UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
TINA ZORMAN
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
PRIMERJAVA SLOVENSKIH IN ESTONSKIH LJUDSKIH
PRAVLJIC
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Milena Mileva Blažić Kandidatka: Tina Zorman
Ljubljana, september 2012
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici Mileni Milevi Blažić za pomoč pri iskanju idej, čas in usmerjanje
pri pisanju diplomskega dela.
Zahvalila bi se svojim bližnjim: očetu Janezu in mami Tanji za skrb in podporo ter sestri Maji
za nasvete. Prijateljici Petri za spodbude in razumevanje.
Posebna zahvala gre znanki iz Estonije, Mari Sats, za priskrbljeno literaturo in informacije.
POVZETEK
V prvem delu diplomskega dela je predstavljena pravljica kot literarna zvrst, njena definicija
in skupine pravljic. Pojasnjen je pomen pravljice skozi oči različnih raziskovalcev na
področju ljudskega izročila (Jack Zipes, Max Lüthi, Bruno Bettelheim, Alenka Goljevšček
ipd.). V nadaljevanju je pojasnjena in predstavljena mladinska književnost kot literarna vrsta,
raziskovanje slovenske in estonske mladinske književnosti ter teorije raziskovanja
(folkloristična teorija, strukturalistična teorija, literarna teorija, psihoanalitična teorija,
sociološka teorija, feministična teorija, poststrukturalistična teorija).
Osrednji del diplomskega dela vsebuje predstavitev dela Hans-Jörga Uthera in Vladimirja
Proppa s pojasnjeno teorijo. Utherova teorija omenja ATU-sistem, po katerem so izbrane
pravljice, medtem ko Proppova teorija vsebuje izhodiščno stanje, ki mu sledi predstavitev
enaintridesetih funkcij likov.
V drugem delu so podrobneje prestavljeni ATU tipi. Vsakemu od petih tipov pripadata dve
ljudski pravljici – slovenska in estonska. Zadnjemu tipu pa pripada slovenska avtorska
pravljica. Pravljice so analizirane po Proppovi teoriji in posamezni tipi pravljic so med seboj
primerjani.
Cilj diplomskega dela je na osnovi primerjalne analize pokazati podobnosti in razlike ljudskih
pravljic. Pokazati želimo, da so si modeli ljudskih pravljic, kljub različnim kulturnim in
prostorskim elementom, med seboj podobni in v čem se razlikujejo.
KLJUČNE BESEDE:
– ljudska pravljica,
– mladinska književnost,
– teorije analize ljudskih pravljic,
– Hans-Jörg Uther,
– ATU-sistem,
– Vladimir Propp,
– morfologija pravljice,
– slovenske in estonske ljudske pravljice.
ABSTRACT
In the first part of graduation thesis Comparison of slovenian and estonian folk tales a fairy
tale is presented as a literary genre, along with its definition and types. The importance of
fairy tale is explained according to various researchers in the field of folk tradition (Jack
Zipes, Max Lüthi, Bruno Bettelheim, Alenka Goljevšček, etc.). In the following part
children's literature is presented as a literary genre. Also, Slovenian and Estonian children's
literature is explored. Finally, comparative folk-tale analysis (folklore theory, the
structuralistic theory, literary theory, psychoanalytic theory, sociological theory, feminist
theory, post-structural theory) are compared.
The central part of the thesis contains a presentation of work by Hans-Jörg Uther and
Vladimir Propp along with theoretical background. One of the notions in Uther’s theory is
ATU index, acording to which fairy tales are selected. Propp’s theory includes the baseline
situation, followed by presentation of thirty-one features characters.
In the second part ATU types are presented. Each of the five types is illustrated with two folk
tales – one Slovenianand one Estonian. The fifth slovenian fairy tale is authors fairy tale. Each
of the stories is then analyzed according to Propp’s theory. Tales of individual types are
compared with each other.
The aim of the thesis is a comparative analysis meant to show the similarities and differences
between folk tales. Despite different cultural and spatial influences, models of folk tales are
similar with each other and yet, on the other hand, still different.
KEY WORDS:
– folk tale,
– childnen’s literature,
– comparative folk-tale analysis,
– Hans-Jörg Uther,
– ATU index,
– Vladimir Propp,
– The Morphology of the folk tale,
– slovenian and estonian folk tales.
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................ 8
2 OPREDELITEV ............................................................................. 10
2.1 DEFINICIJA PRAVLJICE ........................................................................ 10
2.2 SKUPINE PRAVLJIC ............................................................................... 11
2.2.1 Ljudska pravljica ....................................................................................................... 11
2.2.2. Klasična umetna pravljica ....................................................................................... 13
2.2.3 Sodobna pravljica ...................................................................................................... 14
2.3 POMEN ........................................................................................................ 14
3 MLADINSKA KNJIŽEVNOST ................................................... 19
3.1 PREDSTAVITEV ESTONIJE .................................................................. 20
3.2 ESTONSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST ......................................... 21
4 RAZISKOVANJE PRAVLJIC ................................................... 25
4.1 ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRAVLJIC ....................................... 25
4.2 RAZISKOVANJE PRAVLJIC NA SLOVENSKEM.............................. 28
4.3 TEORIJE ANALIZE LJUDSKIH PRAVLJIC ....................................... 29
4.3.1 Folkloristična teorija ................................................................................................. 29
4.3.2 Strukturalistična teorija ........................................................................................... 30
4.3.3 Literarna teorija ........................................................................................................ 30
4.3.4 Psihoanalitična teorija ............................................................................................... 31
4.3.5 Sociološka teorija ....................................................................................................... 32
4.3.6 Feministična teorija ................................................................................................... 32
4.3.7 Poststrukturalistična teorija ..................................................................................... 33
5 HANS-JÖRG UTHER ................................................................... 34
5.1 ŽIVLJENJE IN DELO HANSA-JÖRGA UTHERJA ............................ 34
5.2 THE TYPES OF INTERNATIONAL FOLKTALES: A
CLASSIFICATION AND BIBLIOGRAPHY, 2004 ...................................... 34
6 VLADIMIR JAKOVLJEVIČ PROPP ........................................ 37
6.1 ŽIVLJENJE IN DELO VLADIMIRJA J. PROPPA .............................. 37
6.2 MORFOLOGIJA PRAVLJICE, 2005 ...................................................... 37
6.3 FUNKCIJE LIKOV .................................................................................... 39
7 ANALIZA IN PRIMERJAVA SLOVENSKIH IN ESTONSKIH
LJUDSKIH PRAVLJIC ................................................................... 45
7.1 ATU 103 A MAČEK IN NJEGOVA LISIČJA NEVESTA [THE CAT
AS SHE – FOX'S HUSBAND] ......................................................................... 47
7.2 ATU 555 RIBIČ IN NJEGOVA ŽENA [THE FISHERMAN AND HIS
WIFE] ................................................................................................................. 54
7.3 ATU 331 DUH V STEKLENICI [THE SPIRIT IN THE BOTTLE] .... 76
7.4 ATU 670 MOŽ, KI JE RAZUMEL JEZIKE ŽIVALI [THE MAN WHO
UNDERSTANDS ANIMAL LANGUAGES] ................................................. 84
7.5 ATU 43 MEDVED ZGRADI HIŠO – BRLOG IZ LESA; LISICA
ZGRADI HIŠO – BRLOG IZ LEDU [THE BEAR BUILDS A HOUSE OF
WOOD; THE FOX BUILDS A HOUSE OF ICE] ........................................ 93
8 ZAKLJUČEK ............................................................................... 105
9 VIRI IN LITERATURA .............................................................. 106
9.1 LITERATURA .......................................................................................... 106
9.2 ELEKTRONSKI VIRI ............................................................................. 108
KAZALO SLIK
SLIKA 1: Zemljevid Estonije ................................................................................................... 20
SLIKA 2: Naslovnica prve knjige The Types of International Folktales: A Classification and
Bibliography (2004) ................................................................................................................. 34
SLIKA 3: Naslovnica druge knjige The Types of International Folktales: A Classification and
Bibliography (2004) ................................................................................................................. 35
SLIKA 4: Naslovnica tretje knjige The Types of International Folktales: A Classification and
Bibliography (2004) ................................................................................................................. 35
SLIKA 5: Naslovnica knjige Morfologija pravljice (2005) ..................................................... 37
8
1 UVOD
V diplomskem delu smo želeli predstaviti in opozoriti na tradicijo, ki je v naši kulturi dokaj
neznana. Estonski narod ima kljub majhnosti bogato zgodovino, ki jo je v marsičem mogoče
primerjati s slovensko. Namen je prikazati podobnosti in razlike v ljudski književnosti obeh
držav. Tako kot je napisal Max Lüthi (1909–1991) v knjigi Evropska pravljica, Forma in
narava (1947, v slov. 2011), se pravljice med seboj razlikujejo zaradi kulturnih razsežnosti,
pripovedovalcev in obdobij, vendar obstaja osnovna forma, ki je enaka vsem, četudi na zunaj
ni vidna.
V prvem delu diplomskega dela je predstavljena definicija pravljice, njen nastanek in skupine
pravljic. Pravljica je ena najstarejših literarnih zvrsti in se je skozi različna obdobja pri vseh
narodih sveta spreminjala. Z njimi so se ohranjali zapisi kultur, njihovega delovanja, zapovedi
in zabav. Skozi zgodovino so se širile z ustnim izročilom. Danes so namenjene predvsem
otrokom, vendar ni od nekdaj tako, saj so se ljudje z njimi učili življenjskih zgodb, moralnih
naukov in si širili domišljijo. V starih ljudskih pravljicah se skoraj nikoli ni uporabljalo
cenzure. Zanimanje za ljudske pravljice je naraslo šele v 19. stoletju v času romantike. Mnogi
avtorji so jih začeli zbirati, zapisovati različice in jih izdajati. Takrat se je pojavila prva
zapisana literatura za otroke. Z razvojem mladinske književnosti se pravljicam ali besedilom,
pisanim za otroke, veča pedagoški pomen. Tema sodobne pravljice pa je otroški doživljajski
svet in igra. Psiholog Bruno Bettelheim (1903–1990) vidi pravljico kot model ljudske
pravljice, ki pomaga otroku reševati življenjske težave, ga spodbuja k domišljiji, spodbuja
čustva in mu pomaga soočati se s strahovi.
V nadaljevanju omenimo raziskovanje modelov ljudskih pravljic v Sloveniji in po svetu.
Zanimanje za ljudske pravljice je pripeljalo do kopičenja gradiva, ki ga je bilo potrebno
razporediti v kategorije. V ta namen se razvijejo različne klasifikacije. Podrobneje je
omenjena folkloristična teorija raziskovanja, katere glavna predstavnika sta finski teoretik
Antti Aarne (The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography, 1910) in ameriški
folklorist Stith Thompson (The Motif-Index of Folk Literature, 1961, 1987). Leta 2004 je
nemški znanstvenik Hans-Jörg Uther (1944–) prispeval k dopolnjevanju folkloristične teorije
raziskovanja ljudskih pravljic. Druga omenjena teorija je strukturalistična teorija raziskovanja
ljudskih pravljic, katere predstavnik je Vladimir Propp (Morfologija pravljice, 1928, v slov.
2005). V poglavju podamo povzetke njihovega dela in predstavimo njihove ideje.
9
Poleg definicije in teorij na kratko omenimo tudi mladinsko književnost, predstavimo
Estonijo in njihovo mladinsko književnost.
V drugem delu sledi analiza desetih ljudskih pravljic, petih slovenskih ljudskih pravljic
(Lisica in njen mož korenjak, Zlata ribica, Črevec, Grajski čoban, Kako si je osvojila lisica
medvedov brlog) in petih estonskih ljudskih pravljic (Lisjakova nevesta, Naklonjenost
skrivnostnega drevesa, Smrt v sodčku, Mož, ki je poznal vse jezike živali, Volk in ovca), ter
njihova primerjava. Za izbor pravljic sem uporabila ATU-sistem (H. J. Uther). V njegovi
knjigi The types of international folktales, A classification and bibliography (2004) sem
poiskala pravljice istega tipa (ATU 103A Maček in njegova lisičja nevesta; ATU 555 Ribič in
njegova žena; ATU 331 Duh v steklenici; ATU 670 Mož, ki je razumel jezike živali; ATU 43
Medved zgradi hišo – brlog iz lesa, Lisica zgradi hišo – brlog iz ledu), ki pripadajo
slovenskim in estonskim ljudskim pravljicam. Uporabljena zbirka estonskih ljudskih pravljic
Estonian folktales, The heavenly wedding [Estonske ljudske pravljice, Božanska poroka]
(2005) je izdana v angleščini, zato sem pravljice prevedla. Uporabila sem ATU-sistem za
določitev tipov in našla slovenske ljudske pravljice istega tipa. Pravljice sem nato analizirala
po strukturalistični teoriji Vladimirja Proppa Morfologija pravljice (1928, v slov. 2005).
10
2 OPREDELITEV
2.1 DEFINICIJA PRAVLJICE
Pravljica je oznaka za eno najstarejših literarnih zvrsti. Njen izvor težko definiramo, saj je
zaradi dolgih časovnih obdobij izgubila svoje individualne avtorje in doživela mnoge
preobrazbe. Tem preobrazbam so skupne fantastične pripovedne prvine, umetniške fantazije,
nazori dobe in ljudi ter lastnosti ustvarjalca in posredovalca.
Pravljica se je razvila iz ustnega izročila, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo v
različnih kulturah. Folkloristi in antropologi uporabljajo termin ljudska pravljica za
označevanje vseh pravljic, ki so se prenašale z ustnim izročilom. S preučevanjem ljudskih
pravljic so raziskovalci skušali definirati nemško besedo Märchen, ki izvira iz
starovisokonemškega izraza »mari« in srednjevisokonemškega »maere«, kar pomeni pripoved
o posebnem dogodku. Nemški filozof Herder in brata Grimm so prvi, ki menijo, da je
Märchen izraz, v katerem je glavna pripoved oblikovana z umetniško fantazijo, se dogaja v
čarobnem svetu in ne vsebuje prvin iz resničnega življenja. Ameriški folklorist Stith
Thompson (The Motif-Index of Folk Literature, 1961, 1987) definira ljudsko pravljico kot
dogodke ali epizode, ki se dogajajo v neresničnem svetu in nimajo določene lokacije in
karakterjev, vsebujejo pa prvine čudežnega. Ruski formalist Vladimir Propp (Morfologija
pravljice, 1928, v slov. 2005) preučuje pravljico iz morfološkega vidika. Meni, da je lahko
vsaka pripoved čudežna pravljica, ki se razvije iz dejanja nesreče ali sreče v dogodek, ki se s
posredovanjem določenih funkcij konča s poroko ali drugo sklepno funkcijo. Švicarski
folklorist Max Lüthi (Evropska pravljica, forma in narava,1947, v slov. 2011) meni, da
termin Märchen predstavlja univerzalno pustolovsko zgodbo z vzvišenim slogom (Zipes,
2000).
Darka Tancer - Kajnih v članku Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni (1994) zapiše, da
je pravljica vrsta fantastično-čudežne pripovedi (najpogosteje namenjena otrokom), ki ne
upošteva naravnih zakonitosti in tudi ne historičnih determinant. Odločilne elemente za potek
dogajanja predstavljajo irealne postave, liki in čudeži (Tancer - Kajnih, 1994).
Kmecl v knjigi Mala literarna teorija (1996) pravljico definira kot prvotno besedilo, ki se
pravi, pripoveduje. Jurčič in Levstik jo označita kot zgodovinsko utemeljeno in zgodbeno
zaokroženo govorico ali sago. Kasneje jo opredelijo kot krajšo prozno pripoved o
11
čudežnih/fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih brez časovne/krajevne opredelitve.
Etična osnova je enostavno in pregledno nasprotje med dobrim in zlim, pri čemer je na koncu
dobro nagrajeno in zlo kaznovano. Je ena najpogostejših književnih vrst v ljudskem slovstvu,
razširjena je v antiki, z naslonitvijo na ljudsko pravljico se je razcvetela v času romantike
(brata Grimm). Ker je prvotna ljudska pravljica čustveno in duševno najbolj sorodna
otroškemu svetu, je pravljica danes ena najbolj razširjenih vrst otroške književnosti (Kmecl,
1996).
Alenka Goljevšček v svoji knjigi Pravljice, kaj ste? (1991) pojasni, da imajo svoje
posebnosti, med katerimi najbolj izstopa njihova svobodnost. Vsebina je poljubna, vendar
prilagojena pravljičnim zakonom. Pravljica ignorira individualnost (njeni junaki navadno
nimajo lastnih imen), prostor (pomemben je le shematični prostor akcije, konkretni prostor je
zanemarljiv), čas (tristo let mine kot en dan) in njegovo minevanje (Trnuljčica se zbudi iz
stoletnega spanja prav tako sveža in mlada, kot je bila). Pravljični junaki se vedno srečujejo z
demonskim, ki ga jemljejo samoumevno, brez strahu in presenečenja. V pravljičnem svetu
človek vedno zmaga nad demonskim, vse se ujema, ker je vse na pravem mestu in ob pravem
času. Zaradi tega pride do razresničevanja; pravljični liki so površinski, enodimenzionalne
figure brez telesa, duše, družine in okolja, brez odnosov do soljudi, preteklosti in prihodnosti
in tako sposobne, da se srečajo povežejo z vsem. Vse, kar ne služi dogajanju, je neobstojno.
Tudi na koncu ne ostane nič nedoločenega, skrivnostnega, negotovega. Ko pravljica svojega
izoliranega junaka ali junakinjo privede do zveze z drugim, je ne zanima več (Goljavšček,
1991).
2.2 SKUPINE PRAVLJIC
Literarna oznaka pravljica se deli v tri skupine (Tancer - Kajnih, 1994):
– ljudska pravljica,
– klasična umetna pravljica in
– sodobna pravljica.
2.2.1 Ljudska pravljica
Ljudska pravljica ali pripovedka je splošen izraz za različne vrste tradicionalne pripovedi. Zdi
se, da je pripovedovanje zgodb kulturno univerzalno s skupnimi osnovnimi in kompleksnimi
podobami. Izraz pravljica sta uvedla brata Grimm v zbirki Kinder- und Hausmärchen
[Grimmove pravljice] (1812) in veljata za začetnika in utemeljitelja metode zbiranja in
zapisovanja ljudske pravljice. Pravljice sta obravnavala kot pozabljene in razkrojene mite, s
12
katerimi naj bi odkrila prastar način ljudskega razmišljanja, ljudski jezik in stil. S svojo prvo
zbirko, v kateri sta predelala ljudske pravljice, opozarjata na otroško literaturo že na začetku
19. stoletja. Predelave le-teh tako postanejo temeljno delo nacionalne in internacionalne
mladinske književnosti (Tancer - Kajnih, 1994).
Po vzoru bratov Grimm se je gradivo o ljudskem izročilu povečevalo. Raziskovalci so
raziskovali in ugotavljali lastnosti, ki povezujejo med seboj različne narode. Tako se je v 19.
stoletju pojavila potreba po mednarodni klasifikaciji pravljic. Eden prvih, ki se je uveljavil, je
bil finski teoretik Antii Aarne, ki je leta 1910 izdal knjigo The Types of the Folktales: A
Classification and Bibliography. Izhajal je iz prepričanja, da zgodovino pravljic spoznamo
tako, da raziščemo zgodovino vsakega pravljičnega tipa posebej. Klasifikacijo je kasneje
razširil in izpopolnil Stith Thompson v knjigi The Motif-Index of Folk Literature leta 1961 in
tako razvil AT (Aarne-Thompson) indeks motivov. Leta 2004 je nemški znanstvenik Hans-
Jörg Uther klasifikacijo še izpopolnil z izdajo knjige The Types of International Folktales: A
Classification and Bibliography. Z novim pristopom se je uveljavil ruski teoretik Vladimir
Propp z delom Morfologija pravljice (1928, v slov. 2005). Propp je bil zagovornik sinhronega
načina preučevanja pravljične strukture. Kot konstantne elemente je izpostavil enaintrideset
funkcij, na katerih se gradi dogajanje. Propp je s svojo strukturo pustil močan pečat na
področju raziskovanja ljudskih pravljic, vendar je bil kljub temu deležen veliko kritik (Tancer
- Kajnih, 1994).
Z ljudsko pravljico se je ukvarjal tudi švedski raziskovalec Max Lüthi (1947, v slov. 2011), ki
jo je uveljavil kot literarno vrsto in se s svojimi študijami posvetil analizi evropskih ljudskih
pravljic. Govoril je tudi o specifičnem načinu pripovedovanja evropske ljudske pravljice, ki
ga definira na abstraktno, linearno in stilizirano obliko. Te oblike izvirajo iz (Tancer - Kajnih,
1994):
1. ploskega značaja pravljičnih likov (nimajo individualnih lastnosti in čustvenega
sveta, so nosilci močno izpostavljenih lastnosti, ponavadi so brez lastnih imen);
2. enodimenzionalnosti (dogajanje poteka ves čas samo na eni ravni, na kateri
resničnost in čudežnost tvorita neločljivo celoto) in splošnosti prikazovanja (se
oddaljuje od globine in resničnosti čustvenih odnosov);
13
3. poteka pravljične zgodbe (ljudska pravljica ima strogo določeno strukturo; hiter
razvoj dogodkov, ki se odvija po zakonitosti ponavljanja in stopnjevanja ter naloge,
prepovedi, pogoji, tabuji, nasveti, namen je premagati težave s srečnim koncem).
Pravljice izvirajo iz resničnega sveta, čeprav imajo čudežne sestavine, ki oblikujejo
spremenljivost v okviru stalnosti. To naredi žive ljudske pravljice realnejše, saj v njih
najdemo bolj znane življenjske pogoje. Ta zvrst je ena najbolj vitalnih in v osnovi
nespremenljivih oblik ljudske ustvarjalnosti. Ima zelo trdno notranjo strukturo s svojimi
značilnostmi (Tancer - Kajnih, 1994):
– je krajša prozna pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih, zmožnostih in
predmetih;
– je enodimenzionalna (vzporednost resničnega in čudežnega, čudežni pojavi so del
resničnega sveta, zato so samoumevni);
– sledi svoji notranji logiki;
– nizanje dogodkov brez podrobnejših opisov;
– v večini je cilj premagati težave s predvidenim srečnim koncem;
– ima nedoločen prostor in čas, liki pa poosebljajo tipične lastnosti;
– vrednote so določene glede na junaka, s črno-belo opredelitvijo likov.
2.2.2. Klasična umetna pravljica
Klasična umetna pravljica predstavlja prvotni vzorec avtorske pravljice iz 19. stoletja. Njena
predhodnica je ljudska pravljica, ki se od klasične umetne pravljice razlikuje po neznanem
avtorju (Kobe, 1999).
Klasično umetno pravljico je zaznamoval danski romantik Hans Christian Andersen (1805–
1875). Uspešno je združeval elemente ljudske pravljice s sodobno literarno naravnanostjo, s
poudarjanjem emocionalnosti, fantazije in posameznikovega notranjega življenja. Pravljice je
oblikoval do klasične podobe in jih take zapisal v univerzalno literaturo, katere lastnost naj bi
bila možnost večplastnega branja (Tancer - Kajnih, 1994).
V literarni vedi izraz klasična pravljica označuje vrsto pravljic, ki v svoji zunanji in notranji
strukturi ohranja značilne prvine ljudske pravljice. Lastnosti klasične pravljice so (Tancer -
Kajnih, 1994):
– enodimenzionalnost;
– jasno izpostavljena pripovedna in kompozicijska struktura z bogato zgodbo;
14
– zgodba, ki je jedro pravljice, izpostavlja globoka moralna občečloveška sporočila;
– poudarjanje pozitivnih vrednot;
– harmonični red sveta (za zmago dobrega ali vzpostavitev ravnotežja skrbijo čudeži).
Danes se pomen klasične umetne pravljice nanaša na pravljice, ki nastanejo po modelu
ljudske pravljice ali po vzorcu avtorskih pravljic iz 19. stoletja (Kobe, 1999).
2.2.3 Sodobna pravljica
V drugi polovici 20. stoletja se pojavi nov vzorec pravljice, imenovan sodobna pravljica, ki
spada v sodobni prostor in čas. Poleg izraza sodobna pravljica obstajajo še druga
poimenovanja: moderna pravljica, fantazijska pravljica, moderna fantazijska pravljica,
moderna domišljijska zgodba in domišljijska pripovedka (Kobe, 1999).
Sodobna pravljica se deli na (Kobe, 1999):
– kratko sodobno pravljico in
– fantastično pripoved.
2.3 POMEN
Jack Zipes v knjigi The Oxford Companion to Fairy Tales. The Western Fairy tale tradition
from medieval to modern (2000) zapiše, da pravljice sprva niso bile namenjene otrokom.
Namenjene so bile tistim, ki so znali brati, kar je bilo pogosto povezano s socialnim slojem.
Pisale so se že v 13. stoletju (Zipes, 2000).
Max Lüthi v knjigi Evropska pravljica: forma in narava (1947, v slov. 2011) omeni, da se
izčrpnega odgovora o funkciji, načinu nastajanja in času nastanka pravljice ne da podati.
Govori le o tem, kaj se lahko izpelje iz forme pravljice (Lüthi, 2011).
»Forma umetniškega dela, ki je tako navadno razširjeno, je določena z dvema dejavnikoma. Odvisna je
od njegovega tvorca in tistega, ki jo neguje. Istočasno, in to je neprimerno bolj bistveno, pa je odvisna
od potreb poslušalcev. Le forma, ki ustreza tem dejavnikom, lahko doseže tolikšno priljubljenost in tako
široko razširjenost kakor pravljica. Forma pravljice ustreza njeni funkciji. Torej lahko o funkciji vsaj
približno sklepamo iz forme« (Lüthi, 2011, str. 97).
