0
OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE
CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING
ZBORNIK PRISPEVKOV
KOPER 2012
1
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju
the 7th international scientific and expert symposium Child in motion
Koper 2012
OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE
CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING
Prispevki
Contributions
uredili
edited by
Rado Pišot
Petra Dolenc
Iztok Retar
Saša Pišot
2
7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju
the 7th international scientific and expert symposium Child in motion
OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE
CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING
PRISPEVKI
CONTRIBUTIONS
Uredili/Edited by: Rado PIŠOT, Petra DOLENC, Iztok RETAR, Saša PIŠOT
Recenzenti: Boštjan Šimunič, Jernej Završnik, Rajko Vute, Jurij Planinšec
Izdajatelji: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška
fakulteta; Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
Za izdajatelje/For the publishers: Darko Darovec, Mara Cotič, Janez Krek
Založnik: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales
Za založnika: Darko Darovec
Sedež/Adress: Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija
Elektronska publikacija – dostopna na naslovu: www.otrokvgibanju.si
© 2012
Avtorji jamčijo za avtorstvo ter prevzemajo vso odgovornost za objavljene prispevke in njihove prevode.
Authors pledge for authorship and take full responsability for published proceedings and their translations.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
37.015.31:796(082)
796.012-053.2:373.2/.3(082)
MEDNARODNI znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju (7 ; 2012 ; Koper)
Otrok v gibanju za zdravo staranje [Elektronski vir] : prispevki = Child in motion for healthy aging : contributions /
7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju = The 7th International Scientific and Expert
Symposium Child in Motion, Koper, 2012 ; zbrali in uredili, edited by Rado Pišot ... [et al.]. - El. knjiga. - Koper :
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2012
Način dostopa (URL): htpp://www.otrokvgibanju.si
ISBN 978-961-6862-27-1 (pdf)
1. Vzp. stv. nasl. 2. Dodat. nasl. 3. Pišot, Rado
263501056
http://www.otrokvgibanju.si/
3
ORGANIZATORJI / ORGANIZERS
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta;
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
ZNANSTVENI SVET / SCIENTIFIC COUNCIL
prof. dr. Rado Pišot, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče,
Slovenija
doc. dr. Vesna Štemberger, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija
izr.prof. dr. Inger Karlefors, Tehnična Univerza Lulea, Švedska
prof. dr. Ksenija Bosnar, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška
prof. dr. Franjo Prot, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška
prof. dr. Milan Žvan, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Slovenija
doc. dr. Boštjan Šimunič, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče,
Slovenija
izr.prof. dr. Rajko Vute, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija
prof. dr. Jurij Planinšec, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Slovenija
mag. Jernej Završnik, dr. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru, Zdravstveni dom Adolfa Drolca,
Maribor, Slovenija
prof. dr. Serge P. von Duvillard; Texas A&M University-Commerce), USA
doc. dr. Julia Athena Spinthourakis, Division of Pedagogy, University of Patras, Greece
ORGANIZACIJSKI ODBOR / ORGANIZING COMMITTEE
dr. Rado Pišot - predsednik
dr. Vesna Štemberger - podpredsednica
dr. Boštjan Šimunič
dr. Nejc Šarabon
dr. Franc Krpač
dr. Rajko Vute
dr. Tjaša Filipčič
dr. Jera Gregorc
dr. Nina Mohorko
dr. Mitja Gerževič
dr. Mihaela Jurdana
dr. Petra Dolenc
mag. Saša Pišot
mag. Alenka Cemič
Giuliana Jelovčan
Tadeja Volmut
Matej Plevnik
Urška Čeklić
Katja Koren
Uroš Marušič
Iztok Retar
Nika Pegan
Mateja Majhen
Damijan Samojlenko
RECENZENZIJA / REVIEW
Vsi prispevki so bili predhodno pregledani in recenzirani.
All contributions were pre-screened and reviewed.
4
VSEBINA / CONTENTS
PLENARNA PREDAVANJA 8
Serge P. von Duvillard
DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM! OBESITY AND CARDIOVASCULAR
DISEASE IN YOUTH 9
Antonello Lorenzini
LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION 10
Branko Škof
ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO ODRASLOST IN
STAROST? 12
Rado Pišot
GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA 14
ZNANSTVENI PRISPEVKI 15
Alex Buoite Stella, Nina Mohorko
HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES
STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH 16
Alenka Cemič, Alenka Gorenc
RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK 21
Alenka Cemič, Urša Marc
RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI 30
Urška Čeklič
LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH
OTROK 36
Martin Čuta, Radka Bestvinová THE ASSOCIATION BETWEEN PHYSICAL ACTIVITY AND PERFORMANCE OF BRNO
CHILDREN 43
Petra Dolenc
TELESNA SAMOPODOBA OSNOVNOŠOLCEV V POVEZAVI Z INDEKSOM TELESNE MASE 49
Jera Gregorc, Klavdija Štrukelj
POŠKODBE OTROK V VRTCU 56
Giuliana Jelovčan, Mirijam Potočnik, Barbara Lipavšek
POMEN NARAVNIH OBLIK GIBANJA V PRVEM STAROSTNEM OBDOBJU 66
Tanja Jerina, Iva Šklempe Kokić
INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA SPODBUJANJE AKTIVNE POTI PRI OTROCIH IN
MLADOSTNIKIH TER NJIHOVA UČINKOVITOST 71
Mihaela Jurdana, Ana Petelin, Maša Černelič Bizjak, Zala Jenko Pražnikar
VPLIV TELESNE AKTIVNOSTI NA KONCENTRACIJO VISFATINA V KRVNI PLAZMI 80
5
Katarina Kete, Anita Brčaninović
DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI
INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI USPEŠNI? 85
Katja Koren, Boštjan Šimunič, Tanja Jerina
LONGITUDINALNA ANALIZA NAVPIČNEGA SKOKA 4, 5 IN 6 LETNIH OTROK 93
Mitja Krajnčan, Andreja Sinjur
KAKO IZBOLJŠATI ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNIH ZAVODIH,
STANOVANJSKIH SKUPINAH IN MLADINSKIH DOMOVIH 101
Nena Mahmutović, Tadeja Volmut
RAZVRŠČANJE OTROKOVEGA GIBANJA V PRIPADAJOČE INTENZIVNOSTI 106
Uroš Marušič, Mitja Gerževič
POVEZAVA MED DVEMA MODELOMA OPISNEGA OCENJEVANJA HOJE ZDRAVIH
OTROK V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA 113
Uroš Marušič, Rado Pišot
ANALIZA USPEŠNOSTI USVAJANJA ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA HOJE
PRI 4-6 LET STARIH ZDRAVIH OTROCIH 120
Nika Pegan
PLESNA IMPROVIZACIJA – OD OTROŠKE IGRE DO SREDSTVA ZA OSEBNOSTNO RAST IN
ZDRAVLJENJE ODRASLIH 127
Angela Plevnik
VREDNOTENJE POMENA GIBALNO/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI IN VSEBIN ŠPORTNE
VZGOJE NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE 133
Angela Plevnik
ŽIVLJENSKI SLOG DRUŽINE V POVEZAVI Z GIBALNO USPEŠNOSTJO OTROK NA OSNOVNI
ŠOLI BIČEVJE 138
Matej Plevnik, Mitja Gerževič, Rado Pišot
