Harry Potter - Dvorana Skrivnosti

5/20/2018 Harry Potter - Dvorana Skrivnosti

1/175

------------------------------------------------JOANNE K.ROWLINGHARRY POTTER2. KNJIGA: DVORANA SKRIVNOSTI1. ZVEZEK

------------------------------------------------Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2000Prevedel: Jakob J.KendaLjubljana, 2000------------------------------------------------Harry Potter je arovnik, ki vstopa v drugi letnik Bradaviarske akademijeza arovnike in arovnice. Niti sanja se mu ne, da bo to olsko leto prav takonapeto, kot je bilo prejnje."Druga knjiga Joanne Rowling je prav tako smena, srhljiva in polnanepriakovanih obratov kakor prva."The Daily Mail

"Knjiga Harry Potter in Dvorana skrivnosti je vsaj tako dobra kot prvi deliz serije o Harryju Potterju... esa takega, kot je Bradaviarka, se lahkodomisli samo genij."The Times LiterarySupplementPrvo poglavjeNajbolj obupni rojstni dan------------------------------Ni bilo prvi, da je pri zajtrku med stanovalci Romarinove tiriizbruhnil prepir. Gospoda Vernona Dursleyja je v zgodnjih jutranjih urahzbudilo glasno skovikanje, ki se je razlegalo iz sobe njegovega neakaHarryja."To je e tretji ta teden!" je rjovel prek mize na Harryja. "e bo enaprej razgrajala, je ne bom ve trpel pod svojo streho!"Harry je spet poskusil razloiti."Dolgas ji je," je rekel. "Navajena je letati. e bi jo vsaj enkratlahko ponoi spustil iz kletke...""Misli, da sem neumen?" je prhnil stric Vernon, pri emer jepopljuval mizo s preveenim jajcem. "Dobro vem, kaj se bo zgodilo, esovo spustimo iz kletke."Mrano se je spogledal s svojo eno Petunijo.

Harry mu je hotel ugovarjati, pa ga je prehitel Dudley, sin njegovegastrica in tete, ki je glasno rignil."e slanine!""V ponvi je, ljubek," je rekla teta Petunija in se z vlanimi ominasmehnila svojemu preobilnemu sinu. "Dobro te moramo nahraniti,dokler imamo prilonost... Ob misli na olsko hrano me kar strese...""Neumnost, Petunija. Hodil sem na isto olo kot Dudley in nikolinisem bil laen," je zagodel stric Vernon. "Dudleyju gotovo dajo dovoljjesti, kajne, sin?"Dudley, ki je bil tako debel, da sta se mu obe poluti zadnjicepoveali prek stola, je prikimal in se obrnil k Harryju.

"Prinesi mi ponev s slanino."Harry je imel vsega dovolj. "Bodi bolj vljuden, sicer te bom zaaral v


2/175

krastao," se je razjezil.Uinek tega stavka na Dursleyjeve je bil neverjeten. Dudley je zajelsapo, se zvrnil s stola in treil po tleh, da se je zamajala cela hia.Gospa Dursley je kriknila in si z roko pokrila usta. Gospod Dursley paje besno skoil pokonci. ile na sencih so mu jezno utripale.

"Ne, ne, saj ga ne bi zaaral," je hitro rekel Harry. "Takoj grem poslanino.""Kaj sem ti rekel?" je zagrmel stric in popljuval mizo e s slino. "Rekelsem ti, da v nai hii nikdar ve noem sliati tiste grde besede na !""Ampak...""Kako si drzne groziti Dudleyju!" je rjovel stric in spestjo tolkel po mizi."Hotel sem samo...""Opozoril sem te! Opozoril sem te, da v tej hii nihe ne sme nitinamigniti, kakne pokvarjene rei zganjate na tisti oli!"Harry je pogledal zariplega strica, nato pa e bledo teto, ki je

poskuala postaviti Dudleyja na noge."Ja, no," je zmajal z glavo.Stric je spet sedel. Hropel je ko zasopel nilski konj in s svojimimajhnimi, izbuljenimi omi srepo zijal v neaka.Odkar se je Harry vrnil domov na poletne poitnice, je stric ravnal znjim kot z bombo, ki jo lahko vsak trenutek raznese. Kajti Harry ni bilobiajen fant. Pravzaprav je bil karseda neobiajen.Harry Potter je bil arovnik, ki je konal prvi letnik na Bradaviarki,akademiji za arovnike in arovnice. Dursleyjevi so bili precej nesreni,Harry pa zelo, ker ni mogel ostati tam tudi med poitnicami.Bradaviarko je tako pogreal, da mu je bilo, kot bi ga neprestanobolel elodec. Pogreal je grad, njegove skrivne hodnike, duhove inprofesorje (po Rawsu, uitelju arobnih napojev, se mu sicer ni toilo).Pogreal je pisma, ki so jih na olo prinaale sove, in pojedine v Velikidvorani. Vzdihoval je za svojo posteljo v skupinski spalnici, ki je bila venem izmed grajskih stolpiev. Toilo se mu je za obiski pri Hagridu, oskrbnikuole, ki je ivel v koi blizu gradu, tik ob Prepovedanem gozdu. Najbolj pa jepogreal quidditch, priljubljeno igro arovnikov (est obroev na visokihdrogovih, tiri letee oge in tirinajst igralcev na leteih metlah).Harryjeve knjige z uroki, njegovo palico, arovnike plae, kotel invrhunsko leteo metlo Nimbus 2000 je Vernon zaplenil v trenutku, ko se

je njegov neak vrnil z akademije. Vse skupaj je zaklenil v omaro podstopnicami. Kaj je bilo Dursleyjevim mar, e Harry jeseni ne bi mogeligrati v svojem motvu, ker vse poletje ni vadil letanja? Kaj je biloDursleyjevim mar, e se bo vrnil v olo brez naloge? Dursleyjevi so bilibunkeljni (tako so arovniki imenovali tiste ljudi, ki niso imeli v sebi nitikaplje arovnike krvi). Da so imeli v druini arovnika, je bilo zanjenajhuja mona sramota. Zato je stric Harryjevo sovo Hedwig zaklenil vkletko, da ne bi kaknemu drugemu arovniku nosila njegovih pisem.Harry niti najmanj ni bil podoben drugim lanom druine. StricVernon je bil obilen moak, ki skoraj ni imel vratu, zato pa je imelgromozanske rne brke. Teta Petunija je bila koena, obraz pa je imela

nenavadno podoben konjskemu gobcu. Dudley je bil svetlolas, njegovobraz je bil vedno ronat in tudi sicer je zelo spominjal na pujsa. Harry


3/175

pa je bil droben in suh, imel je bleee zelene oi in kot oglje rnelase, ki se jih nikakor ni dalo poesati. Nosil je okrogla oala, na elupa je imel brazgotino, ki je spominjala na strelo.Prav zaradi te brazgotine je bil tako nenavaden celo za arovnika.Bila je edini namig na Harryjevo izjemno skrivnostno preteklost in razlog,

da so ga pred enajstimi leti pustili na pragu hie Dursleyjevih.Ko je bil star komaj eno leto, je neznano kako preivel napad eneganajmogonejih arovnikov vseh asov, Mrlakensteina. Ime tega mojstrarne magije se je veina arovnikov in arovnic e vedno bala izgovoriti.Ubil je Harryjeve stare, Harry pa jo je odnesel samo z brazgotino.Ravno zato, ker ni mogel ubiti Harryja, se je Mrlakensteinova mo zlomila.Tako sta za Harryja skrbela sestra njegove mrtve mame in njen mo.Pri Dursleyjevih je preivel deset let in ves ta as se je spraeval, zakajse okoli njega dogajajo nenavadne stvari. Verjel je zgodbi, ki so mu jopovedali Dursleyjevi, e da je brazgotina posledica avtomobilske nesree,v kateri naj bi umrli njegovi stari.

Nato, od tega je minilo ravno eno leto, pa so mu pisali zBradaviarke. Izvedel je, kaj se je zgodilo v resnici, in sprejet je bil naarovniko olo, kjer so vsi e sliali zanj. A olsko leto se je konalo inmed poletnimi poitnicami je moral nazaj k Dursleyjevim, ti pa so z njimravnali kot s psom, ki se je povaljal po lastnem kakcu.Dursleyjevi se niso spomnili niti tega, da je bil tistega dne Harryjevdvanajsti rojstni dan. Saj si je kar mislil, da se ne bodo spomnili nanj;pravega darila od njih tako ali tako ne bi dobil, kaj ele torte. Ampak,da so res popolnoma pozabili nanj...V tistem trenutku se je stric pompozno odkaljal in rekel: "Torej. Kotvsi vemo, je dananji dan zelo pomemben."Harry je dvignil pogled. Komaj je verjel svojim uesom."To je dan, ko bom morda sklenil najpomembneji posel v svoji karieri."Harry se je spet posvetil svojemu kosu prepeenca. "Seveda," je trpkopomislil, "stric govori o neumni veerji, ki jo bo priredil svoji stranki."Res, Harryjev stric je e dva tedna govoril samo o tem. Neki bogatigradbenik in njegova ena naj bi prila na veerjo, med katero bi sestric rad dogovoril za velikansko naroilo (strievo podjetje je izdelovalosvedre)."Pametno bi bilo, da bi e enkrat ponovili, kako bo potekala veerja,"je rekel stric. "Ob osmih moramo biti vsak na svojem mestu. Petunija, ti

bo...""V dnevni sobi," mu je nemudoma odgovorila teta, "kjer ju bompriakala, da jima izreem prisrno dobrodolico.""Dobro, lepo. Pa ti, Dudley?""akal bom pri vratih in jima jih odprl." Dudley je poskusil pokazati,kako ustreljivo se bo nasmehnil gostoma, a njegov nasmeek je bil pravstraljiv. "Smem obesiti vaa plaa, gospod in gospa Mason?""Kako se jima bo prikupil!" je vsa prevzeta vzkliknila teta."Izvrstno, Dudley," ga je pohvalil stric. Nato se je obrnil k Harryju."Pa ti?""Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da ne

obstajam," je z brezbarvnim glasom rekel Harry."Natanko tako," se je zlobno nasmehnil stric. "Jaz ju bom popeljal v


4/175

dnevno sobo, jima predstavil tebe, Petunija, in jima ponudil pijao. Obetrt ez osem...""Ju bom povabila k veerji," ga je dopolnila teta."In Dudley bo rekel...""Vas smem pospremiti v jedilnico, gospa Mason?" je zrecitiral Dudley,

nato pa se je e priklonil."Kako uglajenega sina imam!" je smrknila teta."Pa ti?" se je stric spet zlobno obrnil k Harryju."Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da neobstajam," je zdolgoaseno ponovil Harry."Natanko tako. Zdaj pa se pomenimo, s kaknimi komplimenti bomomed veerjo obsipavali naa gosta. Petunija, ima kaken predlog?""Vernon mi je povedal, kako izvrstno igrate golf, gospod Mason... Bi mi povedali, kje ste kupili to obleko, gospa Mason...""Izvrstno. Dudley?""V oli smo pisali spis z naslovom Koga najbolj obudujem in jaz

sem pisal o vas, gospod Mason."To je bilo za teto Petunijo, pa tudi za Harryja, preve. Teta jeplanila v jok in objela svojega sina, Harry pa se je hitro sklonil podmizo, da ne bi videli, kako mu gre na smeh."Pa ti, fant?""Jaz bom v svoji sobi, isto tiho bom in pretvarjal se bom, da neobstajam," je odvrnil Harry spod mize."Le glej, da bo res tako," mu je zagrozil stric. "Masonova ne vestazate in tako bo tudi ostalo. Ko bomo poveerjali, bo ti, Petunija,odpeljala gospo Mason v dnevno sobo na kavo. Jaz pa bom napeljal pogovor nasvedre. e bo lo vse po srei, bo pogodbo podpisal do desetih. Jutri ob temasu bomo e kupili vilo ob morju, ki si jo tako elimo."Harryja slednje ni najbolj navduilo. Vedel je, da ga Dursleyjevi vobmorski vili ne bodo imeli ni raje, kot ga imajo na Romarinovi tiri."Dobro. Zdaj grem za naju z Dudleyjem v mesto kupit jopia. Ti," jestric zarenal na Harryja, "ti pa glej, da se ne bo valjal teti podnogami, ko bo pospravljala."Harry je odel na vrt. Dan je bil lep in sonen. Prekal je trato, sesesedel na klop in si potihem zapel: "Vse najbolje za me... vsenajbolje za me..."Nobenega darila ni dobil, niti ene same voilnice in ves veer se bo

moral pretvarjati, da ne obstaja. alostno se je zazrl v ivo mejo. enikoli ni bil tako osamljen. Bolj od vsega ostalega na Bradaviarki, celobolj od quidditcha, je pogreal svoja najbolja prijatelja, Rona Weasleyjain Hermiono Granger. A oitno ga onadva nista niti najmanj pogreala.Odkar je priel domov, ni od njiju dobil niti enega pisma, pa eprav muje Ron obljubil, da ga bo med poitnicami povabil k sebi domov.Harry bi Hedwigino kletko s pomojo arovnije e netetokrat skorajodklenil. Resnino jo je elel s pismom poslati Ronu ali Hermioni, avsaki si je rekel, da ni vredno tvegati; arovniki, ki e niso polnoletni,namre doma ne smejo arati. Harry tega Dursleyjevim ni povedal; e seDursleyjevi ne bi bali, da bi jih spremenil v urke, bi se v trenutku

znael poleg svoje letee metle v omari pod stopnicami. Ko se je vrnildomov, si je prvih nekaj tednov z velikim uitkom zael zlovee


5/175

pomrmravati v brado, takoj ko sta bila z Dudleyjem sama. Dudley jo jevsaki ucvrl stran, kolikor so ga nesle noge. Toda, ko tako dolgo nidobil pisma od Rona in Hermione, se je poutil povsem odrezanega odsveta arovnikov in niti Dudleyju se mu ni ve ljubilo nagajati. Zdaj pasta Ron in Hermiona pozabila e na njegov rojstni dan.

