Franc Mali

VPRAŠANJE KONTEKSTA ODKRITJA IN KONTEKSTA UPRAVIČEVANJA

ZNANSTVENIH TEORIJ V SPOZNAVNO-METODOLOŠKIH DISKUSIJAH

CONTEXT OF DISCOVERY AND CONTEXT OF J USTIFICATION OFSCIENTIFIC THEORIES : Several modern epistemological-theories of science supposed a separation betweenmethodology of research and heuristics . The moststereotypic division upon context of discovery and con-text of justification was made by logical positivism .For that very reason the great stress in methodologicalapproaches was laid on structure elements of scientificrecognition processes . Dynamic-genetic and social-historical components was not taken into consideration .Context of justification includes very important ques-tions in the narrowar epistemological sense like triecategory of truth extent of information, scientific law(nomological hypothesis) . In that sense demand for i n-cluding of discovery contex t in scientific methodologydoesn't mean demand for excluding of justificati on con-tex t . How to exceed unproductive separation is the main

Naslov sam pove, da razpravljan je posega na področjes plošne epi s temologij e . Uporabljeni sintagmi,kontekst

odkritja in kon tekst upra ičevan j a, imata svoje trdnomesto v sodobni filozofiji znanosti . Lahko bi dejali, danjun referenčn i okvir predstavlja celotni diapazon

39

temeljnih vprašanj sodobne epis temo logije . Ne pa samoneko ožje področje, ki naj bi se omejevalo na analizosocio-psiholoških in logičnih komponent spoznavnegamišljenja ali pa - vzemimo drug primer- na analizoprocesov nastajanja znanstvenih hipotez in postopkovnjihovega preverjanja . Ob "poštevanju te predpostavkoje šele smiselno "meščanje splošnih louično-epistemoloških vprašanj v okvir posameznih medsebojnonasprotujučih si paradigem mišljenja .

In k akšn a je legitimnost razpravljanja o epistemologijiznanstvenega spoznanja na strokovnem srečanju , ki jenamenjeno vprašnjemndružboslovnemetodologije?Najsev tem uvodnem delu ,,namesto obširnega uemeljevanjaopomenu občih epistemolokih vprašanj za vsakoznanstveno' torej tudi družboslovno metodologijo (al ije to sploh komurkoli sporno?) rajši sklic ujem naznanega metodologa Vojina Milića . V delu "Sociološkimetod", ki je doživel že nekaj ponatisov in predstavljaklasični metodološki učbenik sociologom, je zapisal, daje eden izmed virov (uspešnega) metodološkega spoz-navanja tudi spremljanje logičnih in epistemološkihvprašanj v filozofiji . ( Milić je v skladu s tem svojimprepričanjem razčlenil ključna epistemološka

vprašanja, ki so pomembna za vsako metodologijoznanstvenega raziskovanja .)

Epistemologija torej je sestavni del družboslovnemetodologije . pričujoči prikaz ključnih problemov,kateri so v sodobih epistemoloških teorijah znanostisubsumirani pod pojmovni par kontekst odkritja - kon-tekst upravičevanja znanstvenih teorij , lahko zatoUvrstimo vsaj med skromna prizadevanja za tem, da semetodolomi v okviru svoje širše profesionalne kultureseznanijo z nekaterimi za njih morda ne toliko znanimi(za oblikovanje praktičnih raziskovalnih postopkov tudi

40

ne

toliko

pomembnimi)

metodološkimi

diskusijami

splošnejšega tipa . Te imajo sicer svoje "domovinsko"

mesto v filozofiji znanosti, kar ne pomeni, da nimajo

določenih reperkusij na vsebino posameznih metodologij .

Logično-epistemološka funkcija posameznih metodologijse oblikuje na meta-teoretski ravni . Sestavni del te

meta-teoretske ravni so tudi spoznavni problemi, skaterimi se ukvarja filozofija znanosti (kot samostojna

znanstvena disciplina) .

Predstavitev nekaterih splošnih epistemološkihvprašanj, še ta bolj informativna kot analitično

poglobljena, vsebuje nevarnost, da posamezne pojmovneopredelitve zaradi svoje semantične "širine" izzvenijokot poenostavitve . Tej nevarnosti se pričujočiprispevek ni izognil . Vendar, kolikor govorimo o

potrebi po vsebinsko bolj poglobljeni predstavitvi

posameznih kategorij , potem tega ne razumemo kot

"približevanje" k specifičim metodologijam oziromaposameznim raziskovalnim postopkom, temveč kot

razširitev spoznanja znotraj epistemologije same .

