 mesecev do 5 let. Postopek in sama izvedba tega finančnega instrumenta sta razmeroma enostavni, učinek za izvoznika pa je enak, kot prodaja za gotovino. Če izvozniki sodelujejo s forfaiterjem v vseh fazah posla, lahko tako tudi zmanjšajo tveganja, ki so jim v poslu izpostavljeni. Če primerjamo forfaiting s faktoringom, so pri forfaitingu zneski bistveno višji. Terjatve, ki so predmet forfaitinga, morajo biti pravno neodvisne od osnovnega posla, torej abstraktne in vedno zavarovane z instrumeTNI zavarovanj plačil kot npr. avalirana menica, bančna garancija ali dokumentarni akreditiv. Forfaiter za nadomestilo gotovinskega plačila dobavitelju zaračunava provizijo (diskont), sestavljeno iz obrestne mere in marže. Slednja pokriva politični, komercialni in tečajni riziko. Forfaiter bo sprejel v odkup le tiste terjatve, ki so zavarovane s strani take banke, ki jo pozna in katere boniteta je zanj sprejemljiva (Kenda 2001, 113). Ker se forfaiting odvija v daljšem časovnem obdobju, so v tem obdobju možne razne spremembe v državi dolžnika v pravnem, političnem ali gospodarskem okolju. Forfaiter je izpostavljen večjim komercialnim, tečajnim, obrestnim, transportnim in drugim tveganjem, ki so vezana na možnost kupca oziroma njegove banke za izvršitev plačila. Čim daljši je rok dospetja terjatve, tem večje je tveganje. Ta višja tveganja opravičujejo tudi višjo ceno forfaitiranja v primerjavi s faktoringom. Forfaiter si namreč zaračuna znatno višjo premijo za tveganje, ki je sestavni del provizije (Zbašnik 2001, 203). Pri tej tehniki gre za prenašanje deželnega tveganja na ustanovo, ki je specializirana za ugotavljanje rizičnosti. Njeno ime na indosiranih menicah vliva zaupanje finančnim naložnikom, ki sicer ne bi bili pripravljeni kreditirati države uvoznice blaga, opreme ali storitev (Prav tam, 202).

28

5 Kriteriji ocene deželnega tveganja Slovenije

5. 1 Politični sistem

Slovenija je pluralna družba, v kateri živijo številne politične kulture, ki so bolj ali manj organizirane v stebre. Pluralnost pa ne pomeni le tega, da je družba raznovrstna, temveč pomeni tudi konfliktnost. Bloki so glede vprašanj, na katerih gradijo identiteto, nepopustljivi drug do drugega. Prepoznavajo pa se samo prek svojih predstavnikov (Lukšič 2001, 62). Visoko se vrednoti dogovarjanje in sklepanje socialnih sporazumov med nosilci vitalnih interesov, kot so sindikati, delodajalci, zdravniki, kmetje in drugi. Slovenska ustava je utemeljena na mešanici liberalnih, socialističnih, demokratičnih in korporativnih načel (Prav tam, 8-9). Ustava posebej ureja varstvo in zaščito dveh avtohtonih narodnostnih manjšin – madžarske in italijanske ter posebne pravice romske skupnosti, ki pa nima statusa manjšine (Prav tam, 9). Predsednik države je izvoljen na splošnih, tajnih in neposrednih volitvah za mandatno dobo 5 let. Predsednik predstavlja državo, je vrhovni poveljnik oboroženih sil in razpisuje volitve v državni zbor. Predsedniške volitve v samostojni Sloveniji bodo letos oktobra, ko bomo izbirali tretjega predsednika. Predsednik vlade izbere imena ministrov, ki jih mora potem potrditi državni zbor (Prav tam, 11-12). V letu 2007 je prišlo v največji opozicijski stranki LDS do trenj in nesoglasij, zaradi česar je iz nje izstopilo 11 poslancev. Sedem izmed njih se je povezalo v poslansko skupino nepovezanih poslancev, štirje pa so prestopili v poslansko skupino Socialnih demokratov, ki je tako postala najmočnejša opozicijska stranka. Poslanska skupina nepovezanih poslancev je v oktobru 2007 ustanovila politično stranko Zares – nova politika, njen predsednik pa je postal Gregor Golobič. Državni zbor bo po zadnjih strankarskih volitvah sestavljalo sedem poslanskih skupin. Dvaindvajsetega septembra so se volivke in volivci izrekli, komu so zaupali svoj glas. Zmago so slavili socialni demokrati Boruta Pahorja, ki so jim volilci po skoraj vseh preštetih glasovnicah namenili dobrih 30 odstotkov glasov. Slovenska demokratska stranka Janeza Janše, ki je vlado vodila v zadnjem mandatu, je zbrala dobrih 29 odstotkov, najmlajša slovenska stranka Zares, Gregorja Golobiča, se je z 9,40 odstotka uvrstila na tretje mesto, sledijo pa DeSUS, SNS, SLS+SMS in LDS. Preboj v državni zbor ni uspel dosedanjima parlamentarnima strankama NSi in Lipa (http://www.dnevnik.si/novice).

29

GRAF 1: Poslanske skupine v državnem zboru

Vir: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042208614 V Sloveniji je registriranih 31 verskih skupnosti. Katoliška je daleč največja in najmočnejša, saj po popisu in javnomnenjskih raziskavah šteje 70 % prebivalstva. Druga najmočnejša je evangeličanska verska skupnost, ki ima velike zasluge za pisano besedo in šteje okrog 1,8 % prebivalstva. Preko enega odstotka sežeta tudi islamska verska skupnost in pravoslavna cerkev (Lukšič 2001, 47).

5. 2 Gospodarska gibanja

5. 2. 1 Inflacija

Inflacija po HICP (harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin) je v Sloveniji od leta 1996 do leta 1999 postopoma upadala. V letu 2000 je ponovno narasla na 8,9 %. Proces dezinflacije se je ponovno stopnjeval po letu 2000. Uvozne cene so skupaj s spremembami nadzorovanih cen in davkov občutno prispevale k nestanovitnosti stopenj. Za umirjanje inflacije so bile pomembne številne politične odločitve, predvsem uvedba novega dvostebrnega okvirja monetarne politike leta 2001, katerega glavni cilj je cenovna stabilnost. Prizadevanje za vmesni cilj denarne rasti je bilo opuščeno. Monetarno politiko je dopolnila politika menjalnega tečaja na podlagi nepokrite obrestne paritete. K procesu dezinflacije so precej pripomogli fiskalna politika, strukturne reforme, skupaj z dezindeksacijo finančnih pogodb in plač, ter postopna liberalizacija finančnih trgov (ECB 2004, 51).

SD

SDS

ZARESDeSUS

SNS

SLS+SMS

LDSMadžarska in itali-janska narodna skupnost

30

Leta 2004 je inflacija znašala 3,6 % leta 2005 pa 2,5 %. Vzdržno raven skupne inflacije je bilo mogoče ohraniti zaradi dodatnega znižanja osnovne inflacije3, ki je znašala v povprečju 0,8 % v letu 2005. Dinamika zniževanja inflacije pa se je bistveno upočasnila, kar je posledica visoke rasti cen energentov, ki so se podražili za 12,2 %. S tem je Slovenija ob koncu leta 2005 izpolnila maastrichtski kriterij za uvedbo evra (Letno poročilo BS za leto 2005, 15). Leta 2006 je ostala povprečna stopnja inflacije nespremenjena na ravni 2,5 %. Kljub nespremenjeni povprečni ravni je bila medletna stopnja inflacije precej nestanovitna in je v letu 2006 nihala med 1,5 % in 3,4 %. Inflacijske pritiske so omejevali ponovno nizka rast nominalnih stroškov dela glede na rast produktivnosti ter izvajanje programa nadzorovanih cen in davčnih ukrepov. Uvedba evra je po ocenah SURS (Statistični urad Republike Slovenije) vplivala na porast cen v razponu med 0,2 do 0,3 odstotne točke, ta povišanja pa so opazna predvsem pri gibanju cen nekaterih storitev ob koncu leta 2006 in v začetku 2007 (Poročilo o cenovni stabilnosti 2007a, 7). Rast cen življenjskih potrebščin se je lani močno pospešila. Povprečna inflacija je ob koncu leta znašala 3,6 %, medletna pa 5,6 %. K slednji je rast cen blaga prispevala 4,1 o.t. (leta 2006 1,5 o.t.), rast cen storitev pa 1,5 o.t. (leta 2006 1,3 o.t.). Pospešek medletne inflacije preko ravni 2,8 %, kolikor je znašala ob koncu leta 2006, je tako skoraj v celoti posledica pospešene rasti cen blaga (predvsem hrane in tekočih goriv). Na krepitev inflacijskih pritiskov kaže naraščanje osnovne inflacije. Poleg cen hrane in energentov, so se ob koncu leta močneje kot v prejšnjih letih povišale tudi cene v ostalih skupinah indeksa cen življenjskih potrebščin (Pomladna napoved gospodarskih gibanj 2008, 11). TABELA 2: Struktura HICP in indikatorji gibanja cen

Povprečna letna rast v % Utež 2003 2004 2005 2006 2007

HICP 100 % 5,7 3,7 2,5 2,5 3,8

12,7 %

3,4

7,0

11,9

8,5

3,4 22,3 % 6,1 1,3 0,2 2,7 7,1 31,7 % 4,8 1,8 -0,3 -0,9 0,3

Struktura HICP: Energenti

Hrana Ostalo blago

Storitve 33,2 % 7,1 5,8 3,3 3,5 4,9 Nadzorovane cene

Proste cene 21,5 % 78,5 %

4,4 5,9

6,1 3,0

7,4 1,2

4,8 1,9

2,1 4,1

Drugi indikatorji: Cene ind.

proizvajalcev Uvozne cene

2,5 2,0

4,3 4,1

2,7 5,0

2,3 4,7

5,4 3,3

Vir: Poročilo o cenovni stabilnosti 2008, 15. 3 Osnovna inflacija predstavlja rast cen življenjskih potrebščin brez upoštevanja rasti cen energentov, sezonskih proizvodov ter vplivov davčnih sprememb.

31

V zadnjem letu so na porast inflacije, kot lahko vidimo iz tabele, vplivale predvsem rasti cen industrijskih proizvajalcev, hrane, storitev in uvoznih cen. Eden izmed pogojev za uvedbo evra je bilo vzdržno doseganje referenčne inflacije, ki jo določa maastrichtska pogodba. Ta referenca znaša 1,5 odstotne točke več kakor povprečje treh držav članic Evropske unije z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Slovenija je prvič izpolnila maastrichtski inflacijski kriterij novembra 2005 (Letno poročilo BS za leto 2005, 15). GRAF 2: Povprečna inflacija v Sloveniji

Vir: UMAR; lastna izdelava Po letih umirjanja inflacije se je ta v letu 2007 ponovno okrepila. K višji povprečni inflaciji je pripomogla tudi višja rast cen hrane v Sloveniji, ki jo je najverjetneje povzročil splet predvsem notranjih dejavnikov. Kot možne notranje dejavnike pa velja omeniti višje agregatno povpraševanje glede na potencialno rast v Sloveniji ter možne učinke na prenos cen iz tujine, vezane na domačo tržno strukturo (Bilten, Januar 2008, 15). Medletna stopnja inflacije merjena s HICP je avgusta znašala 6,0 % in se je glede na julij znižala za 0,9 odstotne točke. V strukturi inflacije je bilo zaznati znižanje medletnih rasti cen vseh komponent inflacije. Nadaljnje postopno umirjanje osnovne inflacije je pričakovano zaradi nižje industrijske proizvodnje in umirjanja gospodarske aktivnosti. Pri dinamiki osnovne inflacije v prihodnje predstavlja še naprej največje tveganje rast nominalnih stroškov dela (Bilten, Avgust 2008, 9-10) .

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

Pov prečna inf lacija v odstotkih (CPI)

Leto

Ods

totk

i

32

5. 2. 2 Gospodarska rast

Gospodarska rast pomeni rast kakovosti gospodarstva, pri čemer mislimo na pozitivno spremembo ekonomskega stanja. Potrebno je upoštevati stanja vseh ekonomskih subjektov, zato je to glavna makroekonomska kategorija, empirično pa se meri z rastjo realnega bruto domačega proizvoda. Gospodarska rast je kratkoročni pojem, ki pa je pomemben predvsem z dolgoročnega vidika. Gospodarstvo, ki je sposobno dolgoročno zagotavljati ugodno gospodarsko rast, je uspešno gospodarstvo (Senjur 2002, 13). Med leti 1996 do 2000 se je gospodarska rast gibala med 3,5 in 4,8 %. Leta 1999 je bila gospodarska rast visoka v prvem polletju – pred uvedbo davka na dodano vrednost – nanjo pa je vplivalo predvsem ugodno domače povpraševanje. (Letno poročilo BS za leto 1999, 12-13). Naslednje leto se je visoka gospodarska rast nadaljevala predvsem zaradi povečanega izvoza. V letih 2001 do 2003 se je gospodarska rast umirila. Zmanjšalo se je povpraševanje največjih slovenskih trgovinskih partneric. Izvoznikom je uspelo del pešajočega povpraševanja teh držav nadomestiti s preusmeritvijo na trge nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze. H gospodarski rasti so tako največ prispevale: neto menjava s tujino, rast dodane vrednosti v gradbeništvu (zaradi pospešene gradnje avtocest) in postopna krepitev domačega povpraševanja v letu 2003 (Letno poročilo BS za leto 2003, 10). GRAF 3: Gospodarska rast in produktivnost dela

*: podatka za leti 2008 in 2009 sta projekciji Banke Slovenije. Vir: Banka Slovenije in UMAR; lastna izdelava.