OCENJEVANJE ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA PLEZANJA V OBDOBJU
ZGODNJEGA OTROŠTVA 142
Saša Pišot
VEDENJSKI SLOGI STARŠEV– OSNOVA OTROKOVEGA TELESNEGA KAPITALA? 147
Iztok Retar, Matej Plevnik, Giuliana Jelovčan
KOMPETENTNO POUČEVANJE GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI OTROK S POSEBNOSTMI V
GIBALNEM RAZVOJU KOT NALOŽBA ZA OHRANJANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V POZNI
STAROST 154
Andreja Sinjur
POZNAVANJE IN RAZUMEVANJE PRAVIL »FAIR PLAYA« MED MLAJŠIMI
OSNOVNOŠOLCI 161
Nataša Sturza Milić
ODNOS MED MOTORIČNIM VEDENJEM IN INTELEKTUALNIMI SPOSOBNOSTMI
PREDŠOLSKIH OTROK 166
6
Boštjan Šimunič, Katja Koren
LONGITUDINALNA ANALIZA ARHITEKTURE GOLENSKE MIŠICE ŠTIRI DO ŠEST
LETNIH OTROK 173
Iva Šklempe Kokić, Tanja Jerina, Nina Mohorko
DEBELOST IN METABOLNI SINDROM V OTROŠTVU – MOŽNE POSLEDICE
MATERNIČNEGA METABOLIČNEGA OKOLJA 180
Vesna Štemberger, Mitja Krajnčan, Mojca Odar, Damir Knjaz
RAVNANJA UČITELJEV V PRIMERU OPRAVIČEVANJA OTROK PRI ŠPORTNI VZGOJI 185
Jerneja Terčon, Tjaša Filipčič, Brenda N. Wilson
SLOVENSKA PRIREDBA VPRAŠALNIKA RAZVOJNE MOTNJE KOORDINACIJE– PILOTSKA
RAZISKAVA 194
Tadeja Volmut
PREGLED NEKATERIH INTERVENCIJ ZA ZMANJŠANJE SEDEČEGA NAČINA ŽIVLJENJA
OTROK IN MLADOSTNIKOV 202
STROKOVNI PRISPEVKI 210
Vesna Bezgovšek
ELEMENTARNE IGRE - SREDSTVO ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK 211
Nina Borko Bezjak
GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM ZA PREDŠOLSKE OTROKE »MALI SONČEK« V VRTCU
SLOVENSKA BISTRICA 216
Marina Dobnik
SISTEM NAPREDOVANJA ZA OTROKE V BORILNI VEŠČINI SAVATE 221
Mirela Flego
SKRB OSNOVNE ŠOLE ZA BOLJŠI GIBALNI RAZVOJ OTROKA 227
Jera Gregorc, Anja Pišek
ORIENTACIJSKE IGRE V VRTCU 232
Maja Hmelak, Jurka Lepičnik Vodopivec
POMEN GIBANJA PRI OTROCIH ZA PREMAGOVANJE STRESNIH SITUACIJ 238
Simona Lozinšek
GIBALNO OVIRANI OTROCI IN DOSEGANJE MINIMALNIH STANDARDOV PRI
ŠPORTNI VZGOJI 244
Barbara Mugerli
OSNOVNA ŠOLA – POMEMBEN PARTNER PRI OBLIKOVANJU ZDRAVEGA
ŽIVLJENJSKEGA SLOGA DANES ZA JUTRI 249
Adela Nakičević, Irena Prelog
ŠPORT IN ANGLEŠČINA Z ROKO V ROKI 254
Jelena Sitar Cvetko
TELESNE LUTKE 258
7
Rajko Vute,Tatjana Novak
VADBA STABILNOSTI IN RAVNOTEŽJA V VODI ZA OTROKE IN STAREJŠE 266
Erna Žgur
ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI 272
8
Plenarna predavanja – povzetki
9
DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM: OBESITY AND CARDIOVASCULAR
DISEASE IN YOUTH
Serge P. VON DUVILLARD
FACSM, FECSS; Visiting professor (USA), Department of Applied Kinesiology, Science and Research
Center of Koper, Institute for Kinesiology Research, University of Primorska, Slovenia
ABSTRACT
Ample observational and empirical evidence has been provided that indicates that childhood overweight and
obesity inevitably leads to significant and profound health risk factors of developing adulthood metabolic
syndrome. Much of these data have been provided by medical, nutritional, health, pediatric, physical
education and associated communities. Perhaps the most visible and observable health risk factor among
children (here referred to as youth) is the childhood obesity. Childhood obesity has reached epidemic
proportions in western industrialized countries and is becoming significantly more prevalent also in Slovenia.
The youth sedentary lifestyle and inactivity has attributed directly to epidemic and perhaps exponential
occurrence of obesity in youth. The symptoms and signs of metabolic syndrome have been previously
attributed mostly to the adult population; however, similar observations have been identified and observed in
young and very young segment of population. The typical risk factors of metabolic syndrome in youth, in
adolescents, and in adulthood have been identified. Some of these are: stress, overweight and obesity,
sedentary life style, diabetes mellitus, cardiovascular disease, coronary heart disease, lipodystrophy and
others.
This presentation will review and address several well-known risk factors of developing metabolic syndrome
as results of obesity in youth that directly contributes to adult obesity and are exhibited in increased rates of
hypertension, dyslipidemias, and insulin resistance. These risk factors serve as precursors of coronary heart
disease, the leading cause of death in North America and will over time also arrive in Slovenia. Most of these
risk factors are modifiable (nutrition, smoking, sedentary lifestyle, vigorous physical activity, reduction in TV
and computer game times, etc.) with specific emphasis on very young, young, adolescents that will have
profound consequences for adulthood. Several recommendations will be proposed that may contribute to
reduction of health risk factors among youth. References for this presentation have been generated from
scientific literature and information from various databases in the United States, Center for Disease Control,
National Institutes of Health, World Health Organization and several other relevant sources.
These data are also relevant to Slovenia. These risk factors are “creeping up” into Slovenian society and it is
my hope that Slovenia will be proactive and address these issues rather than observe the decline of health,
especially among youth. If not, these issues will become very costly and financial burden for Slovenia will be
enormous in the future.
10
LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION
Antonello LORENZINI
University of Bologna, Department of Biomedical and NeuroMotorial Sciences, Italy
ABSTRACT
An healthy diet, physical activity and avoiding dangerous habits such as smoking are effective ways of
increasing the health span. Although a relevant part of humanity still suffer from malnutrition, especially
children, the majority of world population is now dying as a result of non communicable diseases. Overweight
and obesity significantly increase the relative risk for the most relevant non communicable diseases:
cardiovascular disease, type II diabetes and some cancers. Childhood overweight, seems to additionally
increase the likelihood for disease in the future adult also trough epigenetic mechanisms. This worrisome
trend defined by many as globesity will deeply impact society unless preventive strategies are put into effect.
Researchers on the basic biology of aging have clearly established that all short lived animal models tested
benefit of increased life span when the diet is calorie restricted. Although similar experiment carried on rhesus
monkeys, a longer lived species more closely related to human, yielded mixed result, overall the available
scientific data suggests to keep body max index in the "normal" range to increase our chance for an healthy
life span. This can be successfully achieved both by healthy diet and physical activity.
11
ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO
ODRASLOST IN STAROST ?
DOES PHYSICAL ACTIVITY AT A YOUNG AGE MEANS A HEALTHIER
ADULTHOOD AND OLD AGE?