Pomankanje prostora preprečuje bolj celovito analizoposameznih problemskih aspektov .

II .

Predpostavka sodobne spoznavne teorije znanosti, v prvi

vrsti tiste, ki je nastala v obnebju logično-pozitivistične paradigme mišljenja, je, da se sodobnemetodologije sestojijo edino iz zbira pravil za

ocenitev gotovih artikuliranih teorij . S tem naj bi .

bila metodologija ločena od hevristike . Na splošno

danes označujemo kot hevristične vse tiste spoznavne

postopke, ki nekaj doprinesejo k razširitvi spoznala,

41

ne da bi pri tem sami utemeljili gotovost pridobljenegaspoznanja .Sodobne metodologije znanosti, ne glede na to, katerakonstitutivna pravila vkijučujejo v predpostavljenikriterij veljavnosti znanstvenih teorij ( induktivizem,falsifikacionizem, konvencionalizem,itd .),izhajajo izločitve konteksta odkritja in konteksta upravičevanjaznanstvenih teorij(hipotez) . Pri tem različne sinonimneuporabe za skupno opredelitev teh metodoloških pravil("teorije znanstvene racionalnosti", "demarkacijskikriteriji", "definicije znanosti") potiskajo širšidružbeni, socialno-psihološki oziroma kar sam

psihološki kontekst odkritja iz območja vprašanj pokriterijih veljavnosti znanosti .

Kontekst odkritja(context of discovery) in kontekstupravičevanja (context of Justification) j e najboljstereotipno ločeval logični pozitivizem . Nič manj pa nibil dosleden pri tej ločitvi Popperjev metodloški fal-sifikacionizem, ki se je sicer primarno legitimiral kotkritika logično-pozitivistična zavezanosti doseganjagotovosti znanstvene resnice kot dokazne resnice . Takritika je bila umeščena v okvir vprašanj po kriterijihveljavnosti znanstvene teorije oziroma kontekstaupravičevanja . Kljub temu se zdi, da is Popper , s temko je izpopolnjeni angleški izdaji svojega "Logik derForschung" dal naslov "Logic of Scientific Discovery"(namesto o logiki raziskovanja v nemškem izvirnikugovori v angleškem prevodu a logiki znanstvenegaodkritja), vsaj zaslutil, da se znotraj kontekstaodkritja "skriva" kaj več kot goli intuitizem , ki najbi bil za vprašanje metodologije oziroma racionalneteorije znanosti povsem irelevanten .l Boli natančnoraziskovanje Popperjeve kritike pozitivističnegakriterija verifikacije , v okviru katere se je soočil sproblemom pojasnitve rasti znanstvenega vedenja, bi

42

nedvomno nakazalo tudi vsebinsko bolj utemeljeno pod-

lago za naš predhoden sklep .(Popper je svoj pricip fal-sifikacije utemeljeval kot logično, epistemološko in

metodološko antitezo induktivističnemu principu

verifikacije :1/logična antiteza : princip falsifikacije izhaja iz

predpostavke,da niti resničnost niti "verjetnost" nekeobče trditve ne more slediti iz resničnosti končno

mnogih singularnih trditev, lahka pa iz resničnosti

neke posamezne trditve , ki je v logičnem protislovju sto občo trditvijo, sledi neresničnost te obče trditve ;

2/ epistemološka antiteza : princip falsifikacije temelji

na predpostavki, da so opazovanja vedno že teoretskoposredovana, predpostavlja primat teorije predopazovanjem, medtem ko princip verifikacije temelji nadvomljivi senzualistični spoznavni teoriji ;

3/ metodološka antiteza : princip falsifikacije kotmetodološka norma ne omejuje fantazije znanstvenika nalogične predelave, induktivno ekstrapolacijo vsakok-

ratno že pričujočega izkustvenega materiala (teorija naj

ne bi bila znanstveno legitimirana preko induktivnegapriključevanja k danemu izkustvu, temveč prekoeksperimentalne falsifikabilnosti ;)

Stereotipno ločevanje konteksta odkritja in kontekstaopravičevanja znanstvenih teorij je vodilo k

enostranskemu upoštevanju strukturnih momentov

znanstvenega spoznanja, zanemarjen pa je bil dinamičnorazvojni aspekt . Spoznavno-metodološki pristoplogičnega pozitivizma opredeljuje absolutizacija for-

malne logike, pretirana analiza le sintaktično-semantične zgradbe teorije, popolno zanemarjanjedružbeno-zgodovinske dimenzije znanstvenega spoznanja .