1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008* 2009*

0

1

2

3

4

5

6

7

Gospodarska rast

Produktiv nost dela

Leto

Ods

totk

i

33

V letih 2004-2006 se je gospodarska rast, po nekaj letih precej nizkih stopenj rasti, ponovno okrepila, predvsem zaradi pozitivnih premikov na finančnih trgih, postopne rasti domače porabe in razmeroma ugodnih konjunkturnih razmer v tujini (Bilten BS 2006, 7). TABELA 3: Prispevki h gospodarski rasti V odstotnih točkah 2002 2003 2004 2005 2006 2007

Gospodinjstva 1,0 1,9 1,6 1,6 2,1 1,6

Bruto investicije 1,0 2,5 2,7 0,1 2,7 5,0

Država 1,0 0,4 0,6 0,6 0,8 0,3

Saldo menjave s tujino 0,7 - 1,9 - 0,5 2,0 0,0 - 0,9

Gospodarska rast 3,7 2,8 4,4 4,1 5,7 6,1

Vir: Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2007, str. 15. Ugodne konkjunkturne razmere v tujini so pripomogle k 6,1 % gospodarski rasti v lanskem letu. Najvišji po osamosvojitvi. V veliki meri jo je napajal cikel v naših trgovinskih partnericah, ki je še naprej vzpodbujal izvozno aktivnost. Izdatno so h gospodarski rasti lani prispevale tudi investicije. Poleg konjunkturnih razlogov pa so na gospodarsko rast ugodno vplivali tudi učinki sprejetih reform, zlasti na davčnem področju. Močna in stabilna rast bruto domačega proizvoda med 6–7 % se je ohranjala vse do tretjega četrtletja 2007, v zadnjem trimesečju pa se je umirila na 4,7 %. Proti koncu leta sta se upočasnili tako rast mednarodne menjave kot tudi investicijska dejavnost. Rast državne in zasebne potrošnje se je v drugi polovici leta nekoliko pospešila, vendar je ostala zmerna in nižja kot leto poprej (Pomladna napoved gospodarskih gibanj 2008, 8). Pospešitev investicijskega trošenja je bila v letu 2007 najmočnejša v gradbeništvu, kjer so najbolj izstopale investicije v stanovanjske in nestanovanjske zgradbe, močno pa so se povečale tudi investicije v transportno opremo. Visoka rast investicij na področju nestanovanjske gradnje je bila na začetku lanskega leta deloma posledica ugodnih vremenskih razmer, ki so pospešile predvsem že sicer načrtovano gradnjo avtocest, deloma pa tudi zaradi izgradnje objektov, namenjenih trgovinski dejavnosti, ter izgradnje in obnove objektov v okviru priprav na širitev šengenske meje. K visoki gospodarski aktivnosti je bistveno prispevalo tudi večje domače povpraševanje (Letno poročilo BS za leto 2007, 14). Gospodarska aktivnost bo v naslednjih letih postala skladnejša s ponudbenim potencialom. Projekcije gospodarske rasti kažejo, da se bo rast BDP v naslednjih letih umirila in bo srednjeročno tako postala vzdržna. Pričakovana rast, okoli 4 % v naslednjih letih, bo nekoliko zaostajala za ocenami potencialne rasti oziroma njenim dolgoročnim trendom, kar bo zapiralo proizvodno vrzel. Tako naj bi se agregatno povpraševanje in gospodarska aktivnost postopoma približali ponudbenemu potencialu, s tem pa bi opešali inflacijski pritiski, ki jih v zadnjem obdobju povzroča presežno agregatno povpraševanje (Poročilo o cenovni stabilnosti 2008, 28).

34

5. 2. 3 Fiskalna politika in javne finance

V letih 1999 do 2003 se je javno finančni primanjkljaj vztrajno povečeval. Leta 1999 je ta znašal še skromnih 0,6 % ocenjenega bruto domačega proizvoda. V letih 2001 in 2002 pa že 3,1 in 1,4 % ocenjenega BDP. Razlogov za to je več. Julija leta 1999 je prišlo do zamenjave sistema obdavčevanja. Negotovosti in pričakovanja v mesecih pred uvedbo davka na dodano vrednost so povzročala povečanje domače potrošnje in posledično intenzivne prilive prometnih davkov. Tako so se povečali javno finančni prihodki, zmanjšal pa se je javno finančni primanjkljaj. V naslednjih letih so javno finančni prihodki rasli počasneje kot javno finančni odhodki, delno tudi zaradi zmanjšanja carinskih stopenj, do katerih je prišlo zaradi podpisa trgovinskih in evropskega sporazuma. Tako je vlada leta 2002 sprejela spremembe, ki so posegle v obseg in strukturo javno finančnih prihodkov. Povečale so se stopnje davka na dodano vrednost in trošarine (Ekonomsko ogledalo – izbor prispevkov: javno finančni prihodki 2003,1) Po vstopu Slovenije v EU se carine in uvozne dajatve nanašajo le še na uvoz iz držav izven EU, zato mesečno dosegajo le približno četrtino vrednosti iz zadnjih mesecev pred vstopom v EU. V letu 2004 so bili prihodki od carin glede na leto 2003 realno nižji za dobrih 46 % (Ekonomsko ogledalo št. 1 2005, 12). V letu 2005 so bile uvedene spremembe v davčnem sistemu in instrumentariju. V celoti sta začela veljati nova zakona o dohodnini in o davku na dohodek pravnih oseb. Javno finančni prihodki so se glede na leto poprej realno povečali za 4,4 %, odhodki pa so se realno povečali za 3,7 %. Javno finančni primanjkljaj pa je tega leta znašal 1,1 % BDP (Ekonomsko ogledalo št. 1 2006, 9). V letu 2006 so se celotni javno finančni prihodki realno povečali za 5,8 %. Najbolj pa so te prihodke v tem letu okrepili prilivi iz davka od dohodka pravnih oseb (Ekonomsko ogledalo št.1 2007, 10). V lanskem letu so se javno finančni prihodki oblikovali v pogojih spremenjene davčne zakonodaje in v relativno ugodnem makroekonomskem okolju. Na medletni ravni so se realno povečali za 4 % in so zaostali za doseženo gospodarsko rastjo. Zaostajanje rasti javno finančnih prihodkov za gospodarsko rastjo kaže na učinke v letu 2007 uveljavljene davčne reforme. Zmanjšali so se prihodki od dohodnine zaradi uveljavitve novega zakona o dohodnini in prihodki od davka na izplačane plače zaradi nadaljnega znižanja davčnih stopenj tega davka. Reformiran je bil tudi davek na dohodek pravnih oseb, pri katerem pa se bo učinek zmanjšanja obremenitve pokazal šele v letošnjem letu (Ekonomsko ogledalo št. 1, 2008, 10). Davčna reforma je s ciljem povečanja konkurenčnosti in ustvarjanja stimulativnega davčnega okolja v letu 2007 razbremenila gospodarstvo in gospodinjstva (Prav tam, 10). Dolg Republike Slovenije je ob koncu leta 2007 znašal 7.395 mio EUR oziroma 22,0 % BDP. Ob koncu leta je delež domačega dolga v dolgu RS znašal 66 %, za 13 odstotnih točk manj kot

35

ob koncu predhodnega leta. Pretežni del dolga se nanaša na vrednostne papirje države in je večinoma dolgoročne narave (Letno poročilo BS za leto 2007, 23). GRAF 4: Struktura javno finančnih prihodkov

Vir: Banka Slovenije in UMAR; lastna izdelava. V strukturi javno finančnih prihodkov je prišlo v zadnjem času do nekaj sprememb. Prispevek carin in uvoznih dajatev v državno blagajno se je zaradi sklenitve prosto carinskih sporazumov in vstopa Slovenije v evropsko unijo močno zmanjšal. Zaradi razbremenitve gospodinjstev se zmanjšuje tudi prihodek od dohodnine in prispevek za socialno varnost. Zaradi vse večje razvitosti države in uspešnosti gospodarstva pa se je v zadnjih letih povišal prihodek davka od dobička. V letošnjem drugem četrtletju se je ugodna realna rast javno finančnih prihodkov iz prvega četrtletja še nekoliko okrepila. V prvih šestih mesecih so se skupni javno finančni prihodki medletno realno povečali za 6 %. Okrepljena rast, ki je bila najbolj izrazita pri prihodkih od dohodnine in davka na dodano vrednost, je tudi posledica ugodnih lanskih makroekonomskih gibanj, saj je med polletnimi prihodki tudi del davčnih poračunov za preteklo leto (Ekonomsko ogledalo št. 7, 2008, 10).

5. 2. 4 Monetarna politika in devizni tečaj

Banka Slovenije je pristojna za stabilnost domače valute in splošno likvidnost plačevanja doma in do tujine. Končni cilj je bil tako kot v predhodnih letih nadaljnje zmanjševanje inflacije, ki naj bi v nekaj letih postopno dosegla raven držav Evropske unije. Bližnji cilj

1996 1998 2000 2002 2004 2006 2007 2008 I-VI

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

drugi prihodki

prispevki za socialno varnostcarine in uvozne dajatve

prometni davki, ddv

davek od dobička

dohodnina

Leto

Ods

totk

i

36

denarne politike je predstavljal od leta 1997 široki denarni agregat M34 kot srednjeročna usmeritev denarne politike. Povezava med denarno politiko in M3 ter M3 in rastjo cen kot končnim ciljem te politike je bila dolgoročna. Zato je uporabljala Banka Slovenije za tekoče spremljanje in vodenje denarne politike še druge indikatorje. Pri vodenju denarne politike v letu 1999 je Banka Slovenije poleg makroekonomskih predpostavk, ki niso pod njeno neposredno kontrolo, upoštevala tudi strukturne reforme, pomembne z vidika denarne politike (uvedba DDV, sprejetje Pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, nova zakona o deviznem poslovanju in bančništvu). Od novembra 2001, ko so bile sprejete nove usmeritve denarne politike Banke Slovenije, je vodenje denarne politike temeljilo na dveh stebrih. Prvi steber je predstavljal količino denarja v obtoku oziroma skupino indikatorjev, ki so ga pojasnjevali, drugi pa je zajemal indikatorje, ki so dopolnjevali informacije o stanju gospodarstva ter kazalce ekspanzivnosti oziroma restriktivnosti denarne politike. (Letno poročilo BS za leto 2001, 23). Naslednje leto je začel veljati nov zakon o Banki Slovenije, ki je podpiral splošno ekonomsko politiko in si prizadeval za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega gospodarstva in proste konkurence. Banka Slovenije je uresničevala glavni cilj denarne politike, to je zagotavljanje cenovne stabilnosti, glede na izbrani režim deviznega tečaja tako, da je hkrati uravnavala količino denarja v obtoku in devizni tečaj. Pri vodenju denarne politike je Banka Slovenije z namenom kontrole rasti denarja uporabljala dve instrumentalni spremenljivki, in sicer obrestne mere in devizni tečaj. Spreminjanje deviznega tečaja je zapiralo razliko med domačimi in tujimi obrestnimi merami, da ne bi prihajalo do špekulativnega, predvsem kratkoročnega pritoka / odtoka denarja. Za uravnavanje ustrezne količine primarnega denarja je uporabljala instrumente za posege na trgu tujega denarja in denarnem trgu (Letno poročilo BS za leto 2002, 23). Slovenija je 28. junija 2004 vstopila v mehanizem deviznih tečajev ERM II, kar je bil eden od pogojev za uvedbo evra. Vzdrževanju stabilnega deviznega tečaja je podrejala obrestno politiko Banke Slovenije dejavnikom, ki so od Banke Slovenije neodvisni (Letno poročilo BS za leto 2004, 29). V letu 2005 je vodenje denarne politike temeljilo na instrumentih, povezanimi z vzdrževanjem stabilnega tečaja, oskrbe z likvidnostjo, potrebami njenega umika in nadzorom nad ročno transformacijo kratkoročnih virov bank (Letno poročilo BS za leto 2005, 29). Po dveh letih sodelovanja v mehanizmu menjalnih tečajev ERM II je Svet EU na podlagi konvergenčnih poročil ECB in evropske komisije ugotovil, da Slovenija izpolnjuje pogoje za uvedbo evra. Na podlagi poročil je Evropska komisija predlagala svetu EU za nepreklicno izhodno pariteto tečaj 239,640 SIT za EUR, kar je bil hkrati tudi centralni tečaj v ERM II (Poročilo o denarni politiki 2006, 23). Uvedba evra je bila izpeljana s 1. januarjem 2007.

4 Denarni agregat M3 zajema skoraj celotno domačo pasivo denarnega sistema, skupaj z vlogami vladnega sektorja in deviznimi vlogami pri bankah. Druge obveznosti denarnega sistema vključujejo v glavnem le kapital in rezerve, likvidnih nebančnih instrumentov pa kljub razvoju še ni zelo veliko.

37

Od vstopa v ERM II se je apreciacija realnega tečaja na podlagi HICP ter stroškov dela v celotnem gospodarstvu v primerjavi s povprečjem zadnjih desetih let zmanjšala, vendar se je zmanjšala tudi depreciacija realnega efektivnega tečaja5 na podlagi stroškov dela v predelovalnih dejavnostih. Zmanjšanje depreciacije realnega efektivnega tečaja nakazuje na zmanjšanje prednosti pri stroškovni konkurenčnosti glede na ostale članice evroobmočja (Poročilo o cenovni stabilnosti 2007b, 40). Slovenija je prva izmed novih članic EU, ki se je vključila v evro območje. Prednosti te vključitve pa so: zmanjšanje tečajnih tveganj, cenovna in stroškovna preglednost, zmanjšanje transakcijskih in informacijskih stroškov ter večja odpornost proti ekonomskim in finančnim šokom. Evro območje torej za Slovenijo predstavlja bolj stabilno okolje, s kredibilno denarno politiko, cenovno stabilnostjo in nizkimi dolgoročnimi obrestnimi merami (Poročilo o denarni politiki 2006, 23). GRAF 5: Gibanje tečaja ameriškega dolarja

Vir: lastna izdelava; podatki: http://www.ecb.int/stats/exchange/eurofxref/html/eurofxref-graph-usd.en.html Na grafu lahko vidimo gibanje vrednosti evra glede na ameriški dolar. Vrednost evra je v zadnjih 5 letih do ameriškega dolarja apreciirala za več kot 40 % in je v marcu 2008 presegla raven 1,50 USD/EUR. Ker so na gibanje vrednosti ameriškega dolarja vezane tudi nekatere valute iz industrijsko razvijajočih se držav Azije, pomeni takšen porast vrednosti evra pomemben pritisk na konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ki mu za ohranitev

5 Realni efektivni devizni tečaji so nominalni efektivni devizni tečaji, zmanjšani za tehtano povprečje tujih cen ali stroškov v razmerju do domačih. S tem predstavljajo merila za konkurenčnost cen in stroškov, pri čemer apreciacija realnega efektivnega tečaja kaže smer poslabšanja konkurenčnosti, depreciacija pa njenega izboljšanja.

jan.2004 jan.2005 jan.2006 jan.2007 jan.2008

0

0,2

0,4

0,6

0,8

1

1,2

1,4

1,6

1,8

1 EUR = USDUS

D

38

konkurenčnosti ostaja predvsem nadzor nad stroški in povečevanje produktivnosti, tako dela kot kapitala (Poročilo o cenovni stabilnosti 2007b, 39).