Kaj bi dal za pismo z Bradaviarke! Kaj bi dal za pismo kateregakoliarovnika ali arovnice! Razveselil bi se celo pisma Dreca Malfoya, ki ga jeprisrno sovrail. Kajti poasi se mu je zaelo dozdevati, da je o olskemletu, ki naj bi ga preivel na akademiji, le sanjal.Pa ne, da je bilo na Bradaviarki vedno zabavno. Na koncu olskegaleta se je Harry sreal iz oi v oi s samim Mrlakensteinom. Njegovamo je resda zbledela, a kljub temu je bil e vedno straen, e vedno jebil prekanjen, e vedno je bil odloen, da bo znova priel na oblast.Harry se je e drugi izmuznil njegovim krempljem, a le za las. Celopoleti, ko je minilo od drugega sreanja ve tednov, se je ponoi evedno zbujal popolnoma prepoten. Spraeval se je, kje je Mrlakenstein

zdaj, saj ni pozabil njegovega obraza, polnega besa, velikih, norih oi...Harry se je nenadoma zravnal. Zatopil se je v svoje misli ter se zazrlv ivo mejo in ele zdaj je opazil... da ga iva meja gleda! Med listjemse je pojavil par velikanskih zelenih oi.Ko se je prek trate razlegel posmehljiv glas, je Harry prestraenoskoil na noge."Vem, kateri datum je danes," se mu je Dudley e od daleposmehljivo real.Velike oi so pomeiknile in izginile."Kaj?" je vpraal Harry, ne da bi odvrnil pogled od ive meje."Vem, kateri datum je danes," je ponovil Dudley in privedral k njemu."estitam," je rekel Harry. "Torej zdaj obvlada celo tevilke doenaintrideset.""Danes je tvoj rojstni dan," ga je zbodel Dudley. "Kako, da nisi dobilnobene voilnice? Nima niti v oli za izmeke nobenega prijatelja?""Raje govori tije, sicer bo teta sliala, da govori o moji oli," jemirno odvrnil Harry."Zakaj pa zija v ivo mejo?" ga je sumniavo vpraal bratranec."Rad bi jo zagal, pa se ne morem odloiti, kateri urok bi bil za tonajbolji," mu je odvrnil Harry.Dudley se je nemudoma opotekel stran in njegov nabuhli obraz je

preplavil strah."T-tega ne sme... Oi ti je ukazal, da ne sme arati... Rekel je,da te bo sicer vrgel ez prag... Nikamor drugam ne more. Niti kprijateljem, saj jih nima...""Hokuslala, pokuslala!" je zavpil Harry. "iribum, biribum... Biribam,biribim!""Maamiiiiii!" je zarjul Dudley in stekel proti hii, a se je spotaknilob lastne noge. "Mamiiiii! Harry pa ara!"Za teh nekaj trenutkov veselja je Harry krepko plaal. Ker nitiDudleyju niti ivi meji ni bilo ni, je teta vedela, da ni zares aral. Avseeno se je Harry moral hitro skloniti, da je uel krepkemu zamahu z

umazano ponvijo, ki mu ga je namenila. Nato mu je naloila veliko delain mu zagotovila, da dobi veerjo ele, ko bo vse opravil.


6/175

Dudley je posedal, opazoval Harryja in lizal sladoled. Harry pa jepomil okna, opral avto, pokosil travo, okopal gredice z roami, jih zalilin prebarval vrtno klop. Sonce je mono pripekalo in ga galo v vrat.Vedel je, da ne bi smel zgrabiti za Dudleyjevo vabo, toda bratranec muje rekel natanko to, o emer je razmiljal sam... Morda na Bradaviarki

res nima nobenega prijatelja..."e bi zdaj videli slavnega Harryja Potterja," je jezno razmiljal, ko jenatresal med roe gnoj. Bolel ga je hrbet in prek obraza so mu polzeledebele kaplje potu.Ko je konno ves izrpan zaslial, da ga klie teta, je bila ura e polosmih."Pridi noter! Pa glej, da bo hodil po asopisnem papirju!"Harry se je z veseljem umaknil v hlad zloene kuhinje. Na vrhuhladilnika je stala posoda s sladico. V njej je bila nagrmadenagromozanska koliina stepene smetane, pomeane s kandiranim sadjem. Vpeici je cvralo celo praije bedro.

"Hitro pojej! Masonova bosta kmalu tu!" ga je nadrla teta terpokazala na jedilno mizo, kjer so leali dve tanki rezini kruha in koeksira. Sama se je e preoblekla, in sicer v veerno obleko bledo ronatebarve.Harry si je umil roke in zmetal vase svoj borni obrok. V trenutku,ko je pojedel, mu je teta potegnila kronik izpod nosu."Gor! Hitro!"Ko je el mimo vrat dnevne sobe, je za trenutek zagledal strica inDudleyja, obleena v suknji, okoli vratu pa sta imela zavezanegametuljka. Komaj je priel na vrh stopnic, e je pozvonilo in stricVernon je priel za njim, da bi ga e enkrat posvaril."Zapomni si, fant: e samo pisne..."Harry se je po prstih odpravil do vrat svoje sobe, jih tiho zaprl in sevznak vrgel na posteljo.Teava je bila samo v tem, da je nekdo sedel na njej.Drugo poglavjeTraptsovo svarilo------------------------------Harry se je komaj zadral, da ni zavpil. Mala zverinica, ki je sedelana postelji, je imela velika uesa, podobna netopirjevim, njene izbuljenezelene oi pa so bile velike kot ogice za tenis. Harryju je v trenutku

postalo jasno, da sedi pred njim prav tisto bitje, ki ga je dopoldanopazovalo iz ive meje.Preseneeno je zazijal vanj, ko se je iz vee zaslial Dudleyjev glas."Smem obesiti vaa plaa, gospod in gospa Mason?"Zverinica je zdrsnila s postelje in se Harryju priklonila takonavdueno, da se je s konico svojega dolgega nosu dotaknila tapisoma.Harry je opazil, da je obleena v staro prevleko za blazino, ki je imelaluknje za roke in noge."Em, ivijo," je rekel ivno."Harry Potter!" je zverinica zacvilila tako naglas, da se je Harryustrail, e so jo sliali tudi v dnevni sobi. "Trapets se je tako dolgo

veselil, da vas bo spoznal, gospod... To je neverjetna ast...""H-hvala," je zajecljal Harry, ki se je ob steni previdno umaknil do


7/175

stola poleg Hedwigine kletke in sedel nanj. e je odprl usta, da bi gavpraal: "Kaj si?" A to vpraanje se mu je zdelo preve nevljudno, zatoje raje vpraal: "Kdo si?""Trapets, gospod. Samo Trapets. Trapets, hini vilinec," je odgovorilazverinica.

"Aha," je rekel Harry. "Noem biti nesramen ali kaj takega, ampakres bi raje videl, e bi se oglasil kdaj drugi."Iz dnevne sobe se je zaslial narejen smeh tete Petunije. Vilinec jesklonil glavo."Pa ne, da te nisem vesel," je hitro dodal Harry, "ampak, em, sipriel sem s kaknim posebnim namenom?""O ja, gospod," je resnobno prikimal Trapets. "Trapets, gospod, vamje priel povedat... To je tako teko, gospod... Trapets se sprauje, kjenaj zane...""Sedi," je vljudno rekel Harry in pokazal na posteljo.Na njegovo grozo je vilinec planil v jok, in to v zelo glasen jok.

"S-sedi!" je tulil. "Nikoli... e nikoli..."Harryju se je zazdelo, da so glasovi v pritliju potihnili."Oprosti," je zaepetal. "Nisem te hotel ualiti.""Ualiti?!" se je vilinec e naprej duil v potoku solz. "Traptsa enoben arovnik ni povabil, naj sede... kot da sem mu enakovreden..."Harry si je nadel karseda pomirjujo videz, obenem pa poskualTraptsa utiati. Ko ga je posadil na posteljo, se je vilinec konnonekoliko umiril, zaelo pa se mu je kolcati. Harry si ni mogel kaj, da semu ne bi zdel kot velika, grda lutka. Konno se je Trapets obvladal. Zmotnimi omi se je obudujoe zazrl v Harryja."Oitno nisi sreal prav veliko spodobnih arovnikov," je rekel Harry,da bi ga razvedril.Trapets je odkimal. Potem pa je nenadoma skoil pokonci in zael zglavo divje butati ob steno, zraven pa je krial: "Ti, ti, Trapets! HudobenTrapets!""Kaj... Kaj se pa gre?!" se je razjezil Harry. Skoil je pokonci inposadil Traptsa nazaj na posteljo. Zaradi ropota se je zbudila Hedwig,glasno zahukala in s krili zaela udarjati po kletki."Trapets se je moral kaznovati, gospod," je pojasnil vilinec, ki je zdajnekoliko kilil. "Skoraj bi rekel nekaj grdega o svoji druini...""O svoji druini?"

"O arovniki druini, ki ji Trapets slui... Hini vilinec mora vseivljenje sluiti eni in isti druini...""Pa vedo, da si tukaj?" je radovedno vpraal Harry.Trapets se je stresel."O, ne, gospod, ne... Trapets se bo moral bridko kaznovati, ker vasje obiskal, gospod. Zaradi tega se bo moral s kladivom vekrat krepkousekati po prstih. e bi moji gospodarji izvedeli za to, gospod...""Ampak gotovo bodo opazili, e si bo s kladivom polomil prste, inspraevali se bodo, zakaj si to storil.""V to pa Trapets mono dvomi. Veste, gospod, Trapets se mora karnaprej za kaj kaznovati in oni to mirno gledajo. Vasih Traptsa celo

opozorijo, da se ni kaznoval dovolj.""Zakaj pa jih potem ne zapusti? Gotovo jim lahko pobegne."


8/175

"Hinega vilinca mora kdo osvoboditi, gospod, ne more kar oditi.Druina Traptsa ne bo nikdar osvobodila... Sluil ji bo, dokler ne umre..."Harry se je zamislil."Jaz pa sem mislil, da me bo pobralo, ker moram zdrati tu dokonca poitnic," je rekel. "V primerjavi s tvojimi so Dursleyjevi skoraj

loveki. Ti nihe ne more pomagati? Lahko jaz kaj storim zate?"Harryju je bilo nemudoma al, da je to rekel. Trapets je namre spetzael divje tuliti, tako hvaleen mu je bil za te besede."Lepo te prosim," je ves iz sebe zaepetal Harry. "Ne deri se, prosim.e te bodo Dursleyjevi sliali, e bodo izvedeli, da si tukaj...""Harry Potter sprauje Traptsa, e mu lahko pomaga... Trapets je eslial, kako imeniten arovnik ste, ampak niti sanjalo se mu ni, da stetudi tako dobri..."Harry, ki je krepko zardel, ga je hitro zael miriti: "Tisto, da semimeniten arovnik, je navadna izmiljotina. Niti najbolji v svojem letnikunisem, Hermiona je..."

Hitro je utihnil, kajti e ob misli nanjo mu je postalo hudo."Harry Potter je vrh vsega e ponien in skromen," se mu je Trapetsspotljivo priklonil in njegove velikanske oi so se mu zasvetile. "HarryPotter ne govori o svoji zmagi nad Tistim, Ki Ga Ne SmemoImenovati.""Misli Mrlakensteina?"Trapets si je z dlanmi hitro pokril svoja velikanska uesa in zajeal:"Ojej, ne izgovarjajte njegovega imena, gospod! Ne izgovarjajte ga!""Oprosti," se je Harry hitro opraviil. "Vem, da veliko ljudi nemara sliati njegovega imena. Moj prijatelj Ron, na primer..."Spet je utihnil. Tudi ob misli na Rona mu je postalo hudo.Trapets se je nagnil k Harryju s iroko razprtimi omi, da so bilekot avtomobilski arometi."Trapets je slial," je rekel hripavo, "da je Harry Potter nedavno, prednekaj tedni, spet sreal Mojstra rne magije... in da mu je spet uel."Harry je prikimal in v Traptsovih oeh so se zableale solze."Ah, gospod," je zavzdihnil. Nato si je z vogalom svoje nemarneprevleke za blazino obrisal oi. "Harry Potter je hraber in neustraen!Tolikokrat se je e podal v relo nevarnosti! A Trapets je priel, da biHarryja Potterja zaitil, da bi ga posvaril, pa eprav se bo zato moralkasneje s kladivom po prstih... Harry Potter se ne sme vrniti na akademijo!"

Temu je sledila takna tiina, da se je razlono slialo roljanjepribora iz jedilnice, sem ter tja pa tudi striev globoki glas."K-kaj?" je zajecljal Harry. "Ampak saj moram nazaj, olsko letose zane prvega septembra. Samo to, da se bom vrnil na Bradaviarko, mi dajeupanje. Ne ve, kako grozno je tukaj. Ne spadam sem. V tvoj svet spadam, naBradaviarko.""Ne, ne, ne," je zacvilil Trapets in tako divje zmajeval z glavo, da somu uesa tleskala ob lica. "Harry Potter mora ostati tu, na varnem.Preimeniten je, predober, da bi ga izgubili. Na Bradaviarki je zanjsmrtno nevarno.""Zakaj?" je preseneeno vpraal Harry.