To je tudi razumljivo, saj

je logični pozitivizem v

4 3

območje smiselnih trditev uvrščal empiričnetrditve(stavke), ki so bili podvrženi postopkuverifikacije, kar pomeni, da je bilo treba dokazati, daimajo svoj temelj v izkustvu in analitičnetrditve (stavke), ki naj bi se po svojem bistvu izmikalipostopku empirične verifikacije, ker so tavtološkegaznačaja, tako da se lahko neposredno iz njihove formesklepa na njihovo resničnost oziroma neresničnost .Obedve skupini znanstvenih trditev kot smiselnihtrditev pa naj bi bili opredeljeni z logičnimi inlingvističnimi pravili v tem pomenu, da se semantično-sintaktična analiza ne omejuje na postopke preverjanjazgolj tavtoloških (analitičnih) trditev, temveč je tudineobhodi pogoj verifikacije empiričnih trditev .

Kljub temu, da filozofska kritika, ki v spoznavno-metodološka vprašanja vedno vključuje tudi ontološkodimenzijo, pogosto trdi, da od logičnega pozitivizmadanes preostaja samo obsežna in učinkovita logičnaaparatura, pa je ta tudi v metodoloških pojasnitvahkonkretnih znanstvenih problemov ravno tako pomembna .

Če izhajamo iz definicije znanstvene teorije kotrelativno enotnega in bolj ali manj strogo sis-tematiziranega fragmenta procesa spoznavanja, potempripada postopkom formalizacije in aksiomatizacijeteorij(razumljeno v širšem pomenu besede) pomembnavloga . Njihova konstrukcija je največkrat nujna pridoseganju spoznavnih ciljev znanstvenih teorij .Nekateri temeljni spoznavni pogoji vsake znanstveneteorije, ki morajo hiti vsebovani te v sami formalnistrukturi teorije (ne gre za vsebinsko razčlenjenprikaz) :

1/formalno enotnost, vključno s sintaktično homogenostjoin sistematično koherentnostjo kot predpostavko za

44

tvorjenje čim belj kompleksno in natančno struk-turiranih odosov v formalnem sistemu, s tem, da nobenopravilo ne ostane izolirano in da so postulati

znotraj aksiomatskega jedra medsebojno bolj tesno

povezani kot zgolj na osnovi logične konjunkcije ;

2/neprotislovnost,t .j . v okviru formalno-logične struk-

ture opredeljena konsistentnost teorije ;

3/prav tako

pomembna

je

splošnost, četudi

čisto

formalna (npr . preko upoštevanja variabel) ;

Na logični pozitivizem je imela prevladujoč vpliv for-malna logika . V tem okviru se zastavlja še eno

vprašanje :Kolikor gre v logiki za problem veljavnosti odnosov

med premisami in konkluzijo, pri čemer je predmet dis-

kusije samo formalna struktura načina sklepanja, ne padejanski referenčni okvir posameznih trditev, ponovitevtega modela na ravni metodologije tako , da formalno-logičnemu sosledju odgovarja "dejanska" logična

povezanost posameznih metodoloških korakov, ne da bi seupošteval celotni kontekst spoznavnega procesa, ki ne

vključuje samo pravila raziskovanja, temveč tudi . sub-

jekt, predmet in cilj raziskovanja, vodi v metodološki

redukcionizem . Ne gre samo za logično, četudi dejansko,

povezanost metodoloških korakov, temveč za vzajemnopogojenost vseh predhodno naštetih elementov celotnega

konteksta znanstveno spoznavnega procesa .Znotraj tako vzpostavljene delitve na posamezneelemente, ki jo navajamo pogojno, saj jo je možno zas-

taviti tudi kako drugače ali jo vsaj razširiti z dodat--

nimi elementi,je predpostavka o medsebojni povezanosti

metode in predmeta njenega raziskovanja konstitutivna .Zato na primer takšna že kar šolska definicija metode,