V nadaljevanju zapiše, da pravljica ne pozna vezi z resničnostjo in ne z dogmo. Medtem ko v
resničnosti vidimo le del dogajanja, pravljica predstavlja samozadosten svet, v katerem ima
vsak element natančno določeno mesto. Vidimo le obstoječe osebe, ki ne pojasnijo svojega
izvora, cilja in pomena. Vse, kar vidimo, je njihovo natančno in pravo mesto vstopa in izstopa
15
iz pravljice. Narava in smisel čudežnih sil sta nepojasnjena, opisuje se le pomembnost
delovanja. Upodobljen je svet, ki se razlikuje od zmedenega, nejasnega in grozečega. Ne
pojavljajo se vsakdanje naloge in potrebe, pravljični junaki so postavljeni pred velike naloge
in nevarnosti. Čeprav glavni junak na koncu pridobi kraljestvo, zaklad ali nevesto, ga zanima
pustolovščina. Pravljični junaki ne prejemajo darov, ampak dobijo možnosti in usmeritve za
dosego ciljev oziroma nadaljevanje pustolovščine. Namen pravljice ni pokazati, kaj bi se na
svetu moralo goditi, temveč kaj se godi. Ne želi postavljati ideala, vendar predstavlja tak svet,
kot ga vidi v svojem pogledu. Ne želi nas slepiti z lepim, zato vsebuje tudi strašne dogodke in
karakterje, ki imajo natančno določeno mesto v zgodbi. Pravljica si pridobi elemente od
vsepovsod, uporabi pa jih na svoj lasten način (Lüthi, 2011).
»Pravljica nam ne kaže le nekega sveta, ki je v redu, kaže nam tisti svet, ki je v redu. Kaže
nam, da je svet tak, kot mora biti. Pravljica govori o tem, kar je in kar naj bi bilo obenem«
(Lüthi, 2011, str. 106).
Lüthi v svoji knjigi omeni: »Abstraktno portretiranje dogajanja in likov pravljici daje jasnost
in gotovost. Spretno gibanje, hitro napredovanje zgodbe, potovanje junaka ji daje svobodno
lahkost. Vezanost in svoboda, gotovost in gibanje, trdna forma in spretno napredujoča
zgodba se v pravljici združijo v umetniško enotnost in v poslušalcih ustvarijo čudežno
občutenje forme« (Lüthi, 2011, str. 111).
V knjigi Evropska pravljica: forma in narava (1947, v slov. 2011) omenja, da so pravljice
lahko interpretirane, pojasnjene. Pomen interpretacije je lahko napačen oziroma nezadosten,
kar lahko spremeni njeno bistvo. S spremembo ali preusmeritvijo so elementom pravljice
odvzete individualne lastnosti, ki so tako temeljito odstranjene iz sfere, v kateri so nastale, da
zdaj simbolizirajo tudi druge stvari (npr. nekoč erotični simbol, je zdaj lahko znak nečesa
čisto drugega) (Lüthi, 2011).
Lüthi omeni, da je pravljica produkt napredne kulture, ki dopušča možnost zelo zgodnjega
razvoja. Trditev pojasni z argumentom, da so pravo občinstvo te zvrsti otroci od četrtega do
približno trinajstega leta starosti. S tem ne trdi, da so prvotno nastale za otroke, temveč da
ustrezajo zgodnejši stopnji razvoja človeštva. Je kot čista literatura delo pravih umetnikov, od
njih pa se prenaša k ljudem. Preprosti ljudje jih ne ustvarjajo, so le nosilci in vzdrževalci, in
so jih prenašali iz ust do ust, kar nakazuje na posamezne slogovne značilnosti. Uresničuje
svojo formo, vendar je vseeno odvisna od zunanjih dejavnikov (nadaljnjega prenašanja)
(Lüthi, 2011).
16
»Samoumevno je, da je slog pravljice različen od pripovedovalca do pripovedovalca, od
naroda do naroda in tudi od obdobja do obdobja. Toda obstaja osnovna forma, za katero si
pravljica kot tip pripovedi prizadeva. Redkokdaj se popolnoma uresniči, neopazno pa stoji za
vsako pravljico« (Lüthi, 2011, str. 123).
Stara pravljica naj bi še vedno živela, njen namen je dajanje utehe otrokom in jih
razveseljevati (Lüthi, 2011).
Ameriški psiholog avstrijskega rodu Bruno Bettelheim v svoji knjigi Rabe čudežnega, O
pomenu pravljice (1976, v slov. 1999) razmišlja o ljudski pravljici kot o pripomočku, ki
bogati in razvija otrokovo domišljijo, mu pomaga razvijati razum in čustva in je uglašen z
njegovimi strahovi in prizadevanji. Prikazovati mora otrokove težave in hkrati nakazovati
rešitve težav (Bettelheim, 1999).
»Neprecenljiva vrednost pravljic je v tem, da dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ki jih
sam ne bi mogel odkriti in kar je še najpomembnejše, oblika in struktura pravljic otroku
nudita podobe, s katerimi lahko strukturira svoja dnevna sanjarjenja in z njimi bolje usmerja
svoje življenje« (Bettelheim, 1999, str. 12).
V današnji kulturi naj bi bila človekova temna pot nepoudarjena, pravljice pa naj bi imele
ravno nasproten pomen: »Pravljice na najrazličnejše načine otrokom sporočajo ravno to: da
se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je to bolj bistveni del
človeškega obsoja – toda, če človek pred njimi ne beži, temveč se neomajno postavlja po robu
nepričakovanim in pogosto nezaželenim težavam, premaga vse ovire in na koncu zmaga«
(Bettelheim, 1999, str. 13).
Bettelheim pravi, da se sodobne pravljice, ki so namenjene majhnim otrokom, pogosto
izogibajo eksistencialnim problemom, čeprav so bistvenega pomena za vse ljudi. Tako
imenovane »varne« zgodbe naj ne bi omenjale smrti, staranja, meje našega obstoja, celo želje
po večnem življenju. Pravljice nasprotno otroka seznanjajo z osnovnimi človeškimi
bivanjskimi stiskami. Eksistencialne težave se v njih prikažejo zgoščeno in jasno. Ker se v
pravljici vse poenostavi, se otrok zaradi enostavne zgodbe lahko spopade s samim bistvom
problema. Pravljični liki so jasno izrisani, podrobnosti so izpuščene. Pravljične osebe so prej
tipi kot značaji. V vseh pravljicah nekateri liki utelešajo dobro, drugi zlo, tako kot v življenju.
Dvojnost pri otroku ustvari moralni problem, za njegovo razrešitev pa se je treba boriti. Otrok
17
se identificira s pravljičnim junakom, skupaj preživljata stiske ter slavita zmage (Bettelheim,
1999).
Pravljični liki niso dobri in slabi hkrati, kot je to pri ljudeh. Ločeno prikazovanje obeh
značajev otroku omogoča dojeti razliko. Bojazni in težave so zelo resnega pomena – potreba
po tem, da si ljubljen, strah pred ničvrednostjo, ljubezen do življenja in strah pred smrtjo.
Sama predlaga rešitve, ki so prilagojene otrokovi stopnji razumevanja. Primeri:
– problem želje po večnem življenju končajo s stavkom: »In še vedno živita, če še nista
umrla«;
– pravljice, ki otroku ne obljubljajo večnega življenja, se zaključujejo tako: »In sta
srečno živela vse svoje žive dni«. S tem posreduje, da se edino ublaži bolečino zaradi
kratkosti življenja, tako da se vzpostavi zares zadovoljujoč odnos z drugim človekom;
– stavek: »In sta še dolgo srečno in zadovoljno živela« želi sporočiti, da človek ne
občuti želje po večnem življenju, če je našel pravo, zrelo ljubezen.
Pravljični junak, s katerim se identificira otrok, najde samega sebe tako, da odide v svet. Ko
to stori, bo našel tistega drugega človeka, s katerim bo srečen, brez občutka tesnobe pred
ločitvijo. Tako je pravljica usmerjena v prihodnost, saj otroka spodbuja, da se odpove željam
po otroški odvisnosti in se osamosvoji, kar prinaša več zadovoljstva. Otroke zabava, obenem
pa govori o njih samih in pospešuje razvoj osebnosti. Bettelheim omeni, da je najgloblji
pomen pravljice za vsakogar drugačen, celo za istega človeka v različnih življenjskih
obdobjih. Otrok iz iste pravljice vzame to, kar je zanj v tistem obdobju pomembno
(Bettelheim, 1999).
»Pravljice so v svojem trajanju izpostavljene pritiskom okolja, spreminjajočim se obrazcem
življenja, mišljenja in čustvovanja, vplivom literature, religije, ljudskega praznoverja,
sosednjih kultur ipn. Vendar so izjemno odporne, vse te vplive bodo sprejemale le, če jih bodo
lahko prilagodile lasnim strukturnim zakonitostim: iz okolja bodo jemale gradivo za
spremembe in nadomeščanje starih vsebin« (Goljevšček, 1991, str. 19–20).
»So hkrati bogate in revne, zakonite in svobodne, trdovratno zveste svojemu kanonu in
obenem odprte za spremembe, za ustvarjanje novih oblik« (Goljevšček, 1991, str. 19–20).
V knjigi omeni tudi Maxa Lüthija, za katerega posebnost pravljice ni govorjenje o čudežu.
»Posebnost je v načinu, kako svoje motive uporablja; njena forma živi iz sebe, ne s svojo strukturo:
stvari in osebe izgubljajo individualno bit in postanejo breztežne, prozorne, razresničene. Vsi motivi
18
doživijo popolno izpraznitev, kar je za pravljico hkrati izguba in dobiček: izgubita se konkretnost in
realnost, globina doživljanja in odnosov, odtenki in vsebinska teža, pridobi pa določenost in jasnost
oblike, vsi elementi postanejo čisti, lahki, ostro osvetljeni in se združujejo v lahkotni igri, v kateri pa
vendar odmeva celota sveta. Pravljica ne zahteva vere v zunanjo resničnost, njen svet je že vnaprej
ločen od stvarnosti; zahteva pa vero v notranjo resničnost svojega predstavljanja. Vezanost in svoboda,
varnost in tveganje, trdna oblika in zlahka napredujoče dejanje učinkujejo na poslušalca magično,
fascinantno: dajejo mu osrečujočo gotovost, da je tam, kjer mora biti, vključen v soodvisno celoto sveta,
čeprav o njej nič ne ve in je ne razume. V pravljicah je svet, morda prvič, pesniško obvladan«
(Goljevšček, 1991, str. 22–23).
Avstrijski filozof Otto Graf Wittgenstein vidi v mitih in pravljicah sredstva za nekonfliktno
prilagajanje posameznika družbi in svetu.
»Po njegovem preide človek v razvoju do izpolnitve in zrelosti sedem faz, ki so okarakterizirane in se
izražajo tudi v pravljicah. Otrok se iz oralne faze, v kateri prevladuje mitična participacija, razvije v
analno fazo, kjer je že zmožen identificirati lastno telo, prek te v falično fazo, kjer odkrije opozicijo do
drugih in odkrije falus kot simbol moči. Na koncu te faze preide otrok v puberteto, prišel je čas, da se
odveže od staršev; naslednja stopnja je individuum, kjer otrok doživlja osamljenost, išče sebe v
primerjavi z drugimi in se izživlja v rangiranju. Iz osamljenosti individuuma sledi predor v kolektiv, kjer
pride do utopitve v grupo in se pojavi spolnost, ki veže na drugega. V naslednji fazi se človek spozna kot
del človeškega in stremi po izpopolnitvi pri drugem kot par, dokler se v zadnji fazi ne spozna kot
trojstvo otroka, ženske in moškega, zavestno razjasni vse tri prvine svojega bitja in se iz mraka
nezavednega (luna) dvigne v luč zavesti (sonce). Ta sedma razsežnost obsega vse prejšnje, človek je
sedaj samostojen, odgovoren in socializiran« (Goljevšček, 1991, str. 27–28).
»Pravljice razvijajo otrokovo notranjo moč, tako spoznanje kot čustvovanje, mu pomagajo razmejiti in
urediti njegovo notranjo zmedo, pozunanjajo konflikte in tako osvobajajo otroka psihičnih napetosti; so
neke vrste psihohigiene za otroka in družino. Pravljice preusmerjajo otrokovo nekonformistično
energijo, da jo lahko izživi na pasiven, sanjski način v območju domišljije. Pomagajo tudi pri religiozni
vzgoji otrok; razvijajo izkustvo Jaza, kar pripelje do izkustva drugega in do izoblikovanja pozitivnih
čustev: pripadnosti, solidarnosti, ljubezni, spoštovanja …« (Goljevšček, 1991, str. 33).
19
3 MLADINSKA KNJIŽEVNOST
Mladinska književnost je poimenovana kot nadpomenka za otroško in/ali mladinsko
književnost. Namenjena je mlademu bralcu od rojstva do 15. oziroma 18. leta starosti
(predšolski in osnovnošolski bralec) (Blažić, 2007).
V 17. stoletju se je začelo poimenovanje otroštva kot posebnega obdobja v življenju. S tem
poimenovanjem se je na koncu 18. in na začetku 19. stoletja mladinska književnost uveljavila
kot samostojno področje. V 19. stoletju se je začela razvijati kot vzgojno sredstvo različnih
verstev in vzgojnih konceptov. Kot predmet preučevanja se je začela širiti v 80. in 90. letih
20. stoletja, v Sloveniji po letu 1980. V slovenskem prostoru se je mladinska književnost
institucionalizirala v knjižnicah (pionirska knjižnica) z bibliopedagoškim delom za otroke, s
pravljičnimi urami (Martina Šircelj, Marjana Kobe) in sorodnimi dejavnostmi. Med letoma
1987 in 1988 se je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani postopoma začel uveljavljati
predmet sodobna mladinska književnost s predavateljico dr. Helgo Glušič. Na Pedagoški
akademiji Univerze v Mariboru je predmet uvedla Alenka Glazer. Na Pedagoški fakulteti
Univerze v Ljubljani je predmet poučeval Janez Rotar, pozneje je predmet prevzela doktorica
znanosti s področja mladinske književnosti dr. Marjana Kobe (Blažić, 2007).
Profesorica primerjalne književnosti Maria Nikolajeva meni, da (Blažić, 2007):
– mladinska književnost ni motivno šibka, maloštevilna in literarnoslogovno skromna,
da knjige za mlade niso umetniška dela, kar kaže na dominacijo književnosti za
odrasle;
– mladinska književnost ni posebno področje pedagogike in didaktike, saj so številne
knjige za mlade (J. R. R. Tolkien) vplivale na književnost za odrasle in obratno;
– mladinska književnost ni le del književnosti za odrasle, saj ima svoje specifične
značilnosti, lahko jo preučujemo s sodobnimi metodami literarne vede;
– preučevanje mladinske književnosti temelji na obravnavi mladinske književnosti s
stališča teorije bralčevega odziva oziroma mladega naslovnika. Številni odrasli avtorji
(Svetlana Makarovič, Tone Partljič, Boris A. Novak, Andrej Rozman Roza itd.) pišejo
s perspektive otroka, zato imajo mnoge knjige mladinske književnosti dve kodi: kodo
odraslega avtorja in kodo mladega bralca. Primeri vrhunskih pisateljev, ki pišejo za
dvojnega naslovnika (Blažić, 2007): John Ronald Reuel Tolkien, Astrid Lindgren,
Andrej Rozman Roza, Boris A. Novak.
20
»Na marginalno pojmovanje mladinske književnosti vplivajo številni družbeni dejavniki, kot
so koncept družine, izobraževanje in ožanje pomena mladinske književnosti le na
socializacijsko vlogo. Zato nekateri menijo, da naj bi bila književna besedila za otroke
preprosta, akcijsko usmerjena, optimistična, s srečnim zaključkom, didaktična in repetitivna«
(Blažić, 2007, str. 39).
3.1 PREDSTAVITEV ESTONIJE
Estonija, uradno Republika Estonija, je država v Baltski regiji v severni Evropi. Na severu
meji s Finskim zalivom, na zahodu z Baltskim morjem, na jugu z Latvijo, na vzhodu z
jezerom Peipsi in Rusijo.
SLIKA 1: Zemljevid Estonije
Vir: http://www.eu2008.si/si/About_the_EU/Member_States/Estonia.html
Estonija s površino 45.227 km2 je dvakrat večja od Slovenije. Desetino ozemlja predstavljajo
morski otoki, dvanajstino pa jezera. Njena populacija šteje približno 1,340 milijona. Je
parlamentarna demokratična republika. Uradni jezik v državi je estonščina.
Glavno mesto Tallin se nahaja na skrajnem severu države. V mestu živi skoraj tretjina
estonskega prebivalstva. Pomembna mesta so tudi univerzitetno mesto Tartu, industrijsko
obmejno mesto Narva in obmorsko mesto Pärnu.
Kot v ostalih severnih državah je tudi v Estoniji dolžina dneva in noči precej različna v letnih
časih. Najdaljši poletni dan je dolg 19 ur, medtem ko je najkrajši zimski dan dolg le 6 ur.
21
Klimatski pas je prehodno območje med oceanskim in celinskim podnebjem. Nebo je oblačno
skoraj polovico leta. Padli dež se pretaka po sedem tisoč rekah in potokih v morje. Nekaj vode
se zadržuje v močvirjih, ki zavzemajo eno petino države. Ima več kot 1.200 naravnih jezer, ki
prekrivajo pet odstotkov njene površine. Največje med njimi je jezero Peipus, ki na vzhodu
meji z Rusijo. Skoraj polovica države je prerasla z gozdom (bor, smreka in breza). Poleg
gozdov ima Estonija precej podeželja, ki je relativno ravno. Skoraj dve tretjini ozemlja ležita
na manj kot 50 m nadmorske višine. Najvišja točka je Suur Munamägi (317 m) na jugu
države. Ima 3.794 km obale in okoli 1.500 otokov, večina je majhnih, dva pa sta dovolj
velika, da sta poseljena – Saaremaa in Hiiumaa (Taylor, 2007).
Tradicija, ki jo ohranjajo Estonci, so glasbeni in plesni festivali. Zaradi tesne povezanosti s
tradicionalno glasbeno kulturo nepretrgoma prirejajo nastope s folklorno glasbo in poezijo.
Največji glasbeni festival All Estonia Song Festival se zgodi vsakih pet let (Gauldie, 2006).
Tipična estonska hrana je črni kruh, svinjsko meso, krompir, korenje in mlečni izdelki. Glavni
obrok po večini vsebuje kuhan krompir s kislo smetano, narezano korenje in kumare, cvetačo
ali gobe. Pomladi in poleti je na jedilniku sveža hrana – sadje, zelišča, zelenjava in ribe.
Pozimi jedo jeseni pripravljeno hrano, kot je marmelada, vloženo sadje in zelenjava. Čeprav
imajo veliko obale, se ribe ne pojavljajo kot glavna jed. Večinoma jih prekadijo ali posušijo.
Take postrežejo s kuhanimi jajci, maslom in črnim kruhom. Radi jih primešajo k solatam ali
namazom iz kisle smetane. Kot sladico Estonci radi postrežejo sladki puding. Priljubljena
pijača je pivo, vina skorajda ne pijejo, saj ga morajo uvažati. Govorijo ugrofinski jezik, ki je
zelo podoben finščini. So zadržani in vljudni ljudje. Njihovo zadržano obnašanje bi lahko
pojasnilo vladanje različnih držav, ki so zatirale Estonce skozi zgodovino (Gauldie, 2006).
3.2 ESTONSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST
Vir estonske ljudske literature je tako kot drugje po svetu ustno izročilo. Prvi, ki je v Estoniji
zbiral in zapisal stare zgodbe, je bil estonski pisatelj Friedrich Reinhold Kreutzwald (1803–
1882). Knjiga z naslovom Eesti rahva ennemuistsed jutud [Stare estonske pravljice] je izšla
leta 1866 v Helsinkih.
V začetku 19. stoletja se je v Estoniji pojavila mladinska literatura, ki je temelji na verski,
moralni in didaktični vsebini. Veliko mladinske literature je bilo prevedene. Prvi, ki so se
začeli zanimati za pisanje mladinske literature, so bili duhovniki in šolski učitelji. Vsebine so
vzgajale k pobožnosti, ubogljivosti in zvestobi. Mladinska literatura se obravnava kot orodje
za izobraževanje.
22
Prvi šolski učbenik je objavil župnik Carl Körber (1802–1883) z naslovom Karjalaste
luggemisse ramat [Abecednik za pastirje] leta 1849.
Pisatelj in folklorist Juhan Kunder (1852–1888) je leta 1885 objavil Kalevipoega v otroški
verziji. Kalevipoeg1 je ep, ki govori o velikanu, ki se je boril z ostalimi velikani v imenu
svojega naroda.
Prva estonska otroška revija Lasteleht [Otroško glasilo] je bila prvič objavljena leta 1901.
Vsebovala je verske in komercialne vsebine, pedagoške nasvete, ljudske pripovedke in pesmi
ter dramatiko za otroke.
Estonski pisatelj Oskar Luts (1887–1953) je med letoma 1912 in 1913 objavil Kevade
[Pomlad], ki je postala ena večjih uspešnic v estonski mladinski književnosti. Kmalu se je
zgodba pojavila v filmu in baletu. Knjiga je na seznamu estonske bralne značke.
V času neodvisnosti Estonije (1918–1940) se je začela razvijati nacionalna kultura. Otroška
literatura je postala bolj zabavna, pisana z otroškega vidika, s pozitivnim pogledom.
Pojavljale so se teme, povezane z naravo, zgodovino in otroškim svetom. Nekateri avtorji2
tistega časa so: Ernst Enno, Jaan Oro, Jüri Parijõgi, Marta Sillaots in Irma Truupõld.
Med okupacijo Estonije (1940–1941 in 1944–1991) je mladinska književnost govorila o
vojnih herojih, gradbenih delih, sovjetskem domoljubju in prijateljstvu med narodi. Otroške
knjige so bile bolj kontrolirane kot knjige za odrasle, z namenom vzgoje mlade generacije.
Življenje v šoli je postalo bolj pomembno kot življenje doma. Otrok je postal državljan.
Avtorji obdobja med okupacijo Estonije so: Lall Kahas, Felix Kotta, Ralf Parve, Holger Pukk,
Leida Tigane.
Po letu 1950 se je v mladinski literaturi uporabljal otroški način mišljenja, ki vsebuje bolj
optimistični pristop. Knjige ponujajo široko izbiro avantur, iger, detektivk, preko katerih
otroci dobijo veliko informacij o naravi, zgodovini, tehnologiji, psihologiji in etničnih
vrednotah. V tem obdobju so delovali avtorji: Holger Pukk, Jaan Rannap, Eno Raud in Heino
Väli.
1Lastno ime junaka, ki nastopa v epu, zato ga ne prevajam.
2Oznaka avtorji vključuje tudi ženske avtorice. Za to obliko sem se odločila zaradi boljše preglednosti in pravila,
da se moška oblika uporablja, če je vključen vsaj en moški predstavnik.
23
Po letu 1970 se je v pravljicah omenjalo dobro in zlo, moč in duh, modrost, spomin in narava.
Delujoči avtorji tega obdobja so: Vladimir Beekmann, Manivald Kesamaa, Leelo Tungal,
Ellen Niit in Hando Runnel.
V osemdesetih letih je mladinska literatura omenjala različne poglede na življenje, spomine
na preteklosti in upiranje ruski politiki. Avtorji v tem obdobju so: Lehte Hainsalu, Heino
Jõgisalu, Meri-Liis Laherand, Mihkel Mutt, Hando Runnel, Rein Saluri in Tiia Toomet.
Z začetkom 21. stoletja estonsko mladinsko književnost zaznamuje prihod novih avtorjev
(Heljo Mänd, Peeter Sauter). Mladinska literatura vsebuje teme o sodobnih problemih;
problemi mladostnika, zloraba drog, iskanje samega sebe, potreba po neodvisnosti. V prozi še
vedno dominirajo pravljice. Govorijo o čudežih in čarovniji, nadnaravnih dogodkih. V
mladinskih knjigah se pojavlja tema prijateljstva, ki nudi oporo, živalski karakterji in
avanture.
Estonska mladinska književnost se v današnjem času še širi preko založnikov, tekmovanj,
nagrad in nacionalnih kooperacij.
Organizacija, ki deluje pri združevanju knjig in otrok ter podeljuje nagrade v mladinski
književnosti IBBY (The International Board on Books for Young People), je bila ustanovljena
v Švici leta 1953. Namen organizacije je spodbujati mednarodno razumevanje preko
mladinske književnosti, omogočiti otrokom dostop do knjig visoke kakovosti, spodbujati
izdajo kakovostnih knjig na področju mladinske književnosti, usposabljanje tistih, ki delajo z
otroki, spodbujati raziskave in znanstvena dela s področja mladinske književnosti.
Organizacija IBBY je v Estoniji prvič ustanovila podružnico leta 1993. Ponovno jo je
vzpostavila leta 2003.
V okviru IBBY organizacije vsako leto poteka podeljevanje različnih nagrad. Ena od teh se
imenuje IBBY Honour list [IBBY častna lista], ki vsebuje seznam novo objavljenih knjig,
pisateljev, ilustratorjev in prevajalcev. Seznam predstavlja naslove najboljših mladinskih del,
ki so primerni za objavo po vsem svetu. Zagotavlja vpogled v različna kulturna, politična in
socialna okolja, v katerih živijo otroci. Seznam je tako najbolj razširjen in učinkovit način za
spodbujanje aktivnosti IBBY organizacije. Zadnji nastali seznam je bil objavljen leta 2012.
Leta 2010 pa so Estonci IBBY Častno listo osvojili na vseh področjih – avtorstva,
ilustratorstva in prevajalstva. IBBY častno listo za avtorja je prejela estonska pisateljica Leelo
Tungal (1947–) z objavljeno knjigo Seltsimees laps ja suured inimesed (2008), za ilustratorja
24
Urmas Viik (1961–), ki je ilustriral knjigo z naslovom Jöemehike (2010), in estonska
prevajalka ter urednica Leelo Märjamaa (1969–) za prevod knjige Tiiger virgub (2008)
(Järva, Krusten, Müürsepp, Ojala, Laanpere, Vallika, 2010).
25
4 RAZISKOVANJE PRAVLJIC
4.1 ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRAVLJIC
V evropskem prostoru je bilo sprva zaslediti navdušenje nad ljudskim pesništvom, kasneje se
je začela razvijati tudi ljudska proza (miti, legende, pravljice, pripovedke,). Najbolj
izpostavljene so bile pripovedke in pravljice.