Branko ŠKOF
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Slovenija
POVZETEK
Med najpomembnejši cilji vzgoje je z redno telesno in športno dejavnostjo razviti take vzorce življenja otrok
in mladine, da bodo dejavnost in kakovost življenja ter zdrav življenjski slog njihovo vodilo tudi v odraslosti
in starosti.
Ali imata aktiven življenjski slog in ustrezna raven telesne pripravljenosti mladih vpliv na njihovo zdravje,
telesno dejavnost in življenjski slog v kasnejših obdobjih življenja?
Kljub velikemu znanstvenemu interesu za proučevanje te problematike danes na to vprašanje še nimamo
povsem jasnega odgovora.
Splošna ugotovitev najpomembnejših longitudinalnih študij v svetu je, da se športno aktiven življenjski slog,
razvit v otroštvu in mladostništvu prenaša v odraslost, vendar so povezave med športno/telesno dejavnostjo v
otroštvu/adolescenci in odraslem obdobju nizke (r = 0,09–0,25). Povezanost med posameznimi starostnimi
obdobji se manjša s povečevanjem opazovanega starostnega intervala (Taylor, Blair, Cummings, Wun in
Malina, 1999).
Ob tem ko nekatere študije kažejo, da boljša telesna zmogljivost (zlasti aerobna sposobnost) otrok,
mladostnikov ali mlajših odraslih pomeni večji obseg telesne dejavnosti tudi v odraslosti in manj tveganja za
bolezni srca in ožilja ter razvoj dejavnikov metaboličnega sindroma (Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994;
Folgeholm, Kaprio in Sarna, 1994), druge (kot npr. harvardska - Paffenbarger, Hyde, Hsieh in Wing, 1986),
jasno pokaže, da so učinki telesne vadbe na srčno-žilne in dihalne funkcije kratkotrajni in da se po prenehanju
vadbe porazgubijo.
Večji vpliv na telesno aktivnost in zdravje odraslih imajo zahtevnejši vadbeni programi mladih – še zlasti
udejstvovanje mladih v tekmovalnem športu (Simonen, Videman, Kaprio, Levälahti in Battié; 2003).
Tudi vzdržljivostni vadbeni programi v mladosti (tek, smučarski tek) imajo izdatnejši vpliv na telesno
aktivnost in zdravje odraslih. Predvsem zaradi oblikovanja trdnejših vzorcev zdravega – športnega načina
življenja (Sallis in McKenzie, 1991; Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994; Folgeholm idr., 1994; Škof
2010).
Seveda je ob vseh teh dejavnikih vpliva na ukvarjanje s telesno dejavnostjo v odraslosti pomembna genska
struktura in okoljski vpliv družine (Simonen idr., 2003).
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wun%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Malina%20RM%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Kaprio%20J%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Sarna%20S%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hyde%20RT%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hsieh%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wing%20AL%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstract
12
Zdi se, da je bolj kot raven telesne zmogljivosti v mladosti, pomembnejša učinkovitost vzgojne dimenzije (v
družini, v šoli in športnih društvih) športne dejavnosti, ki skozi leta pri mladostniku razvije trden življenjski
vzorec z ljubeznijo do športa v srcu za celo življenje.
LITERATURA
Fogelholm, M., Kaprio, J. in Sarna, S. (1994). Healthy lifestyles of former Finnish world class athletes.
Medicine and science in sports and exercise, 26 (2), 224–229.
Kujala, U. M., Kaprio, J., Taimela, S. in Sarna, S. (1994). Prevelence of diabetes, hypertension and ischemic
heart disease in former elite athletes. Metabolism, 43 (10), 1255–1260.
Paffenbarger, R. S. Jr, Hyde, R. T., Hsieh, C. C. in Wing, A. L. (1986). Physical activity, other life-style
patterns, cardiovascular disease and longevity. Acta medica scandinavuca, Supplementum, 711, 85–91.
Sallis, J. F. in McKenzie, T. L. (1991). Physical education’s role in public health. Research quarterly for
exercise and sport, 62 (2), 124–137.
Simonen, R. L., Videman, T., Kaprio, J., Levälahti, E. in Battié, M. C. (2003). Factors associated with
exercise lifestyle – a Study of monozygotic twins. Internaional journal of sports medicine, 24 (7), 499–505.
Škof, B. (2010). Življenje, trening in zdravstveno stanje slovenskih rekreativnih tekačev? (še ne objavljeno)
Taylor, W. C., Blair, S. N., Cummings, S. S., Wun, C. C. in Malina, R. M. (1999). Childhood and adolescent
physical activity patterns and adult physical activity. Medicine and science in sports and exercise, 31 (1),
118–123.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Fogelholm%20M%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Kaprio%20J%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Sarna%20S%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Paffenbarger%20RS%20Jr%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hyde%20RT%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Hsieh%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wing%20AL%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Taylor%20WC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Blair%20SN%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Cummings%20SS%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Wun%20CC%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstracthttp://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed?term=%22Malina%20RM%22%5BAuthor%5D&itool=EntrezSystem2.PEntrez.Pubmed.Pubmed_ResultsPanel.Pubmed_RVAbstract
13
GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA
MOTOR COMPETNCES – THE BASE OF INDEPENDENCE FROM A CHILD TO AN ELDERLY
Rado PIŠOT
Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno-središče & Fakulteta za ergonomske in kineziološke
študije – v ustanavljanju, Slovenija
IZVLEČEK
Sodobne teorije obravnave in spremljanja človekovega razvoja se vedno bolj usmerjajo v izhodišča in osnove,
ki jih oblikujejo sestavljeni, večdimenzionalni in ekološko usmerjeni sistemi. Trajnostni razvoj – kot vzorec
rasti pri kateri se potrebe človeka rešujejo upoštevajoč ohranjanje okolja s ciljem zagotavljanja kakovosti
okolja ne le za današnje temveč tudi za prihajajoče generacije (United Nations, 1987), ki se kot vodilo
pojavlja v obravnavi številnih dejavnikov človekovega delovnega in bivalnega okolja, se le redko kdaj (ali
skoraj nikoli) v svoji obravnavi ne posveča človeškemu telesu kot najožjemu okolju bivanja. Spremembe, ki
se počasi a vztrajno dogajajo v človekovem razvoju, zahtevajo prilagoditve, ki jim narava ne more in ne uspe
slediti, zato je upad človekovih temeljnih funkcionalnih kompetenc, le eden izmed tehtnih razlogov, zaradi
katerih bi se v trajnostnost človekovega celostnega razvoja veljalo resneje poglobiti.
Ker je vpliv dejavnikov sodobnega življenjskega sloga vedno bolj agresiven in ker so ti dejavniki, v
medsebojni interakciji ob daljši življenjski dobi, se priložnosti za spremljanje poglobljenih sprememb in
procesov, kar ponujajo in vedno bolj se v ospredje postavlja vloga človekovih funkcionalnih kompetenc. Med
temi je gibalna kompetenca kot osnova človeškega gibalnega kapitala, ena tistih potrebnih človekovih
zmožnosti, ki skozi vsa življenjska obdobja pomembno prispeva h kakovosti življenja in razvoja. Za kakovost
vsakdanjega življenja posameznika so ključnega pomena tako oblikovanje in vzpostavljanje gibalnih
kompetenc v otroštvu, način izrabe gibalnih kompetenc v obdobju aktivnega odraslega kot tudi kompenzacija
in ohranjanje le teh v obdobju starosti. Zato kaže upoštevati vlogo trajnosti in ekološke perspektive v
obravnavi gibalnega razvoja ter tako v izhodišču kot v sledenju ciljev obravnave problema, pristopati
večdimenzionalno. S tem ciljem smo razvili večdimenzionalni kompetenčni model gibalnega razvoja, ki bo v
prispevku predstavljen.