5. 2. 5 Plače in zaposlenost

Stopnja zaposlenosti v določeni državi je odvisna od velikosti aktivnega prebivalstva, stopnje gospodarske rasti in razmerja med ponudbo in povpraševanjem po delu. Neprilagojena struktura ponudbe in povpraševanja po delu je vzrok za strukturno nezaposlenost. Do razkoraka prihaja predvsem zaradi ravni izobrazbe, lahko pa tudi zaradi spola, rase, narodnosti ali preferenc brezposelnih po specifični zaposlitvi. Razloga za nastali razkorak sta dva. Prvi razlog je trajni padec povpraševanja po določeni vrsti dela v določeni regiji. Drugi možen razlog predstavlja premajhno zanimanje mladih za opravljanje določene vrste dela (Križanič 2002, 100). V Sloveniji predstavlja največji problem strukturna brezposelnost. Do nje prihaja predvsem zaradi premajhne mobilnosti delovne sile in neprimerne izobrazbe. Za uspešno odpravljanje brezposelnosti je nujno prilagajanje delovne sile gospodarski aktivnosti, na katero vplivajo tehnološke spremembe in globalizacija. Tehnološke spremembe, ki v zadnjem času največ prispevajo k rasti gospodarstev in predvsem k rasti sektorjev, spreminjajo pogoje dela, trgovanja, gospodarjenja in družbo kot celoto. Nova delovna mesta, ki se odpirajo, potrebujejo usposobljeno delovno silo, sposobno sprejemanja in opravljanja z novimi orodji pod novimi pogoji (http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/560-129/). Usmeritve politike zaposlovanja sledijo evropskemu modelu skupne evropske politike zaposlovanja, štiri stebrni politiki in usmeritvam EU, hkrati pa upoštevajo stanje na trgu dela v Sloveniji (Prav tam). Rast zaposlenosti in razreševanje problema brezposelnosti je v Sloveniji zagotovljeno ob stabilni ekonomski rasti, ki temelji na (Prav tam):

� povečanju obsega investiranja v tehnološki razvoj, ki je nujen za zmanjšanje razvojnega zaostajanja Slovenije za povprečjem EU,

� povečanem vlaganju v človeški kapital oziroma razvoj kadrovskih virov (večjem investiranju v znanje (know-how) in inovacije),

� pospeševanju razvoja malih in srednjih podjetij, � vzpostavitvi ugodnega okolja za domače in tuje investicije, � pospeševanju razvoja storitvenega sektorja, predvsem zagotavljanju razvoja poslovnih

storitev, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi storitvami, � razvoju novih pristopov na področju financiranja razvojnih investicij, � pospeševanju lokalnih zaposlitvenih iniciativ in socialnega sektorja, � pospeševanju podjetniške prenove podeželja, � učinkovitem soočenju s problemom staranja prebivalstva.

39

Stopnja anketne brezposelnosti je leta 2004 znašala 6,3 %. Z vstopom v EU so postali zelo pomembni mednarodni projekti, ki se financirajo iz programa PHARE Evropske komisije, ti med drugim spodbujajo zmanjševanje regionalnih razlik na trgu dela in izboljševanje računalniške pismenosti brezposelnih, ter Pobude Evropske skupnosti EQUAL, ki se sofinancirajo iz Evropskega socialnega sklada in se nanašajo na izenačevanje možnosti žensk na področju zaposlovanja (Letno poročilo BS za leto 2004, 15). V letih 2005 in 2006 se je izboljšalo razmerje med brezposelnimi in prostimi delovnimi mesti, vendar predvsem v korist nižje izobraženim. Že od leta 2003 dalje se število prostih delovnih mest povečuje, število registriranih brezposelnih pa zmanjšuje. Pri tem se število prostih delovnih mest za poklice z nižjo ali srednjo izobrazbo povečuje bolj kot za tiste z višjo ali visoko izobrazbo (Ekonomsko ogledalo št. 2 2007, 11). Lani pa je bila rast zaposlenosti najvišja po osamosvojitvi. Rast zaposlenosti, ki se je začela krepiti že v drugi polovici leta 2006, se je še pospešila. V razmerah visoke gospodarske rasti in ob pospešeni rasti zaposlenosti se je rast produktivnosti dela po pričakovanjih umirila, s 4,5 % v letu 2006 na 3,3 % lani (Pomladna napoved gospodarskih gibanj 2008, 12). V letošnjem letu se je rast števila delovno aktivnih ljudi upočasnjevala peti mesec zapored. Po drugi strani se število registriranih brezposelnih še naprej znižuje. Konec junija jih je bilo 60.710, stopnja registrirane brezposelnosti pa se je maja znižala na 6,5 %. V prvem polletju 2008 se je med registriranimi brezposelnimi najbolj zmanjšalo število mladih in iskalcev prve zaposlitve, najmanj pa število starejših od 50 let in število brezposelnih s terciarno izobrazbo (Ekonomsko ogledalo št. 7, 2008, 11). Rast plač je v lanskem letu ostala umirjena. Bruto plača na zaposlenega se je v letu 2007 nominalno povečala za 5,9 % in realno za 2,2 %. Za nominalno rastjo produktivnosti dela (7,3 %) je bruto plača na zaposlenega zaostala za dobro odstotno točko (Prav tam, 11). Nominalni stroški dela na enoto proizvoda so bili leta 2007 nekoliko višji kot v preteklih treh letih, predvsem močni so bili v zadnjem četrtletju. V zadnjem četrtletju so se nominalni stroški dela na enoto proizvoda medletno povišali za okoli 5,0 %, merjeno z bruto plačami, skupaj z ostalimi prejemki iz delovnega razmerja pa so se gibali na ravni okoli 4,0 %. Ostali prejemki so namreč rasli po nižjih stopnjah kot bruto plače. S tem so presegli raven rasti stroškov dela, ki je skladna z vzdrževanjem cenovne stabilnosti (Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2007, 17).

40

GRAF 6: Realna rast bruto plač in rast produktivnosti dela

Vir: Banka Slovenije in UMAR; lastna izdelava. Iz grafa je razvidno, da rast bruto plač zaostaja za rastjo produktivnosti dela. Zaradi tega dejstva postaja slovensko gospodarstvo vse bolj konkurenčno, saj se zmanjšujejo stroški na enoto proizvoda, povečuje pa se tudi učinkovitost gospodarstva. Nižja rast plač v primerjavi z rastjo inflacije je v začetku leta 2008 privedla do napetosti med sindikati in delodajalci. Sindikalna združenja so na pogajanjih z delodajalci dosegla dogovor o dvigu osnovnih plač za 4,7 %, kar z dodatki pokrije 5,6 inflacijo v letu 2007. Ta dvig plač bi lahko po mnenju nekaterih analitikov povzročil inflacijsko spiralo in poslabšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

5. 2. 6 Plačilnobilančna gibanja

Zaradi majhnosti in s tem večje povezanosti z mednarodnim ekonomskim okoljem – zunanjetrgovinski koeficient, merjen kot razmerje med celotno menjavo blaga in storitev ter bruto domačim proizvodom, v Sloveniji ta znaša več kot 1,1 – je slovensko gospodarstvo močno občutljivo na zunanje pogoje gospodarjenja. Ti imajo pomemben vpliv tudi na napovedovanje in analizo plačilno bilančnih tokov kakor tudi ostalih narodnogospodarskih agregatov. Poleg sprememb v količinah blagovnega izvoza in uvoza pa na nominalno vrednost blagovne menjave učinkujejo tudi eksogene zunanje trgovinske cene. Pogoji menjave (terms of trade) so ugodnejši, ko agregatni indeks izvoznih cen hitreje narašča ali pa se počasneje

1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 I-V

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

4,5

5

Realna rast bruto plače

Rast produktivnosti dela

Leto

Ods

totk

i

41

znižuje od agregatnega indeksa uvoznih cen v razmerju do baznega leta. V tem primeru je vrednost količnika obeh agregatnih indeksov večja od 1 in se blagovna menjava, vsaj glede zunanjetrgovinskega cenovnega učinka, ugodno razvija (Letno ekonomsko ogledalo 1999, 3/III). Gospodarske in politične razmere na ozemlju bivše Jugoslavije ter ruska kriza so deloma spremenile regionalno strukturo slovenske blagovne menjave, ki se je še bolj osredotočila na trge držav Evropske unije (EU) (Letno ekonomsko ogledalo 1999, 2/III). Po vstopu v EU je upadel zlasti blagovni izvoz v BIH in Makedonijo, blagovna menjava z državami EU 25 pa se je okrepila. Z vstopom v EU je Slovenija prevzela skupno zunanjetrgovinsko politiko EU. Posledično prenehanje veljavnosti bilateralnih prosto trgovinskih sporazumov je vplivalo zlasti na menjavo z BIH in Makedonijo, kjer so bili slovenski izvozniki za najpomembnejše industrijske proizvode soočeni s polnimi carinami, med 5 % in 15 % oz. 4 % in 20 % (Ekonomsko ogledalo št. 2, 2005, 4). V letu 2006 je znašal primanjkljaj Slovenije na tekočem računu plačilne bilance 2,9 %. Višina primanjkljaja je dolgoročno vzdržna, saj se zaradi visoke rasti izvoznih prihodkov ne ustvarja večjih pritiskov na rast bruto zunanjega dolga (Ekonomsko ogledalo št. 2, 2007, 4). V razmerah močne konjunkture se je primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance lani precej povečal. S 1.621,5 mio EUR je v deležu BDP predstavljal 4,8 % – 2 odstotni točki več kot leto prej. Njegovo povečanje izhaja iz višjega primanjkljaja v trgovinski bilanci zaradi visokega uvoza investicijskih in vmesnih dobrin, regionalno pa je posledica znižanja presežka v menjavi z nečlanicami EU. V manjši meri so k poslabšanju prispevali tudi poslabšani pogoji menjave (indeks 99,6). Močneje se je povečal tudi primanjkljaj v bilanci faktorskih dohodkov, zlasti zaradi večjih neto plačil obresti na zunanji dolg in obresti na posojila med povezanimi osebami. Prav tako je bil višji primanjkljaj v bilanci tekočih transferjev. Prvič od vstopa v EU je bila lani Slovenija neto plačnica v proračun EU. Večja od predvidenih (112 % načrtovanih) so bila vplačila, zlasti iz naslova carin. Hkrati je črpanje iz strukturnih in kohezijskega sklada doseglo le 60 % predvidenih sredstev, kar glede na predhodno leto (78 %) pomeni manjšo absorpcijsko sposobnost. Primanjkljaj na tekočem računu je nekoliko ublažil povečan presežek v storitveni bilanci, zlasti zaradi večjega deviznega pritoka od turizma v primerjavi z letom 2006 (Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2008, 13-14).

42

TABELA 4 : Tekoči račun plačilne bilance 2003 2004 2005 2006 2007 2008* 2009* 2010*

realne stopnje rasti v % Izvoz blaga in storitev

3,1 12,5 10,1 12,3 13,0 9,5 8,2 8,3

Uvoz blaga in storitev

6,7 13,3 6,7 12,2 14,1 9,3 7,7 7,8

Tekoči račun: v mrd EUR

-0,2 -0,7 -0,6 -0,9 -1,6 -2,2 -2,2 -2,1

*: podatki za leta 2008-2010 so projekcije. Vir: Poročilo o cenovni stabilnosti, april 2008, 39. Zaradi nadpovprečne rasti izvoza in podpovprečne rasti uvoza iz držav članic EU se je v letu 2007 spremenila regionalna sestava blagovne menjave Slovenije s tujino. Delež izvoza v države članice EU v celotnem izvozu se je medletno povečal za 0,3 odstotne točke na 70,5 %, pri uvozu pa zmanjšal za 2,3 odstotne točke na 78,9 %. Pri tem je značilno, da se zmanjšuje predvsem delež menjave z evro območjem, medtem ko se sočasno povečuje blagovna menjava z državami, ki so vstopile v EU po maju 2004. Od vstopa Slovenije v EU raste uvoz iz republik nekdanje Jugoslavije hitreje od izvoza. Najbolj se v zadnjih dveh letih povečuje menjava s Srbijo (Letno poročilo BS za leto 2007). Primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance se je povečal tudi v prvih petih mesecih letos. Medletno je bil večji za 400,9 mio EUR. K večjemu primanjkljaju je največ prispeval večji primanjkljaj v trgovinski bilanci. Povečevanje primanjkljaja na tekočem računu plačilne bilance je blažil presežek v storitveni bilanci. Večji primanjkljaj v bilanci tekočih transferjev je bil skoraj v celoti posledica primanjkljaja državnega sektorja, saj je neto proračunski položaj proračuna RS do proračuna EU v letošnjih petih mesecih izkazoval primanjkljaj v višini 90,5 mio EUR (v enakem obdobju lani 37,6 mio EUR) (Ekonomsko ogledalo št. 7, 2008, 5)

5. 2. 7 Kapitalski trg

Glavni namen kapitalskega trga je vzpodbujati varčevanje in preoblikovanje tega varčevanja v najugodnejšo investicijo. Kapitalski trg je na nek način del finančnega sistema. Na eni strani se kapitalske družbe borijo za pritegnitev prihrankov prebivalstva z drugimi družbami finančnega sistema; na drugi strani sodelujejo s temi družbami z opravljanjem poslov, ki jih ostale finančne družbe ne morejo opravljati (Mojmir Mrak et al 2004, 277). Glavni namen razvoja kapitalskega trga v Sloveniji ni bila izdaja delnic v prvi fazi privatizacije ali njihova prerazdelitev v drugi fazi. Namen razvoja kapitalskega trga je bil ta, da omogoči razvoj novih finančnih uslug in da pospeši zamenjavo povečane količine prihrankov v donosne investicije (Prav tam, 277).