Leta 1550 je v Benetkah izšla zbirka pripovedi Prijetne noči (La piacevoli notti), ki jo je
Giovan Francesco Straparola povzel iz ljudskega izročila. Med letoma 1634 in 1636 je v
Neaplju izšel Pentameron (Il Pentamerone) Giambattista Basileja. Basile v svoji zbirki ohrani
najstarejšo do sedaj znano obliko pravljice, ki jo je bogato okrasil in dodal malce ironije ter
humorja. Prva zbirka pravljic za otroke francoskega pisatelja Charlesa Perraulta Histoires ou
contes du temps passé: Contes de ma mère I'Oye [Zgodbe in pravljice iz preteklosti: Pravljice
moje mame I'Oye] je izšla leta 1697. Njegov slog je preprostejši, zvestejši ljudskim
izvirnikom. V 18. stoletju so nastajale vilinske zgodbe, ki so jih ustvarjale dame francoskega
dvora. Takrat je izšla zbirka avtorja Jeana Antoinea Gallanda (1646–1715) Tisoč in ena noč
(1704–1712) (Les milles et une nuit), ki je doživela velik uspeh. Po izdani zbirki je sledil velik
vzpon psevdoorientalskih zgodb. Konec stoletja, kot nasprotje oziroma vračanje k ustnemu
izročilu, je izšla zbirka Nemške pravljice (1782–1786) avtorja Johana Karla Augusta Musäusa
(Goljevšček, 1991).
V obdobju romantike (19. stoletje), natančneje v letih 1812–1815, je izšla zbirka Jakoba in
Wilhelma Grimm Grimmove pravljice (Kinder- und Hausmärchen). S to zbirko pravljice
postanejo del literature in predmet znanosti. Brata Grimm sta zbirala, raziskovala in objavljala
ljudska besedila. Začela sta se spraševati o izvoru, bistvu in funkcijah ljudskih besedil. Zanju
so bile ljudske pravljice »pozabljeni miti«, ki ohranjajo vrednote prednikov. Ljudsko besedo
sta želela ohraniti čim bolj pristno, vendar sta jo vseeno zapisovala po svojem namišljenem
idealnem pramodelu. Kasneje so njun pramodel zavrgli in dokazali, da sta razvila lasten jezik
in stil in tako ustvarila poseben tip književne pravljice (Goljevšček, 1991).
Leta 1875 je Giuseppe Pitrè izdal Fiabe, novelle e racconti popolari siciliani [Pravljice,
kratke zgodbe in ljudske pripovedke iz Sicilije], pomembno zbirko pravljic, legend, pesmi, šeg
in navad v sicilijanskem narečju. Zbirka združuje bogato tradicijo vzhoda z evropskimi
motivi. Jack Zipes jih ocenjuje za pomembnejše kakor Grimmove pravljice, ker so vsebinsko
26
zelo bogate, pripovedovali pa so jih nepismeni, kultivirani ljudski pravljičarji. V Veliki
Britaniji je med letoma 1889 in 1910 Andrew Lang izdal zbirko Fairy Books [Pravljične
knjige]. Leta 1890 je Joseph Jacobs izdal angleške ljudske pravljice English Fairy Tales
[Angleške pravljice], dve leti kasneje pa keltske ljudske pravljice Celtic Fairy Tale [Keltske
pravljice]. Zelo pomembna je tudi zbirka ruskih pravljic Aleksandra Nikolajeviča Afanasjeva,
ki je bila izdana v osmih knjigah v letih 1855–1863 (Lüthi, 2011).
Z razporejanjem in klasifikacijo literarnega gradiva se začne znanstveno preučevanje pravljic
in oblikovanje različnih teoretičnih pristopov. Avtor prve najbolj uporabljene klasifikacije je
Antii Aarne (The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography, 1910),
utemeljitelj finske šole, ki je zagovarjala, da ne moremo spoznati zgodovine pravljic, dokler
se ne razišče vsak pravljični tip posebej. Ruski raziskovalec Vladimir Propp (1928, v slov.
2005) je pravljice preučeval z oblikovne plati, zato so ga zanimale le-te v pravem ali ožjem
pomenu. Po njegovem mnenju niti siže niti motiv ne določata strukturne enotnosti pravljice.
Pravi, da so konstantni elementi v pravljici funkcije delujočih oseb. Teh funkcije je 31 in vse
si sledijo po logičnem zaporedju in vsako funkcijo je treba gledati v povezavi s celoto.
Morfologija pravljice je izšla leta 1928, sovjetska literarna znanost pa je ni sprejela, saj
problematika oblikoslovja ni bila uporabna za ideološko-politične namene. Očitali so mu
formalizem, premalo zgodovine in nepartijskost. Delo je bilo ocenjeno kot politično
neprimerno. Trideset let kasneje je bilo delo sprejeto kot vzor za strukturalno analizo na
področju folkloristike. V dialogu z Vladimirjem Proppom (1928, v slov. 2005) je francoski
antropolog Claude Lévi-Strauss (1908–2009) oblikoval svojo teorijo, ki jo je posvetil
preučevanju mita. Mit ima zanj skrbno izdelan sistem, ki omogoči človeku, da si svet razloži
in naredi obvladujočega. Ne zanimata ga pravljica in mit, zanima ga preučevanje strukture
mitičnega načina mišljenja (Goljevšček, 1991).
Goljevščkova pravi: »Mit je torej predvsem logični instrument za premagovanje protislovij;
deluje tako, da protislovja, ki se izključujejo med seboj nenehoma posreduje, jih nadomešča z
novimi in drugačnimi v nekakšnem spiralastem gibanju tako dolgo, da ustvari novo stanje, v
katerem je prejšnje izključevanje premagano. Zato je mit zmeraj dvoumen, zmeraj je združitev
dveh razsežnosti: je historična pripoved o preteklosti, o tem, kar je bilo, ki pa ima namen, da
razloži in utemelji sedanjost oz. prihodnost« (Goljevšček, 1991, str. 20–21).
Preučevanju forme se je posvetil švicarski raziskovalec Max Lüthi (1947, v slov. 2011).
Pravi, da posebnost pravljice ni govorjenje o čudežih, ampak v načinu uporabe motivov.
27
Vsebine pravljic so vsesplošne, vendar spremenjene v skladu s strukturo pravljice. Meni, da
so delo visoke umetnosti, ki so bile pisane za preprosto ljudstvo. V javnost so jih širili
svečeniki in vrači, s pripovedovanjem so se spreminjale, dokler niso izoblikovale svoje
umetniške forme. Lüthijeva teorija je ena bolj prepoznavnih v današnjem svetu (Goljevšček,
1991).
Če so na eni strani preučevali obliko, so se na drugi strani raziskovalci ukvarjali z vsebino. Z
raziskovanjem vsebine se je ukvarjal psiholog Bruno Bettelheim. Zanj so pravljice vzgojno
sredstvo, ki otroku pomaga, da se pravilno odzove na najvažnejše stiske v življenju. Cilj je
uresničen tako, da se v njih močno poudarja razlika med dobrim in zlim, krepkost na koncu
vedno zmaga, zlo pa je ponižano in pregnano. Ne poda cilja, odločitev oziroma zaključek si
otrok zamisli sam. So preproste, intimne, optimistične, posredujejo gotovost, zaupajo v
prihodnost in zaupajo v srečen izhod iz težav, pravljica brez srečnega konca naj ne bi bila
pravljica (Goljevšček, 1991).
Na začetku 19. stoletja so se pravljice uveljavile kot mladinska literatura. Tako so se o
njihovem pomenu začeli spraševati pedagogi, ki so v ospredje postavljali vzgojo in
socialno-politično funkcijo. Pedagoge je motila krutost, človeške žrtve, ubijanje,
izpostavljanje otrok, krute kazni. Sledilo je nezadovoljstvo, zaradi katerega so morali številne
pravljice odmakniti iz šolskih beril. Pedagogi in pedopsihologi kljub vsem kritikam in
spremembam menijo, da so pravljice vzgojno sredstvo. Goljevščkova zapiše: »Razvojna
stopnja, na kateri otroci sprejemajo pravljice, je označena kot ″magično″ življenjsko obdobje,
ko sta otrokov in pravljični način dojemanja vzporedna: ni jasne ločitve med čudežnim in
realnim, otrok ne dojema realnosti po njenih stvarnih razsežnostih, ampak povezano s svojimi
željami in potrebami« (Goljevšček, 1991, str. 33).
»Pravljice so umetniško delo, zato je vsaka razlaga nujno enostranska in njihovega bogastva
ne more izčrpati. V celoti pa se naše vedenje o pravljicah kljub vsemu širi in poglablja«
(Goljevšček, 1991, str. 35).
28
4.2 RAZISKOVANJE PRAVLJIC NA SLOVENSKEM
Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je med prvimi, ki je v 17. stoletju na slovenskem pisal o
bajeslovju, v Slavi vojvodine Kranjske (1689).
V času romantike je bilo zanimanje za poezijo večje kot za prozo. Valentin Vodnik (1758–
1819) je v svojih pesmih, učbenikih in poučnih sestavih zbral veliko ljudskih pesmi in
bajeslovnega ljudskega izročila.
Eden prvih zapisovalcev ljudskega pripovedništva je bil gorenjski župnik Matevž Ravnikar –
Poženčan (1802–1864). Zbrana gradiva je objavil v časopisu Danica Ilirska (1842), Novicah
(1846), Slovenskem glasilu (1859). Ostalo neobjavljeno gradivo pa je ohranjeno v rokopisu v
Narodni univerzitetni knjižnici.
Prvi, ki je sledil narodnemu preporodu, je bil duhovnik in pisatelj Urban Jarnik, ki je s
pesnikom in pisateljem Janezom Primicem pozval k zbiranju ljudskega izročila.
Med letoma 1887 in 1902 je na Dunaju izhajalo delo Die österreichisch-ungarische
Monarchie in Woer und Bild [Avstro-Ogrske monarhije], kjer so bili predstavljeni vsi narodi,
živeči znotraj meja takratne Avstro-Ogrske. Slovenci so obravnavani v štirih knjigah. O šegah
na Koroškem sta pisala utemeljitelja koroškega narodopisja Franz Franzisci in Rudolf Waizer.
O kranjskem ljudskem izročilu, pripovedkah in pravljicah ter vražah je pisal Wilhelm
(Viljem) Urbas. O Kočevju je pisal Karl Julius Schörer, primorsko je predstavil Franc
Coronini - Cronberg, o Porabskih Slovencih pa je pisal Valentin Bellosics.
O verovanju in vraževerju slovenskega ljudstva sta pisala Josip Pajek in Ivan Navratil. Pajek
je v knjigi Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev (1884) pisal o starih verovanjih,
pripovednem izročilu. Ivan Navratil pa je objavil Slovenske narodne vraže in prazne vere
(1885).
Prvi fonetično natančen zapisovalec na področju ljudskega pripovedništva je bil slovenski
jezikoslovec in pesnik Matija Valjavec (1831–1897). Nekaj zapisanih pravljic in pripovedk iz
Varaždina je leta 1858 objavil njegov učitelj filolog Fran Milkošič (1813–1891).
Prvo pregledno zbirko slovenskih bajk in pripovedk Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva
(1930) je objavi germanist Jakob Kelemin (1882–1957). Slovenske mitološke like je razdelil
v pet skupin. Med njimi omenja: Petra Klepca, Pehto, Vampirje, Jago babo, Perico, Lepo
Vido, Kralja Matjaža, Martina Krpana itd.
29
Organizirano znanstveno raziskovanje ljudskega izročila, slovstva in šeg se je na pobudo
Ivana Grafenauerja začelo leta 1947 z ustanovitvijo Komisije za slovensko narodopisje. Leta
1951 se Komisija preimenuje v Inštitut za slovensko narodopisje. Arhiv je nastajal z
objavljenimi študijami avtorjev, kot so: Ivan Grafenauer, Niko Kurent, Vilko Novak, France
Kotnik in Milko Matičetov.
Leta 1982 je Alenka Goljevšček objavila doktorsko disertacijo v knjigi Mit in slovenska
ljudska pesem, kjer je iskala vzporednice z ljudskimi pesmimi in šegami, religijo, socialnimi
in ekonomskimi odnosi. V delu Med bogovi in demoni iz leta 1988 je predstavila pustne šega,
zelenega Jurija, kresnice, Pehtro babo, sojenice in rojenice, vilinska bitja, vile, povodnega
moža, kačjo kraljico, škrate, velikane, coprnice, volkodlake, vampirje in hudiča.
Monografijo Slovenska mitologija in verovanja je leta 1991 objavil Damjan J. Ovsec.
Monografija posreduje celosten pregled mitologije slovenskih ljudstev. Obsežnejše
primerjave je objavila Mirjam Mencej v monografskih študijah Vodi v predstavah starih
Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti, Gospodar volkov v slovenski mitologiji.
Raziskovala je mite, stare verske predstave v ljudskem pesništvu, pripovedništvu, jeziku in
šegah (Kropej, 2008).
4.3 TEORIJE ANALIZE LJUDSKIH PRAVLJIC
V Oxfordovem priročniku pravljic, ki ga je uredil Jack Zipes,so navedeni teoretični pogledi
raziskovanja modelov ljudskih pravljic.
Teorije (Blažić, 2008):
4.3.1 Folkloristična teorija
Glavna predstavnika sta finski znanstvenik Antti Aarne (1867–1925) in ameriški raziskovalec
Stith Thompson (1885–1979). Thompson je eden vodilnih znanstvenikov na področju
ljudskega izročila. Njegova najbolj znana knjiga je Motif-Index of Folk-Literature, ki jo je
začel objavljati med letoma 1932 in 1937. Kot osnova mu je služil indeks motivov finskega
folklorista Antti Aarneja, prvič objavljen leta 1910, ki ga je Thompson prevedel leta 1928 in
mu dodal nove motive ter podmotive. Razširjena različica je izšla leta 1961 in je znana kot
Aarne-Thompson indeks ali AaTh ali krajše AT. Leta 2004 je nemški znanstvenik Hans-Jörg
Uther indeks dopolnil z izdajo knjige The Types of International Folktales: A Classification
and Bibliography. Ta se odslej imenuje Aarne-Thompson–Uther ali ATU-sistem.
30
Folkloristična teorija je bila predmet številnih kritik. Očitano ji je bilo le naštevanje motivov,
ne pa tudi njihova razlaga. Za osnovno analizo motivike je aplikacija teorije primerna za
ljudsko slovstvo, ne glede na to, ali gre za prozo ali poezijo. Številni motivi ali motivne
prvine so se samostojno razvijali v različnih kulturah in so se jim kulturno prilagajali.
Različice istega motiva lahko najdemo v različnih zvrsteh ljudskega izročila – poeziji, prozi in
dramatiki, najdemo pa jih tudi v različnih kulturah.
4.3.2 Strukturalistična teorija
Teorija je značilna za ruskega formalista Vladimirja J. Proppa, ki je leta 1928 (v slov. 2005)
izdal knjigo Morfologija pravljice. Bistvo Proppove teorije je, da poleg enaintridesetih funkcij
nastopajočih oseb (stalnic v ljudskih pravljicah in odnosa posameznih stalnic), ki se pojavljajo
v skoraj vsaki ljudski pravljici, nastopa tudi sedem likov v pravljici (pošiljatelj, prejemnik,
subjekt, objekt, pomočnik, nasprotnik in lažni junak). Propp je kot predstavnik ruskega
formalizma ugotovil nekaj stalnih in nekaj spremenljivih sestavin v modelu ljudske pravljice.
Stalne sestavine je poimenoval dejanja ali funkcije, ki so nespremenljive in jih je
enaintrideset. Nestalne sestavine so nosilci ali liki v pravljicah, ki se spreminjajo in
uresničujejo funkcije. Teh je skupno sedem. Ugotovil je, da je za preučevanje ljudskih
pravljic izjemno pomembno:
1) KAJ (dejanje, aktivnost) delajo liki v pravljicah,
2) KDO (osebe, vršilci dejanja) dela in
3) KAKO (način dejanja).
Propp je na osnovi pripovedi in pojavljanju ključnih dogodkov pokazal shematičnost modela
ljudske pravljice, ki ga imenuje čarobna pravljica. Odkril je nespremenljivost enaintridesetih
funkcij (sestavnih delov ali dejanj nastopajočih oseb v pravljici), linearno zaporedje funkcij in
število sedmih spremenljivih vlog, razdeljenih med konkretnimi osebami v modelu ljudske
pravljice.
4.3.3 Literarna teorija
Literarna teorija je pristop švicarskega strokovnjaka Maxa Lüthija s knjigo Europian folk
tales: the form and structure iz leta 1987. Slovensko javnost je z literarno teorijo Maxa
Lüthija seznanila znanstvenica Marjana Kobe v monografiji Pogledi na mladinsko književnost
iz leta 1987. Njegovih pet značilnosti je dopolnila z dodatnima dvema (enodimenzionalnost,
31
površinskost, abstraktnost, izolacija in univerzalna povezanost, sublimacija in vsevključenost)
in jih tako prilagodila v sedem značilnosti modela ljudske pravljice:
– tipičen začetek (nekoč davno, pred davnimi časi, enkrat) in zaključek (in potem sta
živela srečno do konca svoji dni);
– nedoločen čas (nekoč, pred davnimi časi) in kraj (nekje, za devetimi gorami, za
devetimi vodami, v gozdu, v gradu);
– literarni liki (kralj, kraljica, princ, princesa, kmet, pastir, deklica);
– moralna osnova (dobro, zlo);
– zgradba dvojnosti (dva brata, dve sestri) ali trojnosti (trije brati, tri hčerke; trikrat, tri
vile, trije grahi, tri želje, tri peresa);
– čarobni predmeti (besede, prstan);
– enodimenzionalnost.
Njegova definicija modela ljudske pravljice, v kateri pravi, da je pravljica nerealna, ampak ni
neresnična, je tudi predmet znanstvenih vprašanj, kar pomeni, da je dogajanje v pravljicah
nerealno glede na stvarnost, vendar je resnično glede na literarno stvarnost. Kategorijo
enodimenzionalnosti (dogaja se na eni ravni) so sprejeli vsi znanstveniki, kar pomeni, da je
celotno dogajanje (čas, prostor, osebe, predmeti) na ravni čudeža. Primer enodimenzionalnosti
iz ljudske pravljice Rdeča kapica J. in W. Grimma: Rdeča kapica se ne začudi, ko sreča
volka, z njim se pogovarja. To pomeni, da se zgodba dogaja na ravni čudeža. Razlika med
modelom ljudske pravljice, kjer se vsa zgodba dogaja v eni dimenziji, in modelom sodobne
pravljice je torej v tem, da se v sodobni pravljici zgodba najpogosteje dogaja na dveh ravneh
ali na dveh dimenzijah – doživljajski in domišljijski oziroma realni in fantastični. V modelu
ljudske pravljice pa ostaja le na fantastični ravni oziroma ravni čudeža.
4.3.4 Psihoanalitična teorija
Pri tej teoriji je najbolj znan pristop Bruna Bettelheima, na katerega je imel velik vpliv
Sigmund Freud. Psihoanalitični pristop je Bettelheim uporabil v knjigi Rabe čudežnega
(1976, v slov. 1999 in 2002). Knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem, teoretičnem, delu
Bettelheim predstavlja svojo psihoanalitično teorijo na modelu ljudske pravljice. V drugem,
praktičnem, delu aplicira teorijo na model ljudske pravljice (Janko in Metka, Rdeča kapica,
Jakec in fižolovo steblo/Jakec in čarobni fižol, Sneguljčica, Zlatolaska in trije medvedki,
Trnuljčica, Pepelka) in na motivno-tematski sklop ljudskih pravljic o živalskem ženinu.
Njegova ključna misel je, da model ljudske pravljice omogoča psihoanalitični vpogled v
32
globlji smisel življenja. Model ljudske pravljice, ki predstavlja zgoščene človeške izkušnje,
kratko, jedrnato in premočrtno obrušene pravljice v tisočletjih nastajanja skozi številne ustne
in pisne različice, omogoča, da mladi bralci na simbolni ravni izživijo svoje notranje
probleme. Načrtno se je osredotočil le na raziskovanje modela ljudske pravljice, ki omogoča
otroku podoživljanje in izživljanje tudi negativnih čustev na simbolni ravni. Meni, da so
klasične avtorske ali sodobne pravljice depresivne, imajo odprt zaključek, kar otroku ne daje
občutka varnosti. Ljudske pravljice imajo odkrite in skrite pomene, otrok intuitivno doživlja
in podoživlja njihov skrit pomen, ki mu omogoča katarzo določenega notranjega problema.
S psihoanalitičnimi pristopi se je ukvarjal tudi švicarski znanstvenik Carl Gustav Jung (1875–
1961), ki je analiziral arhetipe v pravljicah.
4.3.5 Sociološka teorija
Pri sociološkem pristopu se omenja Jacka Zipesa (1937), ki je objavil številne knjige o
zgodovini ljudskih pravljic, teorijah modela in poglobljene interpretacije o ljudskih in
avtorskih pravljicah ter njihovih filmskih predelavah. Ob izidu svoje prve znanstvene knjige
Breaking the Magic Spell: Radical Theories of Folk and Fairy Tales (1979) je svojo teorijo
imenoval socialni darvinizem. Na področju preučevanja pravljic je dodal potrebno
znanstvenost in sociološki kontekst – vpliv časa in prostora. Meni, da so pravljice
internacionalne oziroma univerzalne (nedoločen čas in prostor, brez imena) in nacionalne po
drugi strani, ker izražajo določeno kulturo, čas in prostor.
Zipes pravi, da so v literarni zgodovini darvinsko preživeli le tisti motivi, ki so ohranili svoje
elementarno bistvo in so se hkrati prilagodili času in prostoru oziroma kulturi. Pravi, da je na
svetu okoli 50–75 pravljičnih motivov. Ostali naj bi bili le različica istega motiva, ki so se
ohranili le zato, ker se dotaknejo instinkta. Pravljični motivi so potrebovali nekaj stoletij
razvoja, da so dobili osnovno pravljično obliko, ki se potem replicira. Zipesa zanima moralna
stran pravljic, odnos elita – ljudstvo, moški – ženske, nadrejeni – podrejeni. V modelu ljudske
pravljice so na simbolni ravni ubesedeni konflikti in njihove rešitve.
4.3.6 Feministična teorija
Feministični pristop ima tri predstavnice, in sicer ameriško znanstvenico Mario Tatar (1945)
(The hard facts of the Grimms´ fairy tales, 2003), britansko mitologinjo Marino Warner
(1946) (Form the Beast to the Blonde: On fairy tales and their tellers, 1994) in ameriško
psihoanalitičarko Clarisso Pinkolo Estés (1945) (Woman who run with wolves, 1993; v slov.
2003). Estésina teorija je dopolnjevane dveh teorij, Jungove arhetipske teorije in feministične
33
teorije. Ob študiju Jungovih arhetipov je spoznala, da se določeni arhetipi ponavljajo
predvsem pri ženskah v smislu izkoriščanja ženske duševnosti. Raziskovala je arhetip divje
ženske oziroma vzroke in posledice zatajevanja ženske identitete ter njeno podrejanje
moškim.
4.3.7 Poststrukturalistična teorija
Poststrukturalistična teorija švedske znanstvenice Marie Nikolajeve (1995) pri raziskovanju
pravljic združuje dve teoriji, strukturalistično in psihoanalitično. Osnovo predstavlja teorija
Vladimirja Proppa, na kateri temelji zgradba pripovedi – osnovna dihotomija ali nasprotje ter
manko ali zapolnitev manka. V teoriji poudarja nasprotja (manko – zapolnitev, prepoved –
kršitev, spopad – zmaga, dobrodejen – škodljiv, duh – materija, pomočnik – nasprotnik,
dajalec – prejemnik, prihod – odhod). Subjekt (junak) želi objekt (kraljično), to je formula, na
kateri temelji pripoved. Proppova strukturalistična teorija temelji na temeljnem nasprotju
manko – zapolnitev manka. Druga teorija pa je teorija J. Greimasa, ki pravi, da pravljica
temelji na nasprotju hoteti – morati. Propp in Greimes s strukturalistično teorijo predstavljata
le gradbeno orodje, ki ga dopolnjuje arhetipska teorija C. G. Junga. Ta pravi, da je začetek
pravljice v harmoniji, jedro je kaos in zaključek nova harmonija. Vse to je v skladu z
Jungovim potovanjem junaka/junakinje in fazami v zrelostnem razvoju od začetne separacije,
osrednje iniciacije do sklepne individualizacije.
34
5 HANS-JÖRG UTHER
5.1 ŽIVLJENJE IN DELO HANSA-JÖRGA UTHERJA
Hans-Jörg Uther, rojen leta 1944, je profesor nemške literature na univerzi v Duisburgu –
Essnu. Je pomemben znanstvenik na področju tradicije in ljudske književnosti, s posebnim
interesom za zgodovinske in primerjalne študije. Uredil je že več kot 50 knjig o ljudskih
pripovedkah in legendah, med njimi tudi pravljice bratov Grimm (1996, 2004) in je avtor
številnih člankov.
Uther je leta 2004 izdal knjigo The Types of International Folktales: A Classification and
Bibliography ali ATU tipi, ki temelji na sistemu Aarne/Thompson (Kinnes, 2011).
5.2 THE TYPES OF INTERNATIONAL FOLKTALES: A
CLASSIFICATION AND BIBLIOGRAPHY, 2004
SLIKA 2: Naslovnica prve knjige The Types of International Folktales: A Classification
and Bibliography (2004)
35
SLIKA 3: Naslovnica druge knjige The Types of International Folktales: A Classification
and Bibliography (2004)
SLIKA 4: Naslovnica tretje knjige The Types of International Folktales: A Classification
and Bibliography (2004)
Vir: http://www.folklorefellows.fi/?page_id=103.