Ključne besede: gibalna kompetenca, vseživljenjski gibalni razvoj, večdimenzionalni model razvoja.
ABSTRACT
The contemporary theories of discussing and monitoring human development are increasingly focused in
starting points and backgrounds, formed by the composed, multidimensional and ecologically oriented
systems. Sustainable development – as a pattern of growth in which resource use aims at meeting human
needs while preserving the environment so that these needs can be met not only in the present, but also for
14
generations to come (United Nations, 1987) – which as a guideline emerges in the discussion of several
factors of human working and living environments, is only rarely (or almost never) dedicated to human body
as the closes living environment. Changes, slowly but persistently occurring in human development,
adjustments required during life and work of the modern man, which cannot be followed by nature in the
needed tempo, and the decrease of basic human functional competences are some of the fundamental reasons,
due to which profound attention should be dedicated to the sustainability of complete human development.
Because the impact of modern lifestyle factors is becoming more aggressive and these factors are interactive
and because the lifespan is prolonging, offering an opportunity for monitoring the absorbed changes and
processes, human functional competencies are coming to the forefront in the discussion of human
development. Among these competencies, motor skill is the basis of human motor capital, which in the
complete functioning of humans and in the process of preserving and ensuring health presents the fundamental
lever and one of the needed skills that significantly contribute to the individual’s quality of life and
development through all life periods. Consequently, the period that is devoted today to monitoring and
studying motor development of the individual, by considering the role of sustainability and ecological
perspective, can be named competence-oriented period. In this paper we are going to present an approach that
from the start and continuingly by following the set goals of the problem discussion defines motor
competencies and discusses the competence oriented model of motor development.
Keywords: motor competence, lifelong motor development, multidimensional model of development
15
Znanstveni prispevki
16
HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES
STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH
Alex BUOITE STELLA1, Nina MOHORKO
2
1 University of Primorska, Master student of Applied Kinesiology, UP Famnit
2 University of Primorska, Science and Research Centre, Institute for Kinesiology Research, Slovenia
IZVLEČEK
Znojenje je fiziološki odziv, pri katerem se z izhlapevanjem omogoča prenos toplote iz kože, kar povzroči
hlajenje organizma. Če se izgube tekočine ne nadomestijo, je mogoče opaziti zmerno ali pomembno raven
dehidracije, kar lahko povzroči škodo organizmu in zmanjšanje učinkovitosti. Naša študija s pomočjo
vprašalnika raziskuje strategije hidratacije pri mladih športnikih različnih športov in starosti, ki živijo v
Italijanskem mestu. Tudi učinki trenerjevih spodbud k hidraciji na interakcije med spremenljivkami so bili
analizirani. Rezultati so pokazali, da so mladostniki nezadostno nadomeščali tekočine, izgubljene s potenjem
in da je bila trenerjeva spodbuda za pitje v pozitivni korelaciji z zaužito tekočino med vadbo. Vendar pa so
športniki poročali, da so spodbude njihovih trenerjev premajhne. Športnike in njihove trenerje bi bilo potrebno
bolje seznaniti s strategijami hidracije.
Ključne besede: hidracija, potenje, dehidracija, trening, otroci
ABSTRACT
Sweating is a physiological response that through evaporation transfers heat from the skin, cooling the
organism. If fluid losses are not replaced, it is possible to observe moderate or important dehydration levels,
provoking possible damages to the organism and reducing performance. This study investigates the hydration
strategies adopted by young athletes of different sports and age, living in an Italian city, using a questionnaire.
The effects of coach’s stimuli and the interaction between variables have been analysed in the sample. Results
showed that adolescents do not adequately replace fluids lost by sweating and that coach’s encouragement to
drink is positively correlated with fluid consumptions during exercise. However, athletes reported inadequate
encouragement provided by their coaches. A better awareness of fluid replacement strategies is suggested to
be proposed to coaches and athletes.
Keywords: hydration, sweat loss, dehydration, training, children
17
INTRODUCTION
During prolonged physical activity, body water loss through sweat can lead to dehydration (Cheung, 2010).
Even in colder environment, relevant amounts of sweat loss can be observed (Maughan, Merson, Broad et al.,
2004), and sweat responses are related to age. In prepubertal boys, sweat rate is lower than in young adults or
elderly. However, due to the higher mass-related evaporative heat loss, children are efficient thermo-regulators
(Inbar, Morris, Epstein & Gass, 2008). Moderate dehydration can occur during prolonged physical activity,
mainly in warm environment. Loss of 2% of body mass (BM) through dehydration can have several negative
health consequences, such as cardiovascular drift (Cheung, 2010) and impaired thermoregulatory capacity
(Sawka, Young, Francesconi et al., 1985). Sport specific performance seems to be evenly affected by
dehydration, with a significantly reduced Yo-Yo Intermittent Recovery Test distance covered if subjects were
dehydrated of about 2.2 % BM (Edwards, Mann, Marfell-Jones et al., 2007).
This study observed hydration strategies of young sportsmen and their awareness of the importance of
hydration.
METHODS
Participants
235 participants (119 M, 116 F) were included in the analysis, age ranging from 8 to 19 years. All the
participants voluntarily participated in the study and were informed about the aim of the work. Participants
were checked by sport medical doctors that assessed their health status. The study was approved by the sports
medicine department where it took place.
Instrumentation
Anonymous questionnaires were given to sportsmen (performing at least one sport activity) that undertook
sport medical check-up in a private hospital in Trieste, Italy, from February to July 2012. The questions
included anthropometrical characteristics (e.g., sex, age, height, weight, etc.), physical activity characteristics
(e.g., sport, hours per week of training, etc.) and hydration strategies (e.g., how much they drink during
training, what they drink, etc.).
Data analysis
Participants were divided in two groups based on their age: children from 8 to 12 years (CHI) and adolescents
from 13 to 19 years (ADO). Statistical analysis was performed with SPSS 19.0 (IBM, USA). Descriptive
statistics and frequencies were used to determine the characteristics of the participants and their hydration
strategies during training. 2 ways ANOVA and independent sample T-test were used to assess the differences
in fluid consumption during training between variables such as sex and age group. Bonferroni analysis of
differences has been used for post-hoc analysis. Correlation analysis with Pearson's coefficient was used to
18
observe interaction between parametric variables, while Spearman's coefficient was used in nonparametric
correlations. Nonparametric variables for correlation analysis were sport level (greater values corresponding
to lower level), training place (1 = indoor, 2 = outdoor), sport type (1= aerobic, 2= partial aerobic, 3=
anaerobic) and trainer stimuli (greater values corresponding to higher stimuli). Partial missing data were not
counted in the study. A significance level of 0.05 was used.
RESULTS
The participants’ anthropometrical characteristics are summarized in table 1.
Table 1: Children’s (CHI) and Adolescents’ (ADO) anthropometrical characterstics
Participants (M/F)
Age (yrs) Height (m) Weight (kg) BMI
CHI 85 (41 M 44 F) 11 ± 1 1.53 ± 0.09 43.9 ± 10.3 18.51 ± 2.87
ADO 150 (78 M 72 F) 15 ± 2 1.71 ± 0.09 61.9 ± 12.6 20.98 ± 3.16
*Results are shown as means ± SD.