ki jo ponuja Sachsse, ko pravi , da so "metode v prvi

45

vrsti takšni principi, ki predstavljajo vnaprejšneodločitve in osnove znanstvenim disciplinam in sokonstitutivni za predmetna področja teh disciplin "I niizčrpna, prej enostranska,, podobno kot so enostransketiste definicije, ki, s tem ko evocirajo predpisanostmetod iz vsakokratnega predmetnega področja,"zagrabijo" nasprotni pol . V analizo moramo vključitimoment vzajemne povezanosti, saj je brez uporabe nekedoločene metode spoznanja področje pojavov, ki garaziskujemo, samo neartikuliran "nekaj", ki naj bi bilšele po neki metodični poti raziskan . In obratno,zgodovinsko gledano so se različne metode sameoblikovale šele preko neposrednega soočanja z določenimpredmetnim področjem, kar seveda ne izključuje, da nisonjihove strukture dodatno, na meta-teoretski ravni,postale samostojni predmet raziskovanja .

Teoretski humus enostranskim opredelitvam raziskovalnihmetodologij dajejo vse tiste koncepcije, ki izhajajo izstroge ločitve konteksta odkritja in kontekstaupravičevanja znanstvenih teorij . Tudi iz tega razlogaje t .i . pragmatični obrat v sodobnih teorijah znanosti(nastop Kahnove, Feyerabendove, tudi Lakatoseve šolemišljenja'-) predstavljal več kot samo splošni, na novihtemeljih zasnovani metateoretski diskurz afirmacije

dinamične komponente teoretsko-spoznavnega mišljenja .Implicira m ožnost z a preseganje enostranskihopredelitev raziskovalnih metodologij .

IV .

Kritika spoznamo metodoloških koncepcij, kistereotipno ločujejo kontekst odkritja ad kontekstaupravičevanja znanstvenih teorij, ne sme voditi kzavračanju pomena konteksta upravičevanja . Oziroma knegaciji zadnjega na račun prvega . Znotraj te dimenzije

46

spoznavno-metodološke problematike gre namreč za iz-redno pomembna epistemološka vprašanja v ožjem pomenu .Č e skušamo zadevo problematizirati na najbolj splošniravni, s čimer so seveda diference v okviru posameznihpristopov zabrisane, potem moramo v ta kontekstvključiti filozofski problem veljavnosti znanstvenihteorij in v zvezi s tem povezano obravnavo kategorijresnice, obsega informacij in znanstvenega zakona(nomološke hipoteze) .

Tako na primer je klasični program znanstvenega spoz-nanja -novodobno formo tega mišljenja predstavlja ravnologični pozitivizem- skušal opredeliti veljavnostznanstvene teorije preko enotnosti resnice, obsega in-formacij in zanesljivosti (epistemološko relevantnegotovosti, kar naj bi pomenilo, da gre za takšnogotovost, ki zagotavlja resničnost) . Znanstvena teorijatorej, ki bi lahko zadostila kriteriju veljavnosti, bimorala zagotavljati zanesljive informacije o realnosti,pri čemer naj bi gotovost kriterija resničnosti sledilaiz dokaza (princip dokazne resnice) .

V nasprotju s tem klasičnim programom znanstvenegaspoznanja je Popperjev metodološki falsifikacionizemizhajal iz predpostavke o nemožnosti pozitivne rešitveproblema veljavnosti . Kriterij veljavnosti informativ-nih znanstvenih teorij iz strogih spoznavno-logičnihrazlogov ne more bit i dokazan, je pa v načelu spod-bitljiv (podvržen možri s ipodbitljivosti, do katerepride, kot Popper natančno prikaže, ob vzpostavitvivseh ostalih pogojev) . Velja, da kolikor so teorije in-formativne, ostaja njihov kriterij resničnosti v vsakemprimerit hipotetičen in obratno, kolikor imajo značajgotovosti (ne pa hipotetičnosti), nimajo informativnevsebine . Zveza med gotovostjo in obsegom informacij,tako kot je predpostavljena tudi v logičnem pozitvizmu,

47

v spoznavni koncepciji metodološkega falsifikacionizmani možna .