"Zarota, straen nart! Nekaj groznega se naklepa in letos se bodo naBradaviarski oli za arovnike in arovnice dogajale mrane stvari," je


9/175

zaepetal Trapets, ki je nenadoma zael ves trepetati. "Trapets to ve edolge mesece, gospod. Harry Potter se ne sme spuati v nevarnost.Preve je pomemben, gospod!""Kaj se bo zgodilo?" je izbruhnil Harry. "Kdo je za temi narti?"Iz Traptsovega grla se je izvilo nenavadno hripanje, nato pa je z

glavo zael besno butati ob steno."Nehaj, no!" je vzkliknil Harry in ga zgrabil za roko, da bi ga ustavil."Saj razumem, ne more mi povedati. Ampak, zakaj si me priel posvarit?"Nenadoma ga je obla neprijetna slutnja. "akaj malo... Menda nima to zveze zMrla... Oprosti, s Saj Ve Kom? Samo prikimaj ali odkimaj," je e hitro dodal,ko se je Trapets spet obrnil proti steni.Trapets se je obrnil nazaj k njemu, razmislil, nato pa poasi odkimal."Ne... To nima nobene zveze z Njim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, gospod."A vilinec je obenem mono raziril oi, kakor da je dal s temodgovorom Harryju namig. Harry pa ga ni razumel."Saj nima kaknega brata, kaj?"

Trapets je spet odkimal in e bolj izbuljil oi."Potem pa res ne vem, kako bi se lahko na Bradaviarki zgodilokarkoli groznega," je skomignil Harry. "Na ravnatelj je Dumbledore in...Saj ve, kdo je Dumbledore, kajne?"Trapets se je priklonil."Albus Dumbledore je najbolji ravnatelj, kar jih je imela akademija.Trapets to ve, gospod. Trapets je slial, da je Dumbledore mogoenkakor Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, ko je bil na vrhuncu svojihmoi. Ampak, gospod," je Trapets nenadoma zael rotee epetati, "obstaja mo,ki je Dumbledore ne bi... ki je noben spodoben arovnik ne bi..."e preden ga je Harry lahko ustavil, je Trapets skoil s postelje,zgrabil Harryjevo namizno svetilko in se zael mlatiti z njo, ob vsakemudarcu pa kriknil, da je Harryju paralo uesa.Spodaj je nenadoma vse potihnilo. ez dve sekundi je Harry, igarsrce je divje utripalo, iz vee zaslial strieve korake in njegov glas:"Dudley, ti mali divjak, spet si v svoji sobi pustil prigan televizor!""Hitro! V omaro!" je zaepetal Harry, stlail Traptsa vanjo in zaprlvrata. Na posteljo se je vrgel v trenutku, ko je stric priel v sobo."Kaj... za hudia... se... pa... gre?!" je stric kripal z zobmi in semu grozee priblial. "Pokvaril si mi alo o japonskem igralcu golfa...Samo e eno tako, pa ti bo al, da si se rodil!"

Divje je odtopotal iz sobe.Harry je s tresoimi rokami spustil Traptsa iz omare."Zdaj vidi, kako je tukaj?" ga je vpraal. "Razume, zakaj moram naBradaviarko? Samo tam imam prijatelje. No, vsaj mislim, da jih imam.""Prijatelje, ki Harryju Potterju niti piejo ne?" je potuhnjeno vpraalTrapets."So pa imeli veliko... akaj malo," se je Harry sumniavo ustavil inse namril. "Kako pa ve, da mi nihe ni pisal?""Harry Potter se ne sme jeziti na Traptsa, Trapets je to poel vnjegovo dobro...""Kje so moja pisma?!"

"Tukaj jih imam, gospod," je rekel vilinec. Okretno se je umaknilizven dosega Harryjevih rok in izza prevleke za blazino potegnil precejen


10/175

zvitek pisem. Harry je tudi od dale prepoznal Hermionino brezhibnopisavo, Ronove ake in komaj berljivo pisavo, za katero je domneval, daje Hagridova.Trapets je zaskrbljeno zameikal."Harry Potter se ne sme jeziti... Trapets je upal... e bi Harry Potter

mislil, da so ga prijatelji pozabili... se morda ne bi hotel vrniti v olo."Harry ga ni poslual. Hitro se je stegnil, da bi mu izpulil pisma izrok, a Trapets je bil prehiter zanj."Harry Potter bo dobil pisma, e Traptsu obljubi, da se ne bo vrnilna akademijo. Ah, gospod, tam na vas prei nevarnost, s katero se nesmete spopasti! Obljubite, da ne greste nazaj na akademijo!""Ne!" je jezno vzkliknil Harry. "Daj mi pisma, ki so mi jih poslaliprijatelji!""e je tako, Trapets nima izbire," je alostno rekel vilinec.Preden se je Harry lahko zganil, se je Trapets pognal k vratom, jihodprl in stekel v pritlije.

Harry je preplaeno zdrvel za njim in pazil, da ne bi preve ropotal.Zadnjih est stopnic je preskoil, na vseh tirih pristal na tapisomu v veiin se ozrl za Traptsom. Iz jedilnice je zaslial striev glas: "... povejtePetuniji tisto zgodbo o amerikih vodovodarjih, gospod Mason. Tako zabavna jein Petunija bi jo tako rada sliala od vas..."Harry je stekel v kuhinjo in od groze okamenel.Posladek tete Petunije, na katerega je bila tako ponosna, gomilasmetane, pomeana s kandiranim sadjem, je lebdela tik pod stropom. Navrhu kuhinjske omare, v kotu, pa je epel Trapets."Ne," je zastokal Harry. "Prosim... Ubili me bodo...""Harry Potter mora obljubiti, da se ne bo vrnil na akademijo.""Trapets, prosim...""Obljubite, gospod...""Ne morem!"Trapets ga je alostno pogledal."Torej mora Trapets to storiti v vae dobro."Harry je zajel sapo. Skleda je treila na tla. Razbila se je insmetana je pljusknila po oknih, stenah, policah, po Harryju, povsod. Natoje poilo, kot bi usekal z biem, in Trapets je izginil.V jedilnici je postalo nenavadno tiho in kmalu je v kuhinjo planilstric. Harry je bil tako pretresen, da se ni mogel niti premakniti,

smetana pa ga je prekrivala od nog do glave.Najprej je bilo videti, da se bo stric Vernon uspel zmazati predsvojima gostoma. ("To je samo najin neak. Malo je premaknjen, veste.Kadar srea neznane ljudi, se isto razburi, zato sva ga poslala v njegovosobo...") Masonova je popeljal nazaj v jedilnico. Pred tem je Harryju eobljubil, da ga bo takoj, ko Masonova odideta, ivega odrl, nato pa muje v roke potisnil metlo in krpo. Teta Petunija je iz zamrzovalnikaizbrskala sladoled in Harry, ki se je e vedno tresel, je zaelpospravljati.Stric bi morda vseeno priel do naroila, e bi preostanek veerapotekal mirno. Pa ni.

Teta je ravno ponudila gostoma kavo, ko je skozi okno jedilniceprivral velikanski uk, odvrgel na glavo gospe Mason pismo in e ga ni


11/175

bilo ve. Gospa Mason je zavreala kot harpija, ozmerjala stricaVernona z norcem, nato pa stekla iz hie. Gospod Mason je ostal samoe toliko, da je Dursleyjevim povedal, kako grozno se njegova ena boji ptievvseh vrst in velikosti, ter strica vpraal, zakaj jima je zakuhal tako neslanoalo.

Ko se mu je stric grozee priblial, njegove drobne oi pa so se musvetlikale od besa, se je Harry trdo oprijel metle, da ne bi omedlel."Preberi tole!" je zlobno zagolal in mu v roke potisnil pismo, ki gaje prinesel uk. "No, preberi!"Harry je odprl ovojnico. V njej ni bila estitka za rojstni dan.Spotovani g. Potter!Izvedeli smo, da ste v vaem stalnem prebivaliu danes zveer, obdeveti uri in dvanajst minut, z urokom pripravili skledo s posladkom dotega, da je zalebdela.Kot veste, mladoletnim arovnikom ni dovoljeno arati zunaj ole in vprimeru, da bi se tovrsten incident ponovil, bi vas lahko izkljuili iz

zgoraj omenjene ustanove (Odlok o omejitvah aranja mladoletnih oseb,1875, len C).Radi bi vas tudi opomnili, da je po 13. lenu statuta diskretnostiMednarodne zveze arodejev najstroje prepovedano s aranjem ogroatilane nearovnike drube (bunkeljne).elimo vam lepe poitnice!S spotovanjem,Mafalda HopkirkUrad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranjaMinistrstvo za aranjeHarry je pogledal strica in debelo pogoltnil."Nisi nam povedal, da zunaj ole ne sme arati," je rekel stric in oiso se mu noro svetlikale. "Najbr si nam to pozabil omeniti, kaj? Ti jeulo iz spomina?"Kakor orjaki buldog, s stisnjenimi zobmi, se je nagnil nad Harryja."Takole ti povem, fant... Zaklenil te bom v sobo... Nikoli ve ne boel v tisto olo... Nikoli... e pa bo poskual priti iz sobe s pomojoaranja, te bodo izkljuili!"Zael se je krohotati kot nor in zvlekel je Harryja navzgor postopnicah.Dral je svojo besedo. Naslednjega jutra je pripeljal v hio mojstra, ki

je na Harryjevo okno pritrdil reetke. Sam je v vrata vgradil majavratca, tako da so mu trikrat na dan lahko skoznja porinili majhneobroke hrane. Zjutraj in zveer so ga spustili iz sobe na stranie, sicerpa je bil ves as v svoji sobi.Minili so trije dnevi in ni bilo videti, da se bodo Dursleyjeviusmilili Harryja, sam pa tudi ni vedel, kako naj se izmae iz tega poloaja.Leal je na postelji, opazoval sonce, ki se je spualo za reetkami, in sealostno spraeval, kaj se bo zgodilo z njim.Kaj bi mu pomagalo, e bi se s arovnijo reil iz sobe? Samo iz olebi ga izkljuili. ivljenje na Romarinovi zanj ni bilo e nikdar takotrpko. Zdaj so Dursleyjevi vedeli, da se ne bodo ez no spremenili v

letee podgane, in izgubil je svoje edino oroje. Trapets ga je mordareil pred strano usodo, ki ga je akala na Bradaviarki. A glede na to,


12/175

kaken je bil poloaj na Romarinovi, je bil Harry preprian, da bo takoali tako umrl od lakote.Maja vratca so zaropotala in prikazala se je tetina roka, ki jeskoznja potisnila kronik juhe iz konzerve. Harry, igar revesje je odlakote delalo salte, je skoil s postelje in zgrabil kronik. Juha je bila

popolnoma mrzla, a vseeno je polovico kronika spil v enem samemdolgem poirku. Nato je kronik nesel na drugo stran sobe, z dnazbrskal razkuhano zelenjavo in jo stresel v Hedwigino kletko. Hedwig jenasrila perje in ga premerila z gnusom v oeh."Ni ne vihaj kljuna, to je vse, kar imava," je emerno rekel Harry.Prazni kronik je odloil na tla ob maja vratca in spet legel naposteljo. V bistvu je bil zdaj e bolj laen, kot je bil prej.Recimo, da bo ez tiri tedne e iv. Kaj se bo zgodilo, ko ne bopriel na Bradaviarko? Bodo poslali koga pogledat, zakaj ga ni? Bodolahko prisilili Dursleyjeve, da ga spustijo?Temnilo se je. Izrpan je bil, v trebuhu mu je krulilo, misli pa so se

mu kar naprej sukale okoli vpraanj, na katera ni vedel odgovora. Zaspal je.Sanjal je, da so ga vtaknili v ivalski vrt, na njegovo kletko pa priviliploico z napisom ,Mladoletni arovnik'. Ljudje so zijali vanj skozireetke, on pa je leal na slami, laen in ibek je bil. V gneiobiskovalcev je opazil Traptsa in zael je vpiti, klical ga je na pomo.Trapets pa je rekel samo: "Harry Potter je zdaj na varnem." Potem jeizginil. Prikazali pa so se Dursleyjevi in Dudley je stresel reetke njegovekletke ter se mu zael smejati."Nehaj," je zamrmral Harry, ko mu je kripanje reetk zaelo boleeodmevati po glavi. "Pusti me na miru... Nehaj... Spal bi rad..."Odprl je oi. Skozi reetke na oknih je sijala luna. Nekdo je gledalskoznje. Imel je pegast obraz, rdee lase in dolg nos.Ron Weasley.Tretje poglavjeJazbina------------------------------"Ron!" je dahnil Harry, se splazil k oknu in ga odprl, da bi se lahkopogovarjala skozi reetke. "Ron, kako si... Kaj pa je to?"Ko je konno dojel, kaj se dogaja, je nekaj asa samo debelo gledal.Ron se je nagibal prek odprtega okna starega avtomobila turkizne barve,ki je bil parkiran nekaj metrov nad tlemi. Fred in George, Ronova

stareja brata dvojka, ki sta sedela na sprednjih sedeih, sta sezadovoljno reala."Kako gre, Harry?""Kaj se je zgodilo?" je vpraal Ron. "Zakaj mi nisi odpisal? Vsajdesetkrat sem ti pisal, da pridi na obisk. Potem pa je oi iz slubeprinesel novico, da si dobil uradno opozorilo, ker si aral vpriobunkeljnov...""Nisem aral jaz. Kako pa je on sploh izvedel za to?""Na ministrstvu dela," je pojasnil Ron. "Dobro ve, da zunaj ole nesme arati...""Pravi se je oglasil," je Harry zmajal z glavo in pomignil na avto, ki

je lebdel pred oknom."Ah, to ne teje," se je nasmehnil Ron. "Samo sposodili smo si ga od


13/175

oija. Mi trije ga nismo uroili. Ampak, da gre arat vprio bunkeljnov,s katerimi ivi...""Saj sem ti rekel, da nisem aral jaz. Ampak zdaj nimam asa, da biti razlagal. Bi lahko profesorjem na Bradaviarki povedal, da so meDursleyjevi zaklenili in me ne pustijo v olo? Sam si oitno ne smem

pomagati, saj bi na ministrstvu mislili, da aram e drugi v treh dneh,in bi me...""Nehaj blebetati," ga je ustavil Ron. "Prili smo pote.""Ampak tudi vi ne smete arati...""Saj nam ni treba," se je spet nasmehnil Ron in z glavo pomignilproti prednjima sedeema. "Pozablja, kdo me je pripeljal.""Zavei jo okrog reetk," je rekel Fred in Harryju vrgel vrv."e se Dursleyjevi zbudijo, me bodo ubili," je Harry zmajal z glavo,potem pa vrv vseeno trdno privezal za reetke.Fred je e pritisnil na plin."Ni ne skrbi," se je zahihital, "samo umakni se."