Children usually trained 6.0 ± 2.5 h per week and average training lasted for 1.7 ± 0.5 h. Similarly,
adolescents trained 7.0 ± 3.0 h per week with average training 1.7 ± 0.5 h. Table 2 summarizes sport activity
characteristics.
Table 2: Children (CHI) and Adolescents (ADO) sport characteristics
Sport Level (%) Training Place (%) Sport Activity (%) Training
(h/wk)
Training
(h/training) Int Nat Rec Indoor Outdoor Aer P. Aer Anaer
CHI 1.2 31.8 50.6 65.9 34.1 58.8 32.9 8.2 6.0 ± 2.5 1.5 ± 0.5
ADO 4.0 39.3 32.7 62.0 38.0 56.7 26.7 16.0 7.0 ± 3.0 1.5 ± 0.5
* International (Int), National (Nat), Recreational (Rec), Aerobic (Aer), Partial Aerobic (P.Aer), Anaerobic (Anaer);
results are shown as percentages or means ± SD.
During training, total fluid intake for CHI was 406 ± 230 mL (6 ± 4 mL/kg*h), while in ADO it was 466 ± 378
mL (4 ± 3 mL/kg*h). 8 CHI (9.4 %) and 19 ADO (12.7 %) did not drink anything. At the end of their training,
15 CHI (17.6 %) and 42 ADO (28.0 %) reported no rehydration. Daily fluid intake was 1317 ± 446 mL in CHI
(31 ± 13 mL/kg), while in ADO it was 1703 ± 633 mL (28 ± 9 mL/kg). In CHI, 28.2 % of coaches did not
stimulate hydration, 42.4 % poorly and 29.4 % a lot. In ADO, 36.7 % coaches did not simulate hydration, 44.0
% poorly and 18.7 % a lot. Strategies to assess hydration status were used by 5 (5.9 %) of CHI and 12 (8.0 %)
of ADO. Methods reported to be used were skin wetness and urine colour. Table 3 summarizes the results on
hydration strategies.
19
Table 3: Children (CHI) and Adolescents (ADO) hydration strategies
Beverage (%) Training
(mL/kg*h)
Rehydrate (%) Daily (mL) Stimuli (%) Urine (%)
H2O H2O
salts
Other None Yes No No Poor Lot Yes No
CHI 87.1 2.4 1.2 9.4 6 ± 4 82.4 17.6 1317 ± 446 28.2 42.4 29.4 5.9 94.1
AD
O
82.7 4.0 0.7 12.7 4 ± 3 72 28.0 1703 ± 633 36.7 44.0 18.7 8.0 92.0
* What they drink (Beverage), how much they drink during a common training (Training), if they rehydrate when they
and their training (Rehydrate), how much they drink daily (Daily), how much their trainer stimulate them to drink
(Stimuli), if they use methods to assess their hydration status, usually colour of urines (Urine).
Fluid intake during training, normalized per time and per body mass, was significantly greater in CHI than in
ADO (+1.6 mL/kg*h, p = 0.022). Parametric correlation showed a relationship in CHI between age and fluids
intake during exercise normalized per time and body mass (r = -0.476, p = 0.000), between age and daily fluid
intake normalized per body mass (r = -0.315, p = 0.004) and between BMI and daily fluid intake normalized
per body mass (r = -0.437, p = 000). For ADO, there was not a statistically significant correlation between age
and fluid intake normalized per time and body mass. Non parametric correlations were observed in CHI
between trainer stimuli and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = 0.270, p = 0.015)
and between sport type and normalized daily fluid intake (ρ = -0.263, p = 0. 018). In ADO there were
nonparametric correlations between sport level and normalized daily fluid intake (ρ = -0.197, p = 0.042),
training place and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = -0.202, p = 0.015), between
sport type and trainer stimuli (ρ = -0.224, p = 0.006) and between trainer stimuli and normalized per time and
body mass training fluid intake (ρ = 0.381, p = 0.000).
DISCUSSION
The gender of the participants was equally represented in both groups and body mass index (BMI) ranged in
normal values, as described by international guidelines for its assessment (World Health Organization BMI-
for-age tables). Sweating during common sport activity in CHI can induce a dehydration of about 1.1 % BM
per hour, while in ADO this value could be about 1.6 % BM per hour (Inbar et al., 2008). The amount of fluids
that participants of present study reported to drink during training would provide about 0.6 % BM of
rehydration per hour in CHI and 0.4 % BM in ADO. Thus, the uncompensated dehydration in both groups
would be 0.5% BM per hour in CHI and 1.2 % BM per hour in ADO. In average, training lasted between
1h30m and 2h. In this time, the adolescents could reach a level of 2.0 % BM of dehydration. The study
showed that a relevant part of adolescent sportsmen did not drink or rehydrate during and after training. In
younger participants, (CHI) the quantity of fluid intake necessary to maintain a suggested water balance
seemed to be maintained – parents’ and couches’ influence could be a reason for that. Additionally, sweat rate
in children is reduced and sweat efficiency increased if compared with adolescents or young adults (Inbar et
al., 2008). Coaches are important, since they determine the time for drinking and are role models for their
20
sportsmen. Motivation influence was observed also when analysing correlations with training place. ADO
who trained indoor reported a greater fluid intake normalized per time and body mass, and indoor coaches'
stimuli were greater than outdoor coaches’. However, a great part of athletes, in both group, reported that
usually coaches did not encourage hydration during exercise, neither provided information about the correct
hydration strategies. This was mainly reported by ADO, and could be a factor responsible for the inadequate
fluid replacement of this group. Methods to assess hydration status were not very common in these sportsmen,
and those who assessed urine colour were not provided with correct instrumentation and protocols. It is
important to raise the awareness of importance of hydration in coaches and sportsmen and teach them how to
monitor and improve their hydration status, especially if their physical activity induces great sweat losses.
CONCLUSION
Moderate levels of dehydration, usually about 2 % of body mass could be observed during prolonged physical
activity. Our results point to a self-reported inadequate fluid intake in adolescents during training. The
reported coaches' stimuli were also inadequate, although they are a very important. The importance of
adequate hydration should be thought to coaches and sportsmen.
Acknowledgments
This study was possible with the important cooperation with medical doctors, secretary and managers of
SALUS Trieste clinic and in particular with dr. Auro Gombacci, MD.
LITERATURE
Cheung, S. S. (2010). Fundamentals of temperature regulation. In S. S. Cheung, Advanced Exercise
Environmental Physiology (pp. 8–11). Champaign: Human Kinetics.
Edwards, A. M., Mann, M. E., Marfell-Jones, M. J., Rankin, D. M., Noakes, T. D., & Shillington, D. P.
(2007). Influence of moderate dehydration on soccer performance: physiological responses to 45 min of
outdoor match-play and the immediate subsequent performance of sport-specific and mental concentration
tests. British Journal of Sports Medicine, 41, 385–391.
Inbar, O., Morris, N., Epstein, Y., & Gass, G. (2008). Comparison of thermoregulatory responses to exercise in
dry heat among prepubertal boys, young adults and older males. Experimental Physiology, 89 (6), 691–700.
Maughan, R. J., Merson, S. J., Broad, N. P., & Shirrefs, S. M. (2004). Fluid and electrolyte intake and loss in
elite soccer players during training. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 14 (3),
333–346.
Sawka, M. N., Young, A. J., Francesconi, R. P., Muza, S. R., & Pandolf, K. B. (1985). Thermoregulatory and
blood responses during exercise at graded hypohydration levels. Journal of Applied Physiology, 59, 1394–401.