Negativna rešitev kriterija veljavnosti v Popperjeviepistemologiji se nahaja znotraj korespondečne teorijeresnice . V tej koncepciji je sintetična resnicadosežena preko adekvatnosti informacij dejanskim stan-jem, pri čemer se ta niti ne nahajajo v predpos-tavljenih teorijah niti niso po teh teorijah opredel-jeni . Tu naj samo na kratko omenimo, da je Puntel,sklicujoč se na Hrentana, opozarjal, da korespondenčnateorija resnice ni uspela vzpostaviti kriterija res-nice za resnico kot adequatio, ker se je ta poskuszapletel v nek regressus ad infinitum : da bi se zaskladnost med informacijo in dejanskimi stanji lahkozahtevalo nek kriterij, bi morala biti resničnostkriterija že predpostavljena . Puntel je trdil, dakolikor naj kriterij resnice vrši neko funkcijo, potemmora biti to postopek, katerega možnosti delovanjasegajo preko "obsega", ki ga določa struktura pojma

resnice, tako da je v tem postopku "obseg" strukturepojma resnice že vsebovan . 4

Kljub kritikam številni analitiki znanosti trdijo, daje med najvplivnejšimi sodobnimi epistemološkimiteorijami resnice korespondenčna teorija , ki naj bibila celo najbolj obremenjena z nejasno metafiziko,najbližja neki enotni in tudi v znanstveni praksiuporabni koncepciji znanosti . Njen pojem resnice. tvoriskupno z ostalimi meta-teoretskimi vodilnimi pojmi naj-bolj ubrano sintezo na skupnem imenovalcu kritičnegarealizma, ki še najbolj ustreza minimalnim materialnimpogojem izkustveno znanstvenih teorij . Med ostalevplivne epistemološke teorije resnice analitikiznanosti štejejo še koherentno, ki naj bi bila logičnonajbolj

dosledna

in jasna,

konsekvenčno oziroma

48

pragmatično, ki naj bi bila najbolj čvrsta (iz zornegakota common sensa najbolj efektivna) in konsenzno, kinaj bi bila konstruktivno najbolj enostavna .

Popper je z uvajanjem kategorije "aproksimacijaresnice" (verisimilitude) vendarle storil korak stranod klasičnega modela korespondenčne teorije resnice .Popper je kot osnovni razlog, zakaj je namesto konceptaresnice uvedel koncept aproksimacije resnici, navajaldejstvo, da ima slednji predvsem pri vprašanjuopredelitve vloge tavtoloških trditev veliko prednost .'Trditev, da znanost teži k resnici, bi bila sicerenostavnejša, vendar bi vzbujala vtis, da je ciljdosežen že, če bi bila izrečena povsem nedvoumnatrditev(npr . :"miza je miza" ali "1 in 1 je 2") . Takšnitrditvi sta resnični, vendar ju ne moremo imeti zapomembni znanstveni trditvi . V znanosti namreč nismoposebno zainteresirani za izrekanje tavtologij alitrivialitet . Zelo pomembno namreč je, da skušamo for-mulirati resnične teorije, vendar resnica ni edinipomembni kriterij naših domnev (hipotez) . Resnica ne morebiti samo enostavna, temveč mora biti tudi inter-esantna . četudi so tavtološke trditve ali trivialneugotovitve lahko bolj gotove (njihova stopnja verjet-nosti je večja), znanstvene pa manj gotove (njihovastopnja verjetnosti je manjša), bodo slednje, kljubsvojemu hipotetičnemu značaju, ravno zato, kervsebujejo večji obseg interesantnejših informacij, boljpomembne .

V .

Z najbolj enostaven prerez skozi epistemološkoproblematiko kriterija veljavnosti znanstvenih teorij,ki je v našem primeru ostal v najboljšem primeru naravni

posameznih

naznačitev problemov,

navaja k

49

zaključku,dakontekstupravičevanja znanstvenihteorijše vedno ostaja centralna tema sodobnih spoznavno-metodoloških diskusij . Tudi v tem naj bi se nahajalvzrok, da je proces nastanka znanstvenih hipotez vraziskovalnih metodologijah najmanj pojasnjen problemv obsežnem sklopu vprašanj o različnih aspektih"življenja" znanstvene hipoteze .