Knjiga je sestavljena iz treh delov, ki govorijo o internacionalnih tipih pravljic ali ATU tipih
(ATU za Aarne/Thompson/Uther). Knjigi je dodal številne dodatke in inovacije, s katerimi je
poskušal urediti pomanjkljivosti kataloga Aarne/Thompson. ATU-sistem vsebuje velik nabor
mednarodnih tipov pravljic, ki se hitro locirajo. Je bibliografsko orodje z opisom vsakega tipa,
teksti in objavljenimi raziskavami (Kinnes, 2011).
36
Hans-Jörg Uther: The Types of International Folktales: A Classification and
Bibliography. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2004
Enciklopedično delo je monografija v treh delih nemškega znanstvenika Hansa-Jörga Utherja
z naslovom: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography.
Monografija se v strokovnem žargonu imenuje ATU-sistem in temelji na monografijah Antti
Aarneja (Antti Aarne: The Types of Internationale Folktales: A Classification and
Bibliography. Helsinki: The Finnish Academy of Sciance and Letters, 1910, 1961) in Stith
Thompsona (Stith Thompson: Motif-Index of Folk-Literature. A Classification of Narrative
Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Mediaeval Romances, Exempla, Fabliaux,
jest-Books and Local Legends. Rev. & enlarged ed. 6 vols. Bloomington, Indianapolis.
Indiana University Press, po letu 1997) (Blažić, 2009).
H. J. Uther je v tridelni monografiji dodal še 250 novih tipov pravljic. V prvem delu so poleg
uvoda prikazani različni tipi pravljic, in sicer živalske, čarobne, religiozne in realistične (str.
619). V drugem delu najdemo naslednje vrste/tipe pravljice: neumni velikan, anekdote in
smešnice ter formula zgodbe (str. 536). V tretjem delu so dodatki (str. 285), ki omogočajo
lažje iskanje pravljičnih vrst/tipov in/ali motivov. Obsežna monografija omogoča hitro iskanje
določenega tipa pravljice, sorodnih pravljičnih tipov in daje zgodovinsko ter primerjalno
orientacijo. Monografija je odličen vir informacij za nadaljnje, tudi primerjalno, raziskovanje
svetovnih pravljičnih tipov in motivov (Blažić, 2009).
37
6 VLADIMIR JAKOVLJEVIČ PROPP
6.1 ŽIVLJENJE IN DELO VLADIMIRJA J. PROPPA
Vladimir Propp (29. 4. 1895–22. 8. 1970) se je rodil in izobraževal v St. Peterburgu, kjer je
diplomiral iz filologije. Kasneje se je osredotočil na preučevanje folkloristike. Z Morfologijo
pravljice (1928) je želel pokazati, da je vse ljudske pravljice mogoče strukturirati v eno
obliko. Ker je bil nezadovoljen s klasifikacijskim sistemom Arne–Thompson indeks, je
predlagal drugačen sistem preučevanja preko elementov, ki jih je poimenoval funkcije.
Morfologija pravljice je na zahodu postala znana šele s Claudom Levi-Straussom, ki je
kritiziral Proppovo delo. Leta 1948 z drugimi sovjetskimi znanstveniki postane tarča kritik. Z
Morfologijo pravljice so mu pripisali pretiran formalizem (Kononenko, 2004).
Propp je bil ruski filolog in strukturalist, ki je analiziral osnovne komponente ruskih
pripovedk, da bi našel njihove najosnovnejše elemente. Za raziskovanje pripovednih struktur
je uporabil formalistično metodo. Formalisti analizirajo strukturo stavka tako, da ga razdelijo
na posamezne elemente ali morfeme. Propp to metodo uporabi pri analizi ljudske pravljice.
Kljub kritikam je Proppova Morfologija pravljice postala svetovno znana in je vplivala na
literarne študije, antropologijo in semiologijo. Vladimir Propp je leta 1970 umrl v Leningradu
(Olshansky, 2008).
6.2 MORFOLOGIJA PRAVLJICE, 2005
SLIKA 5: Naslovnica knjige Morfologija pravljice (2005)
Vir:
http://www.google.si/imgres?q=morfologija+pravljice&um=1&hl=sl&sa=N&biw=1280&bih
=709&tbm=isch&tbnid=CSvyVzv1l_hWcM:&imgrefurl=http://jakrs.si/baza_sofinanciran.
38
Knjiga Morfologija pravljice Vladimirja Jakovleviča Proppa je izšla leta 1928. Propp pri
preučevanju čudežne pravljice izhaja iz tega, da je pred zgodovinsko obravnavo pravljice
treba narediti njen strog sinhroni opis. Pri oblikovanju tega načela si je zadal nalogo, da
razkrije stalne prvine – elemente čudežne pravljice. Različice, ki jih je odkril Propp, ter
njihovo medsebojno razmerje v okviru pravljične kompozicije sestavljajo strukturo čudežne
pravljice. Pomen znanstvenega odkritja Vladimirja Proppa je postal očiten šele po tistem, ko
so v filoloških etnoloških znanostih uvedli metode strukturalne analize. Danes je ena najbolj
priljubljenih knjig na področju svetovne folkloristike (Meletinski, 2005).
Vladimir Propp: Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005(Blažić,
2005)
Knjiga Morfologija pravljice je bila prvič objavljena v ruščini 1928, v slovenščini pa leta
2005. Knjigo je prevedla Lilijana Dejak, avtorica slovenskega predgovora je Mojca
Schlamberger Brezar.
Bistvo Proppove teorije je, da je poleg enaintridesetih funkcij nastopajočih oseb (sestavnih
delov pravljic in odnosa posameznih sestavin), ki se pojavljajo v skoraj vsaki ljudski pravljici,
tudi sedem značilnih pravljičnih likov (pošiljatelj, prejemnik, subjekt, objekt, pomočnik,
nasprotnik, lažni junak). Propp je kot predstavnik formalizma ugotovil nekaj stalnih in nekaj
spremenljivih sestavin v modelu ljudske pravljice. Prve je poimenoval funkcije, ki jih je
enaintrideset in so nespremenljive, spreminjajo se le nosilci ali liki v pravljici, ki jih je sedem
in uresničujejo te funkcije. Ugotovil je, da je za preučevanje modela ljudskih pravljic izjemno
pomembno:
1) KAJ (dejanje, aktivnost) delajo liki v pravljicah,
2) KDO (oseba, vršilec dejanja) dela in
3) KAKO (način dejanja) dela.
Na začetku je Propp definiral, potem določil in na koncu abstrahiral pravljice, funkcije in like.
Prvič: pri določanju funkcij je potrebno odmisliti lik, ki to funkcijo opravlja. Določitev
funkcije je izražena s samostalnikom, ki izraža dejanje. Definiral je enaintrideset funkcij:
odhod, prepoved, kršitev, poizvedovanje, izdaja, prevara, pomoč, škodovanje, posredništvo,
39
odpor, odprava, preizkušnja, odziv, prejem, premik, spopad, označitev, zmaga, premostitev,
vrnitev, pregon, rešitev, prihod, zahteva, naloga, razrešitev, prepoznava, razkrinkanje,
preobrazba, kazen in poroka.
Drugič: dejanja ne moremo določiti zunaj konteksta pripovedi. Upoštevati je treba pomen
določene funkcije v zaporedju funkcij (npr. junak se ne more poročiti, potem pa se šele
roditi). Enake funkcije v različnem kontekstu imajo različen pomen, npr. poroka junaka z
junakinjo se razlikuje od poroke stranskega junaka s stransko junakinjo. Prva opomba znotraj
te točke je, da so funkcije osnovne sestavine pravljice, zato so stalne in nespremenljive prvine
pravljice, ne glede na to, kdo igra ali opravlja to funkcijo. Druga opomba je, da je število
funkcij v modelu ljudske pravljice omejeno na enaintrideset, zato so funkcije stalnice. Tretja
opomba je, da je zaporedje funkcij (nalog, vlog, dejavnosti, dejanj, delovanja) vedno enako.
V nadaljevanju študije je Propp zapisal, da je možno tudi združevanje funkcij; omeni, da vse
(ljudske) pravljice nimajo vseh funkcij, kljub temu pa je zaporedje stalno in se ne spremeni.
Nato razlaga pomen t. i. enotipskih pravljic, kar pomeni, da omenjene stalnice veljajo le za tip
ljudske pravljice, ne pa za drug tip npr. avtorske ali sodobne pravljice. Metoda njegovega
raziskovanja zgradbe je deduktivna, saj sklepa iz splošnega na posamezno. Na osnovi študije
stotih ljudskih pravljic, ki jih je poimenoval čarobne pravljice (enotipske), je izvajal ali
sklepal od gradiva (vzrok) k funkcijam (posledice).
Propp je v knjigi prikazal shematičnost modela ljudske pravljice, ki ga imenuje čarobna
pravljica, na osnovi sižeja (snovi) in s sintagmatskega vidika. Odkril je invariantno
enaintridesetih funkcij (postopkov/dejanj nastopajočih oseb v pravljici), linearno zaporedje
funkcij in število sedmih spremenljivih vlog, razdeljenih med konkretnimi osebami v modelu
ljudske pravljice.
6.3 FUNKCIJE LIKOV
Funkcije likov (Propp, 2005)
Funkcij likov v knjigi Morfologija pravljice je enaintrideset. Ob vsaki funkciji je naveden:
1) kratek povzetek njenega bistva,
2) skrajšana definicija v eni ali več besedah in
40
3) konvencionalna oznaka funkcije.
Začetek pravljice se označi kot izhodiščno stanje s konvencionalno oznako α.
I. EDEN IZMED ČLANOV DRUŽINE ODIDE OD DOMA
(Definicija: odhod, oznaka β).
II. JUNAKU NEKAJ PREPOVEJO
(Definicija: prepoved, oznaka γ).
III. KRŠITEV PREPOVEDI
(Definicija: kršitev, oznaka δ).
Izpolnjeni ukaz je kršitev prepovedi.
Na tej točki v pravljico vstopa nov lik, imenovan škodljivec. Funkcija škodljivca je škodovati,
priklicati nesrečo ali koga prizadeti.
IV. ŠKODLJIVEC POIZVEDUJE
(Definicija: poizvedovanje, oznaka ε).
V. ŠKODLJIVCU IZDAJO PODATKE O NJEGOVI ŽRTVI
(Definicija: izdaja, oznaka ζ).
VI. ŠKODLJIVEC POSKUŠA PREVARATI SVOJO ŽRTEV, DA BI ZAGOSPODOVAL
NAD NJO IN NJENIM PREMOŽENJEM
(Definicija: prevara, oznaka η).
VII. ŽRTEV NASEDE PREVARI IN S TEM NEHOTE POMAGA SOVRAŽNIKU
(Definicija: pomagaštvo, oznaka θ).
VIII. ŠKODLJIVEC PRIZADENE ALI ŠKODUJE ENEMU OD DRUŽINSKIH ČLANOV
(Definicija: škodovanje, oznaka Α).
41
Ta funkcija je zelo pomembna, saj skrbi za ustrezen razvoj pravljice. Prvih sedem funkcij
označimo kot pripravljalni del pravljice s škodovanjem pa se začne zaplet.
VIII.a ENEMU IZMED DRUŽINSKIH ČLANOV NEKAJ MANJKA, NEKAJ HOČE
IMETI
(Definicija: manko, oznaka а).
IX. JUNAK IZVE ZA NESREČO ALI MANKO, NEKDO SE OBRNE NANJ S PROŠNJO
ALI UKAZOM, GA NEKAM POŠLJE
(Definicija: posredništvo, povezovalni dejavnik, oznaka Β).
S to funkcijo se v pravljici pojavi junak. Junaki so v pravljicah razdeljeni v dve vrsti: prvi so
iskalci (se odpravi nekoga ali nekaj iskati in zgodba sledi njegovemu dogajanju), drugi pa so
junaki žrtve (pravljica sledi ugrabljenemu ali izgnanemu).
X. ISKALEC PRIVOLI ALI SE ODLOČI ZA ODPOR
(Definicija: začetek odpora, oznaka C).
Ta funkcija je značilna za tiste pravljice, v katerih je junak iskalec.
XI. JUNAK ZAPUSTI DOM
(Definicija: odprava, oznaka ↑).
Odprava ne označuje začasnega odhoda. Odprave se med seboj razlikujejo. Odprava junaka
iskalca se zgodi, ko se junak opravi z namenom, da bi nekaj našel. Odprava junaka žrtve
nastopi, ko junak brez iskanja odkrije začetek poti, na kateri ga čakajo različne prigode.
Elementi A B C ↑ spadajo pod zaplet pravljice.
Nato se v pravljici pojavi nov lik, darovalec ali oskrbovalec, ki ga junak sreča nekje na poti.
XII. JUNAKA PREIZKUŠAJO, IZPRAŠUJEJO, NAPADAJO IDR. IN GA TAKO
PRIPRAVLJAJO NA ČUDEŽNO SREDSTVO ALI POMOČNIKA
(Definicija: prva darovalčeva funkcija, oznaka Č).
XIII. JUNAK SE ODZOVE NA DEJANJA PRIHODNEGA DAROVALCA
42
(Definicija: junakov odziv, oznaka D).
XIV. JUNAK PREJME ČUDEŽNO SREDSTVO
(Definicija: podelitev ali prejem čudežnega sredstva, oznaka E).
Čudežna sredstva so lahko:
živali,
predmeti, iz katerih se pojavijo čudežni pomočniki,
predmeti, ki imajo čudežno lastnost,
lastnosti, ki jih sprejme neposredno.
Oblike prejemanja čudežnih predmetov so različne.
XV. JUNAKA NEKDO PRENESE, DOSTAVI ALI PREVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA
(Definicija: premik na kraj namere, vodenje, oznaka F).
XVI. JUNAK IN ŠKODLJIVEC SE NEPOSREDNO SPOPADETA
(Definicija: spopad, oznaka G).
XVII. JUNAKA ZAZNAMUJEJO
(Definicija: označitev, zaznamovanje, oznaka H).
XVIII. ŠKODLJIVEC JE PREMAGAN
(Definicija: zmaga, oznaka I).
XIX. PREMOSTITEV PRVOTNE NESREČE, ZAPOLNITEV MANKA
(Oznaka J).
Funkcija tvori par s funkcijo A – škodovanje. S tem pripoved doseže svoj vrhunec.
XX. JUNAK SE VRNE
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓).
43
XXI. JUNAKA ZASLEDUJEJO
(Definicija: zasledovanje, pregon, oznaka K).
XXII. JUNAK SE REŠI ZASLEDOVANJA
(Definicija: rešitev, oznaka L).
Pravljice se velikokrat pri tej funkciji končajo, ko se junak pred zasledovanjem vrne domov.
Pravljica pa se lahko tukaj tudi nadaljuje. Junaku so dodeljene nove preizkušnje, zopet se
pojavi škodljivec. S tem se ponovi prvotno škodovanje, v enaki ali v drugi obliki kot na
začetku. Tako se začne nova zgodba. Te pravljice so sestavljene iz dveh nizov ali linij. Novo
škodovanje pomeni novo linijo pravljice, s katero lahko v eno zgodbo poveže več pravljic.
Od tu naprej se pripoved lahko razvija drugače, temu sledijo nove funkcije.
XXIII. JUNAK PRISPE DOMOV ALI V DRUGO DEŽELO, NE DA BI GA PREPOZNALI
(Definicija: prihod brez prepoznave, oznaka M).
Ločimo dve kategoriji: 1) prihod domov in 2) prihod k drugemu kralju.
Lahko pa označimo le prihod.
XXIV. JUNAK POSTAVI NEUTEMELJENE ZAHTEVE
(Definicija: neutemeljene zahteve, oznaka N).
XXVI. NALOGA JE REŠENA
(Definicija: razrešitev, oznaka P).
Oblike razrešitve ustrezajo naloženim nalogam. Nekatere naloge so lahko razrešene, preden
so naložene. Predhodne razrešitve označujemo s *P.
XXVII. JUNAKA PREPOZNAJO
(Definicija: prepoznava, oznaka R).
Junak je prepoznan po znamenju, znaku, po predmetu, po rešitvi težke naloge ali po dolgi
ločitvi.
XXVIII. LAŽNEGA JUNAKA ALI ŠKODLJIVCA RAZKRINKAJO
44
(Definicija: razkrinkanje, oznaka S).
Ta funkcija je povezana s prejšnjo. Lahko je posledica nerešene naloge, najpogosteje pa je
podana v obliki zgodbe.
XXIX. JUNAK DOBI NOVO PODOBO
(Definicija: preobrazba, oznaka Š).
XXX. ŠKODLJIVCA KAZNUJEJO
(Definicija: kazen, oznaka T).
Oblike kazni so različne, lahko pa se kazen celo odpusti, kar se označi s T neg.
XXXI. JUNAK SE POROČI IN ZASEDE CARSKI PRESTOL
(Definicija: poroka, oznaka U).
Število funkcij je enaintrideset. V okvir teh funkcij lahko razporedimo dogajanje mnogih
drugih pravljic. Tako s podano shemo opredelimo pravljice in ugotavljamo različne odnose
med njimi.
45
7 ANALIZA IN PRIMERJAVA SLOVENSKIH IN
ESTONSKIH LJUDSKIH PRAVLJIC
Poglavje vsebuje analizirane slovenske in estonske ljudske pravljice. Uporabljena metoda je
kvalitativna raziskava s tehniko analize dokumentov. Izhodišče izbire pravljic je zbirka
estonskih ljudskih pravljic Estonian folktales, The heavenly wedding [Estonske ljudske
pravljice: Božanska poroka] (2005) avtoric Piret Päär in Anne Türnpu. Estonskim ljudskim
pravljicam so določeni ATU tipi po folkloristični teoriji Hans-Jörg Uthra, ki je predstavljena v
knjigi The types of international folktales, A classification and bibliography (2004).
Slovenske ljudske pravljice so bile iskane preko ATU-sistema enakih ATU tipov estonskih
ljudskih pravljic. Izbrane estonske ljudske pravljice so prevedene iz angleščine. Izbranih je
pet slovenskih in pet estonskih ljudskih pravljic istega ATU tipa:
1. ATU 103A MAČEK IN NJEGOVA LISIČJA NEVESTA [THE CAT AS SHE – FOX'S
HUSBAND]:
– slovenska ljudska pravljica Lisica in njen mož korenjak (Matičetov, 1973),
– estonska ljudska pravljica Lisjakova nevesta [The Fox's bride] (Päär, Türnpu,
2005).
2. ATU 555 RIBIČ IN NJEGOVA ŽENA [THE FISHERMAN AND HIS WIFE]:
– slovenska ljudska pravljica: Zlata ribica (Tomažič, 1942),
– estonska ljudska pravljica: Naklonjenost skrivnostnega drevesa [The favours of
the secred tree] (Päär, Türnpu, 2005).
3. ATU 331 DUH V STEKLENICI [THE SPIRIT IN THE BOTTLE]:
– slovenska ljudska pravljica: Črevec (Möderendorfer, 1946),
– estonska ljudska pravljica: Smrt v sodčku [Death in a Keg] (Päär, Türnpu,
2005).
4. ATU 670 MOŽ, KI JE RAZUMEL JEZIKE ŽIVALI [THE MAN WHO
UNDERSTANDS ANIMAL LANGUAGES]:
– slovenska ljudska pravljica Grajski čoban (Šašelj, 1906),
– estonska ljudska pravljica Mož, ki je poznal vse jezike živali [The man who
know all the tongues of birds] (Päär, Türnpu, 2005).
46
5. ATU 43 MEDVED ZGRADI HIŠO – BRLOG IZ LESA; LISICA ZGRADI HIŠO –
BRLOG IZ LEDU [THE BEAR BUILDS A HOUSE OF WOOD; THE FOX BUILDS A
HOUSE OF ICE]:
– slovenska avtorska pravljica Kako si je osvojila lisica medvedov brlog (Kržič,
1914),
– estonska ljudska pravljica Volk in ovca [Wolf and the Ewe] (Päär, Türnpu,
2005).
Pravljice so razporejene v tabele, kjer so analizirane po strukturni analizi Vladimirja Proppa iz
knjige Morfologija pravljice (2005). Analiza temelji na pregledu enaintridesetih funkcij likov.
V zadnji koloni tabele so pravljice med seboj primerjane z iskanjem podobnosti in razlik.
Hipoteza, ki jo želim dokazati:
Kljub temu da so ljudske pravljice po folkloristični teoriji H. J. Uthra istega tipa, pri
strukturalistični teoriji V. J. Proppa prihaja do razlik zaradi specifičnih kulturnih prvin v
slovenskih in estonskih ljudskih pravljicah.
47
7.1 ATU 103 A MAČEK IN NJEGOVA LISIČJA NEVESTA [THE CAT AS
SHE – FOX'S HUSBAND]
V prvem delu sta analizirani in primerjani slovenska ljudska pravljica Lisica in njen mož
korenjak in estonska ljudska pravljica Lisjakova nevesta [The Fox's bride].
Pravljici sta istega ATU tipa – ATU 103 A, ki ga H. J. Uther opiše:
Mačka preženejo gospodarji, ta pa se poroči z lisico. Ko želijo ostale živali obiskati
mladoporočenca, lisica pojasni, da je njen mož nevarna zver, s katero se morajo pogoditi
oziroma se ji podrediti. Poda navodilo, da se morajo skriti. Nato maček prestraši živali, da
zbežijo (Uther, 2004).
48
(SLO) LISICA IN NJEN MOŽ
KORENJAK
(Matičetov, 1973)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α β γ ε ζ ε ζ ε ζ η ↑ E F G I J
(EST) LISJAKOVA NEVESTA
[THE FOX'S BRIDE]
(Päär, Türnpu, 2005)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α β γ ε ζ ε ζ η θ ↑ F G I
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Zgodilo se je v tistem času, ko
je bila lisica dekla pri plevanu
(župniku). Neki dan je
pometala in našla vinar
(kovanec). Tedaj je bila vesela
in je rekla, da hoče korenjaka. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
Lisjak se je želel oženiti,
vendar ni mogel najti
primerne sopotnice. Nekatere
so bile prevelike, druge
premajhne, tretje močne in
neumne, četrte pametne in
nemočne. Po temeljitem
iskanju je končno našel
primerno izbiro – mačko. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
α
PODOBNOST:
(SLO) želja po poroki
(EST) želja po poroki
RAZLIKA:
(SLO) lisica
(EST) lisjak
Da morata iti, morata iti na
Ravanco pisat oklice. 2 In
konec, sta šla na Ravanco.
2I – EDEN OD ČLANOV
DRUŽINE ODIDE OD DOMA.
(Definicija: odhod, oznaka β)
(Lisica odide iskat moža.)
Lisjak je vprašal mačko: »Mici,
draga, bi se poročila za mano?«
»Miaow, poročim se s tabo!«
odvrne mačka.
On jo je zaprosil, ona je
sprejela. Tako sta lisjak in
mačka postala par. Lisjak je
odpeljal svojo fino črno-belo
mačko v svoj brlog. 2
2I – EDEN OD ČLANOV
DRUŽINE ODIDE OD DOMA.
(Definicija: odhod, oznaka β.)
(Mačka odide z lisjakom.)
I
PODOBNOST:
(SLO) odhod od doma
(EST) odhod od doma
RAZLIKA:
(SLO) iskalec
(EST) iskani
»In tam, čuješ« – pravi lisica –
»mi boš kupil vsaj ruto.« 3
Tedaj, dobro, sta šla dol, je bil
semenj, šmarna miška (veliki
šmarn), ji je kupil lepo rdečo
ruto. In sta šla vsaksebi.
3II – JUNAKU NEKAJ
PREPOVEJO.
(Definicija: prepoved, oznaka
γ.)
(Preobrnjena oblika prepovedi –
lisica ukaže korenjaku,
naj ji kupi ruto.)
Ko je bilo poroke konec, je
mačka zamijavkala svojemu
možu: »Moj dragi lisjak, smeh
in veseljačenje naju ne bosta
nasitila, pojdi in nama poišči
kaj hrane!« 3
3II – JUNAKU NEKAJ
PREPOVEJO.
(Definicija: prepoved, oznaka
γ.)
(Preobrnjena oblika prepovedi –
mačka ukaže lisjaku, naj odide
po hrano.)
II
PODOBNOST:
(SLO) ženin ukaz
(EST) ženin ukaz
RAZLIKA:
(SLO) ruta
(EST) hrana
Po poti nazaj se je lisica
postavljala, kakšno ruto ima. Je
srečala prasca.
»Gho, gho!« – prasec vanjo –
4IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Prasec poizveduje o lisičinem
Lisjak je z veseljem odšel na
lov, da ujame kaj hrane za svojo
nevesto. Na poti je srečal
volka Isengrima in medveda
Bruina, ki sta ga pozdravila:
4IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Volk Isengrim in medved
IV
PODOBNOST:
(SLO) poizvedovanje
(EST) poizvedovanje
49
»le kam greš, prevzetna žival z
ruto?« 4
možu.) »Pozdravljen Reynard, kam si
namenjen?« 4
Bruin poizvedujeta.) RAZLIKA:
(SLO) o možu
(EST) o ženi
»Hej, ko bi vedel moj mož
korenjak, bi te premlatil!« 5
5V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Lisica pove za njenega
bodočega moža.)
Lisjak je odgovoril: »Grem na
lov, da ujamem kaj hrane za
svojo nevesto.« 5
5V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Lisjak pove o svoji novi ženi.)
V
PODOBNOST:
(SLO) razkritje
(EST) razkritje
RAZLIKA:
(SLO) mož
(EST) žena
Je šla še naprej, je srečala
medveda.
»Ho!« – tudi on nadnjo –
»prevzetna žival z ruto, le
kam greš?« 4
4IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Medved poizveduje o lisičinem
možu.)
»Imaš nevesto?« sta vprašala
medved in volk. »Nama jo
predstaviš? Ali je dobra
žena?« 4
4IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Volk Isengrim in medved
Bruin poizvedujeta.)
»Hej, ko bi vedel moj mož
korenjak, bi te premlatil!« 5
5V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Lisica pove za njenega
bodočega moža.)
»Ljubka je in poštena, vendar
nikoli ni sita in kar naprej
prede: purrparr – purrparr,
bitty – bitty, bitty – bitty!« 5
5V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Lisjak pove o svoji novi ženi.)
Potem je šla spet, še bolj
naprej, je srečala zajca.