43

Po končani privatizaciji prevladujejo notranji lastniki v manjših, delovno intenzivnih podjetjih. Koncept lastninjenja podjetij nerezidentom ni namenil pomembne vloge kakor v nekaterih drugih tranzicijskih državah. V podjetja ni pritekal svež kapital iz tujine, nerezidenti pa so pred vzpostavitvijo lastniške strukture tudi odlagali svoje neposredne naložbe. Proces lastninjenja je vplival tudi na splošno ekonomsko aktivnost, trend investiranja in oblikovanje dodatnega proizvodnega kapitala. Tako je zaključek procesa sprostil zadržane investicije in povečal donosnost in učinkovitost podjetij (Prav tam, 14). Slovenska nefinančna podjetja se še vedno raje financirajo predvsem prek bančnega sistema, ter prek redkih zaprtih dokapitalizacij in zaprtih izdaj obveznic. Na to kaže dejstvo, da v letu 2005 ni bilo javnih ponudb vrednostnih papirjev. To je tudi odraz tega, da trg kapitala v Sloveniji še ni dovolj razvit, da bi sledil smernicam zahodnega sveta. Na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev se je ob koncu leta 2006 trgovalo z 215 vrednostnimi papirji 129 izdajateljev. Skupna tržna kapitalizacija delnic se je v letu 2006 povečala za 41 % in ob koncu leta dosegla 11.475 mio EUR. Največ prometa je bilo opravljenega z delnicami (80 %), sledijo pa obveznice (10 %) in investicijske družbe (9 %). Vrednost slovenskega borznega indeksa (SBI 20) se je v letu 2006 zvišala za 38 %, vrednost indeksa investicijskih skladov (PIX) pa za 28 % (Letno statistično poročilo Ljubljanske borze, 2006, 1-4). V letu 2007 so vsi borzni indeksi z izjemo indeksa obveznic dosegli svoje rekordne vrednosti. Tako je vrednost slovenskega borznega indeksa (SBI 20) pridobila 78 % na vrednosti. Indeks delnic investicijskih skladov (PIX) se je zvišal za 45 %. Indeks obveznic (BIO) pa je v letu 2007 izgubil 2,1 % vrednosti. Z delnicami družb je bilo opravljeno 87,7 % celotnega vrednostnega obsega prometa na Ljubljanski borzi. Sledijo investicijski skladi s 7,5 % prometa in obveznice, s katerimi je bilo opravljeno 4,8 % prometa. Celotna tržna kapitalizacija delnic na borzi je 31. 12. 2007 znašala 19.740 mio EUR, glede na predhodno leto se je povečala za 71,5 %. Povečanje je posledica rasti cen delnic in uvrstitev delnic Nove kreditne banke Maribor v borzno kotacijo (Letno statistično poročilo Ljubljanske borze, 2007, 1-4).

44

TABELA 5: Pregled slovenskega organiziranega kapitalskega trga

2003 2004 2005 2006 okt. 2006 okt. 2007 Delnice

Tržna kapitalizacija: (v mrd EUR) 5,6 7,1 6,7 11,5 10,8 18,8 (v % BDP) 23,0 27,2 24,2 38,7 36,9 58,3

letna rast (v %) 8,6 27,3 -5,9 72,0 65,6 73,6 delež tujcev (v %) 5,9 4,5 3,3 4,8 4,2 5,8

Promet: (v mrd EUR) 0,62 0,93 0,94 1,45 1,2 2,7

letna rast (v %) -46,4 49,4 1,0 54,3 98,0 120,8 Letna rast SBI 20 17,7 24,7 -5,6 37,9 31,7 96,2

P/E 17,4 24,9 18,7 23,5 22,0 34,6 Obveznice

Tržna kapitalizacija: (v mrd EUR) 3,7 4,6 6,0 6,6 6,7 5,9 (v % BDP) 15,1 17,6 21,9 22,3 22,9 18,4

letna rast (v %) 26,7 26,4 31,0 9,6 17,1 -11,4 Promet:

(v mrd EUR) 0,54 0,47 0,75 0,19 0,16 0,13 letna rast (v %) 17,3 -12,4 58,1 -74,9 -77,3 -17,4 Letna rast BIO 5,7 4,1 0,9 -3,0 -3,3 -2,3

Vir: Poročilo o poslovanju bank in gibanju na kapitalskem trgu, 2007, 38. Rast vrednosti delnic se je nadaljevala tudi v letu 2007. Zelo uspešno leto na kapitalskem trgu je zaokrožila uvrstitev delnic NKBM-a na ljubljansko borzo. V letu 2008 se je evforija polegla in indeksi so začeli izgubljati svoje vrednosti. Delno so za to krive posledice ameriška hipotekarna kriza in ohlajanje svetovnega gospodarstva. Delno pa visoka vrednost kazalnika P/E za indeks SBI 20, ki se je s 23,5 ob koncu leta 2006 povečal na 34,6 ob koncu septembra 20076. Za primer, kazalnik P/E indeksa S&P 500 je v septembru 2007 znašal 17,9, indeksa DAX pa le 14,0. Tako vrednosti omenjenega kazalnika za SBI 20 niso vzdržne. Če ne bo prišlo do povečanja dobičkov podjetij, lahko pričakujemo še dodatna znižanja cen njihovih delnic.

6 S kazalnikom P/E merimo, koliko evrov so vlagatelji pripravljeni plačati za evro dobička družbe. Z drugimi besedami: za kolikokrat tržna cena delnice presega zadnji letni dobiček na delnico družbe.

45

GRAF 7: Upravljanje premoženja v letu 2005

Vir: Andritzky, 2007, str. 12. V Sloveniji je akumulacija premoženja, s katerim upravljajo kapitalske in investicijske družbe, zelo nizka. Vzrokov za to je več. Število vlagateljev je majhno, a se vztrajno povečuje. Konkurenca na investicijskem področju je prav tako majhna in koncentrirana. Vodilna zavarovalniška družba (Zavarovalnica Triglav) ima tako okoli 40 % tržni delež na področju zavarovanj. Največji pokojninski sklad (Kapitalska družba) pa obvladuje več kot 90 % trga. Razmere na teh področjih se izboljšujejo, saj vzajemni skladi veliko vlagajo v tujino, največ na trge bivše Jugoslavije, medtem ko banke sredstva namenjajo za nakup obveznic predvsem tujih izdajateljev (Andritzky, 2007, 10).

5. 2. 8 Tuje neposredne investicije

Tuje neposredne investicije (TNI) so pomemben dejavnik gospodarske stabilnosti, rasti ter učinkovitosti države. Pomembne so tako za države v razvoju in tranzicijske države, saj omogočajo zmanjševanje razvojnega zaostanka tudi za razvita tržna gospodarstva, kjer so TNI pomemben dejavnik prenosa znanja, tehnologij ter učinkovite alokacije virov (Program vlade RS za spodbujanje TNI 2005-2009, 2005, 1). S tujim kapitalom se prav tako odpirajo trgi, prenaša se menedžersko znanje. Tako se povečuje dinamika domačega gospodarstva, ne le v panogah s prilivom kapitala, ampak se pozitivni učinki prelijejo tudi v druge panoge. Širitev proizvodnje in s tem znanja je eden najbolj razširjenih modelov rasti v zadnjem času (Rojec et al, 2007, 1). Metodologija spremljanja TNI v Sloveniji je usklajena s priporočili Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ter OECD in z metodologijo SNA (System of National Accounts). Glede na usmeritve IMF in OECD neposredne investicije vključujejo (Poročilo o razvoju, 2005, 1):

Slov enija Ev ropa OECD Zda

0

50

100

150

200

250

Pokojninski skladi

Vzajemni skladi

Zavarovalnice

Od

sto

tki v

BD

P-j

u

46

• lastniški kapital in reinvestirane dobičke, • terjatve do kapitalsko povezanih podjetij v tujini, • obveznosti do kapitalsko povezanih podjetij v tujini ter tudi tiste investicije, katerih cilj

je vzpostavitev dolgoročnega sodelovanja med neposrednim investitorjem in povezanim podjetjem.

Pritegovanje neposrednih tujih investicij Slovenija z 20 % deležem stanja vhodnih TNI v BDP koncem leta 2006 spada med EU države z najnižjo stopnjo penetracije TNI7. To kaže na slabo investicijsko klimo v Sloveniji in na nizko uspešnost naše politike pri pridobivanju TNI (IB revija št. 3-4, 2007, 102). Uspešnost države za pritegovanje TNI merimo s tem, kako uspešno izkorišča svoje potenciale za pritegovanje TNI. To uspešnost pa razberemo iz primerjave med indeksom potenciala za pritegovanje TNI in indeksom dejanske uspešnosti pritegovanja TNI, ki ju redno objavlja UNCTAD. Indeks uspešnosti pritegovanja TNI se izračuna kot razmerje med deležem države v svetovnih prilivih TNI in deležem države v svetovnem BDP. Indeks potenciala za pritegovanje TNI je sestavljen iz 12 strukturnih spremenljivk: realna rast BDP, BDP na prebivalca, delež izvoza v BDP, poraba energije na prebivalca, kompozitno deželno tveganje, itd. (Rojec et al, 2007, 1) Dejanska uspešnost Slovenije v pritegovanju TNI vseskozi zaostaja za njenimi potenciali na tem področju. V letu 2004 se je Slovenija med 141 državami po indeksu potenciala za pritegovanje TNI uvrstila na zelo visoko 29. mesto, po dejanski uspešnosti pritegovanja TNI pa na precej nižje 57. mesto; leto pozneje je po uspešnosti padla na zelo nizko 92. mesto, kar bolj ustreza dejanskemu stanju. Relativno visok rang uspešnosti v obdobju 2002-2004 je bil namreč le posledica enkratnih dogodkov, ki so v letu 2002 privedli do zelo velikih prilivov (predvsem prodaja Leka in manjšinskega deleža v Novi ljubljanski banki; ker se indeks uspešnosti računa na podlagi triletnega povprečja, so veliki prilivi v letu 2002 vplivali na relativno ugoden rezultat vse do leta 2004). To kaže na slabo investicijsko klimo v Sloveniji in na nizko uspešnost naše politike pri pridobivanju TNI (prav tam, 3-4).

7 Nižje deleže imajo le Italija, Grčija in Nemčija (UMAR – IB revija št. 3-4, 2007, 102).

47

TABELA 6: Rang Slovenije med 141 državami po indeksu uspešnosti in indeksu potenciala za pritegovanje TNI v razdobju 1995-2006

Leto Rang indeksa uspešnosti pritegovanja TNI

Rang indeksa potenciala za pritegovanje TNI

Zaostajanje ranga uspešnosti za rangom

potenciala 1995 86 42 44 2000 114 29 85 2001 110 27 83 2002 60 27 33 2003 53 28 25 2004 57 29 28 2005 95 32 63 2006 98 33 65 2007 94 n.p. n.p.

Vir: UNCTAD, World Investment Report 2007 in Country Fact Sheets. Najrazličnejše analize motivacije tujih investitorjev in lokacijsko specifičnih dejavnikov TNI nedvoumno kažejo (Rojec et al, 2007, 3-4):

� da so glavnega pomena za privlačnost neke države kot lokacije za TNI dejavniki trga, kamor spadajo: velikost trga, rast prebivalstva, rast in velikost BDP, dostop do izvoznih trgov in stroškovni dejavniki,

� dejavniki investicijske klime v najširšem pomenu, kamor spadajo politična stabilnost, makroekonomska stabilnost, regulatorni okvir, davčne stopnje in struktura, regulativa in politika trga dela itd.

� potem pa je tu še specifična politika do TNI, ki zajema zakonodajni okvir za TNI, trženje države kot lokacije za TNI in investicijske spodbude. Pri tem velja, da je lahko formalna dikcija zakonov in postopkov pri njihovem izvajanju bolj ali manj liberalno interpretirana, kar se najbolj očitno kaže pri obravnavanju tujih investitorjev v različnih administrativnih postopkih. Ni torej pomemben le formalni zakonski okvir, temveč vsaj enako tudi njegovo praktično izvajanje.

Države pri pridobivanju TNI med seboj tekmujejo predvsem s štirimi vrstami dejavnosti (Prav tam, 10):

� investicijskimi spodbudami, ki jih ponujajo tujemu investitorju; � gradnjo imidža države prejemnice; � neposrednim pridobivanjem TNI; � in zagotavljanjem storitev za tuje investitorje.

Najpomembnejše izmed zgoraj naštetih dejavnosti so investicijske spodbude, katerih namen je pritegniti nove TNI v posamezno državo (lokacijske spodbude s kvantitativnimi cilji) ali pa temu, da se tuje podružnice spodbudijo k opravljanju posameznih funkcij, ki jih ima država prejemnica za zaželene, kot so izobraževanje, raziskovalno-razvojna dejavnost, izvoz itd. (obnašalne spodbude s kvalitativnimi cilji). Investicijske spodbude so praviloma namenjene domačim in tujim investitorjem, vendar države vse bolj uporabljajo fiskalne in proračunske

48

instrumente za pritegnitev tujih podjetij. To se nanaša na ugodnejšo davčno obravnavo multi nacionalnih podjetij in na finančne spodbude. Tudi če spodbude niso eksplicitno v korist tujih investitorjev, se pogosto načrtujejo in oblikujejo predvsem s tujimi investitorji v mislih (individualno načrtovani pogodbeni režimi za velike projekte, visokotehnološke investicije ipd.). V zadnjem času tako v razvitih kot manj razvitih državah še posebej rastejo dotacije, povezane z investiranjem v raziskave in razvoj (R&R) (IB revija št. 3-4, 2007, 103-104). V zadnjih nekaj letih je država namenila nekaj več pozornosti pridobivanju TNI8. V spodnji tabeli lahko vidimo, katere ukrepe je država sprejela in kako so se nanje odzvali tuji investitorji. TABELA 7: Najpomembnejši ukrepi države za spodbujanje TNI v Sloveniji v letu 2005 Podpora Pomen zmanjšanje administrativnih ovir 3,4 zmanjšanje davka na dobiček 3,3 nižji stroški delovne sile 3,2 nacionalna strategija do tujih investicij 3,1 meddržavni sporazumi 2,9 večja zavzetost lokalnih uradnikov 2,9 subvencije za nakup stavbnih zemljišč in objektov 2,9 subvencije za zaposlovanje 2,8 subvencije za nakup strojev in opreme 2,7 oprostitev komunalnih prispevkov 2,7 izvozne spodbude 2,5 Opomba: 1 = nepomembno, 2 = malo pomembno, 3 = pomembno, 4 = zelo pomembno, gre za vzorec 122 podjetij s tujim kapitalom. Vir: Rojec et al, 2007, str. 9. Tuji investitorji štejejo za najpomembnejše oblike podpore države izboljšanje splošnega regulatornega in ekonomsko-političnega okvira (zmanjšanje administrativnih ovir, zmanjšanje davka na dobiček, nižji stroški delovne sile itd.). Iz tabele se vidi, da so pomembne tudi investicijske spodbude v obliki nižjih davkov in različnih subvencij. Ob tem je pomembno omeniti, da je država za sofinanciranje investicijskih projektov v letu 2007 namenila za 5.609.092 EUR proračunskih sredstev, vrednost proračunskih sredstev, ki je na razpolago za sofinanciranje investicijskih projektov v letu 2008 pa znaša 2.203.200 EUR. Za začetno investicijo se šteje investicija v osnovna opredmetena in neopredmetena sredstva pri vzpostavitvi novega podjetja, širitvi obstoječega podjetja, diverzifikaciji produktov podjetja z novimi dodatnimi produkti ali v bistvene spremembe proizvodnega procesa v

8 V ta namen je leta 2004 sprejela Zakon o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP). Vsebina zakona v prilogi.