V sodobni epistemološki literaturi bomo naleteli nanekatere predloge po bolj celovitem obravnavanju kon-teksta odkritja znanstvenih hipotez . Stanita Novakovič'za preseganje ločitve konteksta odkritja in kontekstaopravičevanj : predlaga ekstrapolacijo logike na samovedenje v nastajanju (predmet logike oziroma logičnihpostopkov naj ne bi bilo več samo zaključeno vedenje vpomenu določanja struktur in pravil, v okviru katerihločimo resnično od neresničnega) . Trdi, da je v"kontekstu odkritja" mnogo več prostora za izražanjenaših logičnih , analitičnih in nasploh racionalnihsposobnosti kot je dosedaj večina sodobnih epis-temologov bila pripravljena priznati . Podobno smerrazmišljanja naletimo tudi pri znanih psihologih .Trstenjakova "Psihologija ustvarjalnosti" na primervsebuje izredno lucidno analizo, ki posega v globinoprocesov znanstvene ustvarjalnosti, pri tem pa z iskan-jem odgovora na vprašanje odnosa intuitivnega nasprotidiskurzivnemu, opredelitve kategorije algoritmičnostimišljenja in drugih, odpira prostor raziskovanju logikeodkritja . Vprašanje ekstrapolacije logike na kontekstodkritja se namreč izbistruje tudi na terminološkiravni . Novakovič zahteva striktno omejitev pomena pojma"logika odkritja" na postopke, ki vodijo k prvobitnemu. Apredlaganju znanstvenih odkritij . Fes da, v skladu ssvojo zavezanostjo Weheelovi hipotetično-deduktivistični liniji, razumeva prvobitno predlaganjeznanstvenih odkritij ne kot odkritje novih posameznih

50

dejstev, temveč kot odkritje novih znanstvenihteorij (hipotez) . Tudi zmeda v terminologiji naj binamreč slutila kot protiargument logiki odkritja . Takonaj bi se o procesih odkritja govorilo kot o in-iciranju, konstruiranju hipotez, pa tudi o for-muliranju, kar lahko ali tudi ne , kot trdi Novakovič,predstavlja aktualni proces odkritja . Največjo zmedopa, glede na dejstvo, da je stereotipno logično-pozitivistično ločevanje konteksta odkritja in kon-teksta upravičevanja izhajalo iz predpostavke enotnostiprocesov, ki predhodijo stopnji preverjanja hipotez,predstavlja razumevanje logike odkritja kot procesa iz-bora hipotez .

V zaključku našega razpravljanja si zastavljamovprašanje, ali predlog ekstrapolacije logike na kon-tekst odkritja predstavlja najboljšo rešitev . Takšenkritični premislek se poraja v luči nekaterih drugihspoznavno-metodoloških paradigem . V nasprotju s koncep-cijo logike odkritja se hevristika ne obravnava v prvivrsti kot problematika odkritja, temveč kotproblematika meta-teoretske oziroma in ter-teoretsketransformacije . Lakatoseva metodologija znanstvenoraziskovalnih programov nakazuje nekatere rešitve v tejsmeri . Gre za princip produkcije zaporedno si sledečihteorij . Hevristično proizvedeni vmesni stadiji invsakokratno proizvedeni (tekoči) rezultatipredstavljajo ponovno teorije . Sukcesivne razvojne fazepredstavljajo kontinuirano potekajoči raziskovalniprogram . Netavtološke transformacije teorij s pomočjo"produktivnih", teoretsko proizvedenih principov kvot soanalogija, izomorfnost, invariantnost predstavljajohevristični rezultat omenjenih transformacijskihprocesov . Bolj natančna predstavitev teh hevrističnih"rešitev" bi seveda zahtevala novo obravnavo .

51

OPOMBE

1 . Glej : K .R .Popper : Logik der Forschung, TiebingenL~7 in K .W Popper: The Logic of Scientific Discovery,

London 196R.

1 . H . Sachsse : Methode, Verfahren, Zugangsweisen ; v .Wissenschaftstheorie 2, hsg . von H . Rombach, Freiburg,1974, str,36,

3 . glej :T . S. Kuhn" The Structure of Scientific . Revolu-tions, Chicago University,,, Press,1962 /F. Feyerabend:Wider den Methoden Skizze einer anarchistischenErkenntnistheorie, Frankfurt, 1976 / T . Lakatos: Fal-sifikation and the Methodology of Scientific ResearchProgrammes, v : 'Criticism and the Growth of Knowledge,ed . by 7 . Lakatos and R . Musgrave, Cambridge UniversityPress,1970

4 . L .

VPu ntel- Wahrheit,v : Handbuch philosophischerGrundbegriffe 6, koesel Verlag Mienchen, 1974

5 . V . R . Copper : Ob jektive Knowledge . The ClarendonPress Oxford '177

6 . S . Novaković:Hipoteze i saznanje. Beograd.1594

52