Zajec: »He, prevzetna žival z
ruto, le kam greš?« 4
4IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Zajec poizveduje o lisičinem
možu.)
»Hej, ko bi vedel moj mož
korenjak, bi te premlatil!« 5
5V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Lisica pove za njenega
bodočega moža.)
Tedaj ti, ki jih je srečala, so se
spravili vkup: »Moramo
vendarle videti, kakšnega
6VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
Isengrim in Bruin sta si
nadvse želela videti
Reynardovo nevesto. Nato sta
se odločila, da
6VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
VI
PODOBNOST:
(SLO) želja po srečanju
(EST) želja po srečanju
50
moža korenjaka ima!« 6 IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Prasec, medved in zajec želijo
videti lisičinega moža.)
mladoporočenca povabita na
večerjo in priskrbita veliko
hrane za nevesto. 6
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Isengrim in Bruin vabita na
večerjo.)
RAZLIKA:
(SLO) skrivanje
(EST) vabilo na večerjo
No, lisica in korenjak sta se
posvetovala: »Kako bo pa s
hrano zdaj?« Tedaj, da ona bo
vzela vreče, da bo šla iskat
kokoši, in on da bo šel iskat
drugo živino. 7
Je vzel tudi on
vreče in šel. Je spravil noter
slepiče, kače, močerade, žabe,
polže, vse, kar je našel, in
stresel na tla. Tudi ona je bila
spravila že precej kokoši.
7XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.
)
(Lisica in korenjak se odpravita
pripravljat ženitev.)
Lisjak je z veseljem sprejel
ponudbo in obljubil, da s
seboj pripelje svojo ženo. 7
7VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Lisjak sprejme povabilo.)
VII
RAZLIKA:
(SLO) ni vabila
(EST) sprejem vabila
XI
RAZLIKA:
(SLO) odhod mladoporočencev
(EST) ni odhoda
mladoporočencev
In zdaj morata poiskati te, ki
bojo citirali (igrali na violino).
Prav, sta našla Marčela, Kodarja
in Čavkuna, ki so znali lepo
citirati. Da morajo biti trije in še
njih žene, da bojo kuhale.
Dobro, tedaj tisti, ki jih je
poprej srečevala, so se
dogovorili: »Moramo iti
oprezat, kakšne ženitke ima
lisica!«
Eden se je skril, zajec, pod
skalo. O, medved je šel na drevo
in prasec je šel v listje.
Tedaj svatje so začeli plesati in
konec. So jedli in plesali, oni
drugi pa so oprezali. Potem
nazadnje, ko so si svatje
odpočivali, so pili, in tedaj se
je korenjak potipal v žep in je
imel še eno miš v žepu, pa jo
je vrgel ženi. Ona jo je spet
8XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Miš, s katero se razkrije
škodljivce – prasec, medved,
zajec.)
Na dan dogodka sta volk in
medved pripravila velik kup
telečjih glav, žrebčevih nog,
svinjske riti, kozje črevesje in še
veliko več. Pripravljena sta volk
in medved čakala lisjaka in
njegovo nevesto, vendar
mladoporočenca od nikoder ni
bilo videti.
Isengrim je rekel Brinu: »Ti,
brat, imaš močne šape. Splezaj
na tisto visoko drevo in poglej
če že prihajata.«
Tako je Bruin naredil in
pogledal. »Tukaj sta, ravno
prečita močvirje. Reynard
brodi čez vodo, ona pa si noče
zmočiti tačk, zato skače s šopa
na šop.« 8
8XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.
)
(Lisjak in mačka se odpravita
od doma.)
XIV
RAZLIKA:
(SLO) čudežno sredstvo – miš
(EST) ni čudežnega sredstva
XI
RAZLIKA:
(SLO) odhod se je že zgodil
(EST) odhod mladoporočencev
51
vrgla nazaj, on spet nji. 8
Prasec, ki je bil v listju, bi bil
rad lepše videl in je stresel
listje. Korenjak je videl, da se
je listje zganilo, 9
9XV – JUNAKA NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Korenjak zagleda premikajoče
listje in odide pogledat.)
Nato medved še enkrat pogleda
proti močvirju in zavpije:
»Lisjak naju želi pretentati! To
ni nevesta, to je lovec, ki nosi
puško!«
Od daleč je bil mačkin
našopirjen rep videti kot puška.
Okamenel od strahu je volk
skočil v grmovje.
Lisjak in njegova nevesta sta
prispela. Zmedeno sta iskala
volka in medveda. Ker ju ni
bilo, sta si postregla sama.
Mačka je splezala na velik
kup mesa in izbrskala
najslajši kos. Medtem ko se je
basala s hrano, je predla,
»purrparr – purrparr, bitty –
bitty, bitty – bitty!«
Ko je volk slišal vse to, se je
tako prestrašil, da mu je rep
začel trepetati od strahu. 9
9XV – JUNAKA NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Lisjak in mačka prideta do
velikega kupa mesa, kjer se
mačka začne basati s hrano.)
XV PODOBNOST:
(SLO) prihod na cilj
(EST) prihod na cilj
RAZLIKA:
(SLO) listje
(EST) kup mesa
je skočil tja, zgrabil za glavo
in izdrl eno oko. 10
10XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Korenjak napade prasca in
sproži reakcijo poškodb.)
Mačka pa je mislila, da se v
grmovju skriva miš, zato je
močno mahnila po volkovem
repu. 10
10XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Mačka je mahnila volka po
repu, misleč, da je miš.)
XVI
PODOBNOST:
(SLO) napad
(EST) napad
RAZLIKA:
(SLO) korenjak
(EST) nevesta mačka
Prasec je zarjovel, medved se
je prestrašil, zgrmel z drevesa
in si zlomil hrbet. Tudi zajec
se je prestrašil in si presekal
glavico. 11
11 XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Prasec, medved in zajec so
poškodovani.)
Volk, jezen od bolečine, je
skočil iz grmovja in stekel
proti gozdu. Ko je mačka
zagledala volka, se je močno
prestrašila, da morebiti lovi
ravno njo. Zato je splezala na
11 XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Volk ima poškodovan rep,
medved je padel iz drevesa. Oba
zbežita v gozd.)
XVIII
PODOBNOST:
(SLO) poškodba radovednežev
(EST) poškodba radovednežev
RAZLIKA:
52
drevo, v katerem se je skrival
medved. Medved se je tresel
od strahu, zato je plezal vse
višje in višje. Vrh drevesa pa
je bil prešibek, da bi zdržal
medvedovo težo. Zgrmel je na
tla in zbežal v gozd. 11
(SLO) prasec, medved, zajec
(EST) volk, medved
»Jojmene! Ste ste videli
ženitke? Kaj naj naredim zdaj?
Moram iti na Karnico po smolo,
še poprej pa moram iti prosit k
njivaškim babam, da bi nam
dalo malo krp. Saj moramo
povezati zajcu glavico, prascu
oko in medvedu moramo dati
obkladke na hrbet!« 12
Ste videli zdaj, kakšne ženitke
so bile na Barmanu?
12XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Prascu, medvedu in zajcu
nudijo pomoč.)
Po nesrečnem obisku se je
mačka v zakonu z lisjakom
najbolj bala lakote. To jo je
prepričalo, da se je vrnila tja,
kjer je živela pred poroko in
lovila miši. 12
Lisjak je odšel z
njo, vendar so ga gospodarji
posestva odgnali nazaj v gozd.
Tako sta vsak na svojem živela
do konca svojih dni.
12XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka↓.)
(Mačka se vrne domov, kjer je
živela prej.)
XIX
RAZLIKA:
(SLO) pomoč poškodovancem
(EST) beg poškodovancev
XX
RAZLIKA:
(SLO) skupno življenje
(EST) ločitev
53
Pravljici sta na osnovi Proppove analize podobni. Funkcije si do zapleta sledijo v enakem
vrstnem redu, v razpletu pa prihaja do razlik. Vsebina slovenske ljudske pravljice Lisica in
njen mož korenjak je poroka lisice in moškega (krepek mož, korenjak). Dogajanje v pravljici
sledi pripravi na obred, poteku obreda, zaključku obreda z nesrečo (poškodba prašiča,
medveda in zajca) in razpletu (združitev mladoporočencev, pomoč poškodovancem). Vsebina
estonske ljudske pravljice Lisjakova nevesta [The Fox's bride] je poroka med lisjakom in
mačko. Prva linija pravljice opisuje poroko in vabilo na pojedino (vabilo volka Isengrima in
medveda Bruina), druga linija pa opisuje nesrečo (pregon volka in medveda) ter razplet
(ločitev mladoporočencev, strah pred lakoto).
V obeh pravljicah se pojavi tradicionalna vrednota poroka, glavna vloga je ženska (vodenje
lisice in mačke). Razpleta pravljic sta različna; lisica in moški ostaneta poročena, mačka in
lisjak se ločita.
54
7.2 ATU 555 RIBIČ IN NJEGOVA ŽENA [THE FISHERMAN AND HIS
WIFE]
V drugem delu sta analizirani in primerjani slovenska ljudska pravljica Zlata ribica in
estonska ljudska pravljica Naklonjenost skrivnostnega drevesa [The favours of the secred
tree].
Pravljici sta istega ATU tipa – ATU 555, ki ga H. J. Uther pojasni:
Ribič reši bitje s čudežnimi močmi (čarobno ribico, žival, božansko bitje, svetnika, stvor,
človeka v živalski podobi) pred stisko (nevarnost smrti, zaporno kaznijo, preobrazbo). Ribič
vrne ribo v vodo. V zameno bitje ribiču (in njegovi ženi) uresniči vse njegove želje. Na
začetku so njune želje zmerne, kasneje pa postane žena izredno zahtevna (želi, da mož
postane plemič, kralj, celo bog). Bitje (riba, duh, stvor) na koncu vzame nazaj vse darove in
par se vrne v izhodiščno stanje ali pa ju kaznuje (preobrazba v žival) (Uther, 2004).
55
(SLO) ZLATA RIBICA
(Tomažič, 1942)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α ε ζ η θ A a ↑ Č D E F G O P O
P O P Š R S T U
(EST) NAKLONJENOST
SKRIVNOSTNEGA DREVESA
[THE FAVOURS OF THE
SECRED TREE]
(Päär, Türnpu, 2005)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α a β γ ↑ δ Č D E ↓ J ζ η a ↑ δ Č
D E ↓ J ε ζ η θ A a ↑ δ Č D E ↓
J a ↓ δ Č D E ↓ J a ↑ δ Č D E ↓ J
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Nekoč je stal visoko nad
bistrim potokom grad, ki je
danes že v razvalinah. Na
njem je tedaj živel stari
graščak.
Ob bistrem gorskem poroku
pa je pod vodno zapornico stal
mlin in v njem je prebival
ubogi mlinar. V mlinu so
ropotali mlinski kamni in
prepevali mlinarjevi otroci. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
Nekoč je živel revni kajžar v
mali stari koči, le nekaj
verstov stran od vasi, na
odprtem polju, zraven
velikega kupa peska. Vendar
ni živel sam, kakor živi mrtvo
drevo med živimi, ampak je
imel nekoga, ki ga je grel. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
α
PODOBNOST:
(SLO) revščina, družina
(EST) revščina, družina
RAZLIKA:
(SLO) gorski potok
(EST) odprto polje
Pa je prišel nekoč stari graščak
k mlinarju in rekel:
»Potrebujem ribiča, mladega
in izkušenega.« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Graščak poizveduje o ribiču.)
Na žalost ga njegova ženska ni
grela dovolj, zato je moral
vsak večer zakuriti ogenj v
peči. 2
Gozd pa ni bil tako blizu,
zato je moral les in suho
grmičevje nositi in vleči od zelo
daleč.
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Kajžar rabi drva.)
Te besede je slišal najstarejši
mlinarjev sin in hitro je stopil
pred grofa, rekoč: »Prejasni
gospod, vzemite mene v
službo!« 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Mlinarjev sin se ponudi v
službo.)
Nekega dne je zunaj divjala
močna nevihta. Lomila je
drevje, dvigovala ter vrtinčila
pesek in zemljo, povzročala je
veliko škodo stari koči. Revni
kajžar je moral zakuriti ogenj.
Še prej pa je sklenil iti po
drva. Svojo staro sekiro je dal
pod roko, se rahlo sklonil,
zajel zrak in stopil skozi vrata
v nevihto. 3
3I – EDEN OD ČLANOV
DRUŽINE ODIDE OD DOMA.
(Definicija: odhod, oznaka β.)
(Kajžar odide od doma po drva.)
I RAZLIKA:
(SLO) ni odhoda
(EST) odhod od doma
»Ali znaš loviti ribe? Nisi
vendar še premlad?« 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
»Uniči vse! Hudič vzemi vse! V
takem vremenu že ne grem v
4II – JUNAKU NEKAJ II
RAZLIKA:
56
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Graščak si s ponovnim
vprašanjem poizkuša zagotoviti
pozitiven odgovor.)
gozd. Šel bom do pašnika in
podrl tisto staro drevo, čeprav
je sveto, sem jaz zlobni
grešnik in mi še malo ni mar. 4
PREPOVEDO.
(Definicija: prepoved, oznaka
γ.)
(Prepovedano je posekati sveto
drevo.)
(SLO) ni prepovedi
(EST) prepoved poseka svetega
drevesa
»Mlad sem, a premlad ne, da
bi ne znal loviti rib. Ni ribe, ki
je nebi ulovil,« 5
je trdil
mlinarček.
5VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Mlinar pristane na Graščakovo
prošnjo.)
Šel bom tja in naj poskusi
praskanje in sekanje moje
sekire,« je mož mrmral sam sebi
in hitro stopal do svetega
drevesa. 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Kajžar odide od doma.)
»Če res znaš ribariti, te
vzamem v službo! Lovil boš v
mojem potoku, toda vse, kar
boš ujel, je moje. Naloviti mi
pa moraš z roko živih rib. Dal
jih boš v čebriček ter jih nato
spustil v mojo zaveso, da jih
bom imel pri roki, kadar se mi
jih bo poljubilo!« 6 In grof je
odšel po strmih, kamnitih
stopnicah na grad.
6VIII – ŠKODLJIVEC
PRIZADANE ALI ŠKODUJE
ENEMU OD DRUŽINSKIH
ČLANOV.
(Definicija: škodovanje, oznaka
A.)
(Graščak ukaže, da morajo biti
vse ujete ribe njegove.)
Nekajkrat ga je obkrožil,
premeril od korenin do vrha,
vrgel svoj klobuk na travo in
težak udarec sekire je padel
na deblo drevesa. 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(Kajžar prekrši prepoved in s
sekiro udari po drevesu.)
»Zgubil bom službo in moral
bom iti po svetu iskat si
drugega dela.« 7
7VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Mlinar se ustraši, da bo izgubil
službo, ker ni ujel nobene ribe.
Tako bo moral iti po svetu iskat
novo službo, družina pa bo
ostala brez sina in brata.)
Kar naenkrat se je zemlja pod
drevesom odprla in iz nje je
pokukal mali sivi možic.
»Prenehaj!« je zavpil in nato
vprašal malce bolj vljudno,
»Hej, ti, kaj te muči? Kaj te je
prisililo, da želiš poškodovati
to sveto drevo?« 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
kajžarja, kaj ga muči.)
57
Mlinar pa ga je očetovsko
tolažil: »Ribariti moraš že v
jutranjem mraku, ko se ribice še
niso najedle črvov, mušic in
kobilic, ko so še skrite v vodnih
dežicah. Tedaj jih lahko uloviš
kar z roko ali pa nastaviš z
vejami zakrit koš. Da pa ne
bodo videle z bistrimi očmi
tvoje roke, vrzi nad slap mehke
zemlje, da bo skalila gorsko
vodo. Le nič ne joči!«
In res, drugo jutro vstane že
navsezgodaj, vzame čebriček
in odide po stezi ob gorskem
potoku do tolmuna. 8
Nad
slapom skali z zemljatimi
važami čisto vodo in poprosi še
svetega Petra, nebeškega ribiča,
da mu da svoj blagoslov. Pričel
je urno lovit z roko. Ni bilo še
poldan, ko je že imel poln
čebriček živih gorskih postrvi.
Še enkrat je segel z roko v
dežico za kamen, otipal je
ribico, jo stisnil in glej – ulovil
je zlato ribico!
8XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Mlinar se opravi k potoku.)
»Res je, veliko težav imam, in
mnogo stvari mi primanjkuje.
Brez drv sem in slabo vreme
me je prisililo, da pridem sem
in posekam ta stari štor,« 8 je
odvrnil kmet.
8XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Kajžar mu odgovori.)
Ves srečen jo je hotel hitro
vtakniti v čebriček. Zlata ribica
pa ga je prosila: »Mlinarček,
mladi ribič, ne vzemi me s
seboj, kajti v grofovi kalni
zavesi bi umrla!« 9
»V naši kleti imamo leseno
kadičko, vanjo ti napeljem čiste
vode iz pohorskega potoka,
samo da te bom lahko gledal!«
»Tudi v tvoji leseni kadički bi
9XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADEJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Zlata ribica prosi mlinarja, da
jo izpusti.)
»Pusti sveto drevo pri miru.
Pojdi domov in ob ograji boš
našel šest kupov lesa,« 9 je
odvrnil sivi možic in izginil
nazaj med drevesne korenine.
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Kajžar prejme čudežno
sredstvo.)
58
umrla. Izpusti me, zakaj jaz
sem ribja kraljična. Vse želje
ti bom izpolnila, samo v potok
me izpusti!« 9
Mlademu ribiču se je zlata
ribica zasmilila, zato ji je dejal:
»Če se mi boš vedno
prikazala, kadar koli bom
prišel k slapu, te izpustim!« 10
10XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Mlinar izpusti Zlato ribico.)
Kajžar se je vrnil domov in
izgubljen razmišljal o
možicljevih besedah. 10
10XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
(Kajžar se odpravi domov.)
Ribica mu je obljubila in
veselo skočila v potok. 11
11XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Zlata ribica mlinarju obljubi
izpolnitev vseh želja.)
Ko je prispel, je zagledal
skladovnico drv, ki so bila
naložena višje od ograje. 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Kajžar dobi željeno.)
Mladi ribič pa je čebriček,
poln živih postrvi, odnesel na
grad. 12
12XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Mlinar potuje po zemlji do
gradu.)
Kajžar je dogodek pojasnil
svoji ženi, 12
12V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ.)
(Kajžar pojasni svoji ženi.)
XV
RAZLIKA:
(SLO) pot
(EST) ni prenosa
Tam ga je zagledal sam graščak:
»No, moj mladi ribič, ali si vse
ribe prinesel?«
»Prejasni gospod, vse postrvi
so tu! Le eno sem izpustil v
potok, ker me je tako milo
prosila in je bila vsa zlata.
Ribja kraljična je bila.«
Tedaj se je prejasni gospod
13XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Graščak verbalno napade
mlinarja.)
ta pa je rekla: »Ti bedak!
Zakaj si pustil, da se te je stari
sivobradec tako zlahka znebil!
Moral bi ti obljubiti večje
bogastvo! Pojdi nazaj in se
obnašaj, kot da želiš posekati
drevo. Mogoče se prikaže še
enkrat. 13
13VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Žena ukaže kajžarju, naj se
vrne k drevesu in zahteva več.)
XVI
RAZLIKA:
(SLO) verbalni napad
(EST) ni napada
59
grof silno razjezil nad njim:
»A tako! Zlato ribico si
izpustil! Naročil sem ti
vendar, da mi moraš prinesti
vse ulovljene ribe. 13
Vendar tokrat ga zaprosi za
vse, kar potrebujeva.« 2
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Kajžar in njegova žena
potrebujeta več.)
Kajžar je vzel svojo sekiro in
odšel nazaj k svetemu
drevesu. 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Kajžar odide od doma.)
Dvignil je sekiro, da bi udaril
steblo, ko se je stari možicelj
zopet prikazal. 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(Kajžar prekrši prepoved in s
sekiro udari po drevesu.)
Nejevoljen ga je glasno vprašal:
»No, stari pobiralec lesa, kaj
se zopet sučeš tu okoli in
škoduješ svetemu drevesu?
Potrebuješ še drv?« 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
kajžarja, kaj ga muči.)
»Ne, ne potrebujem novih
drv,« odvrne kajžar, »novo
hišo rabim, veliko večjo od
8XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
60
zdajšnje, novo kaščo polno
žita in še nekaj stvari, ki jih
vsak kmet potrebuje v svojem
gospodinjstvu. To je, kar
hočem in zahtevam v zameno,
pa pustim staro drevo pri
miru!« 8
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Kajžar mu odgovori.)
»Vse to boš imel v izobilju,
pojdi domov in se prepričaj,« 9je odvrnil sivi možic in zopet
izginil pod koreninami svetega
drevesa.
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Kajžar prejme čudežno
sredstvo.)
Kajžar je odšel domov in se
začudil. 10
10XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
(Kajžar se odpravi domov.)
Tam, kjer je prej stala koča,
je bila zdaj nova hiša, poleg
nje velika in prostorna kašča,
polna žita, veliko dragocenih
stvari in še kaj. Njegova žena
je bila veliko lepša in mlajša
kot prej! 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Kajžar dobi željeno.)
Leta so minevala in ponos se
je širil v srcu moža. Želel si je
postati vaški sodnik. 2
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Kajžar želi postati vaški
sodnik.)
Zopet je vzel svoje sekiro in
odšel k svetemu drevesu 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
61
(Kajžar odide od doma.)
ter grozil s posekom. 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(Kajžar prekrši prepoved in s
sekiro udari po drevesu.)
In še enkrat je izpod korenin
svetega drevesa pokukal stari
sivi možic in ga vprašal: »Kaj
potrebuješ tokrat?« 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
kajžarja, kaj ga muči.)
»Želim si postati vaški sodnik
in če mi ne pomagaš, bom
posekal to staro drevo,« 8 je
kajžar napovedal staremu
sivemu možicu.
8XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Kajžar mu odgovori.)
»Kmalu postaneš sodnik,
pojdi domov v miru,« 9 je dejal
stari sivi možic.
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Kajžar prejme čudežno
sredstvo.)
Mož se je vrnil domov. 10
10
XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
(Kajžar se odpravi domov.)
62
Naslednji dan so se zbrali
vaščani in ga izbrali za
sodnika. Tako je mož užival
dobre zlate dni. Vsi vaščani so
morali ubogati njegove
zahteve in se bati denarnih
kazni. Moževi dnevi so bili
polni spoštovanja in blišča,
noči je preživljal v gostilnah,
pil pivo in žganje. Vsak v vasi
ga je poznal. Tako je mož
živel lahko in živahno
življenje nekaj let. 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Kajžar dobi željeno.)
Nato se je zgodilo nekaj
neprijetnega. Gospodar
ozemlja je zahteval gradnjo
nove ceste pod nadzorom
vaškega sodnika. 15
15IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Gospodar zahteva gradnjo nove
ceste.)
Sodnik je mislil, da je dovolj
spreten in sam določil, kje in
kako bo cesta zgrajena. 12
12V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ.)
(Sodnik potrdi gradnjo ceste.)
V
RAZLIKA:
(SLO) ponudba dela
(EST) pojasnitev ženi, potrditev
gradnje
Gospodar je prišel preverit,
kako napreduje gradnja. 13
13VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Gospodar potrdi gradnjo ceste
in preveri napredek.)
VI
PODOBNOST:
(SLO) zagotovitev potrditve
(EST) potrditev gradnje
RAZLIKA:
(SLO) ni preverjanja
(EST) preverjanje napredka pri
gradnji
63
Za kazen ti nalagam prvo
delo: do večera mi moraš na
grajskem dvorišču vsaditi tri
trte, ki se bodo spenjale po
grajskih stenah do mojih
oken. Prva mora zeleneti in
biti cvetoča, druga naj ima
zeleno grozdje, na tretji pa
mora dehteti zrelo grozdje. In
ko prva odcveti in se zaveže,
mora druga že zoreti, a
grozdje tretje se mora že
solziti v steklenici. Tako se
mora vrstiti, da bodo trte
vedno cvetele, zorele in se
solzile. Če tega ne storiš, boš
izgubil glavo!« 14
14XXV – JUNAKU NALOŽIJO
TEŽKO NALOGO.
(Definicija: težka naloga,
oznaka O.)
(Graščak mlinarju naloži prvo
težko nalogo.)
Zagledal je cesto, ki je tekla
precej vijugasto preko
njegovega zemljišča. 14
14VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Sodnik zgradi cesto.)
VII
PODOBNOST:
(SLO) sprejem ponudbe
(služba)
(EST) sprejem ponudbe
(gradnja)
RAZLIKA:
(SLO) ni upoštevanja
(EST) upoštevanje žene
Mladi ribič je prijokal v mlin in
potožil očetu svoje gorje, a
mlinar mu ni vedel pomoči.
Tedaj se je mlinarček spomnil
zlate ribice. Brž je stekel k
tolmunu, sedel na skalo – in že
je bila zlata ribica pri njemu.
»Zakaj si tako žalosten, moj
mladi ribič?«
»Kaj bi ne bil, ko pa moram
zaradi tebe umreti.« In povedal
ji je, kakšno nalogo mu je
naložil grof.
»Težka je ta naloga, a bo že
šlo! Pojdi h grofu na grad in
mu povej, da je delo že
izvršeno,« mu je rekla zlata
ribica in izginila. Ribič je
takoj odhitel po brežnih
stopnicah na grad. Na
15XXVI – NALOGA JE
REŠENA.
(Definicija: razrešitev, oznaka
P.)
(Čudežno sredstvo – Zlata
ribica, ki izpolni želje, reši
težko nalogo.)
[Nato se je zgodilo nekaj
neprijetnega. Gospodar
ozemlja je zahteval gradnjo
nove ceste pod nadzorom
vaškega sodnika. 15
]
15IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Gospodar zahteva gradnjo nove
ceste.)
64
grajskem dvorišču so že
cvetele, zorele in dehtele tri
trte in v stiskalnici se je solzilo
grozdje.
»Prejasni gospod, kar ste
ukazali, sem naredil!« 15
»Sem že videl. A s tem tvoja
kazen še ni končana,« mu je
odgovoril grof in ga peljal z
gradu v strm in globok klanec,
kjer sta po obeh brežinah rasla
grmovje in ostroga.