21
RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK
DIFFERENT STAGES OF WALKING IN PRESCHOOL AGE
Alenka CEMIČ, Alenka GORENC
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija
IZVLEČEK
Z raziskavo, ki je temeljila na Delacatovi razvojni teoriji premikanja telesnih udov, smo želeli potrditi
postopnost razvoja hoje glede na smer gibanja ter ugotoviti, ali obstajajo razlike v stopnji osvojene hoje (po
ravnem in po stopnicah) med spoloma ter med izbranimi vrtci, in sicer ob upoštevanju enake starosti otrok.
Razvoj premikanja telesnih udov naj bi se pri hoji kazal skozi tri stopnje, in sicer s pristopanjem leve noge k
desni, nato enostransko in na koncu križno. Stopnjo razvoja hoje pa smo nato opazovali skozi tri zaporedno
zahtevnejše oblike hoje glede na smer premikanja po prostoru, in sicer najprej naprej, nato po stopnicah gor in
nazadnje po stopnicah navzdol. V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli
smo 25 otrok prvega starostnega obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta
starosti ter 29 otrok drugega starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo.
Opazovali smo v petih naključno izbranih vrtcih v Sloveniji. Z analizo rezultatov smo potrdili postopnost
razvoja hoje glede na smer gibanja v prostoru. Ugotovili smo tudi, da se križna hoja po stopnicah navzgor in
navzdol pojavi v drugem starostnem obdobju ter, da v prvem starostnem obdobju večina otrok hodi križno
samo po ravnem. Raziskava je pokazala, da deklice prej osvojijo križno hodijo kot dečki. Pojavile pa so se
tudi razlike v hoji otrok glede na posamezni vrtec.
Ključne besede: predšolski otroci, razvoj, hoja, gibanje, vrtci
ABSTRACT
The research, based on Delacato developmental theory of physical movement of the limbs, was aiming to find
out the gradual development of walking to the direction of motion and determine the differences in the stages
of walking (on the flat and up the stairs) between the sexes and between selected kindergartens, namely at the
same age. We were researching the pattern showed thought the development of physical movement of the
limbs regarding walking in three different stages: the first being changing weight from the left to the right leg,
the second homolateral and the third cross-pattern walking. We looked through three consecutive demanding
forms of walking and observed the level of walking development. The sample included 54 children, 27 girls
and 27 boys. 25 children were taken from the first age group (aged between the first and up to the third year)
and 29 from the second age group (aged of the third year to the entry of primary school). By analyzing the
results, we confirmed the gradual development of walking to the direction of movement in space. We found
22
out that children do not use cross-pattern walking when walking upstairs and downstairs until they enter
second age group. In the first age group children walk in cross pattern only when walking on flat terrain. The
research showed us that girls master cross-pattern walking sooner than boys. We also noticed that there were
some differences between kindergartens.
Keywords: pre-schoolers, development, walking, movement, kindergartens
UVOD
Gibalni razvoj je najbolj izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se prične že v predporodni dobi
in se stalno izpopolnjuje. Še posebno je izrazit v prvih treh letih življenja. V tem času mora otrok iz
horizontalnega položaja preiti v vertikalnega. Iz lege na hrbtu in trebuhu mora preiti v stojo preko
samostojnega sedenja. Otrok namreč ne more shoditi, če prej najprej ne sedi in nato stoji. Ni pa nujno, da lazi
ali plazi preden shodi. Prvi korak je za otroka zelo pomemben, še pomembneje pa je, da ga osvoji samostojno.
Njegov gibalni ustroj (mišice, kite, vezi …) mora biti pripravljen na samostojno premikanje, zato je
nesmiselna uporaba t.i. hojc, ki otroku odvzamejo težo telesa in mu onemogočijo pridobivanja
ravnotežnostnih izkušenj. Od dne, ko se otrok prvič postavi na noge, pa vse do takrat, ko samostojno hodi, mu
morajo starši zagotoviti predvsem varnost in spodbudno okolje, v katerem lahko raziskuje. S pretirano željo
po osvojitvi hoje, starši lahko škodujejo otroku in ga predčasno postavljajo v pokončni položaj.
Čeprav je hoja, kot ena izmed naravnih oblik gibanja, filogenetsko pogojena, in je torej značilna za človeka
kot vrsto ter se bodo prej ali slej tudi pojavila, se njen razvoj razlikuje od posameznika do posameznika.
Razvoj filogenetskih gibanj je po Delcatovi teoriji povezan s stopnjami v premikanju telesnih udov. Stopenj se
ne da preskočiti, hitrost prehajanja med njimi pa je pri posameznikih lahko različna. Pojavljanje gibanj je
odvisno od zorenja organizma in se razvojno pojavljajo po naslednjem vrstnem redu: stabilnostna,
lokomotorna in manipulativna gibanja (Videmšek in Pišot, 2007).
Ljudje pogosto mislimo, da se otrok hitro in zlahka nauči hoditi, vendar je to dolgotrajen proces. Z njimi otrok
usvoji premikanje svojih telesnih udov, njihovo usklajeno delovanje pa je še dolgotrajen proces. Vsa
premikanja predstavljajo osnovo za kasnejše kompleksnejše gibalne spretnosti, kamor v zgodnjem otroštvu
uvršamo tudi hojo. Večina otrok shodi med 9. in 15. mesecem starosti, vendar je njihov razvoj odvisen od
okolja, lastnih aktivnosti in dednosti (Horvat in Magajna, 1989).
Načini lokomotornih gibanj, kot npr. kotaljenje, plazenje, plezanje, skok, hoja … se v gibalnem razvoju
posameznika ne pojavljajo v točno določenem vrstnem redu, saj nekateri otroci shodijo, ne da bi pred tem
kobacali ali hodili po vseh štirih. Prav gotovo pa morajo najprej usvojiti plazenje v najosnovnejši obliki, sed,
stojo in nato hojo. Ena najzgodnejših oblik premikanja je gotovo kotaljenje ali valjanje, ki zajema
obremenitev glave in mišičnih ramen. Tej sledi sedenje, iz katerega pogosto začne otrok odkrivati svet okrog
sebe s premikanjem ene noge naprej, medtem ko je druga noga zvita in mu pomaga obdržati ravnotežje. Pri
23
tem so vključene tudi roke, ki pokrivajo telo in mu obenem dajejo oporo za ravnotežje. Plazenje je naravna
oblika gibanja v razvoju proti hoji. Za plazenje je značilno, da se telo iztegne in trebuh sprva dotika podlage.
Glava in ramena so dvignjena in oprta, ker prenašajo težo. Osnova plazenja ni izmenično gibanje rok in
stopal, temveč rok in pokrčenih kolen (Papalia idr., 2003) .
Otrok skuša najprej stati ob opori, nato stoji močno razkoračeno, kolena in boki so rahlo upognjeni, zgornji
del trupa in glava pa sta nagnjena nekoliko naprej. Zelo pogosto se tudi ziblje naprej in nazaj. Vse to v želji po
ohranjanju ravnotežja. Ko usvoji sposobnost pokončne stoje, začne s prvimi koraki. Ti so negotovi, kratki,
usmerjeni naravnost, med stopali je velik razmik, stopa na celo stopalo in krili z rokami. Trudi se obdržati
pokončnost, zato si pomaga z rokami, dlani stiska v pest. Zanesljivost je celo večja, če drži v rokah igračo, saj
so pri tem mišice bolj napete in tako uspešneje obvladuje telesno težo v ravnotežju. Pri hoji se ravnotežje ne
ohranja le z rokami, ampak tudi tako, da na podlago postavi najprej prvo stopalo in šele potem dvigne drugo
(Horvat in Magajna, 1989, Kremžar in Petelin, 2000).