Harry se je res skril v temni kot sobe, v katerem je stala Hedwiginakletka. Sova je oitno vedela, da se dogaja nekaj pomembnega, saj jebila povsem pri miru in tiho. Avtomobil je rohnel v vse vijih obratih.Nenadoma pa je Fred speljal, avtomobil je vignil navzgor, glasno jezahrealo in reetk na oknu ni bilo ve. Obvisele so nekaj metrov nadtlemi in Ron jih je sope zael vlei v avto. Harry je ves ivenprislukoval zvokom iz spalnice starih Dursleyjev, a ni slial niesar.Ko so se reetke znale na zadnjem sedeu ob Ronu, je Fredprestavil avtomobil v vzvratno prestavo in zapeljal k oknu."Splezaj noter," je rekel Ron."Ampak moja arobna palica... pa metla, oblaila, knjige...""Kje so?""V omari pod stopnicami, ampak zaklenjena je, vrata sobe pa so tudi.""Mala malica," je rekel George, ki je sedel na sopotnikovem sedeu."Umakni se."Dvojka sta previdno splezala skozi okno v Harryjevo sobo."Nista od muh," si je mislil Harry, ko je George iz epa potegnilnavadno iglo za lase in se z njo lotil kljuavnice na vratih."Veina arovnikov misli, da so take bunkeljske finte ista zgubaasa," je rekel Fred. "Ampak midva veva, da se jih splaa nauiti, paeprav z njihovo pomojo ne gre tako hitro kot s aranjem."

krtnilo je in vrata so se odprla."No, midva bova nesla tvoj potovalni zaboj, ti pa po sobi hitro poberiostalo, kar mora vzeti s sabo. Ron ti bo stvari pomagal spraviti v avto,"mu je naroil George."Pazita na zadnjo stopnico, kripa," je Harry zaepetal za dvojkoma,ko sta izginila po temnem hodniku.Harry je zael nabirati najnujneje stvari in jih sproti podajal skoziokno Ronu. Nato sta la pomagat Fredu in Georgu nosit zaboj postopnicah. Vmes je stric Vernon v spalnici nekajkrat zakaljal.Konno so vsi zasopli privlekli zaboj na vrh stopnic, nato pa ga skoziHarryjevo sobo pririnili do odprtega okna. Fred je splezal skozenj, da je

pomagal Ronu vlei kovek v avto, Harry in George pa sta ga potiskalaiz spalnice. Centimeter za centimetrom je zaboj drsel prek okenske police.


14/175

Stric Vernon je spet zakaljal."Samo e malo," je zasopel Fred, ki je vlekel zaboj v avto. "Samo eenkrat mono porinita..."Harry in George sta se z rameni naslonila na zaboj, potisnila, kolikorsta mogla, in zaboj je konno zdrsnil na zadnji sede avtomobila.

"Dobro, zdaj pa pojdimo," je zaepetal George.Toda, ko je Harry splezal na okensko polico, se je za njegovimhrbtom oglasilo glasno skovikanje. Temu je nemudoma sledilo grmenjestrievega glasu."Spet ta preklemana sova!""Hedwig sem pozabil!"Harry se je pognal prek sobe v trenutku, ko je na hodniku nekdoprigal lu. Zgrabil je kletko, stekel k oknu in jo podal Ronu. Ravno jesplezal na predalnik pred oknom, ko je stric tako silovito pobutal poodklenjenih vratih, da so se odprla.Za trenutek je obstal med vrati, nato pa je zarjul kakor pobesnel bik,

stekel prek sobe in zgrabil Harryja za gleenj.Ron, Fred in George so prijeli Harryja za roke in povlekli, kolikorso mogli."Petunija!" je zarjovel stric. "Uiti hoe! UEL BO!"Weasleyjevi so e enkrat mono povlekli in striev prijem je konnopopustil. Takoj ko so Harryja strpali v avtomobil in zaloputnili vrata, jeRon zavpil: "Pohodi plin, Fred!"In avtomobil se je pognal proti mesecu.Harry ni mogel verjeti, da je svoboden. Odprl je okno, da mu jenoni veter razmril lase, in se nagnil skozenj. Strehe hi na Brljanoviso postajale vse manje. Stric Vernon, teta Petunija in Dudley so osuplostrmeli skozi okno Harryjeve sobe."Na svidenje naslednje poletje!" jim je zaklical Harry.Weasleyjevi so se glasno zasmejali, Harry pa je spet sedel. Prekobraza se mu je od enega do drugega uesa razlezel irok nasmeek."Spusti Hedwig," je prosil Rona, "saj lahko leti za nami. Celo venostje bila v kletki."George je Ronu podal lasnico. Trenutek zatem je Hedwig e veselozaprhutala skozi okno, nato pa radostno letala tik za njimi."No, zdaj nam pa vse povej," je neuakano rekel Ron. "Kaj se jezgodilo?"

Harry jim je povedal za Traptsa, njegovo svarilo in polomijado sposladkom. Ko je konal s pripovedjo, je v avtomobilu zavladala tiina."Zelo sumljivo," je konno rekel Fred."Tukaj nekaj smrdi," se je strinjal George. "Torej ti niti tega ni hotelpovedati, kdo naj bi skoval mrani nart?""Po mojem mi ni mogel," se je namril Harry. "Saj sem rekel, da seje zael z glavo butati ob steno vsaki, ko bi mu kaj skoraj ulo."Videl je, kako sta se Fred in George spogledala."Menda ne mislita, da je lagal?" se je zaudil."Mja," je zael Fred, "hini vilinci znajo zelo dobro arati, ampakponavadi jim mora to dovoliti njihov gospodar. Po mojem so Traptsa

poslali, da ti preprei priti na Bradaviarko. Tako, za alo. Je na olikdo, ki te res ne prenese?"


15/175

"Ja, je!" sta hkrati vzkliknila Ron in Harry."Dreco," je prikimal Harry. "Dobesedno sovrai me.""Dreco Malfoy?" se je sumniavo zaudil George. "Menda ne sinLuciusa Malfoya?""Pa e, ta priimek ni ravno pogost," je skomignil Harry. "Zakaj?"

"Oi se je enkrat razgovoril o njem," je razloil George. "Menda jebil velik privrenec Saj Ve Koga.""In ko je Saj Ve Kdo izginil," je povzel Fred, "je Lucius takojprestopil na nao stran in zael razglaati, da mu Saj Ve Kdo nikoli nibil preve ve. Ampak to je seveda debela la. Oi pravi, da je bil edennjegovih najtesnejih sodelavcev."Harryju podobne govorice o Drecovi druini niso bile ni novega intudi ta ga ni presenetila. V primerjavi z Drecom je bil Dudley prijazen,obziren in neen fantek."Nisem preprian, da imajo Malfoyevi hinega vilinca," je vseenopodvomil Harry.

"Vilinec vsekakor ivi pri kakni stari arovniki druini, pa tudibogati morajo biti," je menil Fred."Ja, mami zmeraj vzdihuje, kako lepo bi bilo, e bi ga imeli tudi mi,da bi nam likal," je prikimal George. "Pri nas imamo samo zanikrnegastarega grundlja, ki ivi na podstreju, in seveda celo kopico vrtnihpalkov. Hini vilinci pa ivijo samo v velikih starih grainah ingradovih. Pri nas ga ne bo nael."Harry ni rekel niesar. Sode po tem, da je imel Dreco ponavadisamo najbolje stvari, se je njegova druina verjetno valjala v arovnikemzlatu. Kar predstavljal si je, kako se Dreco lenobno sprehaja po velikigraini. Vsekakor bi mu bil sposoben poslati hinega vilinca, da mupreprei priti na Bradaviarko. Ga je vilinec potegnil in mu ne bi smelverjeti?"Kakorkoli, vesel sem, da smo te prili iskat," je rekel Ron. "Ker mitako dolgo nisi odpisal, me je zaelo resno skrbeti. Najprej sem mislil,da je za to kriv Errol...""Kdo pa je to?""Na skovir. Star je ko svet. Ne bi bilo prvi, da bi se sredi letaonesvestil. Zato sem si poskual sposoditi Hermesa...""Koga?""uka, ki sta ga mami in oi kupila Percyju, ko je postal predstavnik

tudentov," se je s sprednjega sedea oglasil Fred."Ampak Percy mi ga ni hotel posoditi," je zagodrnjal Ron. "Rekel je,da ga nujno potrebuje.""Percy se e vse poletje obnaa zelo udno," se je namril George."Kar naprej pisari pisma. Pa v svojo sobo se zaklepa... Le kaj ponetam? Tiste priponke predstavnikov tudentov tudi ne more kar naprejloiti... Preve proti zahodu pelje, Fred," je dodal in pokazal nakompas, ki je stal na armaturni ploi. Fred je zavrtel volan."A tvoj oi ve, da ste si sposodili avto?" je Harry vpraal Rona,eprav si je kar mislil, kaken bo odgovor."Pravzaprav ne," je zardel Ron. "Danes zveer je moral v slubo.

Upam, da bomo avto spravili v garao, ne da bi mami opazila, da smoleteli z njim."


16/175

"Kaj pa va oi dela na ministrstvu?""V najbolj dolgoasnem oddelku je," je potarnal Ron. "V uradu zazlorabo bunkeljskih izdelkov.""V kaknem uradu?""V uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Tam skrbijo, da kdo ne bi

uroil predmetov, ki so jih izdelali bunkeljni. Saj ve, da jim ne bisluajno spet prili v roke. Lansko leto, na primer, je umrla neka staraarovnica in njen ajni servis so prodali starinarnici. Neka bunkeljka gaje kupila, ga odnesla domov in z njim postregla svojim gostom. To jebila prava nona mora, oija tedne in tedne sploh ni bilo domov.""Kaj pa se je zgodilo?""ajnik je pobezljal in celo hio pokropil s ajem, eden izmed gostovpa je konal v bolninici, ker se mu je ajna lika zapiila v nos in nihotela ven. Oi je bil isto iz sebe. V uradu delata samo on in stararodej, ki se pie Perkins. Sama sta morala s pomojo urokov, kakrenje viroza pozabe, zbrisati spomin vseh bunkeljnov, ki so bili zraven, poleg

tega pa...""Ampak va oi... Tale avto..."Fred se je zasmejal. "Ja, oi je usekan na vse, kar izdelajo bunkeljni.Polno garao njihove are imamo. Razstavlja jo, uroi, potem pa spetsestavi. e bi preiskali nao hio, bi moral aretirati samega sebe. Mamizaradi tega vsake toliko asa isto znori.""To je glavna cesta," je rekel George, ki je gledal skozi okno. "Vdesetih minutah bomo e doma. Saj je e as, dani se..."Na vzhodu je nebo res polagoma dobivalo ronat pridih, ki je bilzaenkrat e komaj opazen.Fred je poletel nie in Harry je z viine e razloil temno ahovnicopolj in gozdiev."Naa hia je malo stran od vasi," je rekel George.Avto se je spual vse nie in nie. Skozi drevesa se je zdaj esvetlikal rob briljantno rdeega sonca."Pa smo preiveli!" je vzkliknil Fred, ko so nekoliko trdo pristali natleh. Ustavili so se ob vegasti garai, ki je stala na majhnem dvoriu, inHarry je prvi videl Ronovo hio.Videti je bila, kot bi bila svojas velika, kamnita praija staja, hkateri so nato dozidavali eno sobo za drugo. Zdaj je segala e venadstropij visoko in se je tako nevarno nagibala nad dvorie, da bi se

morala e zdavnaj poruiti. ("In verjetno bi tudi se," se je opomnilHarry, "e ji tega ne bi prepreeval cel kup urokov.") Na vrhu rdeestrehe je bilo posajenih pet ali est dimnikov. Ob vhodu je bil v zemljozapien vegast kol, nanj pa pribita deica z napisom ,Jazbina'. Okolivhodnih vrat so bili razmetani tevilni kornji, poleg njih pa je stalzarjavel kotel. Po dvoriu je za hrano brskalo nekaj debelih rjavihkokoi."Ni posebnega ni," je rekel Ron."Kakna lepa hia!" je veselo vzkliknil Harry, ki se je spomnil naRomarinovo ulico.Zlezli so iz avtomobila.