»Do jutri mi zravnaj ta klanec
v ravno polje z njivo in
travnikom. Na njivi mora
zoreti pšenična resica, a
pšenico golico morajo že žeti
žanjice, na travniku pa kositi
kosci. Če tega drugega dela ne
končaš, boš izgubil glavo!« 16
16XXV – JUNAKU NALOŽIJO
TEŽKO NALOGO.
(Definicija: težka naloga,
oznaka O.)
(Graščak mlinarju naloži drugo
težko nalogo.)
To ga je tako razjezilo, da je
vaškemu sodniku zadal
trideset udarcev po zadnji
plati. 16
16VIII – ŠKODLJIVEC
PRIZADANE ALI ŠKODUJE
ENEMU OD DRUŽINSKIH
ČLANOV.
(Definicija: škodovanje, oznaka
A.)
(Gospodar s kaznijo škoduje
sodniku.)
VIII
RAZLIKA:
(SLO) prisvojitev rib
(EST) kazen
»Preklet bodi, ti krvi žejni
gospodar!« je preklel mož in
odšel domov. 2
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Sodnik želi postati gospodar.)
Pograbil je svojo sekiro in
odšel k svetemu drevesu. 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Sodnik odide od doma.)
Dvakrat je udaril po drevesu 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(Sodnik prekrši prepoved in s
65
sekiro udari po drevesu.)
in mali sivi možic se je prikazal
sprašujoč: »Kaj se ti je tokrat
žalega zgodilo, da želiš
poškodovati to sveto drevo?« 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
sodnika, kaj ga muči.)
»Hudič naj vzame službo
vaškega sodnika in vse ostale,
s katerimi se ne zasluži skoraj
nič, povrh vsega pa si
kaznovan brez razloga,« je
rekel mož in dodal, »prišel
sem, ker želim postati
gospodar. Obljubi mi in drevo
pustim pri miru, sicer bo
padel pod udarci moje sekire,
ki bo tako močno tolkla, da
bodo leseni delci leteli v nebo
in veje stokale na tleh!« 8
8XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Sodnik mu odgovori.)
»Zgodilo se bo kot si želiš,
zdaj pojdi v miru,« 9
je rekel
stari sivi možic in izginil pod
zemljo.
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Sodnik prejme čudežno
sredstvo.)
Mož je pomirjen odhitel
domov. 10
10XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
66
(Sodnik se odpravi domov.)
Tam, kjer je včasih stala
kmetija, se je zdaj bohotil
čudoviti dvorec. Možu je od
navdušenja trepetalo srce.
Vstopil je skozi vrata in
zagledal spektakularen
razgled. Vse sobe in hodniki
so bili polni prelepih dobrin in
finih oblek. Bilo je toliko
stvari, da jih ni mogel prešteti,
švigal je z očmi po prostorih,
kot bi bil okajen. Naenkrat so
se odprla vrata, skoznje je
vstopila njegova žena z zlatimi
čevlji, čudovito svileno obleko
in roza klobukom. V rokah je
držala srebrn kelih dragega
rdečega vina. Mož je naredil
velik požirek. Zasukal se je
proti velikanskemu ogledalu,
ki je segal od tal pa vse so
stropa. Nato je ženo odpeljal v
prelepo plesno dvorano. Tam
sta čas preživljala z
opazovanjem svojin novih
prelepih stvari in hvalila
njuno srečno življenje. 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Sodnik dobi željeno.)
Nekaj let sta uživala prijetno
življenje. Mož je obiskoval
druge gospodarje in oni so
obiskovali njega. Njegovo
življenje je sčasoma postalo
nezanimivo Želel je postati
general in nositi medalje časti. 2
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Gospodar želi postati general.)
Zopet je vzel sekiro in odšel, 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
67
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Gospodar odide od doma.)
da bi posekal sveto drevo. 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(Gospodar prekrši prepoved in s
sekiro udari po drevesu.)
Stari sivi možic je pokukal
izpod korenin in vprašal,
kakšne so moževe želje. 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
gospodarja, kaj ga muči.)
Mož je povedal, 8
8XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Gospodar mu odgovori.)
drevesni duh ga je poslušal in
dejal: »Ne morem ti izpolniti
želje. Kralju bi moral služiti
celo leto, nato lahko dobiš
medalje časti. Po glavi te
polijem z vodo pomladanske
modrosti, da se boš hitreje in
dobro učil.«
Nato je sivi možic izginil in se
po nekaj trenutkih vrnil. V
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Gospodar prejme čudežno
sredstvo.)
68
rokah je držal zlato bučko,
polno srebrne vode. Moža je
polil po glavi in rekel: »Veliko
modrosti ti zlijem v glavo.
Dnevi časti in veselja te
čakajo. V svojem kraljestvu
boš slaven in dobil boš mnogo
medalj. Vaščani se ti bodo
klanjali in župan bo ponosen
nate.« 9
Po zadnji izgovorjeni besedi in
zadnji padli kaplji srebrne
tekočine na moževo glavo se je
mali sivi možic vrnil med
drevesne korenine v črno
naročje zemlje. Mož je odhitel
domov, s srcem polnim
veselja. 10
10XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
(Gospodar se odpravi domov.)
Po prespani noči se je
odpravil v mesto, kjer je živel
kralj. Kralj ga je prijazno vzel
v službo. Mož, ki se je izkazal
s svojimi modrostmi, je kmalu
v nagrado začel dobivati
medalje, eno za drugo in
njegovo ime je bilo poznano
po celem kraljestvu.
Čez leto dni se je vrnil v svoj
dvorec. Zgodilo se je tako, kot
je napovedal stari sivi možic.
Vsi v vasi so se mu klanjala in
župan je bil zelo ponosen
nanj. 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Gospodar dobi željeno.)
Po nekaj letih takšnega življenja
se je ponos začel širiti v
moževem srcu. Imel je vedno
višje cilje: »Rajši bi bil slavni
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
VIII.a
PODOBNOST:
(SLO) manko
(EST) manko
69
kralj, kot čaščen general. Le
tako bi bil lahko prepričan, da
bi vsi ljudje, bogati in revni,
skrbeli za vse moje želje.
Karkoli bi si zaželel, bi bilo
izpolnjeno v trenutku. Kot
general se moram še vedno
klanjati kralju in mu kazati
spoštovanje.« 2
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(General želi postati kralj.)
RAZLIKA:
(SLO) strah pred izgubo službe
(EST) kajžarjeve želje
Še enkrat je pograbil svojo
sekiro, odšel do svetega
drevesa, 5
5XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(General odide od doma.)
XI
PODOBNOST:
(SLO) odprava od doma
(EST) odprava od doma
RAZLIKA:
(SLO) k potoku
(EST) k svetemu drevesu
močno je udaril vanj in čakal
na starega sivega možica.
Vendar vse zaman. Ponovno
je udaril v drevo in se uzrl
okoli drevesa. Vse zaman. »Za
božjo voljo!« si je mislil. »Kje
se skriva ta brutalnež?« Ko je
drevesu zadal pet močnih
udarcev, 6
6III – KRŠITEV PREPOVEDI.
(Definicija: kršitev, oznaka δ.)
(General prekrši prepoved in s
sekiro udari po drevesu.)
III
RAZLIKA:
(SLO) ni kršitve
(EST) poizkus kršitve
se je odprla zemlja in iz velike
razpoke je pokukal stari sivi
možic z bronasto gorjačo v roki
in zarohnel: »Ti, veliki mož,
vpliven in spoštovan, kaj
potrebuješ tokrat?« 7
7XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADAJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Mali sivi možic povpraša
generala, kaj ga muči.)
XII
PODOBNOST:
(SLO)čarobno bitje – zlata
ribica
(EST) čarobno bitje – mali sivi
možic
RAZLIKA:
(SLO) prošnja
(EST) povpraševanje
»Želim postati kralj! Življenje 8XIII – JUNAK SE ODZOVE XIII
70
generala ni tako sladko, kot
sem mislil. Klanjati se moram
kralju in ga vedno prositi za
dovoljenje,« 8 je odvrnil mož.
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(General mu odgovori.)
RAZLIKA:
(SLO) izpust
(EST) odgovor
»Premisli malo, kaj si bil
včasih in kaj je zdaj postalo iz
tebe. Nikoli ne boš zadovoljen,
tvoj ponos te bo čisto obnorel.
Ne morem razumeti, kako
visoko bi se še rad povzpel!«
je rekel sivi možic. Ko je to
izgovoril, je silovito stresel
drevo. Pred njim je namesto
generala stal medved. Za tem
se je pred drevesom pokazala
moževa žena, ki jo je
zanimalo, kje se njen mož
tako dolgo mudi. In še enkrat
je sivi možic stresel drevo in
ženo spremenil v medvedko. 9
9XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(General prejme čudežno
sredstvo.)
XIV
PODOBNOST:
(SLO) izpolnitev želja
(EST) izpolnitev želja
RAZLIKA:
(SLO) ob zaprositvi
(EST) neposredno
Pograbil je palico in vsakemu
izmed medvedov zadal močan
udarec in jih pregnal globoko
v gozd. 10
10XX – JUNAK SE VRNE.
(Definicija: vrnitev, oznaka ↓.)
(Medveda sta pregnana v
gozd.)
XX
RAZLIKA:
(SLO) ni vrnitve
(EST) vrnitev domov
Nikoli več ju ni bilo videti in
nikoli več nista mogla postati
človeka. 11
11XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Mož in žena sta kaznovana.)
XIX
RAZLIKA:
(SLO) ni zapolnitve manka
(EST) pridobitev želenega
Mlinarček se je močno razjokal
in stekel po kamnitih stopnicah
naravnost k zelenemu tolmunu
pod slapom in sedel na črno
17XXVI – NALOGA JE
REŠENA.
(Definicija: razrešitev, oznaka
71
pečino.
In že je bi la pri njem zlata
ribica in ga vprašala: »Zakaj
jočeš?«
»Kaj ne bi jokal,« ji je
odgovoril in ji povedal drugo
delo, ki mu ga je za kazen
naložil grof, ker je njo izpustil v
bistri potok.
»Pojdi na grad in povej grofu,
da je delo končano,« mu je
rekla in skočila v potok, mladi
ribič pa je po kamnitih
stopnicah odšel na grad. Že
gredoč je videl valovit pšenico
resico, žanjice so žele zlato
golico, a po travniku so
prepevali kosci. Poiskal je
grofa in mu rekel: »Prejasni
gospod, delo sem izvršil!« 17
P.)
(Čudežno sredstvo – Zlata
ribica, ki izpolni želje, reši
težko nalogo.)
»Sem že vse videl iz mojega
okna, toda izvršiti moraš še
tretje delo. Oženil se boš in
napravil bom veliko gostijo.
Na gostijo pa mi povabi
svetega Petra iz nebes in na
njegovem krožniku mora biti
pečena zlata ribica, ki si jo ti
izpustil! Če tega ne izvršiš, boš
izgubil glavo!« 18
18XXV – JUNAKU NALOŽIJO
TEŽKO NALOGO.
(Definicija: težka naloga,
oznaka O.)
(Graščak mlinarju naloži tretjo
težko nalogo.)
XXV
RAZLIKA:
(SLO) težke naloge
(EST) ni težke naloge
»Tega pa ni mogoče storiti,« je
dejal mlinarček in spet prijokal
k tolmunu, sedel na skalo in že
je bila ribica pri njem.
»Zakaj jočeš?« ga je vprašala.
19XXVI – NALOGA JE
REŠENA.
(Definicija: razrešitev, oznaka
P.)
(Pri razrešitvi tretje naloge
XXVI
RAZLIKA:
(SLO) rešitev nalog
(EST) ni rešitve
72
»Kako tudi ne bi? Svetega Petra
moram povabiti na grofovo
gostijo in tebe moram uloviti,
sicer bom izgubil glavo,« je
rekel ribič.
»Tega dela pa ne zmorem sama.
Pojdi čez tri gore in na četrti boš
videl steber od zemlje do neba,
ob stebru pa moža, ki ne bo
dosti mlajši. Njega poprosi za
pomoč. Divjal bo, a nič se ga ne
boj,« mu je rekla in že je skočila
v zeleni tolmun pod slapom.
Mladenič pa je šel čez tri gore
in že je videl na četrti gori
steber, ki je segal od zemlje do
neba, ob njem pa moža. Njuna
senca je pokrila vso dolino. Mož
ob stebru je divjal, a brž ko je
prišel fantič blizu, se je lepo
umiril. Ribič mi je povedal, kdo
ga pošilja in zakaj.
»Tako predrzen je tvoj grof?
Samega svetega Petra si upa
vabiti na svojo gostijo? Ulovi
zlato ribico, pojdi z njo na
grad ter povej grofu, da pride
za vama tudi sveti Peter!« mu
je velel.
Mladi ribič se je velikanu ob
stebru lepo zahvalil in odšel
naravnost proti tolmunu. Tri
dni je hodil čez tri gore in tri
doline, da je prišel tja. Sedel je
na pečino in že je priplavala k
njemu zlata ribica, kateri je
mlinarju pomaga sveti Peter.)
73
brž vse povedal. 19
Tedaj pa se je zlata ribica
pognala iz zelenega tolmuna v
zrak med vodne kaplje in roso
slapa, izginila v mavrici in že
je iz šuma priplavala k njemu
ter sedla na pečino kot ribja
kraljična. Obleka iz zlatih
lusk se ji je bleščala kot sonce. 20
20XXIX – JUNAK DOBI
NOVO PODOBO.
(Definicija: preobrazba, oznaka
Š.)
(Zlata ribica se preobrazi v ribjo
kraljično.)
XXIX
RAZLIKA:
(SLO) preobrazba iz čudežnega
bitja v človeško podobo
(EST) ni preobrazbe
Prijela ga je za roko in mu
rekla: »Rešil si me. 21
Pojdiva v
grad na gostijo, saj bo za nama
prišel sveti Peter.«
21XXVII – JUNAKA
PREPOZNAJO.
(Definicija: prepoznava, oznaka
R.)
(Ribja kraljična prepozna
rešitelja.)
XXVII
RAZLIKA:
(SLO) prepoznava rešitelja
(EST) ni prepoznave
In sta šla na grad ter se
pokazala grofu. Ta pa je stopil
h kraljični: »To je moja
nevesta, ribja kraljična iz
zelenega tolmuna pod
grajskim slapom!« je rekel
grof. »Ribiča pa uklenite in
obglavite!« 22
22XXVIII – LAŽNEGA
JUNAKA ALI ŠKODLJIVCA
RAZKRINKAJO.
(Definicija: razkrinkanje,
oznaka S.)
(Prepoznajo graščakov namen;
iskal je ribiča, da pripelje ribjo
kraljično, s katero se želi
poročiti.)
XXVIII
RAZLIKA:
(SLO) prepoznava škodljivčevih
namenov
(EST) ni razkrinkanja
Tedaj pa je hipoma stal pred
njim sam sveti Peter. »Tako
predrzen si torej, da si se me
upal povabiti? In to ne na
svojo gostijo, ampak na svojo
goljufijo?! Strašna bo kazen!«
In v trenutku je stari grof
okamenel, a njegov grad se je
porušil v same razvaline. 23
23XXX – ŠKODLJIVCA
KAZNUJEJO.
(Definicija: kazen, oznaka T.)
(Sveti Peter kaznuje graščaka.)
XXX
RAZLIKA:
(SLO) kazen
(EST) ni kazni
74
Mladega ribiča in ribjo
kraljično pa je takoj poročil
sam sveti Peter ter ju peljal na
očetov dom, v mlin ob potoku,
kjer so naredili veselo gostijo. 24
Mlinar in mlinarica sta stregla
ženinu in svatom, pomagal pa
jima je sam sveti Peter.
24XXXI – JUNAK SE POROČI
IN ZASEDE CARSKI
PRESTOL.
(Definicija: poroka, oznaka U.)
(Mlinar se poroči z ribjo
kraljično.)
XXXI
RAZLIKA:
(SLO) poroka mlinarčka in ribje
kraljične
(EST) ni poroke
75
Slovenska ljudska pravljica Zlata ribica na osnovi Proppove analize vsebuje prvine čudežne
pravljice. Vlogo glavnega junaka ima mlinar (mlinarček), ki sprejme novo službo pri
graščaku. Glavnemu junaku so naložene težke naloge, ki jih reši s pomočjo darovalčevega
čudežnega sredstva (zlata ribica). Na koncu je škodovalec (graščak) premagan, glavni junak
pa se poroči (mlinarček in ribja kraljična). Vsebina estonske ljudske pravljice Naklonjenost
skrivnostnega drevesa [The favours of the secred tree] govori o kajžarju in njegovi ženi.
Izhodiščno stanje je revščina in pomanjkanje drv, ki ga prisili v prepovedano dejanje (posek
skrivnostnega drevesa). Z namernim škodovanjem (posek) izzove darovalca (mali sivi možic),
ki mu večkrat podeli čudežno sredstvo (drva, hiša, dvorec, bogastvo, višji status). V razpletu
pravljice darovalec (mali sivi možic) kaznuje škodovalca (kajžar in žena) s preobrazbo v žival
(preobrazba v medveda).
Pravljici sta na osnovi Proppove analize različni. Izhodiščno stanje obeh pravljic je revščina.
V obeh pravljicah se pojavljata vrednoti poštenost in pomoč (mlinarček in zlata ribica, mali
sivi možic), ki so izkoriščene (graščak, kajžar in njegova žena). Lik glavnega junaka v
slovenski pravljici je mlinar. Njegove lastnosti so navezanost, poštenost, podrejenost. Lik
glavnega junaka v estonski pravljici je kajžar, ki ga usmerja pohlep in ponos. V slovenski
ljudski pravljici zasledimo tradicionalni vrednoti družine in poroke. Razplet slovenske
pravljice je poroka, razplet estonske ljudske pravljice pa je kazen s preobrazbo.
76
7.3 ATU 331 DUH V STEKLENICI [THE SPIRIT IN THE BOTTLE]
Tretji del vsebuje analizo in primerjavo slovenske ljudske pravljice Črevec in estonske
ljudske pravljice Smrt v sodčku [Death in a Keg].
ATU tip – ATU 331 je Uther pojasnil:
Moški (sin gozdarja, ribiča, vojaka) iz radovednosti izpusti zlobno bitje iz stekleničke (ker ga
je tako prosilo). Bitje (hudič, smrt, se raztegne/zraste/doseže svojo naravno obliko) se želi
maščevati, ker je bil toliko časa zaprto in grozi svojemu osvoboditelju s smrtjo. Mož ukane
bitje. Pretvarja se, da mu ne verjame, da bi se bitje lahko zopet pomanjšalo in mu pravi, naj
gre nazaj v stekleničko. Mož zapre stekleničko in bitje je zopet ujeto. V nekaterih različicah je
bitje zopet izpuščeno v zameno za darilo – čudovito dejanje, čarobne moči (Uther, 2004).
77
(SLO) ČREVEC
(Möderendorfer, 1946)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α ε η θ Č D G E J
(EST) SMRT V SODČKU
[DEATH IN A KEG]
(Päär, Türnpu, 2005)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α ε ζ ε ζ ε ζ η θ A a F H J
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Bilo je v tistih starih časih, ko
je bilo na svetu še dobro. Še
samemu Vragu iz pekla je bilo
kot v Indiji Koromandiji.
Smel je hoditi po vsem sveti;
zanj ni bilo meja. Še s plotom
mu ni nihče zagradil njegovih
potov. Imel je res zlate čase.
Naj bi Vrag danes poskusil
kaj takega, gotovo bi si
polomil noge! Za hudobo je
svoboda odklenkala! 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE.
Daleč, daleč nazaj je v vasi
Venevere živel kmet. Njegovi
delavci niso nikoli prejeli
plače, namesto tega jim je
dajal hrano in pijačo. Na
koncu leta so ga vsi zapustila
zaradi drugih služb. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE.
α
PODOBNOST:
(SLO) opis življenja
(EST) opis življenja
RAZLIKA:
(SLO) hudič – vrag
(EST) kmet
Pa je nekoč le prišel pravemu v
pest, ki mu je bil kos. Ta je
zaprl Rogača v steklenico in jo
postavil na sonce. Hudoba je
prestala silne težave in bolečine,
kajti svetloba ji je strašno
zoprna. Mimo je prišel kmetič
in slišal v steklenici jok in stok.
Pogledal je bliže in tedaj ga je
Hudoba zaprosila, da bi jo
rešil. 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Hudič prosi za pomoč.)
Nekoč je kmet imel delavca, ki
mu je služil sedem dolgih let, a
nikoli ni prosil za plačilo. Nato
se je odločil, da bo poiskal
drugega gospodarja, ki mu bo
plačal za njegovo delo. Kmet je
prosil ženo, naj pripravi jagnje
za delavca in speče kruh v
zahvalo za sedem let dela. Kmet
pa mu je podaril sodček
svetlega piva.
Delavec je pospravil svoje
stvari, vrgel vrečo čez rame in
odšel v upanju, da najde novo
službo.
Hodil je in hodil ter konec
dneva končno dosegel rob
gozda. Usedel se je poleg štora
in odvil svojo vrečo, da bi se
najedel. Odvil je kruh in
jagnjetino ter zakričal naglas:
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Delavec poizveduje po lačnih.)
10XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Zapolnitev manka starim
ljudem in Smrti.)
78
»Hej, vsi tisti, ki ste lačni,
pridite in si delite moje
sedemletno plačilo!« 2
Naenkrat se pred njim pojavi
stari sivobradi mož.
Delavec ga je vprašal: »Kdo
si?« 2
A kmet se nikakor ni hotel
prenagliti z odločitvijo. Rogač
mu je obljubil zlate gradove,
če mu da svobodo. Kmet je že
hotel oditi, ne da bi Vraga
rešil. Tedaj pa je Vrag še bolj
milo prosil in obljubil
kmetiču, da mu pokaže vse
zdravilne rastline, ki rastejo
na polju, ob potokih in v
gozdu. 3
3VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Hudič kmetiču nekaj obljubi.)
Mož mu je odgovoril, da je
Hudič iz drugega sveta. 3
Delavec mu ni dal niti grižljaja
in rekel: »Ne poznam te. Še
nikoli nisem slišal zate. Ne bom
delil svojega obroka s tujcem!«
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Mož odgovori, da je Hudič.)
V
RAZLIKA:
(SLO) ignoranca
(EST) možje odgovarjajo
Hudič je izginil še isti trenutek.
Delavec je še enkrat zavpil:
»Pridite in si z menoj delite
moje sedemletno plačilo!« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Delavec poizveduje po lačnih.)
Pred njim se pojavi mož, starejši
od prejšnjega in z daljšo brado.
Ko delavec izve, da je stari
mož nebeški Gospod, 3
mu
odgovori: »Nič ne dobiš od
mene! Nič dobrega ne vem o
tebi! Slišal sem zate, da si
gospodar nebes in zemlje. Zakaj
ne moreš biti pravičen in
pošten? Nekaterim daš veliko
preveč, medtem ko si drugi
komaj napolnijo želodce.
Poglej! Garal sem sedem let in
zdaj kličem revne, da si
razdelimo, kar sem zaslužil.
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Mož odgovori, da je nebeški
Gospod.)
79
Pojaviš pa se ti, da bi vzel delež
tistega, kar nekdo močno
potrebuje. Zdaj pojdi, nič ti ne
dam!«
Nebeški Gospod je odkorakal
stran, medtem je delavec še
enkrat zaklical. 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Delavec poizveduje po lačnih.)
Kmalu se je pred njim pokazal
mož srednjih let in delavec ga je
vprašal, kdo je. Ko je mož
odgovoril, da je Smrt, ga je
delavec prijazno povabil, naj
se mu pridruži. 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Mož odgovori, da je Smrt.)
To je več vredno kakor pa vsi
zlati gradovi sveta. Ponudba
je bila kmetu tako všeč, da je
odprl steklenico in spustil
najhujšega sovražnika
človeštva na svobodo. 4
4VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Kmetiču je hudičeva ponudba
všeč, zato mu pomaga – ga
spusti na prostost.)
Skupaj sta pojedla kruh in
meso. Delavec je bil prijazen s
Smrtjo in rekel: »Delil sem
svojo hrano s teboj, ker si
pravičen in pošten. Nikoli ne
sprašuješ, ali je človek reven,
ali bogat. Vedno vzameš vse.
Pojejva in spijva vse, kar sem
zaslužil s svojim dolgim in
zvestim delom!«
Ko sta pojedla in spila, in bila
vesela zaradi opojnega piva, je
njun pogovor potekal precej
sproščeno.
Proti koncu je delavec
začudeno vprašal: »Povej mi,
kako lahko vstopiš v vse hiše,
če so vsa vrata in okna
zaprta?« 4
VI
RAZLIKA:
(SLO) obljuba
(EST) prijaznost
Komaj je Vrag prišel na zrak in
se dobro pretegnil, je že zaklel
5XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO, »Ker lahko!« odgovori Smrt.
»Zame je precej lahko! Poglej
5VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE VII
RAZLIKA:
80
ker je stopil na črevec. Kmetu
pa je rekel: »Vidiš, to je
črevec, ki napravi drisko.« 5
NAPADEJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Vlogo darovalca ima hudič, saj
kmetiču poda znanje o
zdravilnih rastlinah.)
skozi luknjo sodčka, iz
katerega pijeva. Čeprav je
zelo majhna, se lahko stlačim
skozi! 5
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Smrt nasede vprašanju in
pokaže, kako se skriti.)
(SLO) osvoboditev
(EST) zaplenitev
XII
RAZLIKA:
(SLO) pogovor z darovalcem
(EST) ni darovalca
Kmet je bil hud in ni verjel,
da bi bil ta plevel za kaj. 6
6XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Kmetič ne verjame in se
razjezi.)
Kot bi mignil, je Smrt izginil.
Delavec je pokukal v sodček
in zagledal Smrt. Nato je
postavil zamašek na sodček in
ga tesno zategnil. Sodček je
položil čez rame in začel
korakati proti morju z
namenom, da ga vrže vanj.