Hoja kot filogenetsko pogojeno gibanje ima pri svoji postavitvi v gibalnem razvoju točno določen vrstni red
pojavljanja glede na smer premikanja v prostoru in stranskost telesa oz. zaporedje premikanja telesnih udov.
Delacato (1960) trdi, da se je človek filogenetsko razvil po točno določenih vzorcih. Meni, da se ontogenetski
razvoj posameznika (od oploditve pa do smrti) na splošno ponovi v filogenetskem razvoju (po živalskem
deblu navzgor).
Razvoj hoje je opisal na naslednji način:
1. Gibanje trupa pri novorojenčku je primerljivo s plavalnimi gibanji rib. Za te gibe naj bi bili odgovorni
medularni deli možganov (podaljšana hrbtenjača).
2. Homolateralno (enostransko) plazenje (plazenje na način, da sta roka in noga pokrčeni na tisti strani,
kamor je obrnjena tudi glava, na drugi strani pa iztegnjeni) je primerljivo s plazenjem dvoživk. Za te
gibe naj bi bilo odgovorno možgansko deblo.
3. Križno kobacanje (gibanje s pokrčeno roko in iztegnjeno nogo na tisti strani, kamor je obrnjena glava,
in ravno obratno na drugi strani) je primerljivo z gibanjem plazilcev. Za te gibe naj bi bili odgovorni
mali možgani.
4. Okorna hoja (hoja brez križnega vzorca) je podobna gibanju primatov. Takšna hoja naj bi
predstavljala začetke funkcioniranja možganske skorje.
5. Križni vzorec hoje je kot izključna oblika človekovega gibanja in predstavlja zrelo delovanje
možganske skorje.
Za razvoj katerega koli gibanja so odgovorne gibalne sposobnosti. Človekov gibalni prostor (Pistotnik, 2003)
je omejen s šestimi gibalnimi in eno funkcionalno sposobnostjo. Te so sicer v predšolskem obdobju še
nepopolnoma diferencirane (Videmšek in Pišot, 2007), saj je otrokov razvoj izrazito celosten, a nekatere se že
24
lahko meri s posebnimi testnimi baterijami. Ob njihovem merjenju sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike
med spoloma enako starih predšolskih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Papalia, Olds in Feldman, 2003)
ugotavljajo, da so dečki nekoliko močnejši od deklic. Safino in Armstrong (1986; v Papalia, Olds in Feldman,
2003) dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki zahtevajo hitrost,
medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od dečkov. Prav tako
so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov. Omerzova (2004) v svoji raziskavi
ugotavlja statistično značilne razlike med dečki in deklicami v testu teka na 300 m, in sicer v prid dečkom.
Kosinac (1999) na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med
spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih teka na eno minuto,
eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in
gibljivosti. Tudi Bala (2006) v svoji raziskavi ugotavlja razlike med dečki in deklicami. Ugotavlja, da imajo
dečki boljšo koordinacijo in so hitrejši kot deklice, medtem ko so deklice boljše v gibljivosti in ravnotežju.
Menimo, da je za razvoj hoje ključna gibalna sposobnost ravnotežje. Tudi Pišot in Videmškova (2004) trdita,
da je ravnotežje sito za razvoj katerega koli gibanja. Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) so v
raziskavi predšolskih otrok, starih od 3 do 6 let, potrdili, da specifičnost predšolskega otroka, ki se sočasno
razvija na vseh področjih in se oblikuje skozi okolje, dednost in lastno aktivnost, zahteva celovito obravnavo
in upoštevanje prepletenosti in soodvisnosti vplivov različnih dejavnikov. Za zagotavljanje ustrezne
gibalne/športne dejavnosti predšolskih otrok menijo, da je zato nujno potrebno zagotoviti primerne materialne,
kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje. Ugotavljajo, da so otroci, ki imajo boljše materialne,
kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje, pogosteje gibalno/športno dejavni. Iz tega izpeljujemo logično
dejstvo, da imajo torej ti otroci tudi bolje razvite gibalne sposobnosti, saj se le te razvijajo skozi pogostejše
gibanje.
Na podlagi Delcatovih teorij o razvojno pogojenem premikanju telesnih udov, smo želeli potrditi teorijo, da se
filogenetski razvoj ponovi v ontogenetskem. S postavitvijo treh razvojno pogojenih smeri gibanja hoje
(najprej naprej, nato po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol) smo želeli analizirati postopnost in razvojno
pogojenost hoje po vnaprejšnjem vzorcu. Glede na sodobne raziskave, kjer ugotavljajo, da so deklice boljše v
testih ravnotežja in dejstvo, da je ravnotežje ena izmed najpomembnejših gibalnih sposobnosti za razvoj hoje,
smo želeli ugotoviti, če obstajajo razlike v hoji med dečki in deklicami. Na podlagi raziskav, da naj bi bilo
okolje pomembno pri razvoju gibalnih sposobnosti, te pa odločilne za hitrost prehajanja med stopnjami
razvoja hoje, smo želeli ugotoviti razlike enako starih otrok glede na okolje (vrtec) iz katerega izhajajo.
METODA
Vzorec merjencev
V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli smo 25 otrok prvega starostnega
obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta starosti ter 29 otrok drugega
25
starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo. Opazovali smo v petih
naključno izbranih vrtcih v Sloveniji.
Vzorec spremenljivk
Pripravili smo opazovalno lestvico, ki je temeljila na Delacatovi teoriji premikanja telesnih udov. Z
ocenjevalno lestvico smo opazovali, ali otrok v hoji pristopa z eno nogo k drugi (0 t), ali hodi enostransko na
način istočasnega premikanja leve noge in roke (1 t) oz. ali hodi križno na način istočasnega premikanja leve
noge in desne roke (2 t).
Opazovali smo kvaliteto hoje glede na razvojno pogojene smeri gibanja, in sicer hojo po ravnem, hojo po
stopnicah navzgor in hojo po stopnicah navzdol. Pri tem smo kvaliteto hoje opazovali glede zgoraj
predstavljeno razvojno pogojeno premikanje telesnih udov. Višina stopnic je bila standardna za potrebe vrtca,
otroci se med vzpenjanjem in spuščanjem niso smeli držati za ograjo. Dolžno telesnih udov smo v tej
raziskavi zanemarili.
Metoda obdelave podatkov
Podatkov smo obdelali s statistični paket SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili smo
podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike smo
uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za testiranje hipotez pa podprogram CROSSTABS in neparametrični
test RM. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p 0,05).
REZULTATI IN RAZPRAVA
Rezultati bodo predstavljeni v obliki slik, ki bodo interpretirane.