"Zdaj pa se moramo isto potihem splaziti noter," je zaepetal Fred,"in poakati, da nas mami poklie na zajtrk. Potem bo ti, Ron, stekel


17/175

po stopnicah in rekel: ,Glej, mami, kdo je sredi noi potrkal na vrata.'Harryja bo vesela in nihe ne bo izvedel, da smo si sposodili avto.""Prav," je prikimal Ron. "Pridi, Harry, jaz bom spal na..."Ron je nenadoma grozljivo pozelenel in se nepremino zastrmel protihii. Ostali trije so se obrnili.

Prek dvoria jo je mahala gospa Weasley in kokoi so ji preplaenobeale spod nog. Glede na to, da je bila majhna, okrogla in je imelazelo prijazen obraz, je bilo res presenetljivo, kako je bila v tistemtrenutku podobna razkaeni tigrici."A," je rekel Fred."Ojej," je dodal George.Gospa Weasley se je postavila prednje, se z rokami oprla v boke injih enega za drugim premerila. Na sebi je imela predpasnik z ronatim vzorcem,iz njegovega epa pa je trlela arobna palica."Tako torej," je rekla."Dobro jutro, mami," je rekel George, preprian, da jo bo z veselim

tonom svojega glasu vsaj nekoliko zmedel."Se vam sploh sanja, kako me je skrbelo?" je tako ostro zaepetalagospa Weasley, da je vse zmrazilo."Oprosti, mami, ampak, ve, morali smo..."Vsi trije sinovi gospe Weasley so bili veji od nje, a ko se jerazbesnela, so se preplaeno prihulili."Postelje prazne! Nobenega sporoila! Avta nikjer! Kaj vse bi se vamlahko zgodilo! Od skrbi sem bila isto iz sebe! Ampak kaj vam to mar!e nikdar v ivljenju... Samo poakajte, da pride domov va oe! SPercyjem in Charliejem nisva nikoli imela takih teav!""Popolni Percy," je Fred zavil z omi."Ne bi bilo slabo, e bi se vsaj malo zgledoval po njem!" je zavpila gospaWeasley in Freda s kazalcem dregnila v prsi. "Lahko bi se ubili, lahko bi vasvideli, oeta bi to lahko stalo slube..."Harryju se je zdelo, da je minila cela ura, preden se je gospaWeasley upehala in se obrnila k njemu. Preplaeno se je zael ritenskoumikati."Tebe sem pa zelo vesela, Harry," se mu je nasmehnila. "Pridi vkuhinjo na zajtrk."Obrnila se je in odla nazaj v hio. Harry je prestraeno pogledalRona in ele ko mu je ta spodbujajoe prikimal, je el za njo.

Kuhinja je bila majhna. Na sredini je stala stara, zloena lesenamiza, okoli nje pa stoli. Harry je previdno sedel na rob svojega stola inse ozrl okoli sebe. e nikoli ni bil v arovniki hii. Na uri, ki je viselana steni nasproti njega, se je vrtel samo en kazalec, tevilnice pa splohni imela. Na obodu ure je pisalo marsikaj, na primer ,Zdaj je as, danahrani kokoi', ali pa ,Skrajni as, da zane kuhati veerjo' in ,Zamuja'.Na polici nad kaminom so stale tevilne knjige z naslovi kot Priarajte sisir, Uroki in peka in Mizica, pogrni se! e Harryja niso varala uesa, jeradio, ki je stal poleg pomivalnega korita, naznanil, da je na sporeduoddaja ,Ura aranja s priljubljeno pojoo arodejko Celestino Charmig.'Gospa Weasley je ropotala po kuhinji in grdo pogledovala svoje

sinove, medtem pa mimogrede pripravljala zajtrk. Vsake toliko asa jekaj zamrmrala, na primer ,Ne vem, kaj vas je zgrabilo' ali pa ,Nisem si


18/175

mislila, da bi mi naredili kaj takega'."Ti seveda nisi isto ni kriv," je zagotovila Harryju in mu na kronikstresla tri hrenovke. "Oba z Arthurjem naju je skrbelo zate. Ravno verajsva sklenila, da te prideva sama iskat, e do petka ne bo odpisal Ronu.Ampak to ne pomeni," je dodala, ko je na njegov kronik naloila e tri

peena jajca, "da je zato treba odleteti ponj z zaaranim avtomobilom, kiga sploh ne bi smeli imeti pri hii. Lahko bi vas videli."Mimogrede je stresla s arobno palico in posoda v umivalniku se jezaela pomivati sama od sebe ter tiho povenketavala."Pa saj je bilo oblano, mami!" je ugovarjal George."Kar tiho bodi!" je odrezala gospa Weasley. Ko pa se je obrnila kHarryju, se mu je prijazno nasmehnila. Odrezala mu je kos kruha in ganamazala z maslom.V tistem trenutku se je pred vrati pojavila majhna, rdeeglava postavav dolgi spalni srajki. Pokukala je v kuhinjo, zacvilila in pobegnila."Ginny," je Ron tiho pojasnil Harryju. "Moja sestra. Vse poletje e

govori o tebi.""Ja, tvoj avtogram bi rada, Harry," se je zareal Fred, a pri tem ujelmamin pogled. Hitro je sklonil glavo nad kronik in ni rekel nobene ve.ele ko so bili vsi tirje kroniki do istega polizani, kar sicer ni trajaloprav dolgo, so spet spregovorili."Kako sem utrujen," je zazehal Fred, ko je odloil no in vilico."Mislim, da bom el kar v posteljo in...""Pa kaj e!" se je razjezila njegova mama. "Sam si kriv, da si bil vsono pokonci. Lepo se bo lotil vrtnih palkov. Stran jih je treba spraviti,isto so podivjali.""Ampak, mami...""Vidva pa mu bosta pomagala," je pristavila ter grdo pogledala Ronain Freda. "Ti gre lahko spat, ljubek," je pokimala Harryju. "Nisi kriv, e sote prili iskat s tistim presnetim avtom."A Harry, ki je bil isto buden, je hitro rekel: "Raje bi pomagalRonu. Vrtnih palkov nisem videl e nikoli.""Zelo lepo od tebe, ampak to je dolgoasno delo," je rekla gospaWeasley. "Lahko pa pogledamo, kaj nam glede tega svetuje Sharmer."S police nad kaminom je potegnila teko knjigo. George je zastokal."Mami, saj vemo, kako se je treba lotiti vrtnih palkov."Harry si je ogledal platnico knjige, ki jo je gospa Weasley drala v

roki. Prek nje je z razkonimi zlatimi rkami pisalo: Slatan Sharmer:Kako z vrta in iz hie pregnati kodljivce. Pod tem je bila velikafotografija arovnika s kodrastimi svetlimi lasmi in bleee modrimi omi.Kot je bila v arovnikem svetu navada, se je arovnik na sliki premikalin Slatan Sharmer je vsem po vrsti predrzno meikal. Gospa Weasley semu je blaeno nasmehnila."Izvrsten je," je zavzdihnila. "Na kodljivce se res spozna. Kaknaknjiga...""Pa tako eden je, a ne?" se je zahihital Fred."Ne vem, kaj hoe povedati s tem," se je udila gospa Weasley, alica so ji kljub temu nekoliko pordela. "No, prav. e mislite, da se na

palke spoznate bolje od Sharmerja, se jih kar lotite. Ampak ko bostekonali, bom prila pogledat, kako ste opravili. e najdem enega samega


19/175

palka, se pazite!"Dvojka in Ron so se zehaje in godrnjaje odmajali ven, Harry pa jimje sledil. Vrt je bil velik in natanko taken, kakrnega bi si elel imetiHarry. Dursleyjevim ne bi bil ve, saj je bi precej zaraen s plevelomin tudi travo bi bilo treba pokositi. A obdajala so ga zveriena drevesa,

na gredicah so se bohotile rastline, ki jih Harry ni e nikoli videl,precejen del vrta pa je zavzemal ribnik, poln zelenkaste vode in ab."Tudi bunkeljni imajo vrtne palke," je Harry povedal Ronu, ko soprekali trato."Ja, videl sem tiste kipce, za katere mislijo, da so palki," se jenasmehnil Ron, potem pa se je hitro sklonil in glavo zakopal v blinjigrm. "Podobni so debelim Boikom, samo da imajo v roki svetilke, ribikepalice..."Iz grma se je zaslialo divje prasketanje, grm se je stresel in Ron seje zravnal. "To je vrtni palek," je rekel emerno."Spustme! Spustme!" je cvilil palek.

Boiku vsekakor ni bil podoben. Bil je majhen, ves usnjat in imel jeveliko, grasto glavo, ki je bila nenavadno podobna krompirju. Ron ga jedral dale stran od sebe, saj ga je palek s svojimi malimi, roevinastiminogami poskual obrcati. Ron ga je zgrabil za glenje, tako da je bingljalz glavo navzdol."Takole mora narediti," je razloil. Palka je dvignil nad glavo("Spustme!") in ga zael vrteti kot laso. Ko je opazil, kako se je Harryob tem zgrozil, je dodal: "To jih ni ne boli, samo zvrti se jim, nenajdejo svojih lukenj in gredo kam drugam."Potem ga je spustil. Palek je poletel najmanj deset metrov dale ins krikom pristal na polju za ivo mejo."To je vse, kar zmore?" ga je zbodel Fred. "Stavim, da bo moj leteldlje od tistega tora."Harry se je hitro nauil, da se mu palki ne smejo smiliti. Prvega, kiga je ujel, je hotel samo postaviti na drugo stran ive meje. A palek jezaznal njegovo neodlonost. Svoje ostre zobe je zasadil v Harryjev prst inta se ga ni in ni mogel otresti, dokler..."Uau, Harry, tale je pa zletel vsaj dvajset metrov dale."Palki so kmalu frali po zraku kot za stavo."Ve, niso preve bistri," je Harryju razloil George, ki je zgrabil petpalkov naenkrat. "Takoj ko ugotovijo, da jih mee z vrta, prihitijo iz

svojih lukenj gledat, kako to gre. Lahko bi jih e izuilo in bi ostali podzemljo."Kmalu se je mnoica palkov, ki so se znali na polju, v raztrganikoloni odpravila stran. Njihova mala ramena so bila alostno poveena."Kmalu bodo prili nazaj," je rekel Ron, ko so e zadnji izginili v ivimeji na drugi strani polja. "Pri nas jim je grozno ve... Oi je preblagz njimi, zdijo se mu zabavni..."Ravno v tistem trenutku so se zaprla vhodna vrata na drugi stranihie."Priel je!" je vzkliknil George. "Oi je priel domov!"Stekli so v hio.

Gospod Weasley se je sesedel na kuhinjski stol, si snel oala inutrujeno zamial. Bil je suh in lasje so se mu e redili. A tisti, ki so


20/175

mu e ostali, so bili prav tako rdei kot lasje njegovih otrok. Obleen jebil v dolg, zelen arovniki pla, ki pa je bil spran in zdelan."Kakna no," je zamrmral in z negotovo kretnjo segel po ajniku.Vsi so se posedli okoli njega. "Devet racij smo napravili. Devet! StariTobakarolus Smrat me je v trenutku, ko sem mu obrnil hrbet, poskual

uroiti..."Napravil je dolg poirek aja in zavzdihnil."Si kaj nael, oi?" je priakujoe vpraal Fred."Samo nekaj kljuev, ki se zmanjajo in ajnik z zobmi," je zazehalnjegov oe. "Nali smo sicer tudi nekaj resnino nemarnih rei, ampak nasreo ne spadajo v mojo pristojnost. Mrtwodda smo odpeljali nazaslianje, saj je imel doma nekaj izjemno nenavadnih dihurjev, ampak toje hvala bogu stvar Komiteja za eksperimentalne uroke...""emu pa sluijo kljui, ki se zmanjajo?" je vpraal George."Z njimi opeharijo bunkeljne," je zavzdihnil gospod Weasley. "Prodajojim klju, ki se kmalu tako pomanja, da ga ne morejo niti videti. Ko ga

potrebujejo, ga tako ne morejo najti. Seveda je za tak prekrek zeloteko kogarkoli dejansko obsoditi, saj noben bunkelj ne bi priznal, da seje njegov klju pomanjal. Vdano ti zatrjujejo, da so ga spet izgubili.Zlati so, arovnije se res potrudijo spregledati, pa eprav se jim zgodijotik pred nosom... Ampak ne bi verjeli, kaj vse so jim arovniki ezaarali.""Na primer avtomobile?"Prikazala se je gospa Weasley, ki je pred sabo kakor me draladolgo grebljico. Gospod Weasley je v trenutku odprl oi in zardel."A-avtomobile, ljubica?""Ja, Arthur, avtomobile," je rekla gospa Weasley. Oi so se ji karbliskale. "Predstavljaj si arovnika, ki kupi staro, zarjavelo kripo. Samopomisli, svoji eni ree, da bi ga rad samo razstavil in ugotovil, kako deluje.V resnici pa ga zaara, da lahko leti."Gospod Weasley je zameikal."Ve, ljubica, e se ne motim, mu zakon tega ne prepoveduje, epravbi morda moral, em, svoji eni povedati resnico... V zakonu obstajaluknja... e ni imel namena leteti z avtomobilom, eprav bi lahko, ene pomeni...""Arthur Weasley, ti sam si poskrbel, da se je ta luknja znala vzakonu. Saj si ga ti pisal!" je zakriala gospa Weasley. "Samo zato, da bi

se lahko e naprej igrakal z vso tisto navlako na skednju! In toliko dave: Harry je danes zjutraj prispel z avtomobilom, s katerim ti nisi imelnamena leteti.""Harry?" je zmedeno ponovil gospod Weasley. "Kateri Harry?"Ozrl se je okoli sebe. Ko ga je zagledal, se je zdrznil."Moj bog! Harry Potter? Lepo, da si se oglasil, Ron pogosto govori otebi...""Najini sinovi so sinoi s tvojim avtomobilom odleteli do Harryjevegadoma in nazaj!" se je e bolj razjezila gospa Weasley."Ste res?" se je razveselil gospod Weasley. "Gotovo je motor tekel kotnamazan, kaj? M-mislim," je zajecljal, ko so se iz oi gospe Weasley

usule iskre, "to-to pa ni bilo lepo od vas, fantje. Tega ne bi smeli...""Pustimo ju, da se pomenita," je Ron zamrmral Harryju, ko se je