»Ti bedni lopov, zdaj si
preteklost, znebim se te, da ne
boš mogel več sejati smrti po
svetu,« si je mislil delavec na
poti do obale. Ko je prispel, je
z vrvjo pritrdil nekaj kamnov
na sodček in ga spustil
globoko na dno morja. »No, to
je tvoj konec,« je rekel delavec
in odšel svojo pot. 6
6VIII – ŠKODLJIVEC
PRIZADANE ALI ŠKODUJE
ENEMU OD DRUŽINSKIH
ČLANOV.
(Definicija: škodovanje, oznaka
A.)
(Delavec zapre Smrt v sodček in
ga vrže v morje.)
VIII
RAZLIKA:
(SLO) (še) ni škodovanja
(EST) potopitev
XIII
RAZLIKA:
(SLO) razburjenost kmeta
(EST) ni odziva
Sprl se je z Vragom in ga
nazadnje zapodil, sebi in vsem
ljudem na škodo. 7
7XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Kmetič se spre s hudičem.)
Kakorkoli, to ni bil konec Smrti.
Ljudje v soseski so zelo trpeli
zaradi odsotnosti Smrti. Po
sedmih letih so otroci in mladi
že dovolj zrasli in se začeli
osvobajati, medtem ko so stari
hrepeneli po Smrti, obremenjeni
in utrujeni od življenja. Ampak
Smrti ni bilo nikoder. Nobeno
7VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Stari si želijo smrti, ker so
bolni.)
VIII.a
RAZLIKA:
(SLO) ni manka
(EST) manko smrti
XVI
RAZLIKA:
(SLO) spor
(EST) ni spopada
81
oko ga ni zagledalo, nobeno uho
ni zaslišalo njegovega koraka.
Stari so hrepeneli in bili v
stiski. Stokali in ječati so:
»Smrt, Smrt! Pridi in nas
osvobodi našega trpljenja!
Zakaj nas preziraš? Življenje
je beda, ker smo bolni in v
težavah. Pridi, pridi Smrt in
nas odpelji v svoje kraljestvo.
Vzemi nas, da se končno
umaknemo v svoj večni
spanec!« 7
Radovednost je gnala kmeta,
da je poskusil to sredstvo; 8
8XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Kmetič prejme čudežno
sredstvo – čudežno zel.)
Sedem let po tem, ko je
delavec vrgel Smrt v morje, je
neki ribič našel sodček, ki so
ga valovi naplavili na obalo.
Voda je načela vrv, s katero so
bili privezani kamni. 8
8XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Sodček, v katerem je Smrt,
naplavi na obalo.)
XIV
RAZLIKA:
(SLO) prejem čudežnega
sredstva – znanje o zelih
(EST) ni čudežnega sredstva
XV
RAZLIKA:
(SLO) ni premika
(EST) naplavitev na obalo
in res je učinkovalo na njem
tako, da je bilo strah in groza. 9
9XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Hudič, ki je zopet na prostosti,
kmetič pa je naivno nasedel.)
Mož, ki ga je našel, je bil
radoveden. Potegnil je zamašek
iz sodčka, da bi pogledal, kaj je
v njem. Iz sodčka je skočil
pust in koščen mož. Bil je
Smrt. 9
9XVII – JUNAKA
ZAZNAMUJEJO.
(Definicija: označitev,
zaznamovanje, oznaka H.)
(Smrt je po sedmih letih čisto
shiral, kar je zaznamovalo
njegovo telo.)
XVII
RAZLIKA:
(SLO) ni zaznamovanja
(EST) shiranost
Zahvalil se je možu, ki ga je
osvobodil, in odhitel opravljat
svojo redno službo. 10
Pograbil
je koso prvega kosca, ki ga je
zagledal. Lakota, ki jo je čutil
po tolikem času, ga je čisto
ožela in ga napravila koščenega.
10XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Zapolnitev manka starim
XIX
PODOBNOST:
(SLO) svoboda
(EST) svoboda
RAZLIKA:
(SLO) hudič (škodljivec)
82
In tako je Smrt dobil svojo novo
koščeno podobo s koso v roki.
In še danes, ko kakšen stari
človek v vasi Venevere hrepeni
po smrti, ljudje odgovorijo:
»Kdo ve, mogoče pa je Smrt
zopet zaprt v sodčku.«
ljudem in Smrti.)
(EST) smrt (junak)
83
Tretja analiza in primerjava vsebuje slovensko ljudsko pravljico Črevec in estonsko ljudsko
pravljico Smrt v sodčku [Death in a keg]. Estonska pravljica ima v primerjavi s slovensko
pravljico dve liniji – predzgodbo in glavno zgodbo. Vsebini slovenske pravljice in drugega
dela estonske pravljice sta si podobni. Črevec pripoveduje o škodljivcu (hudič), ki je zaprt v
steklenici in prosi junaka (mimoidočega kmetiča), naj ga izpusti. Hudič je izpuščen v zameno
za znanje (znanje o zeliščih). Smrt v sodčku v prvi liniji opisuje srečanje delavca in Smrti,
sledi prevara (zaprtje Smrti in pristanek v morju). V drugi liniji Smrt izpustijo na prostost.
Glavni lik v slovenski ljudski pravljici je lik škodovalca (hudič), v estonski ljudski pravljici je
glavni lik junak (Smrt). Škodovalec (hudič) in junak (Smrt) sta zaprta in v razpletu izpuščena.
Škodovalca (hudiča) nihče ne pogreša, medtem ko izginotje glavnega junaka (Smrt) za ljudi
predstavlja hudo trpljenje. Hudič ima vlogo zlobnega lika, Smrt pa je kljub negativni
konotaciji njenega dela junakinja zgodbe.
84
7.4 ATU 670 MOŽ, KI JE RAZUMEL JEZIKE ŽIVALI [THE MAN WHO
UNDERSTANDS ANIMAL LANGUAGES]
Četrti del vsebuje analizo in primerjavo slovenske ljudske pravljice Grajski čoban in estonske
ljudske pravljice Mož, ki je poznal vse jezike živali3[The man who know all the tongues of
birds].
Pravljici sta istega ATU tipa – ATU 670, ki ga Uther opiše:
Kača v zameno za rešitev obdari moškega z močjo, s katero razume živalske jezike. Pove mu,
če komurkoli razkrije skrivnost, umre.
Moški sliši pogovor živali in se začne smejati. Njegova žena pa vztraja k razkritju skrivnosti.
Odloči se, da ji pove skrivnost. Nato zasliši glas (petelin), ki mu pravi, kako obvlada svoje
žene, medtem ko moški ne more obvladati niti ene. Moški obdrži skrivnost in ženi ne razkrije
ničesar (Uther, 2004).
3 Določen besedni termin, v pravljici nakazuje na razumevanje vseh živalskih jezikov.
85
(SLO) GRAJSKI ČOBAN
(Šašelj, 1906)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α I. a B ↑ Č D E F J
II. β ε ζ η θ a B I J
(EST) MOŽ, KI JE POZNAL
VSE JEZIKE ŽIVALI [THE
MAN WHO KNOW ALL THE
TONGUES OF BIRDS]
(Päär, Türnpu, 2005)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α I. a B Č D E F J
II. ε ζ η θ B I J
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Pri grofu je služil čoban. Pasel
je svojo čredo na pristavi. Na
pomoč je imel dva psa. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
Gozdar je šel v gozd.
Spremljala sta ga njegova psa,
Musti in Krants. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
α
PODOBNOST:
(SLO) dva psa
(EST) dva psa
RAZLIKA:
(SLO) čoban – pastir
(EST) gozdar
Nekega dne vidi čoban, da gori
ograja okoli in okoli, na sredini
pa nekaj fučka. Pogleda in
zapazi pisanega gada. Vreže si
ščap ter ga dene preko ognja.
Gad se ovije okoli ščapa. Čoban
vzdigne ščap in gad se ovije
čobanu okoli vrata. »Nu, jaz
sem te rešil iz ognja, ti pa si se
ovil meni okoli vratu,« reče
čoban.
»Nosi me k mojemu otcu in
moji materi,« reče gad. 2
1. del
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Gad želi iti k očetu in materi.)
Hodil je in hodil, ko se je
končno odločil, da počije pod
smreko. Nato je v krošnji
drevesa zaslišal sikanje in
šepetanje. Zagledal je kačo, ki
ga je prosila: »Dragi mož,
pomagaj mi priti z drevesa!« 2
1. del
2VIII.a – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Kača želi priti z drevesa.)
1. del
VIII.a
PODOBNOST:
(SLO) gad (kača)
(EST) kača
RAZLIKA:
(SLO) sestop z drevesa
(EST) dom
»Kam te naj nosim? Kje bodo
moje ovce?« veli čoban.
»Za ovce se nič ne boj, našel
jih boš na tem mestu, samo
nosi me tam, kamor ti rečem,«
pravi gad. 3
3IX – JUNAK IZVE ZA
NESREČO ALI MANKO,
NEKDO SE OBRNE NANJ S
PROŠNJO ALI UKAZOM, GA
NEKAM POŠLJE.
(Definicija: posredništvo,
povezovalni dejavnik, oznaka
B.)
(Gad pošlje Čobana k očetu in
Mož je odgovoril: »Ne morem ti
pomagati, prinesla mi boš
smrt.«
Kača je odvrnila: »Nisem
kača, ampak mož. Zmešana
čarovnica me je začarala v
kačo. Mož lahko postanem le
tako, da mi človeška roka
pomaga priti z drevesa. 3
3IX – JUNAK IZVE ZA
NESREČO ALI MANKO,
NEKDO SE OBRNE NANJ S
PROŠNJO ALI UKAZOM, GA
NEKAM POŠLJE.
(Definicija: posredništvo,
povezovalni dejavnik, oznaka
B.)
(Kača gozdarju pove za svojo
IX
PODOBNOST:
(SLO) navodila
(EST) navodila
RAZLIKA:
(SLO) odhod
(EST) človeška roka
86
mami.) nesrečo.)
Čoban gre, kamor mu gad
reče. 4
4XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Čoban se odpravi na grad.)
Pomagaj mi, v zahvalo te
naučim razumeti vse živalske
jezike. Vendar ne smeš
nobenemu razkriti svoje
skrivnosti. Če poveš, potem v
trenutku umreš.« 4
4XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADEJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Kača prosi gozdarja, da jo reši.
V zameno mu ponuja čudežno
sredstvo – razumevanje vseh
živalskih jezikov.)
XI
RAZLIKA:
(SLO) odhod
(EST) ni odhoda
»Kadar te bodo straže pred
gradom ustavljale, reci, kar ti
bom povedal,« podučuje gad
čobana. »Moj otac ti bo ponujal
srebra in zlata, ker si me rešil iz
ognja, a nič ne vzemi, prosi ga
le za ″nemštim″. V početku ti ga
ne bo hotel dati, če pa drugega
ne boš maral vzeti, dobiš le
nemštim«.
Pride pred grad. Na vratih so
stale same kače. Čoban govori
po gadovem nasvetu, naj ga
puste notri.
Pride pred otca gada.
Gad se odvije čobanu z vrata
ter gre pred svojega otca in
mu pravi: »Ta čoban me je
rešil danes iz ognja.«
Čoban hoče oditi, pa otca gad
ga ustavi: »Ne, ne kam greš?
Povej, kaj hočeš zato, ker si
5XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADEJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Oče gad pozdravi in izpraša
Čobana, kaj želi v zameno za
rešitev.)
Gozdar je položil kol ob
steblo. 5
5XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Gozdar pomaga kači.)
XII
PODOBNOST:
(SLO) obljuba poplačila
(EST) obljuba poplačila
RAZLIKA:
(SLO) izbira
(EST) predlagano poplačilo
87
rešil mojega prvorojenega
sina iz ognja? Hočeš zlata ali
srebra?« 5
»To ti bo škodovalo,« pravi
otac gad.
»Kaj zato, le daj mi nemštim.« 6
6XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Čoban odgovori.)
Kača se je po njem splazila, se
obrnila proti možu in v
trenutku izginila. 6
6XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Gozdar nevede prejme čudežno
sredstvo.)
XIII
PODOBNOST:
(SLO) odziv
(EST) odziv
RAZLIKA:
(SLO) odgovor
(EST) pomoč
Po daljšem upiranju kihne
gad trikrat v čobana in mu
zagrozi, da ne sme nikomur
povedati te skrivnosti, sicer bo
naenkrat umrl. 7
7XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Čoban prejme »nemšim«.)
Gozdar se je nato ulegel pod
smreko 7 in zaslišal Mustija, ki
je rekel Krantsu: »Počakaj tukaj
in pazi na gospodarja, jaz grem
domov. Tatovi prihajajo.«
7XV – JUNAKA NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Gozdar se uleže pod smreko.)
XIV
PODOBNOST:
(SLO) prejem čudežnega
sredstva
(EST) prejem čudežnega
sredstva
RAZLIKA:
(SLO) zavedanje
(EST) nevede
Čoban zapusti kačji grad ter
odide k svojim ovcam.Najde
jih na istem mestu, kjer jih je
ostavil. Usede se na kamen. 8
8XV – JUNAKA NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Čoban se vrne k ovcam in se
usede na kamen pod češnjo.)
Gozdar je razumel pasje besede.
Staro drevo je zadihalo, »cro-
cro-caaxt«, in mož je zaslišal:
»Pridi na moj pogreb, mojih
dni je konec. Pod mojimi
koreninami je lonec zlata in
srebra, drugi pa tam, kjer bo
padla moja krošnja.«
Jelka je odgovorila: »Crawxt«
in gozdar je razumel. »Ne
morem priti, imam goste na
obisku.« Za tem se je zaslišal
glasen zvok: »Cro-cro-
prantst,« in drevo je padlo na
tla.
Gozdar je začel kopati pod
8XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Gozdar s pomočjo čudežnega
sredstva obogati in se srečno
oženi.)
XV
PODOBNOST:
(SLO) vrnitev, sedenje
(EST) vrnitev, sedenje
RAZLIKA:
(SLO) pod češnjo
(EST) pod smreko
88
koreninami in našel lonec
zlata in srebra. Drug lonec
zlata je izkopal tam, kjer je
padla drevesna krošnja.
Gozdar je vzel toliko, kolikor
je lahko nesel, in postal je
bogati mož. Bil je samski, zato
se je zdaj oženil s lepo deklico,
s katero sta živela srečen
zakon. 8
Svoji ženi je povedal,
kako je obogatel, ni pa izdal,
kdo mu je povedal o zakladu.
Na bližnjo veliko češnjo
priletita dva kavrana in se
začneta razgovarjati: »Koliki
so novci pod to češnjo? Če bi
kdo za nje znal, bi lahko
muhti živel.«
Čoban to sliši, pusti svojo
čredo ter gre k grofu. »Daj mi
jake konje,« mu pravi »in
največji voz, grem po novce.«
Grof se mu smeje, vendar mu
dovoli. Čoban naloži poln voz
novcev ter jih pripelje domov.
Grofu odpove službo, češ, zdaj
bom sam grof. Kupi si lepo
graščino in se bogato oženi. 9
9XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Čoban s pomočjo čudežnega
sredstva obogati, si kupi
graščino in se oženi.)
Nekega dne je gozdar gledal
skozi okno in videl vrabčke, ki
so se sprehajali okoli konoplje.
Mama je bila na vrhu, mladički
pa na tleh. Stara ptičica je
začivkala: »Siu, siu, siu, siu.«
Gozdar je razumel: » Mladički,
pridite na vrh, tu boste našli
semena!« Gozdar se je začel
močno smejati.
»Čemu se smeješ?« ga je
vprašala žena. 9
2. del
9IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Žena sprašuje gozdarja, čemu
se smeji.)
XIX
PODOBNOST:
(SLO) izdaja podatkov, izkop
zaklada, obogatitev, ženitev
(EST) izkop zaklada,
obogatitev, ženitev
RAZLIKA:
(SLO) pogovor ptic, bogastvo
pod češnjo
(EST) pogovor dreves,
bogastvo pod smreko
9Pa vedno je imel še voljo do
ovac. Kupil si je lepo čredo in
najel čobana, ki mu jo je pasel
na pristavi. Na vuzamske
praznike zajaše grof konja,
noseča grofica pa brejo kobilo
ter gresta pogledat k svoji
čredi na pristavo. 10
2. del
10I – EDEN OD ČLANOV
ODIDE OD DOM.
(Definicija: odhod, oznaka β.)
(Čoban in noseča grofica se
odpravita od doma.)
Gozdar je odgovoril: »Nič ni.«
Gozdar se je vsakič zahihital, ko
je zaslišal govoriti ptice ali
katero drugo žival. Njegovo
ženo je mučila radovednost.
Nenehno ga je spraševala:
»Povej mi, zakaj se smejiš?«
Mož ji je nekoč odgovoril:
10V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Gozdar pove resnico svoji
ženi.)
I
RAZLIKA:
(SLO) odhod čobana in noseče
grofice
(EST) ni odhoda
89
»Ne morem ti povedati. Če ti
povem, bom umrl.« 10
Čoban je imel tri pse. Stari pes
je venomer cvilil in lajal proti
lozi, mlajša dva pa sta se
stiskala nazaj, ker sta se bala
volkov. Stari pes zakriči proti
lozi: »Dokler bo v moji glavi le
en zob, ne boste napravili
mojemu gospodarju nič škode.«
»Starega psa čuvaj kot svoje
oko,« reče grof čobanu, »mlajša
deni, kamor hočeš!«
Domov grede zarezgeče kobila,
konj pa se ji nasmehne: »Lahko
se je tebi smejati,« ga zavrne
kobila, »ker nosiš samo enega, a
jaz nosim tri.«
Grof se nasmeje.
»Ti znaš nekaj, da se smeješ,
reče grofica. Povej i meni!« 11
11IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Grofica sprašuje Čobana, zakaj
se smeji.)
Žena ni odnehala in je še kar
spraševala: »Povej mi, povej
mi?«
Gozdar je vprašal: »Res želiš,
da umrem?«
Žena ni verjela.
Gozdar se je odločil, da pove
ženi svojo skrivnost. 11
11VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Žena želi izvedeti gozdarjevo
skrivnost.)
IV
PODOBNOST:
(SLO) povpraševanje
(EST) povpraševanje
Grof se brani povedati, a žena
vedno bolj sili vanj. Ker mu
ne da miru, reče ji naposled:
»Če bi ti jaz to povedal, bi
moral naenkrat umreti.« 12
12V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ.)
(Čoban pove resnico grofici.)
Odločil se je, da bo umrl, si
pripravil smrtno posteljo in se
ulegel, da bo povedal
skrivnost. 12
12VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Gozdar se pripravi na razodetje
skrivnosti.)
V
PODOBNOST:
(SLO) skorajšnje razkritje
resnice
(EST) skorajšnje razkritje
resnice
Žena postane še bolj
radovedna in sili tako dolgo
vanj, da se ji da slednjič
pregovoriti. 13
13VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
V tistem trenutku je v sobo
prišel petelin in zapel: »Ki-ki-
riki, ki-ki-riki …« in razprl
krila. Gozdar je razumel
petelina: »Oh, ti bedak, jaz
obvladam mojih trideset
13IX – JUNAK IZVE ZA
NESREČO ALI MANKO,
NEKDO SE OBRNE NANJ S
PROŠNJO ALI UKAZOM, GA
NEKAM POŠLJE.
(Definicija: posredništvo,
VI
PODOBNOST
(SLO) žena poizveduje
(EST) žena poizveduje
90
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Grofica želi izvedeti Čobanovo
skrivnost.)
samic, ti pa še ene ne moreš.
Daj ji poduk z nekaj
klofutami!« 13
povezovalni dejavnik, oznaka
B.)
(Petelin svetuje in graja
gozdarja.)
Grof si da napravit krsto in jo
prinesti v sobo. Uleže se na
posteljo, da bi ženi razodel
svojo skrivnost in umrl. 14
14VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Čoban se pripravi na razodetje
skrivnosti.)
Gozdar je vstal iz postelje,
pograbil palico, udaril ženo po
hrbtu in rekel: »Nehaj! Pojdi
pomolsti krave! Skoraj bi me
pobralo zaradi tebe, ti stara
dolgočasna babnica!« 14
14XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Gozdar udari ženo.)
VII
PODOBNOST:
(SLO) priprava smrtne postelje
(EST) priprava smrtne postelje
RAZLIKA:
(SLO) krsta
(EST) postelja
Stari pes na pristavi je izvedel
za usodo svojega gospoda in
pride ves potrt in žalosten na
njegovo stanovanje. 15
15VIIIa – ENEMU OD
DRUŽINSKIH ČLANOV
NEKAJ MANJKA, NEKAJ
HOČE IMETI.
(Definicija: manko, oznaka a.)
(Čobanov pes je žalosten, zaradi
morebitne izgube gospodarja.)
Od takrat naprej je bila
njegova žena krotka kot
jagenjček in nikoli več se nista
prepirala. Živela bi še zdaj, če
ne bi preminula. 15
15XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Gozdar ostane živ, žena
preneha spraševati.)
VIII.a RAZLIKA:
(SLO) žalost psa
(EST) ni manka
»Daj psu kruha,« reče grof
svoji ženi. Žena to stori, a pes
ga niti ne poskusi. Venomer
gleda žalostno svojega
gospoda na postelji.
Vrata so bila nekoliko odprta,
kokot (petelin) priteče
oblastno v sobo ter zoblje
veselo kruh na tleh.
»Ti si vendar trdega srca,«
reče mu stari pes, »če moreš
zdaj tako veselo zobati, ko bo
tvoj gospodar umrl.«
»Naj umre,« odgovori kokot
oblastno, »jaz bom vseeno
16IX – JUNAK IZVE ZA
NESREČO ALI MANKO,
NEKDO SE OBRNE NANJ S
PROŠNJO ALI UKAZOM, GA
NEKAM POŠLJE.
(Definicija: posredništvo,
povezovalni dejavnik, oznaka
B.)
(Čoban izve za žalost psa. Nato
sliši petelinov nasvet.)
IX PODOBNOST:
(SLO) graja petelina
(EST) graja petelina
RAZLIKA:
(SLO) pogovor s psom
(EST) nagovor gospodarja
91
zobal. Jaz imam dve sto bab,
pa jih vse ustrahujem, moj
gospod pa ne more niti ene.« 16
Ko grof to sliši, skoči iz
postelje,udari ženo izauh 17
17XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Čoban udari ženo in jo utiša.)
XVIII
PODOBNOST:
(SLO) utišanje
(EST) utišanje
in ji pravi: »To je vsa
skrivnost.« 18
18XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE,
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Čoban ostane živ, pes ni več
žalosten, žena preneha
spraševati.)
XIX
PODOBNOST:
(SLO) življenje gospodarja
(EST) življenje gospodarja
RAZLIKA:
(SLO) krotka žena
(EST) konec prepirov
92
Ljudski pravljici, ATU tipa 670, sta Grajski čoban in Mož, ki je poznal vse jezike živali [The
man who know all the tongues of birds]. Obe ljudski pravljici se delita na dve liniji. Prva
linija govori o samskem življenju moških (Čoban, gozdar), ki rešita kači, in v zameno
prejmeta čudežno sredstvo (sposobnost razumevanja živali). Naročeno jima je, da morata
molčati o čudežnem sredstvu, drugače bosta kaznovana (smrt). S čudežnim sredstvom
obogatita (novci pod češnjo, lonec zlata in srebra med koreninami umirajočega drevesa).
Druga linija govori o poroki in sreči. Zaradi prejema čudežnega sredstva (sposobnost
razumevanja živali) se smejita govoricam živali, ženi pa želita pojasnilo. Moška jima razložita
o molku, vendar ženi ne verjameta. Ko se odločita, da bosta povedala skrivnost in umrla, se
oglasi rešitelj (petelin) z življenjskimi navodili (razkritje resnice o svojih ženah). V razpletu
se moška zoperstavita ženam.
V obeh ljudskih pravljicah se pojavi tradicionalna vrednota poroka. Podobnosti, ki se
pojavljajo, so: rešitev kače, prejem čudežnega sredstva – razumevanje živali, poroka, veselje
ob poslušanju živali, ženi, ki želita izvedeti skrivnost, skorajšnje razkritje skrivnosti, rešitelj
petelin in nadzor žena. Pravljici sta si strukturno in vsebinsko podobni.
93
7.5 ATU 43 MEDVED ZGRADI HIŠO – BRLOG IZ LESA; LISICA
ZGRADI HIŠO – BRLOG IZ LEDU [THE BEAR BUILDS A HOUSE OF
WOOD; THE FOX BUILDS A HOUSE OF ICE]
V petem delu sta analizirani in primerjani slovenska avtorska pravljica (živalska pravljica)
Kako si je osvojila lisica medvedov brlog in estonska ljudska pravljica Volk in ovca [Wolf and
the Ewe].
Pravljici sta določenega ATU tipa – ATU 43, ki ga Uther pojasni:
Pozimi si je lisica (volk, medved) zgradil/a hišo/brlog iz ledu. Zajec (volk, lisica, medved,
ovca, koza) pa si zgradi hišo/brlog iz lesa (kamna, železa, trave, volne). Ko pride poletje, se
lišičino domovanje stopi. Naseli se v zajčev dom in ga postopoma odžene stran (Uther, 2004).
94
(SLO) KAKO SI JE OSVOJILA
LISICA MEDVEDOV BRLOG
(Kržič, 1914)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α ε ζ η θ A ↑ Č D E G H I
(EST) VOLK IN OVCA [THE
WOLF AND THE EWE]
(Päär, Türnpu, 2005)
ANALIZA PRAVLJICE PO
VLADIMIRJU PROPPU
α ε ε ζ ε ζ ε ζ ε ζ η C F G I η C
F G I η C ↑ E F G I J
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Hudi časi so bili in slaba
letina. Sestradan in mršav je
strmel boljših časov navajeni
medved v širni svet. Ležal je
pred svojim brlogom. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
V starih časih sta živela ovca
in volk. Volk si je zgradil hišo
iz ledu, ovca pa svoje bivališče
iz maha.Tako sta živela,
dokler ni pomlad prinesla
toplega sonca. Volkova hiša se
je stopila, ovčina pa je ostala
tako trdna kot na začetku. 1
1α – IZHODIŠČNO STANJE
α
PODOBNOST:
(SLO) prebivališče
(EST) prebivališče
RAZLIKA:
(SLO) medved in lisica
(EST) volk in ovca
Izza vogala se mu prismeji
lisica iskrenih oči.