49

obstoječem podjetju v Republiki Sloveniji v predelovalni, storitveni ali razvojno-raziskovalni dejavnosti. Motivi tujih investitorjev v Sloveniji Pri neposrednem vlaganju tujih investitorjev ločimo dva motiva (Rojec, Stanojevič, 2001, 27):

� horizontalne neposredne tuje investicije (market seeking), pri katerih prihaja do izkoriščanja trga države prejemnice. Gre za investicije v tujini v enako dejavnost, kakršno podjetje opravlja v domači državi.

� vertikalne neposredne tuje investicije (resource seeking), ki se lahko pojavljajo v dveh oblikah. Prva oblika (ang. backward) so vertikalne neposredne tuje investicije, pri katerih podružnice v tujini prejemajo sredstva oziroma inpute od matičnih podjetij. Druga oblika vertikalnih neposrednih tujih investicij (ang. forward) pa predstavlja prodajo outputov matičnega, domačega podjetja, podružnicam v tujini.

Empirična literatura o učinkih prelivanja znanja in razvojnih učinkov od tujih podružnic k domačim podjetjem kaže, da je predvsem vertikalno prelivanje tisto, ki izkazuje pozitivne učinke na gospodarstvo držav prejemnic TNI. Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema. V nasprotju s horizontalnim prelivanjem, pri katerem podjetja s tujim kapitalom vplivajo na delovanje domačih podjetij v isti panogi (zaradi imitacijskih procesov, povečanja konkurence, selitve delovne sile iz podjetij s tujim kapitalom v domača podjetja, vstopa tujih podjetij, ki zagotavljajo podporne storitve itd.), vertikalno (medpanožno) prelivanje učinkuje na domača podjetja v drugih panogah, ki so bodisi dobavitelji bodisi kupci podjetij s tujim kapitalom (input-output povezave podjetij s tujim kapitalom z domačimi podjetji) (IB revija št. 4, 2006, 15-16). Čeprav so med obema tipoma učinkov prelivanja jasne razlike, se v raziskavah pogosteje zasledijo horizontalni učinki med podjetji znotraj posamezne panoge. Razlog za to je, da je konkurenčne učinke znotraj panoge dosti laže meriti kakor navzkrižne učinke povezovanja med panogami (Prav tam, 16). Študije, ki so bile opravljene širom sveta, nakazujejo, da so predvsem vertikalne dobaviteljske verige in manj intraindustrijsko prelivanje kanal za pretok tehnologije in drugega znanja med tujimi podružnicami in domačimi podjetji. To je posledica dejstva, da si multinacionalna podjetja prizadevajo preprečiti odtekanje informacij, ki bi krepile uspešnost njihovih lokalnih konkurentov, obenem pa pogosto želijo prenesti znanje svojim lokalnim dobaviteljem (Prav tam, 16).

50

TABELA 8: Motivi tujih investitorjev v Sloveniji

Motiv % podjetij s tujim kapitalom, ki so navedla posamezen motiv

Dostop do slovenskega trga 59,4 Dolgoročno sodelovanje 40,6 Dostop do trgov v JV Evropi 32,4 Kvalitetna delovna sila 30,5 Nizka cena delovne sile 19,5 Tehnologija in know how 12,5 Poznana blagovna znamka 10,5 Nabava materiala in sestavnih delov 9,4 Dostop do trgov EU 7 Ostalo 6,6 Vir: Rojec in Šušteršič 2002, 84. Iz tabele je razvidno, da tujci vlagajo kapital v našo državo predvsem zaradi dostopa do slovenskega trga oziroma povečanja prodaje na našem tržišču. Vse bolj je za tuje investitorje zanimiv tudi dostop do trgov bivše Jugoslavije in ostalih jugovzhodnih trgov. V Sloveniji si lahko tako tuja podjetja ustanovijo proizvodnjo za izvoz na te trge ali pa vzpostavijo izvozne baze. Močan motiv tujih vlagateljev za naš trg je tudi kvalitetna za evropske razmere cenovno ugodnejša delovna sila. Neposredne tuje investicije zajemajo relativno ozko populacijo podjetij. V tujino investira v obliki neposrednih naložb le 2,5 % vseh slovenskih podjetij. Neposredne naložbe tujcev pa so koncentrirane v 4,9 % populacije slovenskih podjetij. Posebno pozornost zasluži ta ozki segment ravno zaradi relativno velikega pomena v slovenskem gospodarstvu. Konec leta 2006 so imela podjetja s tujimi neposrednimi naložbami 17,1 % kapitala, 17,6 % sredstev in 13,6 % zaposlenih celotnega podjetniškega prostora. Pomembno vlogo zavzemajo podjetja s tujimi neposrednimi naložbami tudi v celotnem izvozu in uvozu blaga, kjer po vrednosti zavzemajo dobro tretjino vseh poslov (Neposredne naložbe 2006, 11). Največji delež tujih neposrednih naložb prihaja iz držav EU in Švice, medtem ko se slovenski investitorji večinoma odločajo za naložbe v države bivše Jugoslavije. Mednarodno sprejeta statistična meja med neposrednimi in portfolio investicijami (deset odstotkov lastniškega kapitala), ki jo uporablja tudi Banka Slovenije, ločuje investicije z dolgoročnim interesom od tistih, kjer prevladujejo kratkoročni interesi (Neposredne naložbe 2006, 15) Slovenija v zadnjih desetih letih ni zabeležila velikih prilivov tujih neposrednih investicij. Med pomembne razloge lahko prištejemo predvsem slovenski model privatizacije (le-ta je že vnaprej izločil tuje investitorje in jim s tem onemogočil večje nakupe v slovenskih podjetjih), majhnost domačega trga, visoko ceno dela v primerjavi z drugimi državami v regiji, pomanjkanje ustreznih stavbnih zemljišč za predelovalne dejavnosti ter premalo ofenzivno

51

politiko na področju spodbujanja TNI. Na majhno zanimanje tujcev za slovenska podjetja pa je vplival tudi nedokončan pravni okvir ekonomskega delovanja ter problemi z zagotovitvijo poslovnih prostorov (predvsem za proizvodno aktivnost). Tujih vlaganj v obliki javno-zasebnih partnerstev je bilo malo, saj tudi to področje ni bilo ustrezno zakonsko regulirano. Vendar pa po vstopu Slovenije v evropsko unijo beležimo povečan interes tujih vlagateljev za investiranje v Slovenijo (Program vlade RS za spodbujanje TNI 2005-2009 2005, 2). TABELA 9: Letni prilivi in odlivi TNI v Sloveniji

1995 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 I-V Letni prilivi TNI v mio € 117,4 1721,7 270,5 665,2 444,9 264,2 1.073 564

Stanje konec leta 1.376,0 3.947,9 5.046,8 5.579,6 5.980,1 6.774,9 9.698,8 n.p. Letni odlivi TNI v mio € 44,7 168,1 413,7 400,7 503,4 590,3 1.154 434

Stanje konec leta 382,3 1.445,2 1.880,3 2.224,0 2.969,9 3.457,2 4.867,0 n.p. Vir: UMAR, 2008, 5. Kot vidimo iz tabele, se je tudi v letu 2006 nadaljeval trend hitrega povečevanja slovenskih neposrednih investicij v tujino, priliv TNI pa se je močno zmanjšal. Relativno izraženo stanje vhodnih TNI v BDP se je v obdobju 2000-2005 povečalo s 14,8 % na 21,9 % BDP (5.980,1 mio EUR), stanje izhodnih TNI pa s 3,9 % na 10,9 % BDP (2.969,9 mio EUR). V letu 2005 se je delež na vhodni strani povečal za 0,6 na izhodni strani pa za 2,4 odstotne točke. Današnji obseg TNI v Sloveniji je predvsem rezultat povečanih prilivov po letu 2000, pri katerih pa je zaznati izrazita nihanja. Po rekordnih prilivih TNI v letu 2002 v višini 1.721,7 mio EUR, prilivi v naslednjih letih niso več presegli 700 mio EUR. V letu 2006 so prilivi znašali 264,2 mio EUR, kar je precej manj kot v letu 2005. Odlivi TNI iz Slovenije se stalno in hitro povečujejo, z 71,7 mio EUR v letu 2000 na kar 503,4 mio EUR v letu 2005 in 567,9 mio EUR v letu 2006. Slovenija je v letu 2006 zabeležila največje neto odlive TNI doslej, in sicer v višini 303,6 mio EUR (Poročilo o razvoju 2007, 96). Konec marca 2008 znaša stanje neposrednih tujih naložb v Sloveniji 10.042,5 mio EUR. V strukturi vrednosti neposrednih naložb tujcev je od leta 2007 dalje zaradi metodološke spremembe prišlo do povečanja deleža neto dolžniških instrumentov v primerjavi s predhodnim obdobjem (konec leta 2006 8 % dolžniških instrumentov, konec marca 2008 pa 29,9 %). Stanje neposrednih naložb Slovenije v tujini konec prvega četrtletja 2008 znaša 4.999,1 mio EUR in se je glede na preteklo četrtletje povečalo za 2,7 %. Struktura vrednosti neposrednih naložb Slovenije v tujini konec marca 2008 kaže 68 % lastniškega kapitala, preostalih 32 % pa predstavljajo neto terjatve do tujih kapitalsko povezanih družb (Ekonomski odnosi Slovenije s tujino, junij 2008, 13). Med državami investitoricami prevladujejo države članice Evropske unije, ki imajo skupno 77,7 % vrednosti vseh TNI v Sloveniji. Njihov delež od leta 2004 dalje spet narašča predvsem zaradi povečevanja naložb največje investitorke Avstrije. Konec leta 2007 je stanje TNI avstrijskih investitorjev znašalo 4.264 milijona EUR oz. 44,7 % vseh TNI. Po zadnjih podatkih so največ vložili v dejavnosti: finančno posredovanje brez zavarovalništva, druge

52

poslovne dejavnosti, popravila in trgovanje z motornimi vozili ter gorivi, poslovanje z nepremičninami ter proizvodnjo vlaknin in papirja. Avstriji kot največji investitorki sledi Švica s 11,8 % udeležbo TNI v Sloveniji. Konec leta 2007 je vrednost švicarskih neposrednih naložb dosegla 1.063,1 milijona EUR, glavnina pa predstavlja investicijo v proizvodnjo kemikalij in kemičnih izdelkov. Večje švicarske naložbe so prisotne tudi v panogi trgovine na drobno brez motornih vozil. Večje investitorke v Slovenijo so še Nizozemska s 730,3 milijona EUR, Francija s 724,9 milijona EUR in Nemčija s 654,4 milijona EUR neposrednih investicij konec leta 2007. TABELA 10: TNI v Sloveniji po državah investitorkah

2003 2004 2005 2006 2007 Države mio € % mio € % mio € % mio € % mio € %

Avstrija 1.220,9 24,2 1.547,0 27,7 1.864,0 30,4 2.187,7 32,3 4.264,0 44,7 Švica 1.025,2 20,3 972,4 17,4 980,3 16,0 933,4 13,8 1.063,1 11,1

Nizozemska 279,1 5,5 576,2 10,3 652,4 10,6 618,8 9,2 730,3 7,7 Francija 376,6 7,5 446,2 8,0 511,6 8,3 588,1 8,7 724,9 7,6 Nemčija 395,0 7,8 442,8 7,9 538,6 8,8 537,2 7,9 645,4 6,9 Italija 330,9 6,6 362,3 6,5 368,9 6,0 374,3 5,5 483,0 5,1

Luksemburg 271,9 5,4 87,9 1,6 98,8 1,6 295,3 4,4 354,6 3,7 Hrvaška 304,4 6,0 293,5 5,3 287,8 4,7 278,0 4,1 277,8 2,9 Belgija 178,3 3,5 193,0 3,5 208,3 3,4 248,5 3,7 265,5 2,8 Danska 62,2 1,2 67,9 1,2 92,5 1,5 95,4 1,4 102,1 1,1 Češka 119,6 2,4 114,4 2,1 114,3 1,9 88,0 1,3 84,3 0,9

Velika Britanija 140,2 2,8 106,2 1,9 95,9 1,6 126,8 1,9 80,7 0,8 ZDA 82,7 1,6 67,0 1,2 93,2 1,5 146,7 2,2 55,4 0,6

Vir: Neposredne naložbe 2006, str. 18 in Banka Slovenije. Sama vrednost TNI posamezne države nam ne pove veliko, če ob tem ne vemo, kakšen delež ta vrednost predstavlja v bruto družbenem produktu. V naslednji tabeli so navedene države, ki imajo in tudi tiste, ki s Slovenijo nimajo veliko skupnega pri pridobivanju tujih neposrednih investicij. Država, ki izstopa z najvišjim delež TNI v bruto družbenem proračunu je Irska, ki je v sedemdesetih letih, podobno kot danes Slovenija, s številnimi reformami zmanjševala zaostanek za razvito Evropo.

53

TABELA 11: Stanje neposrednih investicij v odstotkih BDP-ja

Neposredne investicije v

odstotkih BDP

2000 2005 2006 2007 povprečje

Vhodne 131,9 82,9 81,2 n.p. 98,7 Irska Izhodne 29,0 51,3 56,7 n.p. 45,7 Vhodne 46,0 44,6 49,1 47,1 46,7 Danska Izhodne 45,7 49,1 54,1 53,3 50,6 Vhodne 48,3 88,5 76,2 78,0 72,6 Estonija Izhodne 4,7 15,2 21,8 27,6 17,3 Vhodne 38,9 49,6 55,8 57,7 50,5 Češka Izhodne 1,3 3,0 3,5 4,0 3,0 Vhodne 23,4 42,6 68,6 53,6 47,1 Slovaška Izhodne 1,8 1,5 2,1 2,1 1,9 Vhodne 19,1 39,3 63,7 87,0 52,3 Hrvaška Izhodne 4,5 5,5 5,6 6,8 5,6 Vhodne 48,6 56,7 72,3 70,5 62,0 Madžarska Izhodne 2,7 7,3 10,8 13,2 8,5 Vhodne 20,1 28,1 32,4 34,8 28,9 Finska Izhodne 43,2 42,1 45,1 46,2 44,2 Vhodne 20,5 30,9 36,4 33,8 30,4 Poljska Izhodne 0,6 2,2 4,8 4,7 3,1 Vhodne 15,7 22,7 26,0 34,0 24,6 Avstrija Izhodne 12,8 21,6 25,7 34,0 23,5 Vhodne 15,1 20,8 23,4 22,5 20,5 Slovenija Izhodne 4,0 10,3 11,9 11,3 9,4

Vir: UNCTAD, Country Fact Sheets. Slovenija v tej kategoriji zaostaja tudi za državami iz nekdanjega vzhodnega bloka (Estonijo, Češko, Slovaško, itd). Konkurenca med državami za pridobivanje TNI se je v zadnjih dveh desetletjih močno povečala. Pospešena liberalizacija na področju TNI je omogočila vstop novih držav prejemnic na „trg TNI“. Pojavile so se tudi nekdanje socialistične države, ki vidijo v TNI enega od načinov za pospešitev gospodarskega razvoja. Ob povečanju števila držav, ki si prizadevajo pritegniti TNI so mnoge prejemnice spoznale, da liberalni režim TNI, ki ga je že sprejela večina držav, ni dovolj, da bi tuji investitorji prišli, zato sprejemajo aktivne ukrepe za pridobivanje TNI. Tako je vedno močnejša konkurenca pri pridobivanju TNI med državami privedla do vedno agresivnejših politik pridobivanja investicij (Rojec et al 2007, 10).