21/175

gospa Weasley od jeze napihnila kot balon, tik preden poi. "Pridi, tipokaem svojo sobo."Izmuznila sta se iz kuhinje. Prek ozkega hodnika sta prila dovegastega stopnia, ki se je v cikcaku zvijalo med nadstropji. Na podestutretjega nadstropja sta la mimo sobe z odprtimi vrati. Harry je za

trenutek zagledal par bleeih rjavih oi, ki je zijal vanj, nato pa so sevrata hitro zaprla."Ginny," je pojasni Ron. "Sploh ne ve, kako nenavadno je, da jetakole srameljiva. Ponavadi kar naprej lobudra."Povzpela sta se e dve nadstropji vie, dokler nista prila do vrat, skaterih se je luila barva. Nanje je bila privita ploica z napisom,Ronaldova soba'.Harry je vstopil in z glavo bi skoraj zadel v poevni strop.Zameikal je. Bilo je, kot bi se znael v pei: skoraj vse v Ronovisobi je bilo divje oranne barve - posteljno pregrinjalo, stene, celo strop.ele po nekaj trenutkih je Harry ugotovil, da je Ron prekril skoraj vsak

kvadratni centimeter zmahanih tapet s posterji sedmerih arovnikov inarovnic. Vsi so bili obleeni v bleee oranne plae, v rokah pa sodrali letee metle in jima mahali."Je to motvo quidditcha, za katero navija?" je vpraal."Ja, imenuje se Kraljevski kanoni," je prikimal Ron in pokazal naoranno posteljno pregrinjalo. Vanj so bili izvezeni dve veliki rki K inletea topovska krogla. "Ravno pred kratkim so se povzpeli na devetomesto v dravni ligi."Ronove olske knjige so bile nametane v kotu sobe, med njimi pa soleali stripi z naslovom Dogodivine Bartina Biggsa, blaznega bunkeljna.Ronova arobna palica je leala na vrhu akvarija, polnega abjih mrestov.Akvarij je stal na okenski polici, poleg njega pa je na zaplati sonnesvetlobe dremala Ronova stara, debela podgana kraba.Harry je stopil prek kupka kart, ki je leal na tleh, in pogledalskozi okno. Na polju, ki je lealo globoko pod njim, je opazil tolpopalkov, ki so se plazili skozi ivo mejo nazaj na vrt Weasleyjevih. Natose je obrnil k Ronu, ki ga je ivno opazoval, kot bi akal na njegovosodbo."Soba res ni prav velika," je hitro rekel Ron. "Ni taka kot tista, ki sijo imel pri bunkeljnih. Pa e tik pod podstreho je, kjer ivi na grundelj.Zmeraj razbija in nerga..."

A Harry mu je s irokim nasmekom zatrdil: "Lepe hie e nisem videl."Ron je zardel do ues.etrto poglavjeLepopis in pivnik------------------------------ivljenje v Jazbini je bilo povsem drugano od ivljenja naRomarinovi ulici. Dursleyjevi so imeli radi red, hia rdeelase druine paje kar pokala po ivih od nenavadnih in nepriakovanih stvari. Ko se jeHarry v vei prvi pogledal v ogledalo, bi ga skoraj pobralo, tako se jeprestrail. Ogledalo je namre zavpilo: "Zatlai si srajco, ti paglavec!"Grundelj je zael ropotati in razgrajati po podstreju, takoj ko se mu je

zazdelo, da je v hii preve mirno. Majhne eksplozije, ki so se razlegaleiz sobe dvojkov, niso bile ni neobiajnega. Najbolj nenavadna pa se


22/175

Harryju nista zdela govoree ogledalo ali godrnjavi grundelj, temve to,da so ga pri Ronu imeli radi.Gospa Weasley je pogosto tarnala nad alostnim stanjem njegovihnogavic in mu pri vsakem obedu poskuala naloiti hrano na kroniknajmanj tirikrat. Gospod Weasley je Harryja kar naprej bombardiral z

vpraanji o tem, kakno je ivljenje pri bunkeljnih, spraeval ga je, kakodelujejo vtinice, pota in podobne stvari."Kako zanimivo!" je vzkliknil, ko mu je Harry razloil, kako setelefonira. "Bunkeljni so neizmerno iznajdljivi. Izvrstno se znajdejo, kljubtemu da ne znajo arati."Nekega sonnega dopoldneva, priblino teden zatem, ko je prispel vJazbino, je Harry dobil pismo z Bradaviarke. Z Ronom sta prila vkuhinjo, kjer so gospod in gospa Weasley ter Ginny e sedeli za mizo.Ko je Ginny zagledala Harryja, je prevrnila skledo z ovsenimi kosmii natla. Zadnje ase je zelo pogosto kaj prevrnila. Zardela je kakorzahajajoe sonce in se hitro sklonila pod mizo, da bi pobrala skledo.

Harry se je pretvarjal, da tega ni opazil. Sedel je in segel po kosuprepeenca, ki mu ga je ponudil gospod Weasley."S ole so vama pisali," je rekla gospa Weasley. Harryju in Ronu jepodala enaki kuverti iz rumenkastega pergamenta, naslovljeni z zelenimrnilom. "Dumbledore e ve, da si tukaj, Harry. Temu res ni ne uide.Tudi vidva sta dobila poto," je dodala, ko sta prikrevsala v kuhinjo eFred in George.Nekaj minut so bili vsi tiho in brali pisma. Harry je v svojemprebral, naj kot obiajno prvega septembra pride na elezniko postajoKing's Cross, od koder ga bo na Bradaviarko odpeljal ekspresni vlak. Vovojnici je bil tudi seznam knjig, ki jih bo potreboval naslednje olskoleto.tudenti drugega letnika naj s sabo prinesejo sledee ubenike:Miranda Kraguli: arovniki uroki za drugi letnikSlatan Sharmer: Na dopustu s harpijoSlatan Sharmer: Na potepu z grundljiSlatan Sharmer: Na poitnicah z jago baboSlatan Sharmer: Na potovanjih s troliSlatan Sharmer: Na oddihu z vampirjiSlatan Sharmer: Na izletu z volkodlakiSlatan Sharmer: Na sprehodu z jetijem

Fred, ki je svoj seznam e prebral, je pokilil v Harryjevega."Tudi ti mora kupiti vse Sharmerjeve knjige!" je zmajal z glavo."Novi profesor obrambe pred mranimi silami mora biti isto nornanj, stavim, da je profesorica."e preden pa je stavek dokonal, ga je njegova mama ostro oinila inzavzeto je zael mazati marmelado na kruh."To bo pa e hec," je rekel George in pokilil k starem."Sharmerjeve knjige so zelo drage...""Bomo e kako," je gospa Weasley zamahnila z roko, a oitno jo jeskrbelo. "Veino stvari, ki jih potrebuje Ginny, bomo lahko kupili izdruge roke."

"O, gre letos v prvi letnik?" jo je vpraal Harry.Prikimala je, zardela do korenin svojih ognjenih las in se


23/175

s komolcem naslonila na maslo. Na sreo tega ni opazil nihe razenHarryja, kajti ravno takrat je v kuhinjo prikorakal Ronov stareji bratPercy. e se je oblekel in si na flanelasto srajco pripel priponkopredstavnika tudentov."Dobro jutro vsem skupaj," jih je ivahno pozdravil. "Prekrasen dan,

kajne?"Sedel je na edini prosti stol, a takoj skoil na noge. S stola jedvignil uden predmet, ki je Harryja spominjal na staro, zmahano sivoomelo za prah iz ptijega perja. A kmalu je ugotovil, da ta re diha."Errol!" je vzkliknil Ron. Skovirja je potegnil Percyju iz rok in izpodnjegovega krila povlekel pismo. "Konno. Hermionin odgovor je prinesel.Pisal sem ji, da te bomo poskuali reiti iz krempljev tistihbunkeljnov."Errola je odnesel k vrtnim vratom in ga postavil na polico zravennjih. A skovir se je takoj zvrnil z nje. Ron ga je v zadnjem trenutkuujel, potem pa odloil v pomivalno korito in alostno zmajal z glavo.

Nato je raztrgal ovojnico Hermioninega pisma in ga naglas prebral:Draga Ron in Harry (e si tam)!Upam, da je lo vse po nartu in je Harry zdaj na varnem. Upamtudi, Ron, da pri tem nisi naredil esa, kar ne bi smel. Kajti v temprimeru bi se znael v teavah tudi Harry. Res me je skrbelo, in e je sHarryjem vse v redu, mi, prosim, takoj sporoite. Mogoe bi bilopametno, e poljeta kakno drugo sovo, kajti tale skovir bi se morale zdavnaj upokojiti.Seveda sem zelo zaposlena s ponavljanjem lanskoletne snovi "Zmealose ji je!" se je zgrozil Ron. "Saj so poitnice!" - in prihodnjo sredo gremv London kupit knjige za naslednje olsko leto. Kaj, ko bi se sreali naPreni ulici?imprej mi sporoite, kako je z vama.Lep pozdrav,Hermiona."To se prav lepo sklada z naimi narti. Tudi mi bomo li naslednjosredo v London," je sklenila gospa Weasley. "Kaj pa boste poeli danes?"Harry, Ron in dvojka so se nameravali povzpeti na blinji hrib, vrhkaterega so Weasleyjevi imeli majhen panik. Obdajala so ga drevesa,tako da iz vasi, ki je bila pod hribom, ni bilo mogoe videti, kaj sedogaja na njem. Zato so tam lahko vadili quidditch, e le niso leteli

previsoko. Seveda prave ogice niso prile v potev. e bi jim kaknaula in odletela v vas, bi bunkeljnom teko razloili, kaj je to. Zato sosi namesto ogic podajali jabolka. Vsak je nekaj asa letal s HarryjevimNimbusom, ki je bil dale najbolja metla. Ronova stara metla znamkeUtrinek je bila tako poasna, da so bili hitreji od nje celo mimo leteimetulji.ez pet minut so z metlami na ramenih e zagrizli navkreber. Percyjaso povabili zraven, pa je rekel, da ima delo. Harry ga je za zdaj videlle med obedi, ves preostali as pa je del v svoji sobi."Ko bi vedel, kaj pone," se je namril Fred. "isto se je spremenil.Dan preden si priel, so mu poslali rezultate male mature. isto vse

toke je dobil, pa se skorajda ni vail.""Tudi Bill je pobral vse toke," je zavzdihnil George. "e ne bomo


24/175

previdni, bo Percy e drugi predsednik tudentskega sveta Bradaviarke iznae druine. Mislim, da take sramote ne bi prenesel."Bill je bil njihov najstareji brat. On in drugi najstareji, Charlie, stae konala arovniko akademijo. Harry e ni sreal nobenega izmednjiju. Vedel pa je, da Charlie v Romuniji preuuje zmaje, Bill pa v

Egiptu dela za arovniko banko Gringott."Ne vem, kako nam bosta mami in oi letos kupila vse, karpotrebujemo za olo," je ez nekaj asa potarnal George. "Pet zbirkSharmerjevih knjig! Ginny pa potrebuje arovniki pla, palico in e ine..."Harry ni rekel niesar, saj mu je bilo nekoliko nerodno. Vpodzemnem trezorju londonske podrunice banke Gringott ga je akaloprecejnje premoenje, ki so mu ga zapustili stari. Seveda je imel denarsamo v arovnikem svetu; z guldi, srpci in firii v bunkeljskih trgovinahnisi imel kaj poeti. A Dursleyjevim svojega bannega rauna v Gringottuvendarle ni omenjal; vedel je, da jih strah pred vsem arobnim nikakor ne bi

oviral pri tem, da se polastijo kupa arovnikega zlata.Naslednjo sredo jih je gospa Weasley zbudila zelo zgodaj. Ko sopospravili kopico sendviev s unko, so si nadeli plae, gospa Weasleypa je la po nenavaden cvetlini lonek. Ko ga je prinesla, se jezaskrbljeno obrnila k mou."Komaj ga bo zadosti, Arthur," je zavzdihnila. "Spomni me, da gakupimo. No, najprej na gost! Kar izvoli, Harry!"Pomolila mu je cvetlini lonek.Harry ga je preseneeno pogledal in se spraeval, zakaj ga vsi takopriakujoe gledajo."K-kaj pa naj naredim?" je zajecljal."e nikoli ni potoval s pomojo fraka," se je nenadoma posvetiloRonu."e nikoli?" se je zaudil gospod Weasley. "Kako pa si lani priel naPreno ulico? Saj si tam kupil olske potrebine, kajne?""Ja, ampak tja sem el s podzemsko eleznico, potem pa...""Res?" ga je navdueno prekinil gospod Weasley. "Iz podzemskihperonov si na ulico gotovo priel s pomojo tistih... utekoinjenihstopnic, kajne? Kako pravzaprav delujejo...""Pusti zdaj to, Arthur!" se je razhudila gospa Weasley. "S frakombomo prili tja veliko hitreje, ljubek. Ampak pri moji veri, e ga e

nikoli nisi uporabil...""Ni mu ne bo, mami," je Fred zamahnil z roko. "Grem jaz prvi, dabo videl, kaj mora narediti."V cvetlini lonek je segel po epec svetlikajoega se praka, stopil kognjiu in ga vrgel v plamene.Ogenj je zabual, plameni so pozeleneli in se dvignili, da so segalivie od Freda. Ta je stopil naravnost mednje in zaklical: "Prena ulica!"V trenutku je izginil."Razlono mora povedati, kam bi rad el," je gospa Weasleyopozorila Harryja, ko je v cvetlini lonek segel e George. "Pa pazi, dabo izstopil skozi pravi kamin."