»Hej, kume, ali se
dolgočasiš?« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Lisica poizveduje.)
Brezdomega volka je začelo
zebsti in odšel je do ovčinega
okna ter prosil: »Spusti me
notri, da se pogrejem!« 2
Ovca ga ni spustila v svojo
kočo.
Volk je predlagal: »Če me ne
pustiš noter, si lahko vsaj
ogrejem svojo malo šapo skozi
okno?« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Volk želi priti v ovčino hišo.
Ker ga ovca ne želi spustiti, jo
zaprosi, če lahko skozi okno
pomoli eno šapo.)
IV
PODOBNOST:
(SLO) poizvedovanje
(EST) poizvedovanje
RAZLIKA:
(SLO) o počutju
(EST) o pomoči
Malomarno dvigne kosmatinec
glavo. »Stradam, da mi že
kosti pokajo. Vsi križi letijo
čez me …!« 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Medved prizna revno stanje.)
Ovci se je volk zasmilil. Čisto
malo je odprla okno in volk je
pomolil skozenj svojo šapo. 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Ovci se volk zasmili. Dopusti,
da skozi okno pomoli prvo
šapo.)
V
RAZLIKA:
(SLO) priznanje
(EST) popuščanje
Ker mu ni bilo dovolj, je zopet
zaprosil: »Draga ovca, naj si
ogrejem še drugo šapico!« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
95
oznaka ε.)
(Volk želi priti v ovčino hišo.
Ker ga ovca ne želi spustiti, jo
zaprosi, če lahko skozi okno
pomoli drugo šapo.)
»Oh, pa si ogrej še drugo
šapo, če že moraš,« je
odgovorila prijazna ovca.
Volk je skozi okno pomolil še
drugo taco, 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Ovci se volk zasmili. Dopusti,
da skozi okno pomoli drugo
šapo.)
in še enkrat prosil: »Draga
ovca, naj si pogrejem še moj
ubogi nos, tako zelo me zebe.« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Volk želi priti v ovčino hišo.
Ker ga ovca ne želi spustiti, jo
zaprosi, če lahko skozi okno
pomoli nos.)
Dobrosrčna ovca je privolila.
Volk je potisnil nos skozi okno 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Ovci se volk zasmili. Dopusti,
da skozi okno pomoli nos.)
in prosjačil naprej: »Ovca,
draga ovca, naj si pogrejem še
oči, drugače bosta zamrznili
skupaj!« 2
2IV – ŠKODLJIVEC
POIZVEDUJE.
(Definicija: poizvedovanje,
oznaka ε.)
(Volk želi priti v ovčino hišo.
Ker ga ovca ne želi spustiti, jo
96
zaprosi, če lahko skozi okno
pomoli oči.)
Volk je prosjačil, ovca je
privolila. Volk je pomolil celo
glavo skozi okno in potem –
snap! Skočil je v ovčino kočo. 3
3V – ŠKODLJIVCU IZDAJO
PODATKE O NJEGOVI
ŽRTVI.
(Definicija: izdaja, oznaka ζ)
(Ovci se volk zasmili. Dopusti,
da skozi okno pomoli oči.)
»Kume, če mi prodaš za eno
leto svoj brlog, pa ti ves ta čas
vsak teden priskrbim kaj
boljšega. Čez eno leto pa je
brlog lahko zopet tvoj, če mi
začneš vračati divjačino.« 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Lisica želi prevzeti medvedov
brlog in mu prelaga rešitev.)
Prišel je večer, volk se je prijeto
namestil, legel k počitku in
povabil ovco, da se mu pridruži:
»Pridi, pridi v posteljo.« 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Volk vabi ovco v posteljo.
Ovco želi pojesti.)
VI RAZLIKA:
(SLO) predlagana rešitev
(EST) vabilo v posteljo
Malo nejeverno se ozre
kosmatinec in medli očesi se
mu razživita. »Naj bo! Bolje je
prodati brlog za eno leto, kot
pa v njem še ta teden poginiti
od gladu.« 5
5VII – ŽRTEV NASEDE
PREVARI IN S TEM NEHOTE
POMAGA SOVRAŽNIKU.
(Definicija: pomagaštvo, oznaka
θ.)
(Medved pristane na lisičin
predlog.)
Ovca je vedela za volkov zlobni
načrt, da jo želi pojesti, zato je
odgovorila: »Ne morem še priti
v posteljo. Pomiti moram žlice
in krožnike ter zavrteti
predivo.« 5
5X – ISKALEC PRIVOLI ALI
SE ODLOČI ZA ODPOR
(Definicija: začetek upora,
oznaka C.)
(Ovca ve za volkov zlobni načrt,
zato se odloči za odpor.)
VII
RAZLIKA:
(SLO) potrditev predloga
(EST) ni nasede
»No, ker sem poštenjakinja,
bova naredila stvar pred
pričami, če ti je to všeč,
kume?« 6
6VIII – ŠKODLJIVEC
PRIZADANE ALI ŠKODUJE
ENEMU OD DRUŽINSKIH
ČLANOV.
(Definicija: škodovanje, oznaka
A.)
(Lisica predlaga potrditev pred
pričami in skuje načrt .)
Ovca je ostala pokonci, dokler
volk ni zaspal. Ko ga je
zaslišala smrčati, je po prstih
odkorakala do korita in se
skrila. 6
6XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Ovca se skrije v korito.)
VIII
RAZLIKA:
(SLO) škodovanje medvedu
(EST) (še) ni škodovanja
»Kajpak, pred pričami!« 7XI – JUNAK ZAPUSTI
Sredi noči se je volk zbudil in
želel uresničiti svoj načrt.
7XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
97
prikima medved.
Sklicala sta za priče vse zveri
iz okoliša. 7 Vračala sta se
potem domov in z njima nekaj
prič.
DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Medved in lisica se odpravita
iskat priče.)
Iskal je ovco, pregledal je celo
kočo. Ni je našel. 7
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Volk sredi noči išče ovco.)
»Kume, ali si žejen? No pa
tudi, če nisi žejen, ti bo živa
voda, ki teče v sodih onega – le
hrama, storila zelo dobro. Da
posebno moč. Ulomiva vanj!« 8
8XII – JUNAKA
PREIZKUŠAJO, IZPRAŠAJO,
NAPADEJO IDR. TER GA
TAKO PRIPRAVLJAJO NA
ČUDEŽNO SREDSTVO ALI
POMOČNIKA.
(Definicija: prva darovalčeva
funkcija, oznaka Č.)
(Lisica medvedu ponudi »čisto
vodo« iz soda.)
Zgodaj zjutraj je ovca vstala,
zlezla iz skrivališča, da je volk
ni opazil in se mu smejala:
»Kiikipst, kookopst!
volkec je iskal in volkec je
vohal,
ni mogel najti male ovčke,
kiikipst, kookopst,
ker pod korito se je skrila,
kiikipst, kookopst!« 8
8XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Ovca za en dan uide volku.)
XII
RAZLIKA:
(SLO) predlog – zvijača
(EST) ni darovalca
Zvečer je volk zopet odšel k
počitku in povabil ovco, naj se
mu pridruži. »Pridi zdaj, draga
ovca, pridi v posteljo.« 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Volk vabi ovco v posteljo. Želi
jo pojesti.)
Ovca je razumela volkov namen
in rekla: »Zaspi, zaspi, dragi
volk. Moram še oprati žlice in
krožnike ter zavrteti predivo.«
5
5X – ISKALEC PRIVOLI ALI
SE ODLOČI ZA ODPOR
(Definicija: začetek upora,
oznaka C.)
(Ovca ve za volkov zlobni načrt,
zato se odloči za odpor.)
Ko je volk zaspal, se je ovca
na skrivaj splazila na polico in
6XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
98
se skrila pod velik lonec. 6 OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Ovca se skrije v veliki lonec.)
Okoli polnoči se je volk
prebudil, prevohal vse vogale
koče in ni našel ovce. 7
7XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Volk sredi noči išče ovco.)
Zgodaj zjutraj je ovca vstala
in prišla iz svojega skrivališča.
Poskakovala je ter se smejala
volku:
»Kiikipst, kookopst!
volkec je iskal in volkec je
vohal,
ni mogel najti male ovčke,
kiikipst, kookopst,
ker pod loncem se je skrila,
kiikipst, kookopst!« 8
8XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Ovca za en dan uide volku.)
Prišla je tretja noč, ko se je volk
grel v ovčini koči. Legel je k
počitku in povabil ovco, naj si
spočije od dnevnih opravil. 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
(Volk vabi ovco v posteljo. Želi
jo pojesti.)
Ovca pa ni bila neumna in je
odvrnila: »Nimam časa počiti.
Pomiti moram žlice in
5X – ISKALEC PRIVOLI ALI
SE ODLOČI ZA ODPOR
(Definicija: začetek upora,
99
krožnike ter zavrteti predivo.« 5
oznaka C.)
(Ovca ve za volkov zlobni načrt,
zato se odloči za odpor.)
Ko je volk globoko zaspal, si
je našla prostor za počitek.
Skrivališče, ker se do zdaj še
ni skrila, je bila luknja v lesu. 6
6XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Ovca se skrije v luknjo v lesu.)
Sredi noči se je volk zopet
prebudil, prevohal in preiskal
po celi koči. Ovce ni našel
nikjer. 7
7XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Volk sredi noči išče ovco.)
Zjutraj se je ovca splazila iz
luknje in veselo mrmrala ter
dražila volka:
»Kiikipst, kookopst!
volkec je iskal in volkec je
vohal,
ni mogel najti male ovčke,
kiikipst, kookopst,
ker v luknjo se je skrila,
kiikipst, kookopst!« 8
8XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Ovca za en dan uide volku.)
Prišla je četrta noč, ko je volk
legel k počitku, prosil ovco,
naj se mu pridruži. 4
4VI – ŠKODLJIVEC
POSKUŠA PREVARATI
SVOJO ŽRTEV, DA BI
ZAGOSPODOVAL NAD NJO
IN NJENIM PREMOŽENJEM.
(Definicija: prevara, oznaka η.)
100
(Volk vabi ovco v posteljo, da
bi jo pojedel.)
Ovca je zopet odgovorila:
»Nimam časa za počitek.
Pomiti moram žlice in
krožnike ter zavrteti predivo.« 5
5X – ISKALEC PRIVOLI ALI
SE ODLOČI ZA ODPOR
(Definicija: začetek upora,
oznaka C.)
(Ovca ve za volkov zlobni načrt,
zato se odloči za upor.)
X
RAZLIKA:
(SLO) ni odpora
(EST) odpor
Kosmatinec je v nekaj
trenutkih potrgal že napol
trhljene deske vrat. »Obrni
pipo na tisti posodi, kume!«
Zasukal je medved pipo in v
njegovo presenečenje je
pričela teči v posodo lepo
dišeča tekočina. Zadovoljno je
medved zamomljal in veselo je
pogledal rjavko, ki se je
živahno smukala okrog njega.
»Pij, kume, pij! Ti si bolj
potreben kot jaz!« 9
9XIII – JUNAK SE ODZOVE
NA DEJANJA PRIHODNEGA
DAROVALCA.
(Definicija: junakov odziv,
oznaka D.)
(Medved upošteva lisico.)
Takoj ko je volk zaspal, se je
ovca splazila iz koče in
zbežala v bližnji gozd. 9
9XI – JUNAK ZAPUSTI DOM.
(Definicija: odprava, oznaka ↑.)
(Ovca se odpravi v gozd.)
XI
PODOBNOST:
(SLO) odprava od doma
(EST) odprava od doma
RAZLIKA:
(SLO) medved in lisica
(EST) ovca
XIII
RAZLIKA:
(SLO) upoštevanje
(EST) ni odziva
Pil je medved in pil, hvalil
živo vodo in se opotekal. 10
10XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Medved spije »čisto vodo« iz
soda.)
Tam se je povaljala v
brusnice, da je njen kožušček
postal rdeče barve ter
poiskala debelo palico 10
10XIV – JUNAK PREJME
ČUDEŽNO SREDSTVO.
(Definicija: podelitev ali prejem
čudežnega sredstva, oznaka E.)
(Ovca se povalja v brusnice in
poišče debelo palico.)
XIV
PODOBNOST:
(SLO) prejem čudežnega
sredstva
(EST) prejem čudežnega
sredstva
RAZLIKA:
(SLO) vino
(EST) brusnice in debela palica
»Kume, veš kaj? Lačen si
sedaj in zato se opotekaš. Če
mi prodaš nazaj vse
11XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
in se odpravila domov. 11
11
XV – JUNAKE NEKDO
PRENESE, DOSTAVI ALI
PRIVEDE NA KRAJ, KJER JE
XV
RAZLIKA:
(SLO) ni premika
101
obveznosti za dobavljanje
hrane in se takoj odpoveš
vsem pravicam do brloga, pa
ti že danes preskrbim izvrstne
kuretine.« »Glej,« se smehlja
rjavka priliznjeno, »ti mi čez
eno leto tako ne boš mogel
vračati divjačine, ker bo še
slabša letina in brlog potem
seveda itak ne postane več
tvoja last …!«
Zdelo se je vinjenemu
kosmatincu, da ima rjavka
prav, in oklicala sta še
navzoče priče bliže, da
razveljavita svojo pogodbo. 11
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Lisica še enkrat predlaga
rešitev, ki jo vinjeni medved
potrdi.)
OBJEKT ISKANJA.
(Definicija: premik na kraj
namere, vodenje, oznaka F.)
(Ovca odkoraka domov.)
(EST) premik domov
Ko se je pa kosmatinec
streznil, je izvedel, kako grdo
ga je opeharila rjavka in ga
hoče zatožiti ljudem, če takoj
ne zapusti brloga. 12
12XVII – JUNAKA
ZAZNAMUJEJO.
(Definicija: označitev,
zaznamovanje, oznaka H.)
(Medved postane brezdom in je
»zatožen« ljudem.)
Doma se je pokončno
postavila sredi koče in udarila
s palico ob tla ter spregovorila
s čudnim glasom:
»Kiikipst, kookopst!
pojedla sem že volke vse,
kiikipst, kookopst,
zdaj pojem le še tebe,
kiikipst, kookopst!« 12
12XVI – JUNAK IN
ŠKODLJIVEC SE
NEPOSREDNO SPOPADETA.
(Definicija: spopad, oznaka G.)
(Ovca prestraši volka.)
XVI
RAZLIKA:
(SLO) predlog rešitve
(EST) iskanje
XVII
RAZLIKA:
(SLO) brezdomi medved
(EST) ni zaznamovanja
Šel se je pritožit levu in gnal tja
vse priče. Priče so pričale vse
vprek, in vmes je jezno rjul
medved. Lev se je pa razsrdil in
dal poklicati odsotno rjavko.
Prišla je rjavka. Ponižno se je
približala levu in sladko
smehljaje je govorila: »Kralj in
sodnik! Jaz nisem medvedu
13XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Zmaga lisice.)
Volk se je prestrašil, skočil s
postelje ter z repom med
nogami zbežal v gozd. Ovca
je zaprla vrata. 13
13XVIII – ŠKODLJIVEC JE
PREMAGAN.
(Definicija: zmaga, oznaka I.)
(Volk je izgnan.)
XVIII
RAZLIKA:
(SLO) zmaga škodljivca
(EST) enodnevna zmaga
junaka; zmaga junaka
102
nikdar nič slabega želela in
hotela, ampak le dobro. Vse
priče to lahko potrdijo.«
»Glejte!« razsodil je lev.
Kakšna dobrotljivost in
prijaznost sije z obraza te
obtoženke. Lisica ima
prav…!« 13
Končno se je znebila
nadležnega gosta in zdaj
prebiva čisto sama v svoji koči
sredi gozda. 14
14XIX – PREMOSTITEV
PRVOTNE NESREČE
ZAPOLNITEV MANKA.
(Oznaka J.)
(Ovca si pribori svoj dom, v
katerem živi.)
XIX
RAZLIKA:
(SLO) ni zapolnitve manka
(EST) pridobitev doma
103
V petem delu je po Proppovi analizi primerjava slovenske avtorske pravljice Kako si je
osvojila lisica medvedov brlog in estonske ljudske pravljice Volk in ovca [The wolf and the
eve]. Izhodiščno stanje živalske pravljice pripoveduje o medvedu, ki preživlja hude čase.
Pomoč mu ponudi lisica, ki ima načrt (prevzem medvedovega brloga), medved se napije (z
vinom). Pred pričami pijan sprejme lisičjo ponudbo (zamenjava brloga za hrano). Ko se
medved strezni, ugotovi, kaj je storil. Estonska ljudska pravljica opisuje volka, ki želi prevzeti
ovčino hišo in požreti ovco. Škodljivec (volk) poskuša prevarati žrtev (prosjačenje za izpust v
hišo). Ovca se volka usmili (v hišo mu dovoli pomoliti šapi, nos, oči), volk pa skoči v njeno
hišo. Kasneje se ga želi znebiti (skrivalnice, ukana z rdečim kožuhom in leseno palico). V
razpletu ovca premaga volka.
V obeh ljudskih pravljicah skuša škodovalec prevarati žrtev (pridobitev tujega brloga). V prvi
zgodbi je glavni lik škodovalec (lisica), ki je podjeten. V drugi zgodbi je glavni lik junak
(ovca), ki je gostoljuben, tradicionalen, delaven. Glavna lika imata skupni lastnosti; pamet in
pretkanost. V razpletu slovenske avtorske pravljice zmaga škodovalec (lisica si prisvoji
medvedov brlog) z uporabljenim čudežnim sredstvom (vino), v estonski ljudski pravljici pa
zmaga junak (ovca izžene volka), ki za čudežno sredstvo uporabi brusnice in leseno palico.
104
ZAKLJUČEK PRIMERJALNE ANALIZE
Primerjalna analiza doseže dva cilja:
– primerjalna analiza slovenskih ljudskih pravljic in estonskih ljudskih pravljic po
strukturalistični analizi Vladimirja Proppa,
– ugotoviti primerjalne podobnosti in razlike pri analizi.
Prva primerjalna analiza pravljic (Lisica in njem nož korenjak, Lisjakova nevesta) in četrta
primerjalna analiza pravljic (Grajski čoban, Mož, ki je poznal vse jezike živali) pokažeta
podobnost in ujemanje v vsebini in strukturi. Tretja primerjalna analiza pravljic (Črevec, Smrt
v sodčku) in peta primerjalna analiza pravljic (Kako si je osvojila lisica medvedov brlog, Volk
in ovca) nakazujeta, da se pravljici delno ujemata. Ujemata se temi, analizi strukture sta
različni. Druga primerjalna analiza ljudskih pravljic (Zlata ribica, Naklonjenost skrivnostnega
drevesa) nakazuje na razlike. Pravljici se po strukturni analizi ne ujemata, vsebini sta različni.
S primerjavo lahko sklepamo, da pri nobeni analizi pravljic ne pride do popolnoma ujemajoče
analize.
Potrjena je hipoteza, da pravljice kljub enakim ATU tipom (H. J. Uther) kažejo na razlike, ki
so pogojene s kulturo. Kljub razlikam pa so pri primerjalni analizi (V. J. Propp) ugotovljeni
skupni elementi.
105
8 ZAKLJUČEK
Diplomsko delo v prvem delu omenja definicijo pravljice in skupine pravljic, razdeljene na
ljudske, klasične umetne in umetne pravljice. Z opredeljevanjem pomena želi definicijo še
poglobiti, pri čemer prihaja do večjih razlik. Pogled na pomen pravljice je za različne
raziskovalce ljudskega izročila različen, nanj pa močno vpliva teorija analize.
Delo omeni mladinsko književnost kot literarno zvrst in jo definira. Poleg definicije predstavi
državo Estonijo in razvoj estonske mladinske književnosti. Ukvarja se tudi z raziskovanjem
razvoja pravljic v Evropi in Sloveniji. Opisane so značilnosti sedmih teorij analize ljudskih
pravljic.
Peto poglavje je namenjeno opisu Hansa-Jőrga Uthera in njegovemu delu The types of
international folktales, A classification and bibliography (2004), v katerem govori o ATU-
sistemu. V šestem poglavju podrobneje opiše Vladimirja Proppa in njegovo delo Morfologija
pravljice (1982, v slov. 2005), kateremu sledi pojasnitev vseh enaintrideset funkcij likov.
Sledi izbor slovenskih ljudskih pravljic in estonskih ljudskih pravljic po ATU-sistemu.
Pravljice so analizirane po Proppovi strukturalistični teoriji. Estonske pravljice so prevedene v
slovenščino iz zbirke Estonian Folktales, The Heavenly Wedding [Estonske ljudske pravljice,
Božanska poroka] (2005). Slovenske pravljice so pridobljene iz različnih zbirk (Zverinice iz
Rezije, Pohorske pravljice, Koroške narodne pripovedke, Bisernice iz belokranjskega
narodnega zaklada, Vrtec).
Analiza pravljic pojasnjuje podobnosti in razlike ljudskih pravljic, ki prihajajo iz različnih
kulturnih, regijskih območij in časovnih obdobij. Dokazuje trditev, da so si pravljice kljub
kulturnim razlikam podobne, vendar ravno zaradi tega različne.
106
9 VIRI IN LITERATURA
9.1 LITERATURA
– Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega, O pomenu pravljice. Ljubljana: Studia
humanitatis.
– Blažić, M. (2005). Morfologija pravljice, Vladimir Propp: Morfologija pravljice.
Otrok in knjiga, 66 (33), 79–82.
– Blažić, M. (2007). Uvod v teorijo mladinske književnosti. Jezik in slovstvo, 52 (6),
35–49.
– Blažić, M. (2008). Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski
mladinski književnosti. Jezik in slovstvo, 53 (6), 37–56.
– Blažić, M. (2008). Novejša strokovna literatura o mladinski književnosti. Pogled na
drugo stran, 23–29.
– Gauldie, R. 2006. Travelers Estonia. United Kingdom: Thomas Cook Publishing.
– Goljevšček, A. (1991). Pravljice, kaj ste? Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Kmecl, M. (1996). Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M & N.
– Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Kobe, M. (1999). Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, 47 (1), str. 6–11.
– Kropej, M. (1995). Pravljica in stvarnost. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center
SAZU.
107
– Kropej, M. (2008). Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Celovec:
Mohorjeva založba.
– Kržič, A. 1914. Vrtec: Časopis s podobami za slovensko mladino. Ljubljana:
Katoliška tiskarna. Letnik 44, številka 9.
– Lüthi, M. (2011). Evropska pravljica, Forma in narava. Ljubljana: Založba Sophia.
– Matičetov, M. 1973. Zverinice iz Rezije. Ljubljana: Mladinska knjiga; Trst:
Založništvo tržaškega tiska.
– Möderndorfer, V. 1946. Koroške narodne pripovedke. Celje: Tiskarna sv. Mohorja.
– Päär, P., Türnpu, A. 2005. Estonian folktales, The heavenly wedding. Tallin: Varrek
Publishers Ltd.
– Proop, V. J. 2005. Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia humanitatis.
– Šašelj, I. 1906. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. Ljubljana: Katoliško
tiskarsko društvo.
– Tancer - Kajnih, D. (1993). Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in
knjiga, 36, 5–13.
– Tancer - Kajnih, D. (1994). Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in
knjiga, 37, 25–41.
– Tancer - Kajnih, D. (1995). Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in
knjiga, 39/40, 38–48.
– Taylor, N. 2007. Estonia. England: Bradt Travel Guides Ltd.
– Tomažič, J. 1942. Pohorske pravljice. Ljubljana: Konzorcij ˝Slovenica˝.
108
– Uther, H. J. 2004. The types of international folktales, A classification and
bibliography. Helsinki: Suomalainen Tiedeakatemia, Academia Scentiarum Fennica.
– Zipes, J. 2000. The Oxford Companion to Fairy Tales. The Western fairy tale trdition
from medieval to modern. New York: Oxford University press Inc.
9.2 ELEKTRONSKI VIRI
– We come to Estonia, Official gateway to Estonia. Pridobljeno 10. 4. 2012 iz
http://estonia.eu/about-estonia/country/estonia-at-a-glance.html.
– Slovensko predsedstvo EU 2008. Pridobljeno 10. 11. 2012 iz
http://www.eu2008.si/si/About_the_EU/Member_States/Estonia.html.
– JÄRV A., KRUSTEN R., MÜÜRSEPP M., OJALA H., LAANPERE H., VALLIK A.
(2010). Estonian children's literature. Pridobljeno 2. 4. 2010 iz
http://www.estonica.org/eng/lugu.html?menyy_id=1209&kateg=41&alam=65&leht=3
– LEVI-STRAUSS C. in MELETINSKI J. (2010). Studia humanitatis-zelena zbirka.
Pridobljeno 23. 6. 2012 iz http://www.studiahumanitatis .si/zelenaZ/index.htm.
– KONONENKO N. (2004). GALE ENCYCLOPEDIA OF RUSSIAN HISTORY
Vladimir Jakovlevich Propp. Pridobljeno 21. 6. 2012 iz
httm://www.answers.com/topic/vladimir-propp.
– OLSHANSKY. D (2008). The Literary Encyclopedia: »Vladimir Propp«. Pridobljeno
21. 6. 2012 iz http://litencyc.com/php/speople.php?rec=trve&uid=3652.
– IBBY Honour List 2010. Pridobljeno 21. 9. 2012 iz
http://www.ibby.org/index.php?id=1011.
– FOLKLORE FELLOWS (2011). Pridobljeno 21. 9. 2012 iz
http://www.folklorefellows.fi/?page_id=103.
109
– JAVNA AGENCIJA ZA KNJIGO RS, Baza knjig. Pridobljeno 21. 9. 2012 iz
http://www.google.si/imgres?q=morfologija+pravljice&um=1&hl=sl&sa=N&biw=12
80&bih=709&tbm=isch&tbnid=CSvyVzv1l_hWcM:&imgrefurl=http://jakrs.si/baza_s
ofinanciran.