54

6 Deželno tveganje Slovenije in tuje neposredne investicije

6.1 Empirični primer deželnega tveganja Slovenije

Slovenija je po Euromoneyevi oceni deželnega tveganja imela vrsto let stalno mesto v četrti deseterici, vse od leta 1996 do leta 2003. Leta 1996 je Slovenija naredila kar lep preskok v razvrstitvi deželnega tveganja, predvsem zaradi izboljšanja ocene dostopa do mednarodnega finančnega trga in malenkostnega izboljšanja ocene ekonomskih sprememb (Ekonomsko ogledalo, september 1996). V letih od 1997 do leta 2002, ko se je Slovenija pri oceni deželnega tveganja prvič uvrstila v prvo trideseterico, najbolj po zaslugi napredka ekonomskih sprememb, je njena ocena vseskozi nihala. Nanjo so poleg ekonomskih sprememb vplivale predvsem še politične spremembe, azijska finančna kriza ter dostop do mednarodnega finančnega trga. V naslednjih štirih letih (2003 - 2006), si je Slovenija učvrstila mesto v prvi trideseterici pri razvrstitvi držav deželnega tveganja. Prvič je tudi presegla mejo 80 % možnega števila točk, predvsem po zaslugi boljših ocen na področju ekonomskih sprememb in pri dostopu do mednarodnega finančnega trga. Ne smemo pozabiti, da je v letu 2004 prišlo do zamenjave vladajoče garniture v državi, ki je uvedla veliko sprememb na vseh področjih, ocena deželnega tveganja pa se ni bistveno spremenila. Ob ugodnih spremembah ocen ekonomskega stanja skrbi dejstvo, da ocene političnega tveganja dosegajo komaj polovico možnih točk. Ocena političnega tveganja se ni zvišala niti po vstopu Slovenije v NATO in EU, torej po vstopu v dve integraciji, ki dajeta naši državi nekaj več sigurnosti, varnosti in nam ponujata nove priložnosti na ekonomskem in političnem področju. Za vstop v ti dve integraciji je morala Slovenija spremeniti veliko stvari na področju prava, ekonomije in vojske, vse to pa ni spremenilo ocene političnega tveganja.

55

TABELA 12: Euromoneyeva ocena deželnega tveganja Slovenije

Vir: Euromoney; lastna izdelava. Izboljšanji ocen ekonomskih sprememb in dostopa do mednarodnega finančnega trga sta v zadnjih desetih letih prinesli izboljšanje skupne ocene deželnega tveganja. Slovenija je na ekonomskem področju v tem obdobju zelo napredovala. Največ pozornosti je namenila vzpodbujanju podjetništva in povečanju konkurenčnosti gospodarstva. Nasprotno je na političnem področju naredila korak nazaj. Razloge za to najdemo v nerešenih vprašanjih s sosednjima državama Italijo in Hrvaško.

Uvrstitev Št. Točk (od

skupno 100)

Ekonomske spremembe

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do mednarodnega finančnega trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 % mar.96 46 66,30 17,57 15,40 19,83 13,50 sep.96 34 73,80 18,48 15,46 19,83 20,04 mar.97 38 73,97 18,38 16,06 19,55 19,97 sep.97 36 72,96 17,48 14,26 19,55 21,67 sep.98 33 74,49 17,56 17,34 19,57 21,05 mar.99 32 70,06 16,62 12,07 19,94 21,43 sep.99 33 68,99 16,11 11,62 19,94 21,32 mar.00 32 71,28 16,76 12,10 20,00 22,43 sep.00 33 68,93 17,43 12,31 15,66 23,54 mar.01 33 71,83 17,72 13,73 19,73 20,65 sep.01 31 73,78 17,83 12,26 19,73 23,96 mar.02 33 73,82 16,81 12,38 19,36 25,27 sep.02 30 75,42 19,17 12,39 19,47 24,39 mar.03 30 74,27 17,04 12,23 20,00 25,00 sep.03 28 76,14 19,82 11,59 20,00 24,73 mar.04 29 76,73 19,64 12,73 20,00 24,36 sep.04 28 80,54 20,86 13,33 20,00 26,36 mar.05 28 78,69 20,17 12,44 20,00 26,09 sep.05 29 77,35 19,58 12,09 20,00 25,99 mar.06 28 79,62 21,70 12,02 20,00 25,90 sep.06 25 80,90 21,17 12,80 20,00 26,94 mar.07 25 81,75 22,08 12,74 20,00 26,94 mar.08 25 81,14 21,70 11,92 20,00 27,53 sep. o8 26 82,94 22,19 13,32 20,00 27,43

56

S Hrvaško ima Slovenija nerešena vprašanja glede (Bilateralno sodelovanje 2007): � razmejitve na morju – s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije ter z ustavno odločitvijo o suverenosti in samostojnosti Republike Hrvaške, sprejetima 25. junija 1991, sta državi potrdili, da so dotedanje meje med republikama postale mednarodne meje novih držav. Glede na to, da formalne medrepubliške meje na morju ni bilo, se bo obmejna črta šele morala določiti v skladu s konvencijo ZN o morskem pravu;

� dolga Ljubljanske banke – ki je eno najpomembnejših nerešenih vprašanj v dvostranskih odnosih, saj gre za terjatve iz naslova deviznega varčevanja hrvaških državljanov, ki so bili devizni varčevalci Ljubljanske banke. Del terjatev se nanaša na t. i. "preneseno varčevanje" (terjatve, ki so jih hrvaški varčevalci prenesli na hrvaške banke, s čimer je vlada R Hrvaške v obliki javnega dolga prevzela obveznost do varčevalcev in hkrati postala upnik Ljubljanske banke), del pa na t. i. "nepreneseno varčevanje" (terjatve hrvaških državljanov, ki svojih vlog niso prenesli na hrvaške banke);

� nuklearne elektrarne Krško – hrvaška vlada je s slovensko sklenila pogodbo o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo, 19. decembra 2001. Pogodba je začela veljati 11. marca 2003. Zaradi zamude pri ratifikaciji pogodbe v državnem zboru R Slovenije, hrvaško elektrogospodarstvo (solastnik nuklearne elektrarne) zahteva od Slovenije povrnitev škode zaradi nedobavljene električne energije od 30. junija 2002 do 19. aprila 2003.

GRAF 8: Primerjava ocen deželnega tveganja institucij Euromoney in Institutional investor

Vir: Euromoney in Institutional investor; lastna izdelava.

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

Euromoney

Institutional inv estor

Leto

Šte

vilo

točk

57

Na sliki vidimo, da sta se v preteklosti oceni obeh institucij precej razlikovali. Do tega je prišlo zaradi različnih kriterijev, ki jih instituciji uporabljata pri ocenjevanju deželnega tveganja posamezne države. Institutional investor poda oceno deželnega tveganja predvsem na podlagi indikatorjev kreditnega tveganja, medtem ko Euromoney pri izračunu ocene upošteva tudi druge indikatorje tveganja (politično, ekonomsko, družbeno).

6.2 Ocena deželnega tveganja Slovenije za tuje neposredne investitorje

Tuji investitorji se v Sloveniji srečujejo s številnimi ovirami pri vlaganju v naše gospodarstvo. Rezultati anketiranja podjetij s tujim kapitalom v Sloveniji, ki ga je izvedel Gfk Gral Iteo, namreč kažejo, da problem v Sloveniji niso toliko tisti osnovni dejavniki privlačnosti države za TNI, kot so velikost trga, cena in kvaliteta delovne sile, temveč regulatorni in ekonomsko-politični okvir. Izstopajo visoki davki, administrativne ovire, neučinkovit sodni sistem in tog trg delovne sile (Rojec in drugi 2007, 7). TABELA 13: Najpomembnejše ovire za tuje investitorje v Sloveniji v letu 2005 Ovira Pomen visoki davki in prispevki 3,4 zapleteni administrativni postopki 3,0 visok davek na dobiček 2,9 neučinkovit sodni sistem 2,9 plačilna nedisciplina 2,8 težave pri odpuščanju zaposlenih 2,7 visoki stroški dela 2,6 majhnost slovenskega trga 2,5 Opombe: 1 = ni ovir, 2 = ovire so majhne, 3 = ovire so velike, 4 = ovire so zelo velike. Vir: Rojec et al, 2007, str. 7. Slovenija je imela in še ima tradicionalno odklonilen odnos do tujih privatizacij, kar negativno vpliva na percepcijo Slovenije kot lokacije za TNI, s tem pa tudi na prilive TNI nasploh. To je še posebej pomembno glede na veliko lastniško prisotnost države v gospodarstvu in posledično na stalne razprave in dejavnosti v zvezi z umikom države iz lastništva podjetij (Rojec in drugi, 2007, 7). Velik problem v Sloveniji predstavlja tudi registracija lastništva na nepremičninah. Čas potreben za registracijo lastništva v naši državi znaša kar 391 dni. Za investitorja, ki želi predvsem hitro začeti svojo dejavnost, je to nedvomno velik problem (Prav tam, 7). Slovenija je zelo nekonkurenčna tudi pri izdajanju gradbenih dovoljenj in pri ustanavljanju podjetij. Postopka za to sta zapletena in dolgotrajna (Prav tam, 8).

58

Kvaliteta slovenske delovne sile glede izobraženosti, učinkovitosti, računalniške pismenosti in znanja tujih jezikov je povsem konkurenčna z drugimi evropskimi državami. Naši problemi z delovno silo so drugje, in sicer v (Prav tam, 8):

� stroških delovne sile glede na produktivnost, ki so relativno visoki, kar je posledica velike obremenitve plač;

� delovni zakonodaji, ki je precej toga, trg dela pa precej nefleksibilen. Togost slovenske delovne zakonodaje se kaže predvsem v težavnosti odpuščanja in v togosti delovnega časa.

Slabosti Slovenije pri iskanju tujih investitorjev so tudi v (Program vlade RS za spodbujanje tujih neposrednih investicij 2001-2004, 2001, 11):

� negativni podobi Slovenije kot lokaciji za TNI in neprepoznavnosti. Še do nedavnega je bila politika do pritegovanja TNI preveč pasivna. Pozitivne premike v odnosu do tujih investicij pa danes še vedno do neke mere omejujeta skromen obseg ter nekonkurenčnost investicijskih spodbud v primerjavi z drugimi državami v regiji;

� zaprti privatizaciji in prestrukturiranju podjetij. Počasna privatizacija podjetij v državni lasti in zaprtost zasebnih investicij v infrastrukturo za tuje vlagatelje niso in ne vodijo v povečanje mednarodne prepoznavnosti Slovenije kot lokacije za tuje investicije;

� težave s pridobivanjem industrijskih zemljišč. Pri tem velja omeniti visoko ceno in nedostopnost zemljišč in industrijskih zgradb, ki investitorje odvrača od investiranja v Sloveniji;

� nezadostnih finančnih sredstvih in človeških virih za aktivnejšo promocijo TNI. Z vidika razpoložljivih finančnih in človeških virov sodi Slovenija na rep držav, ki so si medsebojno konkurenčne pri privabljanju TNI.

Pri privabljanju tujih neposrednih investitorjev ima Slovenija glede na druge nove članice Evropske unije tudi nekatere prednosti. Te pa so (Poročilo urada RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije za obdobje 1995-2000, 2001, 10):

� geografska lokacija, � tehnološko razvita industrija, � izobražena delovna sila, � visok življenjski standard, � stabilna in odprta ekonomija in � liberalen trgovinski režim.

V Sloveniji obstajajo podjetja, ki so zaradi svojih tržnih in kadrovskih potencialov zanimiva za tuje vlagatelje. To še posebej velja za podjetja iz sosednjih držav, ki v času pospešene internacionalizacije iščejo nove možnosti za širitev svojih proizvodnih ali storitvenih dejavnosti.

59

7 Sklep Z globalizacijo in vse večjo internacionalizacijo poslovanja se je povečal pomen ocene deželnega tveganja. Kapital se iz razvitih držav preliva v manj razvite države, kjer je cenejša delovna sila, vlada manjša konkurenca na trgu in je okoljska politika še dokaj nerazvita. Manj razvite države so bolj tvegane in tako je ocena deželnega tveganja v veliko pomoč izvoznikom in tujim investitorjem, saj z njo lažje ocenijo tveganost izvoznih poslov in naložb. Deželno tveganje je obravnavano s strani različnih institucij, katerih najbolj znane so Standard & Poor`s, Moody`s, Fitch Ratings in Euromoney. Prve tri institucije so bolj osredotočene na kreditno tveganje in razvrščajo države na lestvici od A – najmanjše tveganje do D – največje tveganje. Publikacija Euromoney na lestvici razvršča države od 0 do 100, višja kot je ocena, manjše je deželno tveganje v tej državi. V Sloveniji ocenjuje deželno tveganje SID – Slovenska izvozna in razvojna banka, katere glavni cilj je spodbujanje izvoza slovenskih proizvodov in storitev. Slovenija je na Euromoneyevi lestvici deželnega tveganja od leta 1994 napredovala za več kot 45 mest in se je v marcu 2008 nahajala na 25. mestu. K dobri oceni deželnega tveganja veliko prispeva ekonomska stabilnost, ki jo je Slovenija dosegla s prilagoditvijo svoje zakonodaje Evropski in številnimi reformami v gospodarstvu. Te je morala izvesti zaradi vstopa v zvezo NATO in Evropsko unijo. Ključne naloge, ki jih je izvedla in jih še izvaja na gospodarskem področju, so: dokončanje tranzicije, krepitev makroekonomske stabilnosti, prestrukturiranje podjetniškega sektorja, ustvarjanje pogojev za povečanje investiranja podjetij, izvedba pokojninske reforme, dokončno oblikovanje finančne in bančne zakonodaje ter privatizacija bank in zavarovalnic. Ob tem velja omeniti na zaplete, ki so se pojavili pri privatizaciji NLB banke. V septembru 2002 je bila zaključena prva faza privatizacije s prodajo 34-odstotnega deleža države belgijski bančno-zavarovalniški skupini KBC. Tako se je prejšnja vlada odločila za tujega strateškega lastnika, ki bi NLB prevzel po petih letih. Nova vlada pa se je odpovedala belgijski banki in bo najverjetneje dala prednost domačim lastnikom, saj tuji lastnik slabi politični vpliv, ki ga ima banka in tako zmanjšuje politično ekonomski prostor za izpeljavo morebitnih reform. Na tak način bo država obdržala vsaj posreden nadzor nad lastništvom bank, s katerim lažje izvaja državno regulacijo. To je lep primer tega, da je nacionalni protekcionizem v naši državi še vedno zelo prisoten in da državni interesi še vedno prevladajo nad tem, kar bi bilo dobro za naš finančni sistem. To prav gotovo tudi slabo vpliva na oceno deželnega tveganja. Velik vpliv na deželno tveganje imajo tudi politične razmere. V tej kategoriji se pri Euromoneyevi oceni deželnega tveganja Slovenija odreže najslabše. Razloge za to najdemo v zunanjepolitičnih težavah s sosedama Hrvaško in Italijo, ki se vlečejo že več kot desetletje. Slovenija mora rešiti ta vprašanja in svojo pozornost nameniti področjem, ki so za našo državo pomembnejša.