"Skozi pravi kaj?" je ivno vpraal Harry, ko je ogenj spet zabual inje izginil e George.


25/175

"Kaminov, skozi katere lahko izstopi, je kar precej, ve. Ampak ejasno pove, kam bi rad el...""Ni mu ne bo, Molly, ne strai ga," se mu je nasmehnil gospodWeasley in segel v lonek."Ampak, kaj bomo napravili, e se izgubi? Kako bomo to razloili

njegovim sorodnikom?""e veseli bi bili," jo je pomiril Harry. "e bi me vrglo ven skozikaken dimnik, bi to Dudleyja zelo zabavalo, verjemite.""No... prav. Pojdi za Arthurjem," je pristala gospa Weasley. "Ko bostopil v plamene, povej, kam hoe iti...""In roke stisni isto k sebi," mu je svetoval Ron."In zapri oi," je dodal gospod Weasley. "Saje...""Pa isto pri miru bodi," mu je Ron skoil v besedo. "Sicer bo respriletel ven skozi napani kamin.""Predvsem pa se ne sme prestraiti in prehitro izstopiti. Poakaj, dabo zagledal Freda in Georga."

Harry se je trudil, da ne bi pozabil vsega tega, in segel v lonek.Nato je stopil k ognjiu. Zajel je sapo, stresel praek v plamene inzakorakal vanje. Bilo je, kot bi okoli njega vel topel veter. Odprl je ustain v trenutku mu je veter zagnal vanje vro pepel."P-p-prena ulica," je izpljunil.Poutil se je, kot bi ga posrkalo v velikansko odtono cev. Sukalo gaje ko vrtavko, obdajalo pa ga je ogluujoe rjovenje. Odprl je oi, azvijajoih se zelenih plamenov ni mogel gledati prav dolgo, ne da bi mupostalo slabo. S komolcem je udaril ob nekaj trdega in roke je emoneje stisnil k sebi, vrtel se je in vrtel. Zdaj se je poutil, kot bi gapo obrazu klofutale mrzle dlani. Pokilil je skozi napol priprte oi. vigalje skozi tevilna ognjia, prehitro, da bi si jih ogledal, in le obasno jeskozi kamine ugledal sobe, ki so bile za njimi. Sendvii s unko so mubrbotali v elodcu. Spet je zaprl oi, zaelel si je, da bi bilo tega ekonec, in takrat... je padel na mrzla, kamnita tla. Oala mu je takosunkovito vrglo z nosu, da so se zlomila.Bil je ves omotien, pobunkan in od peta do glave prekrit s sajami.Previdno se je postavil na noge in si spet nataknil polomljena oala.Bil je popolnoma sam in niti sanjalo se mu ni, kje je. Jasno mu je bilosamo to, da stoji pred kamnitim ognjiem velikega in slaborazsvetljenega prostora, za katerega je sklepal, da je arovnika trgovina.

A predmeti, ki so bili naprodaj, nikakor niso sodili na seznam olskihpotrebin.V zastekljenem panoju blizu kamina je na blazini leala skrivenena,izsuena stara dlan, poleg nje pa sta bila razstavljena krvav kupekigralnih kart in bolee stekleno oko. S sten so zlohotno zijale srhljivemaske, na pultu je bila majhna kopica lovekih kosti, s stropa pa sovisele zarjavele, ostre priprave. e huje pa je bilo to, da ozka cesta, kijo je Harry zagledal skozi umazano okno trgovine, nikakor ni bila Prenaulica."im prej se spravim od tod, tem bolje," se je stresel.Hitro in previdno se je odpravil proti vratom in pri tem neno

otipaval svoj nos, ki jo je skupil med boleim pristankom. A e predenje priel na pol poti do vrat, sta proti njim prikorakala dva loveka.


26/175

Enega izmed njiju Harry nikakor ni hotel sreati, posebej ne takolesajast, z razbitimi oali in v takni trgovini. Ime mu je bilo Dreco.Harry se je hitro ozrl okoli sebe in opazil veliko rno omaro. Pognalse je vanjo, vrata pa je pustil odprta ravno toliko, da je lahko kukalskozi pranjo. Samo nekaj trenutkov zatem je pozvonil zvonek nad vrati

in Dreco je vstopil v trgovino.Moki, ki je priel za njim, je bil lahko samo njegov oe. Imela stapodobno ostre poteze, oba sta bila bleda in oba sta imela tiste hladne,sive oi. Gospod Malfoy je el prek trgovine in se pri tem lenobnooziral po razstavljenih predmetih, nato pa je udaril po zvonku na pultu.Pri tem se je neesa domislil, se obrnil in svojemu sinu ukazal: "Niesarse ne dotikaj, Dreco."Dreco, ki je e stegnil roko proti steklenemu oesu, se je nejevoljnonamrdnil: "Rekel si, da mi bo kupil darilo.""Rekel sem, da ti bom kupil dobro metlo," mu je odvrnil oe inzael s prsti bobnati po pultu.

"Kaj mi pomaga metla, e pa nisem v motvu naega doma?" se jekujal Dreco. "Harry Potter je lani dobil Nimbus 2000. Dumbledore mu je dovoliligrati za Gryfondom, pa sploh ni tako dober igralec, samo slaven je. Slaven,ker ima na elu tisto neumno brazgotino."Dreco se je sklonil, da bi si ogledal lobanje, razstavljene na eniizmed polic."Vsi mislijo, da je tako pameten, da je tako bister, pa njegovabrazgotina, pa njegova metla...""To si mi povedal e vsaj desetkrat," je gospod Malfoy ostro premerilsvojega sina, "in naj te e enkrat opomnim, da ni preve pametno, e sido Potterja odkrito sovraen. Veina naih ga asti kot junaka, ki jepregnal Mojstra... A, ste le prili, Dawec."Za pultom se je prikazal skljuen moki in si z roko popravil svojomastno priesko."Gospod Malfoy, kako lepo vas je spet videti," je rekel z glasom, kije bil vsaj tako priliznjen, kot so bili mastni njegovi lasje. "Resnino semvas vesel. Vidim, da ste pripeljali s sabo tudi gospodia Dreca.Prekrasno. Kako vam lahko pomagam? Nujno vam moram pokazati tole,ravno danes je prispelo in tudi cena ni pretirana...""Danes ne bom kupil niesar, Dawec," ga je prekinil Malfoy. "Pa pabi vam rad nekaj stvari prodal."

"Prodal?" Smehljaj na obrazu gospoda Dawca je nekoliko zbledel."Gotovo ste sliali, da ministrstvo nartuje e ve hinih preiskav," seje namrdnil Malfoy in iz notranjega epa jopia potegnil pergamentnizvitek. Raztegnil ga je in ga pomolil Dawcu. "V lasti imam nekajpredmetov, ki bi me lahko spravili v zadrego, e bi se pri meni oglasiliuslubenci ministrstva."Dawec si je nadel monokel in preletel seznam."Ampak vas si gotovo ne bodo drznili motiti, gospod."Malfoy se je porogljivo naobil."Zaenkrat me e niso obiskali. Moje ime e vedno nekaj velja. Todaministrstvo postaja vse bolj nadleno. Slial sem celo govorice o novem

zaitnem zakonu za bunkeljne. Nedvomno stoji za tem tisti ArthurWeasley, ki je tako zaljubljen vanje, kajar zmeani."


27/175

Harryju so se oi jezno pobliskale."Sami lahko vidite, da bi nekateri izmed teh strupov komu lahko dalimisliti...""Razumem, gospod, popolnoma razumem," je usluno prikimal Dawec."Pogovoriti pa se morava glede..."

"A mi kupi tole?" ga je prekinil Dreco in pokazal na skrivenenodlan, ki je leala na blazini."Ah, Dlan slave!" je vzkliknil Dawec, spustil seznam iz rok in pohitelk Drecu. "e nanjo postavi sveo, bo dajala svetlobo samo tebi! To jenajbolja prijateljica tatov in roparjev! Va sin ima izvrsten okus,gospod.""Upam, da bo moj sin postal kaj boljega, ne pa ropar ali tat," jehladno odvrnil Malfoy in Dawec se je hitro opraviil."Seveda, seveda, gospod, brez zamere...""A e mu letos v oli ne bo lo bolje," je e bolj hladno nadaljevalDrecov oe, "mu morda ne bo ostalo drugega, kot da se odloi za

taken poklic.""Kaj pa morem," se je odzval Dreco, "e imajo vsi profesorji svojeljubljenke. Tista Hermiona Granger...""To dekle, ki se ji po ilah ne pretaka niti ena kaplja arovnikekrvi, je bilo pri vseh izpitih bolje od tebe! Sram te bodi!" je gospodMalfoy pokaral svojega sina."Tako je!" je sam pri sebi zamrmral Harry, zadovoljen, ker je toDreca razjezilo, obenem pa spravilo v zadrego."Povsod je tako," je rekel Dawec s priliznjenim glasom. "arovnikakri teje vedno manj...""Pri meni ne," se je jezno odzval Malfoy."Seveda, gospod, tudi pri meni ne," se je hitro popravil Dawec in segloboko priklonil."V tem primeru bi bilo najbolje, e se vrneva k seznamu," je odrezalMalfoy. "Mudi se mi, Dawec, danes me akajo e zelo pomembni opravki."Zaela sta barantati. Harry je ivno opazoval, kako si Dreco ogledujerazstavljene predmete in se pri tem vse bolj pribliuje njegovemuskrivaliu. Za trenutek se je ustavil ob debelem zvitku rabljeve vrvi. Nato jez zaniljivim nasmekom prebral napis ob prekrasni ogrlici iz opalov: Pozor, nedotikajte se orglice. Prekleta je. Umorila je e devetnajst bunkeljnov, ki sosi jo nadeli.

Dreco se je obrnil stran in se zazrl v rno omaro. Stopil je k njej...Z roko je segel po kljuki..."Dogovorjeno," je prikimal gospod Malfoy ob pultu. "Pridi, Dreco!"Ko se je Dreco obrnil stran od omare, si je Harry z rokavom obrisalpotno elo."Na svidenje, Dawec. Priakujem, da bo jutri priel v nao grainopo stvari, za katere sva se domenila."V trenutku, ko so se vrata zaprla, se je Dawev priliznjeni obrazpomrail."Na svidenje tudi tebi, gospod Malfoy. e so govorice resnine, minisi prodal niti polovice tistega, kar se skriva v tvoji graini."

Ko je odel v svojo pisarno, si je e naprej jezno mrmral v brado.Harry je poakal e kakno minuto. Nato pa se je, kolikor je mogel


28/175

tiho, izmuznil iz omare, mimo zastekljenih polic in skozi vrata naulico.Zlomljena oala je podral pred omi in se ozrl okoli sebe. Znael seje na mrani in umazani uliici, ob kateri je bilo mnogo trgovin. A zdelose je, da v vseh prodajajo samo predmete, povezane s rno magijo. Ta,

iz katere je ravno izstopil - nad njenimi vrati je visel napis ,Pri Dawcuin Klawcu' - je bila videti najveja. Nasproti nje je na ulico gledalanemarna izloba, polna pomanjanih glav, dvoje vrat naprej pa velikakletka, po kateri so gomazeli veliki pajki. V senci blinje vee sta staladva neurejena arovnika, ga opazovala in se epetaje pogovarjala. Harryse je nekoliko prestraen odpravil naprej. Oala so mu neprestano drselaz nosu in samo upal je, da bo nael pot iz temane ulice.Ob trgovini, ki je prodajala strupene svee, je visel star, lesen napis,Nokturna ulica'. Harry e nikoli ni slial zanjo. Predvideval je, da zaradipepela, ki mu je priletel v usta, ni dovolj jasno povedal, kam bi rad el.Poskual se je pomiriti in spraeval se je, kaj naj stori.