60

Tudi pri neposrednih tujih investicijah se Slovenija odreže enako kot pri oceni deželnega tveganja. Na nekaterih področjih z odliko, na drugih pa bo morala še veliko postoriti. Prilivi neposrednih tujih investicij v našo državo so bili in so še relativno nizki ob dejstvu, da se je v Sloveniji odvijal proces privatizacije podjetij in to v stabilnem ekonomskem okolju. Slovenija ima tudi najnižji delež TNI v bruto družbenem proizvodu med vsemi novinkami Evropske unije. To je pokazatelj tega, da je Slovenija pritegnila manj TNI kot ostale novinke Evropske unije, kljub temu, da je med vsemi najbolj razvita. Nizek delež TNI gre pripisati počasnemu prestrukturiranju in slabemu strateškemu planiranju privatiziranih podjetij, majhnosti domačega trga, administrativnim oviram pri ustanovitvi podjetja, težavam pri iskanju industrijskih lokacij, visoki ceni zemljišč in delovne sile glede na srednjo Evropo ter majhni mobilnosti delovne sile. Kljub nizkemu prilivu TNI ima Slovenija dobre možnosti za povečanje le-teh v prihodnosti. Ugodna geografska lega (dostop do Jadranskega morja), napredek v infrastrukturi ter dobre prometne in komunikacijske povezave bi Sloveniji morale pomagati pritegniti več tujih investitorjev. Na odločitve investitorjev pa bi lahko vplivala tudi makroekonomska stabilnost, nizka stopnja inflacije, stabilna obrestna mera, vstop Slovenije v Evropsko monetarno unijo ter kvalitetna in izobražena delovna sila. Vlada je veliko energije usmerila tudi v odpravo slabosti, ki tujce odvračajo od investiranja v Sloveniji. Tako je z vrsto ukrepov začela zmanjševati trajanje administrativnih postopkov in zmanjševati sodne takse. Z novimi zakoni je tujcem omogočila lažje zaposlovanje in bivanje v Sloveniji, izboljšala je dostopnost industrijskih zemljišč, tujim investitorjem pa so nudene tudi investicijske (finančne) spodbude. Cilj teh ukrepov je privabiti tuje investitorje k investiranju na območju RS z namenom zagotavljanja novih delovnih mest, predvsem v panogah z višjo dodano vrednostjo, k prenosu novih znanj in tehnologij, z namenom skladnejšega regionalnega razvoja ter povečanja sinergičnih učinkov povezovanja tujih investitorjev s slovenskimi podjetji, predvsem na področju dobav tujim investitorjem in izmenjave znanj in tehnologij. V primeru Slovenije je težko oceniti v kolikšni meri ocena deželnega tveganja vpliva na priliv TNI. Slovenija ima velik potencial pri pritegovanju TNI vendar ga do danes še ni znala v celoti unovčiti. Tako se pri oceni indeksa potenciala za pritegovanje TNI med 141-imi državami uvršča med 25. in 30. mestom, kar je podobno uvrstitvi na lestvici deželnega tveganja. Pri dejanski uspešnosti pritegovanja TNI pa se na lestvici uvršča precej nižje (med 80. in 100. mestom). Po tem lahko sklepamo, da Slovenija pri pridobivanju tujih investicij slabo izkorišča dobro oceno deželnega tveganja.

61

Povzetek Slovenija se pri oceni deželnega tveganja uvršča v prvo trideseterico držav. Visoka ocena je odraz političnega, gospodarskega in socialnega stanja pri nas. Za dosego tako dobre ocene je morala Slovenija v procesu tranzicije sprejeti številne reforme. Po osamosvojitvi je morala izvozne trge bivše Jugoslavije nadomestiti z novimi trgi v EU, kar je bila verjetno njena najtežja naloga. Tako je tudi ohranila visoko raven zaposlenosti, saj vemo, da so se številne države med procesom tranzicije svojega gospodarstva ubadale s povišano stopnjo brezposelnosti. Ocena deželnega tveganja bi morala vplivati na tuje neposredne investicije v državi. Boljša kot je, večje možnosti bi morala imeti država pri privabljanju neposrednih investitorjev. Tu pa se Slovenija ne izkaže, saj je navkljub dobri oceni deželnega tveganja neto izvoznica neposrednih investicij. Takšno stanje je verjetno posledica prevelikega vmešavanja politike (države) v gospodarstvo, saj so v preteklosti interesi posameznikov večkrat prevladali nad interesi skupnosti. Prešibek pa je tudi program za privabljanje tujih investitorjev. Ključne besede: tveganje, deželno tveganje, slovensko gospodarstvo, tuje neposredne investicije

Abstract Slovenia is among the thirty countries according to the assessment of state development. This high assessment is a result of a political, economical and social circumstances in Slovenia. Slovenia had to go through different reforms in the time of transition if she wanted to have a good assessment. When Slovenia became independent, she had to find new export markets and this was probably a difficult task. Slovenia was able to keep a high level of employment, although some countries were facing employment difficulties during the transition. The assessment of state risk should have an effect on investments. If the assessment is high there should be no troubles with getting indirect investors. This is Slovenia's weak point, despite the assessment of state risk, because Slovenia exports indirect investments. This is probably the fault of Slovenia's government which interfer with economy. In the past interests of a few people overcame the interests of community. The program of inviting foreign investors is to weak. Key words: risk, country risk, economy of Slovenia, foreign direct investments.

62

8 Literatura in viri

Literatura

Andritzky, R. Jochen. 2007. Capital market development in a small country: the case of Slovenia. International Monetary Fund. Dostopno na: http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/2007/wp07229.pdf [13.04.2008] Clarke, J. Christopher in Varma Suvir. 1999. Strategic Risk Management: the New Competitive Edge. Long Range Planning. Falatov, Peter. 1997. Plačila v mednarodnem poslovanju. Ljubljana. Ekonomska fakulteta. Gmeiner, Pavle. 1996. Analiza in perspektive deželnega rizika Slovenije. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Goldberg, Ellen S. 1987. On edge – international banking and country risk. New York: Praeger Publishers. Hrastelj, Tone. 1990. Mednarodno poslovanje. Gospodarski Vestnik, Ljubljana. Jus, Miran 2000. Zaščitne monetarne klavzule v poslovnih transakcijah - doktorska disertacija, Ljubljana: Pravna fakulteta. Kavčič, Bogdan et al. 1994. Management. Radovljica: Didakta. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: EPF. Kennedy Jr., Charles R. 1991. Managing the international business environment, cases in political and country risk. New Jersey: Prentice-Hall. Kovač, Simona. 2006. Vloga in razvoj mednarodnih rating agencij Moodys, Standard & Poors in Fitch. Univerza v Ljubljani. Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/kovac2874.pdf [12.02.2007] Krayenbuehl, E. Thomas. 1985. Country risk: assesment and monitoring. Cambridge: Woodhead-Faulkner Ltd. Križanič, France. 2002. Politika zaposlovanja in gospodarska politik. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Lubej, Samo. 2002. Vzajemni skladi za vsakogar. Maribor: založba Kapital.

63

Lukšič, Igor. 2001. Politični sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Marshall, Ian E. 2003. Country risk: the good, the bad and the ugly. Speech to the prospectors & developers association of Canada. Dostopno na: http://www.pdac.ca/pdac/publications/papers/2003/Marshall-paper.pdf [02.03.2007] Meldrum, Duncan H. 1999. Country risk and foreign direct investment. Mohorič, Saša. 2001. Mednarodne finance – gradivo za vaje in povzetek. Ljubljana: EF. Morozov, Sebastjan. 2004. Zagretost za naše neposredne tuje naložbe v tujini. Gospodarski vestnik. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: Založba GV. Pilbeam, Keith. 1998. International Finance. London: Macmillan. Nagy, Pancras J. 1979. Country risk – how to assess, quantify an monitor it. Bath: The Pitman Press. Naylor, John. 1996. Operations Management. London: Pitman Publishing. Rojec, Matija in Janez Šušteršič. 2002. Razvojna vloga in politika do tujih neposrednih investicij v Sloveniji. Ib Revija. Rojec, Matija, Tjaša Redek itd. 2007. Domet in možni elementi politike aktivnega spodbujanja tujih neposrednih investicij (TNI) v Sloveniji [online]. Dostopno na:http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/dz/2007/dz05-07.pdf [05.07.2008] Senjur, Marjan. 2002. Razvojna ekonomika: teorije in politike gospodarske rasti in razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Shapiro, C. Alan. 2001. Multinational Financial Management. John Wiley & Sons, Inc. 878 str. Zbašnik, Dušan. 2001. Mednarodne poslovne finance. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

Viri A history of Standard & Poor s. Dostopno na: http://www2.standardandpoors.com/spf/html/media/SP_TimeLine_2006.html [08.11.2007]

64

Banka Slovenije. Januar 2006. Bilten. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/bilteni.asp?MapaId=229# [10.09.2007] Banka Slovenije. Januar 2008. Bilten. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/bilteni.asp?MapaId=229# [08.05.2008] Banka Slovenije. Avgust 2008. Bilten. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/bilteni.asp?MapaId=229# [05.09.2008] Banka Slovenije. Junij 2008. Ekonomski odnosi Slovenije s tujino. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/ekonomski-odnosi-s-tujino.asp?MapaId=230 [18.07.2008] Banka Slovenije. 1999. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2001. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2002. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2003. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2004. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2005. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [10.08.2007] Banka Slovenije. 2007. Letno poročilo. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709 [13.09.2008] Banka Slovenije. 2006. Neposredne naložbe 2006. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/ekonomski-odnosi-s-tujino.asp?MapaId=230&Nalozbe=True&Potrdi=True [05.12.2007] Banka Slovenije. Oktober 2007. Poročilo o cenovni stabilnosti. Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=284 [01.02.2008] Banka Slovenije. April 2008. Poročilo o cenovni stabilnosti. Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=284 [03.08.2009] Banka Slovenije. Oktober 2006. Poročilo o denarni politiki. Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=284 [01.02.2008]

65

Bilateralno sodelovanje. Veleposlaništvo Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji. Dostopno na: http://si.mfa.hr/?mh=271&mv=1521&id=1099 [23.11.2007] Euromoney Institutional Investor. Wikipedia. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Euromoney_Institutional_Investor#History [22.02.2007] Ljubljanska borza. 2006. Letno statistično poročilo v letu 2006. Dostopno na: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=1595&sid= [10.03.2008] Ljubljanska borza. 2007. Letno statistično poročilo v letu 2007. Dostopno na: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=1595&sid= [10.03.2008] Moodys History. Dostopno na: http://www.moodys.com/moodys/cust/AboutMoodys/AboutMoodys.aspx?topic=history [15.03.2007] The History of Fitch Ratings. Dostopno na: http://www.fitchratings.com/jsp/corporate/AboutFitch.faces?context=1&detail=3 [19.03.2007] UMAR. Januar 2005. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [24.03.2007] UMAR. Februar 2005. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [24.03.2007] UMAR. Januar 2006. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [16.06.2007] UMAR. Januar 2007. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [19.07.2007] UMAR. Februar 2007. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [19.07.2008] UMAR. Januar 2008. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [25.04.2008] UMAR. Julij 2008. Ekonomsko ogledalo. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ekonomsko_ogledalo/?no_cache=1 [02.09.2008] UMAR. 2006. IB revija št. 4. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ib_revija/?no_cache=1 [19.1.2008] UMAR. 2007. IB revija št 3-4. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ib_revija/?no_cache=1 [19.1.2008]

66

UMAR. 2008. Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2008. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/napoved_gospodarskih_gibanj/?no_cache=1 [17.08.2008] UMAR. 2005. Poročilo o razvoju 2005. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/projekti/pr/2007/ml/ML-TNI%20_Rojec_.pdf [12.1.2008] UMAR. 2007. Poročilo o razvoju 2007. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/publikacije/porocilo_o_razvoju/?no_cache=1 [15.4.2008] UNCTAD. Country Fact Sheets. Dostopno na: http://www.unctad.org/Templates/Page.asp?iTNItemID=3198&lang=1 [28.09.2008] UNCTAD. World Investment Report. Dostopno na: http://www.unctad.org/Templates/webflyer.asp?docid=9001&iTNItemID=4361&lang=1&mode=downloads [16.06.2008] Vlada RS. 2005. Program vlade RS za spodbujanje tujih neposrednih investicij za obdobje 2005-2009. Dostopno na: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEOT/Program_Vlade_Republike_Slovenije_za_spodbujanje_tujih_neposrednih_investicij_za_obdobje_2005_-_2009.pdf [11.10.2007]

67

Kazalo tabel, grafov in slik TABELA 1: Zavarovanje pred nemarketabilnimi riziki v imenu in za račun države SID banke d.d. .............................................................................................................................................24 TABELA 2: Struktura HICP in indikatorji gibanja cen ............................................................30 TABELA 3: Prispevki h gospodarski rasti ................................................................................33 TABELA 4 : Tekoči račun plačilne bilance ..............................................................................41 TABELA 5: Pregled slovenskega organiziranega kapitalskega trga.........................................43 TABELA 6: Rang Slovenije med 141 državami po indeksu uspešnosti in indeksu potenciala za pritegovanje TNI v razdobju 1995-2006 ...................................................................................46 TABELA 7: Najpomembnejši ukrepi države za spodbujanje TNI v Sloveniji v letu 2005 ......48 TABELA 8: Motivi tujih investitorjev v Sloveniji....................................................................49 TABELA 9: Letni prilivi in odlivi TNI v Sloveniji ..................................................................51 TABELA 10: TNI v Sloveniji po državah investitorkah...........................................................52 TABELA 11: Stanje neposrednih investicij v odstotkih BDP-ja ..............................................53 TABELA 12: Euromoneyeva ocena deželnega tveganja Slovenije ..........................................55 TABELA 13: Najpomembnejše ovire za tuje investitorje v Sloveniji v letu 2005 ...................57 GRAF 1: Poslanske skupine v državnem zboru ........................................................................29 GRAF 2: Povprečna inflacija v Sloveniji ..................................................................................31 GRAF 3: Gospodarska rast in produktivnost dela.....................................................................32 GRAF 4: Struktura javnofinančnih prihodkov ..........................................................................35 GRAF 5: Gibanje tečaja ameriškega dolarja .............................................................................37 GRAF 6: Realna rast bruto plač in rast produktivnosti dela......................................................39 GRAF 7: Upravljanje premoženja v letu 2005..........................................................................44 GRAF 8: Primerjava ocen deželnega tveganja institucij Euromoney in Institutional investor.56 SLIKA 1: Potek financiranja s faktoringom..............................................................................26

68

Priloge Priloga 1: Zakon o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP) I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon določa cilje, dejavnosti in ukrepe ter organizacijo države na področjih spodbujanja vhodnih neposrednih tujih investicij in internacionalizacije podjetij v Republiki Sloveniji.

2. člen

(definicije pojmov)

Posamezni pojmi v tem zakonu imajo naslednji pomen:

− »nerezident oziroma nerezidentka (v nadaljnjem besedilu: nerezident)« je pravna oseba, ki ima sedež izven Republike Slovenije ali fizična oseba, ki ima stalno prebivališče izven Republike Slovenije;

− »rezident oziroma rezidentka (v nadaljnjem besedilu: rezident)« je pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji ali fizična oseba, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji;

− »tuji investitor oziroma investitorka (v nadaljnjem besedilu: investitor)« je nerezident, ki je, ali pa namerava postati, nosilec vhodne tuje neposredne investicije;

− »vhodna tuja neposredna investicija« je investicija nerezidenta v lastniški kapital nove ali obstoječe pravne osebe registrirane v Republiki Sloveniji, če delež nerezidenta predstavlja najmanj deset odstotkov lastniškega kapitala;

− »izhodna tuja neposredna investicija« je investicija rezidenta v lastniški kapital nove ali obstoječe pravne osebe s sedežem izven Republike Slovenije, če delež rezidenta predstavlja najmanj deset odstotkov lastniškega kapitala;

− »spodbujanje vhodnih tujih neposrednih investicij« so dejavnosti in ukrepi, ki pozitivno vplivajo na sprejemanje odločitev tujih investitorjev o vzpostavljanju in opravljanju gospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji;

− »finančne spodbude za vhodne tuje neposredne investicije« so nepovratna sredstva in druge oblike državnih pomoči namenjene tujemu investitorju, ki se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: proračun) in drugih virov.

− »spodbujanje internacionalizacije podjetij« so dejavnosti in ukrepi, ki pripomorejo k večji konkurenčnosti v mednarodni menjavi rezidentov, kot so na primer: spodbujanje izvoza, spodbujanje racionalizacije nabavnih virov in spodbujanje izhodnih tujih neposrednih investicij.

3. člen

69

(cilji zakona)

(1) Cilj spodbujanja vhodnih tujih neposrednih investicij (v nadaljnjem besedilu: investicija) je, da se z učinkovito uporabo javnih sredstev privabi k investiranju na območju Republike Slovenije tuje investitorje, z namenom pospeševati gospodarski razvoj Republike Slovenije. (2) Cilj spodbujanja internacionalizacije podjetij je, da se z učinkovito uporabo javnih in zasebnih finančnih sredstev izboljša konkurenčnost rezidentov v mednarodni menjavi in da se zmanjšajo stroški in tveganja pri vstopih rezidentov na trge izven območja Republike Slovenije.

II. SPODBUJANJE INVESTICIJ

4. člen

(dejavnosti in ukrepi za spodbujanje investicij)

Spodbujanje investicij obsega naslednje dejavnosti:

− brezplačna ponudba informacijskih, svetovalnih ali drugih storitev tujim investitorjem,

− trženje Slovenije in njenih regij kot lokacije za investicije,

− promocija podobe Slovenije in njenih regij kot lokacij za investicije,

− analiziranje konkurenčnega položaja Republike Slovenije kot lokacije za investicije in predlaganje sistemskih ukrepov za njegovo izboljšanje,

− dodeljevanje finančnih spodbud za investicije,

− opravljanje drugih nalog, ki prispevajo h krepitvi konkurenčnosti Republike Slovenije kot lokacije za investicije.

5. člen

(program spodbujanja investicij)

(1) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na predlog ministrstva, pristojnega za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) sprejme program spodbujanja investicij za petletno obdobje, v katerem opredeli način izvajanja nalog iz prejšnjega člena, njihove prioritete in cilje, ki naj bi bili doseženi z izvajanjem teh nalog. (2) V programu spodbujanja investicij se opredelijo tudi obseg in način financiranja ter kazalci za spremljanje učinkovitosti spodbujanja investicij.

Finančne spodbude za investicije

6. člen

(finančne spodbude)

Sredstva za finančne spodbude za investicije (v nadaljnjem besedilu: spodbuda) se zagotovijo v državnem proračunu in iz drugih domačih in mednarodnih virov.

7. člen

(cilji in pogoji dodeljevanja spodbud)

70

(1) Cilji dodeljevanja spodbud so nove zaposlitve, prenos znanja in tehnologij, skladni regionalni razvoj in sinergični učinki povezovanja tujih investitorjev s slovenskimi podjetji. (2) Pogoji za dodelitev spodbude so minimalni finančni obseg investicije, najmanjše število na novo odprtih delovnih mest in rok, v katerem je investitor dolžan doseči minimalni finančni obseg investicije in najmanjše število novo odprtih delovnih mest.

(3) Merila za dodelitev spodbude so predvsem število novo odprtih delovnih mest, reference investitorja, trajnostna naravnanost investicije, stopnja tehnološke zahtevnosti investicije ter

učinki investicije na skladni regionalni razvoj.

(4) Vlada z uredbo na predlog ministra, pristojnega za gospodarstvo oziroma ministrice, pristojne za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: minister) podrobneje določi cilje in oblike spodbud, pogoje in merila za dodelitev spodbud ter postopek za dodeljevanje spodbud.

8. člen

(letno poročilo o spodbudah)

Ministrstvo predloži vladi letno poročilo o dodeljenih spodbudah in uresničevanju zastavljenih ciljev.

III. SPODBUJANJE INTERNACIONALIZACIJE PODJETIJ

9. člen

(dejavnosti za spodbujanje internacionalizacije podjetij)

Republika Slovenija spodbuja internacionalizacijo podjetij s sofinanciranjem naslednjih dejavnosti: - zbiranje in posredovanje zunanjetrgovinskih informacij,

− organiziranje poslovnih delegacij, sejemskih predstavitev, seminarjev in konferenc ter drugih promocijskih dogodkov,

− poslovno svetovanje,

− izobraževanje za mednarodno poslovanje,

− opravljanje informacijskih, svetovalnih ali drugih storitev za nerezidente,

− opravljanje drugih nalog, ki prispevajo k uspešnejši internacionalizaciji slovenskih podjetij.

10. člen

(program spodbujanja internacionalizacije podjetij)

(1) Vlada na predlog ministrstva sprejme program spodbujanja internacionalizacije podjetij za petletno obdobje v katerem opredeli način izvajanja dejavnosti iz prejšnjega člena, njihove prioritete in cilje, ki naj bi bili doseženi z izvajanjem teh nalog.

(2) V programu spodbujanja internacionalizacije podjetij se določijo tudi obseg dejavnosti spodbujanja internacionalizacija podjetji, način njihovega financiranja ter kazalci za spremljanje učinkovitosti spodbujanja internacionalizacije podjetij.

71

IV. INSTITUCIONALNA UREDITEV

11. člen

(Javna agencija za spodbujanje tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij)

(1) Za izvajanje dejavnosti spodbujanja tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij vlada ustanovi javno agencijo za spodbujanje tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetji (v nadaljnjem besedilu: agencija).

(2) Agencija je zadolžena za opravljanje dejavnosti iz 4. člena tega zakona, za dejavnosti iz 9. člena tega zakona pa, če za opravljanje teh dejavnosti ni podeljeno javno pooblastilo po 15. členu tega zakona.

(3) Naloge iz pete alinee 4. člena tega zakona opravlja agencija v skladu z uredbo iz četrtega odstavka 7. člena tega zakona.

12. člen

(organa agencije)

(1) Organa agencije sta direktor oziroma direktorica (v nadaljnjem besedilu: direktor) in svet agencije. (2) Direktorja in člane oziroma članice (v nadaljnjem besedilu: član) sveta agencije imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra.

(3) Predsednika sveta oziroma predsednico sveta izvoli svet agencije izmed svojih članov. (4) Svet agencije sestavljajo štirje predstavniki oziroma predstavnice ustanovitelja in trije predstavniki oziroma predstavnice uporabnikov storitev agencije.

(5) Člani sveta morajo imeti ustrezna strokovna znanja s področij tujih neposrednih investicij, industrijske politike, javnih financ, mednarodnih ekonomskih odnosov in mednarodnega poslovanja.

13. člen

(uporaba zakona, ki ureja javne agencije)

Glede organizacije in načina dela organov agencije, imenovanja, pristojnosti, dolžnosti in odgovornosti članov organov agencije ter drugih vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja javne agencije.

14. člen

(predstavništva agencije v tujini)

(1) Na osnovi analize ekonomskih koristi lahko agencija ob predhodnem soglasju vlade odpre svoje predstavništvo v tujini.

(2) Predstavništvo agencije v tujini zagotavlja informacije in svetovanje rezidentom in nerezidentom pri njihovem delovanju v čezmejnih investicijah ter opravlja druge dejavnosti iz 4. in 9. člena tega zakona na trgih izven območja Republike Slovenije, razen dejavnosti iz pete alinee 4. člena tega zakona.

15. člen

72

(javno pooblastilo drugim pravnim osebam)

(1) Pravnim osebam javnega in zasebnega prava, ki delujejo na področju spodbujanja internacionalizacije podjetij, lahko minister, v skladu z določbami zakona, ki ureja državno upravo, za določen čas z odločbo, na podlagi javnega natečaja, podeli javno pooblastilo za izvajanje upravnih nalog v okviru dejavnosti, opredeljenih v 9. členu tega zakona. (2) Za pridobitev javnega pooblastila mora pravna oseba javnega ali zasebnega prava izpolnjevati naslednje pogoje:

− da deluje najmanj dve leti pred vložitvijo vloge za pridobitev javnega pooblastila,

− da ima dejavnosti s področja internacionalizacije podjetij opredeljene v ustanovitvenem aktu,

− da ima usposobljen kader in

− da ima mednarodno primerljive reference.

16. člen

(odvzem javnega pooblastila)

(1) Nosilcu javnega pooblastila se lahko odvzame javno pooblastilo, če:

− so s pravnomočno odločbo pristojnega organa ugotovljene nepravilnosti pri njegovem poslovanju;

− z javnim pooblastilom dodeljenih nalog ne izvaja v skladu s programom;

− z javnim pooblastilom dodeljenih nalog, tudi po predhodnem opominu ministra, ne opravi pravočasno;

− se pri izvajanju nadzora iz prvega odstavka prejšnjega člena ugotovijo večje nepravilnosti pri izvajanju nalog poverjenih z javnim pooblastilom.

(2) O odvzemu javnega pooblastila odloči minister z upravno odločbo.

17. člen

(nadzor nad izvajanjem javnih pooblastil)

(1) Nadzor nad učinkovitostjo in uspešnostjo dela pravnih oseb, ki jim je bilo podeljeno javno pooblastilo na podlagi tega zakona, opravlja ministrstvo.

(2) Ministrstvo, v zvezi z danim javnim pooblastilom opravlja nad nosilcem javnega pooblastila nadzor nad zakonitostjo njegovih splošnih aktov in instančni nadzor nad zakonitostjo njegovih posamičnih aktov.

(3) Če nosilec javnega pooblastila izda akt, ki ni skladen z ustavo ali zakonom, mu da ministrstvo navodila za uskladitev akta.

(4) Nadzor nad namensko porabo proračunskih sredstev pri osebah iz prvega odstavka tega člena se izvaja skladno s predpisi.

V. FINANCIRANJE

73

18. člen

(financiranje dejavnosti)

(1) Dejavnosti iz 4. člena tega zakona se financirajo iz proračuna.

(2) Dejavnosti iz 9. člena tega zakona se financirajo iz proračuna in prihodkov od storitev za uporabnike.

19. člen

(pogodba o financiranju)

Financiranje agencije iz proračuna se zagotovi z letno pogodbo, ki jo skleneta ministrstvo in agencija.

VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

20. člen

(ustanovitev agencije)

(1) Vlada najkasneje eno leto po uveljavitvi tega zakona sprejme akt o ustanovitvi agencije in z njim uskladi Uredbo o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 58/03). (2) Do ustanovitve agencije opravlja dejavnosti spodbujanja tujih neposrednih investicij in spodbujanja internacionalizacije podjetij Agencija Republike Slovenije za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije kot organ v sestavi ministrstva, ki se ukine z dnem vpisa agencije v sodni register.

(3) Zaposleni na Agenciji Republike Slovenije za gospodarsko promocijo in tuje investicije nadaljujejo z delovnim razmerjem v agenciji z dnem njenega vpisa v sodni register. (4) Premoženje, ki ga uporablja Agencija Republike Slovenije za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije se prenese najkasneje v 60 dneh po sprejemu akta o ustanovitvi agencije iz prvega odstavka tega člena v uporabo in upravljanje agencije.

(5) Z dnem vpis agencije v sodni register se neporabljene pravice porabe ter prevzete obveznosti na proračunskih postavkah za delovanje Agencije Republike Slovenije za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije prenesejo na novo proračunsko postavko ministrstva. Agencija in ministrstvo skleneta pogodbo o zagotavljanju sredstev za delovanje agencije z dnem vpisa agencije v sodni register.

21. člen

(rok za izdajo podzakonskih predpisov)

Programa iz 5. in 10. člena tega zakona in uredbo iz 7. člena vlada sprejme oziroma izda najkasneje eno leto po uveljavitvi tega zakona.

22. člen

(rok uveljavitve zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Date post:	24-Mar-2021
Category:	Documents
Upload:	others
View:	1 times
Download:	0 times

DIPLOMSKO DELO DEŽELNO TVEGANJE SLOVENIJE IN TUJE ...Deželno tveganje je potencialna finan čna...

Documents