"Pa ne, da si se izgubil, ljubek?" mu je nekdo zaepetal v uho inHarry se je zdrznil.Za njim je stala zelo stara coprnica. V rokah je drala pladenj, polnlovekih nohtov. iroko se je zareala, da je Harry videl vse njene hudonagnite zobe. Ritensko se je zael umikati."Ne, nisem se," se je zlagal. "Samo...""Harry! Koga pa ti poenja tukej?"Harry bi od veselja najraje poletel. Zares pa so poleteli nohti scoprniinega pladnja, saj se je tako ustraila monega glasu, da je karposkoila. Glasno je zaklela, a takoj utihnila, saj se jima je blialavelikanska pojava. Pred njima je obstal Hagrid, oskrbnik Bradaviarke.Oi pod gostimi in nasrenimi obrvmi so se mu svetlikale kakor rnihroi."Hagrid!" si je oddahnil Harry. "Izgubil sem se... Fraek..."Hagrid ga je zgrabil za ovratnik in ga potegnil stran od coprnice, priemer ji je iz rok zbil pladenj s preostalimi nohti. Njeno besno vreanjeju je spremljalo vse do konca zvijajoe se ulice, dokler ju ni obsijalosonce. Harry je v daljavi zagledal znano stavbo iz sneno belegamarmorja - banko Gringott. Hagrid ga je pripeljal na Preno ulico."Kaken pa si?" ga je nejevoljno pokaral. Zael mu je strepavati saje,in to tako mono, da bi se Harry skoraj zvrnil v sod z zmajevskimi

iztrebki, ki je stal pred apoteko. "Da se gre tokole potepat po Nokturniulici. Jejhata, jejhata, Harry, to je nevaren plac.""Sem opazil," je rekel Harry in se hitro izmaknil Hagridu, ki ga jehotel e enkrat strepati. "Saj sem ti povedal, da sem se izgubil. Kaj pasi ti poel tam?""el sem po eno mesojedo re, ki ima rada pole," je zagodrnjalHagrid. "Ves zelje mi bodo porli, hudiki. A si sam priel semkaj?""Ne, z Weasleyjevimi sem priel, ampak ne vem, kje so," je razloilHarry. "Moram jih najti."Skupaj sta se odpravila po ulici."Zakoga pa mi nisi nikder odpisal?" ga je vpraal Hagrid. Harry je

bil e precej zasopel, saj je moral tei ob njem (za vsak korak, kiga je napravil Hagrid s svojimi neznanskimi kornji, je moral sam


29/175

napraviti tri). Povedal mu je, kaj so mu zagodli Trapets in Dursleyjevi."Prekvati bunkeljni," je zagodel Hagrid. "e bi vedel...""Harry! Harry! Tukaj smo!"Harry se je ozrl in zagledal Hermiono Granger, ki je stala na vrhubelega stopnia pred Gringottom. Stekla jima je naproti in njeni rjavi,

gosti in skodrani lasje so plapolali za njo."Kaj pa si poel z oali? ivio, Hagrid. Kako lepo vaju je spetvideti! Gre tudi ti v banko, Harry?""Takoj ko najdem Weasleyjeve.""Ne bo jih dolgo iskal," se je nasmehnil Hagrid.Harry in Hermiona sta se ozrla okoli sebe. Po ulici, polni ljudi, sojima tekli nasproti Ron, dvojka, Percy in gospod Weasley."Harry," je zasopel slednji. "Upali smo, da si el samo eno ognjiepredale..." Otrl si je svetlikajoo se pleo. "Molly je isto iz sebe. eprihaja.""Kje pa si izstopil?" je vpraal Ron.

"V Nokturni ulici," je mrano odvrnil Harry."Super!" sta hkrati vzkliknila dvojka."Stari nam nikoli ne dovolijo tja," mu je zavistno razloil Ron."Frdamano fejst upam, da res ne!" se je razhudil Hagrid.Takrat je po ulici prisopihala gospa Weasley. Z eno roko je divjevihtela torbico, z drugo pa vlekla za sabo Ginny."O, Harry... O, lahko bi te odneslo kamorkoli..."Love sapo je iz torbice potegnila veliko krtao za obleko in z njozaela s Harryja istiti saje, ki jih Hagrid ni strepal z njega. GospodWeasley mu je snel oala, se jih narahlo dotaknil s arobno palico inmu jih vrnil. Bila so kot nova."Jest zdej moram iti," je rekel Hagrid, ki ga gospa Weasley sploh nihotela spustiti (,V Nokturni ulici! Kaj bi se zgodilo z njim, e ga ne binael!')"Se vidimo na Bradaviarki!" jim je e pomahal orjaki oskrbnik, natopa odhlaal med ljudi na ulici, ki so bili v primerjavi z njim pravipritlikavci."Uganita, koga sem videl Pri Dawcu in Klawcu," je Harry rekel Ronuin Hermioni, ko so se vzpenjali po stopnicah proti banki. "Dreca innjegovega oeta.""Je Lucius Malfoy kaj kupil?" je ostro vpraal gospod Weasley, ki je

hodil tik za njimi."Ne. Je pa marsikaj prodal.""Torej ga skrbi," je resno, a zadovoljno rekel Ronov oe. "Z veseljembi ga privil, e bi le vedel kako.""Previden bodi, Arthur," ga je opomnila gospa Weasley, ko so vstopiliv banko mimo goblina, ki je stal ob vhodnih vratih. "Malfoyevi so zviti,da je kaj. Ne naloi si ve, kot zmore nesti.""Torej misli, da ne bi bil kos Luciusu Malfoyu?" je ualjeno vpraalgospod Weasley. A v istem trenutku je opazil Hermionine stare in to gaje povsem zamotilo. Oe in mama sta se ivno prestopala ob pultu, kije tekel vzdol marmornate dvorane, in akala, da ju Hermiona predstavi.

"Vidva sta pa bunkeljna!" se je razveselil gospod Weasley. "Nujnomoramo skupaj na kaken kozarek! Kaj pa je to? A, seveda, prili ste


30/175

menjat bunkeljski denar. Molly, glej!" je ves razburjen pokazal nabankovec za deset funtov, ki ga je gospod Granger dral v roki."Tukaj se spet dobimo," je Ron zaklical Hermioni. K Weasleyjevim inHarryju je namre e pristopil goblin, ki naj bi jih popeljal k njihovimpodzemnim trezorjem.

Do njih so prispeli z vagonkom, ki ga je goblin vozil po tirnicahskozi predore. Harry je v vratolomni vonji do trezorja Weasleyjevihneskonno uival. Ko pa so ga odprli, mu je postalo nerodno. V sefu jebil samo majhen kupek srebrnih srpcev in en sam zlati guld. GospaWeasley je pretipala vse kote trezorja, nato pa ves denar stresla vtorbico. e bolj nerodno mu je bilo, ko so prili do njegovega sefa. Zelosi je prizadeval, da bi Weasleyjevim s telesom zaprl pogled na njegovovsebino in hitro je nagrebel kovance v usnjeno monjo.Na marmornatih stopnicah pred banko so se loili. Percy je zamrmralnekaj o tem, da potrebuje novo pero. Fred in George sta opazila svojegaprijatelja z Bradaviarke, Leeja Jordana. Gospa Weasley in Ginny sta odli v

trgovino s plai iz druge roke. Gospod Weasley pa je vztrajal, da odpeljeHermionina stara na pijao v gostilno Pri poenem kotlu."ez eno uro se dobimo v Lepopisu in pivniku, knjige vam moramoe kupiti," je naroila gospa Weasley. "Pa da mi ne bi kdo sluajno zavilv Nokturno ulico!" je e zavpila za dvojkoma, ki sta jo e ucvrla posvoje.Harry, Ron in Hermiona so odkorakali po zvijajoi se, tlakovani ulici.Monja, polna zlatih, srebrnih in bronastih kovancev je veselopovenketavala v Harryjevem epu. Harry se je kmalu odloil, da jeprepolna, in je kupil tri velike okoladne sladolede s hrustljavimi oreki.Zadovoljno so lizali in grizljali ter se poasi odpravili naprej, pri tem paopazovali, kaj vse jim ponujajo izlobe. Ron je hrepenee obstal obpopolni portni opravi Kraljevskih kanonov, ki je visela v izlobi trgovineVse za quidditch. Po dolgem asu ga je Hermiona vendarle uspela zvleinaprej in v sosednji trgovini so kupili pergamentni papir ter rnilo. VVragolijah in burkah so sreali dvojka in Leeja Jordana. Ti so se ravnozalagali z Bajnimi petardami in raketami doktorja Rdeebradca. V majhnitrgovini z rabljenimi predmeti, polni polomljenih palic, razmajanih tehtnicin starih, zamazanih plaev, pa so nali Percyja. Popolnoma se je zatopilv majhno in izjemno dolgoasno knjigo z naslovom Predstavnikitudentov, ki so sedli za krmilo oblasti.

"tudija obsega ivljenjepise predstavnikov tudentov na Bradaviarki inpodrobno obdela njihove kariere," je Ron naglas prebral z zadnjeplatnice. "Izjemno zanimiva knjiga, ni kaj.""Poberi se," je revsknil Perry."Percy je izjemno ambiciozen in dobro ve, kaj hoe. Rad bi postalminister za aranje," je Ron potihem razloil Harryju in Hermioni, ko soPercyja pustili samega.ez kakno uro so se odpravili proti Lepopisu in pivniku. A nikakorniso bili edini, ki so se napotili tja. Ko so se knjigarni pribliali, so nasvoje veliko preseneenje zagledali pravo mnoico, ki se je prerivala prednjenimi vrati. Za kaj gre, jim je postalo jasno, ko so prebrali napis na

velikem transparentu, ki je visel pod okni zgornjega nadstropja knjigarne:Slatan Sharmer


31/175

bo podpisoval izvode svoje avtobiografijeJaz, arovnikdanes od 12,30 - 16,30"Videli ga bomo!" je zacvilila Hermiona. "Skoraj vse knjige zletonjega olskega seznama je napisal!"

V mnoici, ki se je zbrala pred knjigarno, so bile veinoma arovnice,stare priblino toliko kot gospa Weasley. Ob vratih je stal knjigarnar, kiso ga gospe spravile na rob ivnega zloma. "Mirno kri, drage moje...Ne prerivajte se, prosim... Pazite na knjige, lepo prosim..."Harry, Ron in Hermiona so se zdrenjali v trgovino. Dolga vrsta se jevila od vrat pa vse do najbolj oddaljenega kota, v katerem je SlatanSharmer podpisoval knjige. Zgrabili so vsak svoj izvod knjige Na dopustus harpijo in stekli k drugim Weasleyjevim, ki so stali nekoliko blijeSharmerju."A, ste le prili," je rekla gospa Weasley. Bila je zelo ivna in si karnaprej popravljala priesko. "Samo e nekaj minut, pa bomo prili na vrsto."

Kmalu so bili dovolj blizu, da so si ga lahko ogledali. Sedel je zamizo, okoli katere so stale velikanske fotografije njegovega obraza. Vsepo vrsti so jim meikale in se jim nasmihale, pri emer so razkazovalesvoje bleee bele zobe. Sharmer je nosil arovniki pla, moder kakorspominice. Natanko takne barve so bile tudi njegove oi. Zaradikodrastih las mu je oiljeni arovniki klobuk na glavi stal nekolikopostrani.Okoli fotografij je plesal majhen in precej vaen moicelj. Kar naprejje fotografiral z velikim rnim fotoaparatom, iz katerega je ob vsakemposnetku iz bliskavice izbruhnil oblak vijolinega dima."Spravi se mi e spod nog, ti," je zarenal na Rona, ko se je pomikalritensko, da bi priel do boljega posnetka. "To je za Preroke novice.""Pa kaj," je zarentail Ron, ko ga je fotograf pohodil.Slatan Sharmer ga je slial. Dvignil je pogled. Zagledal je Rona,trenutek zatem pa Harryja. Debelo ga je pogledal, nato pa skoil nanoge in veselo vzkliknil: "Si to res ti, Harry Potter?!"Mnoica se je razmaknila in zaela razburjeno epetati. Sharmer se jepognal izza mize, zgrabil Harryja za roko in ga potegnil naprej. Mnoicaje zaploskala. Sharmer je segel Harryju v roko, da bi ju fotograf lahkofotografiral. Harryja je kar kuhalo, tako je zardel. Fotograf pa je kotpobesnel pritiskal na sproilec in Weasleyjeve bi oblaki vijoliastega dima

skoraj zaduili."Nasmehni se, Harry, nasmehni," mu je Sharmer naroil, ne da bi sepri tem sam nehal smehljati. "Skupaj bova gotovo prila na prvo stran."Ko je konno spustil Harryjevo roko, so temu prsti e isto otrpnili.Poskual se je zmuzniti nazaj k Weasleyjevim, pa ga je Sharmer z rokoobjel prek ramen in ga stisnil tesno k sebi."Dame in gospodje," je zael in miril obiskovalce s prosto roko, "toje izjemen trenutek! Ravno pravi trenutek, da naznanim nekaj, kar enekaj asa skrivam pred javnostjo! Mladi Harry je priel v Lepopis inpivnik samo zato, da bi kupil mojo avtobiografijo. To mu bom sevedapodaril..."

Premolknil je in poakal, da je mnoica zaploskala."Ko je mladi Harry vstopil v trgovino, pa e ni vedel," je nadaljeval


32/175

Sharmer in pri tem Harryja tako stresel, da bi mu oala skoraj padla znosu, "da bo kmalu dobil ve, veliko ve kot samo mojo knjigo Jaz,arovnik. Skupaj s soolci bo dobil mene, arovnika. Da, dame ingospodje, z velikim veseljem in ponosom oznanjam, da bom prvegaseptembra prevzel mesto predavatelja obrambe pred mranimi silami na

Bradaviarski akademiji za arovnike in arovnice!"Mnoica je glasno zaploskala in v Harryjevih rokah se je nenadomaznala skladovnica zbranih del Slatana Sharmerja. Nekoliko se je opotekelpod njeno teo, nato pa se je vendarle uspel izmuzniti pozornostimnoice. Odel je v kot, kjer je ob svojem arovnikem kotlu stala Ginny."Podarim ti jih," je zamomljal Harry in stresel knjige v njen kotel."Svoje si bom kupil.""To si uival, kaj, Potter?" ga je prekinil glas, ki ga je Harry zlahkoto prepoznal. Zra

Date post:	10-Oct-2015
Category:	Documents
Upload:	aleksandraxxii
View:	666 times
Download:	155 times

Harry Potter - Dvorana Skrivnosti

Documents