Pri primerjavi rezultatov glede na starost smo ugotovili, da se pri enoletnikih še ne pojavi križna hoja. Večina
enoletnikov hodi s pristopanjem tako po ravnem kot po stopnicah. Pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol so
vsi opazovani otroci hodili s pristopanjem. Pri dvoletnikih se je križna hoja pojavila le pri hoji po ravnem. Ko
pa so hodili po stopnicah navzgor ali navzdol, so hodili bodisi enostransko bodisi s pristopanjem. Največ
pristopanja (85 %) je bilo pri hoji po stopnicah navzdol. Pri opazovanju triletnikov v hoji po ravnem smo
ugotovili, da večina otrok (90 %) že hodi križno, medtem ko se ta odstotek pri hoji po stopnicah navzgor
prepolovi (45 %). Noben triletni otrok pa po stopnicah navzgor ne hodi s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah
navzdol pa več kot polovica triletnih otrok našega vzorca hodi s pristopanjem. Iz tega sklepamo, da triletniki
še nimajo popolnoma usvojene križne hoje. Pri štiriletnikih so vsi otroci našega vzorca po ravnem hodili
križno. 30 % teh otrok pa pri hoji po stopnicah navzdol še vedno hodi s pristopanjem. V večini otroci po
stopnicah navzgor in navzdol hodijo križno od petega leta naprej. Vsi šestletniki našega vzorca so hodili tako
po ravnem kot po stopnicah navzgor in navzdol križno. Iz tega lahko predpostavljamo, da otrok najprej hodi s
pristopanjem po ravnem, nato se začne hoja po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol.
26
Slika 1: Primerjava rezultatov glede na starost otrok.
Pri primerjavi rezultatov glede na starostno obdobje (slika 2) smo ugotovili, da je več križne hoje v drugem
starostnem obdobju. V prvem starostnem obdobju opazimo, da otroci našega vzorca hodijo križno le po
ravnem, medtem ko pri hoji navzgor ali navzdol hodijo enostransko ali s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah
navzdol skoraj vsi hodijo s pristopanjem.
Slika 2: Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje.
Primerjava rezultatov glede na starost otrok
0
20
40
60
80
100
od
sto
tki
Enoletniki 57 43 0 100 0 0 100 0 0
Dvoletniki 14 42 44 72 28 0 85 15 0
Triletniki 0 10 90 0 55 45 54 28 18
Štiriletniki 0 0 100 0 40 60 40 30 40
Petletniki 0 0 100 0 14 86 7 20 73
Šestletniki 0 0 100 0 0 100 0 0 100
Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno
Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol
Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
od
sto
tki
Prvo starostno obdobje 20 28 52 48 32 20 76 16 8
Drugo starostno obdobje 0 0 100 10 20 80 12 22 64
Pristopanje EnostranskoKrižno Pristopanje EnostranskoKrižno Pristopanje EnostranskoKrižno
Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol
27
Slika 3: Primerjava rezultatov glede na spol.
Pri primerjavi rezultatov glede na spol (Slika 3) nismo ugotovili bistvenih razlik. Pri hoji po ravnem se križno
giblje 7 % več deklic kot dečkov, enako tudi pri hoji navzgor, pri hoji navzdol pa kar 22 % več deklic kot
dečkov hodi križno. Razlika med spoloma kaže, da deklice, po naši raziskavi, hitreje osvojijo križno hojo kot
dečki, kar je še najbolj opazno pri hoji po stopnicah navzdol.
Pri primerjavi rezultatov glede na štiri izbrane vrtce, kjer smo upoštevali samo otroke med tretjim in četrtim
letom starosti, smo ugotovili, da so v treh vrtcih (2, 3 in 4), vsi otroci hodili križno po ravnem, medtem ko je
bil v enem vrtcu (1) opažen otrok, ki je po ravnem hodil enostransko. Pri hoji navzgor in navzdol pa so se
pojavile pomembnejše razlike med vrtci. V drugem opazovanem vrtcu (2) je večina otrok po stopnicah
navzgor hodila križno, v tretjem (3) je križno hodila polovica otrok, v prvem in četrtem pa so v večini hodili
otroci enostransko. Po stopnicah navzdol so v drugem vrtcu (2) v večini otroci hodili enostransko, v tretjem
(3) je polovica otrok hodila križno in polovica enostransko, medtem ko so v vrtcu prvem in četrtem v večini
hodili s pristopanjem ene noge k nogi. Iz tega lahko izpeljemo, da so v drugem in tretjem opazovanem vrtcu
otroci dosegli višjo stopnji razvoja hoje, v primerjavi s prvim in četrtim vrtcem. Na podlagi analize naših
rezultatov ter raziskave Zajec, Videmšek, Štihec in Šimunič (2010), kjer so ugotovili, da so materialni,
kadrovski, vsebinski in organizacijski dejavniki pomembni za pogostost vključevanja otrok v gibalne/športne
aktivnosti in dejstvo, da se z njimi razvijejo gibalne sposobnosti, ki so pomembne za razvoj hoje,
predvidevamo, da je kvaliteta hoje pogojena s spodbudnim okoljem, večjo ponudbo gibalnih dejavnosti s
strani staršev in vzgojiteljev, verjetno tudi večjo aktivnostjo odraslih in otrok.
Primerjava rezultatov glede na spol
0
20
40
60
80
100
od
sto
tki
Dečki 15 10 75 28 22 50 44 28 28
Deklice 4 14 82 15 28 57 40 10 50
Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno Pristopanje Enostransko Križno
Hoja po ravnem Hoja po stopnicah navzgor Hoja po stopnicah navzdol
28
Predpostavljali smo, da se pri predšolskem otroku najprej razvije hoja po ravnem, nato hoja po stopnicah
navzgor in nazadnje hoja po stopnicah navzdol ter da je razvoj hoje postopen proces, kjer otrok ne more
preskočiti nobene faze razvoja.
Z raziskavo smo ugotovili, da se hoja razvija postopoma, da otrok pride skozi vse faze razvoja. Potrdili smo
Delcatovo teorijo ponovitve filogeneze v ontogenezi, in sicer z vidika stranskosti gibanja. Naš zastavljen
kriterij je bil postavljen pravilno. Vsaka naloga je bila razvojno gledano zahtevnejša, kar se je dobro opazilo
pri gibalnih rešitvah. Otroci so se pri zaključenih nalogah spustili na nižjo stopnjo.
Na relativno majhnem vzorcu smo dokazali, da se križna hoja po ravnem začne pri drugem letu starosti, križna
hoja navzgor in navzdol se glede na našo raziskavo osvoji pri petih letih. Prej pa se pojavijo razlike v hoji tudi
pri enaki starosti. Npr. nekateri petletniki po ravnem, navzgor in navzdol hodijo križno, medtem ko nekateri še
vedno hodijo enostransko oz. celo s pristopanjem noge k nogi. Starost torej ni nujno pogojena z osvojitvijo
naslednje stopnje, mejniki so verjetno bolj posledica spodbudnega oz revnega okolja, kot pa starosti.
ZAKLJUČEK
Hoja je najbolj običajen način premikanja po prostoru in je za otroka zelo pomembna, saj z njo začne
spoznavati svet v novi (pokončni) dimenziji. Z raziskavo smo ugotavljali razlike v hoji predšolskih otrok ter
ugotovili, da se hoja razlikuje v kvaliteti premikanja udov glede na razvojno pogojeno smer gibanja po
prostoru. Mejniki razvoja niso odvisni izključno od starosti otrok. Ugotavljali smo razlike v hoji tudi glede na
vrtce, starostno skupino in spol.
Potrdili smo Delacatovo teorijo, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi. Na podlagi tega smo postavili
kriterije razvoja hoje glede na smer gibanja, in sicer: otrok naprej hodi po ravnem, nato po stopnicah navzgor
in na koncu po stopnicah navzdol. Razvojno se hoja po stopnicah navzdol pojavi najkasneje. Naprej hodi po
ravnem s pristopanjem leve noge k desni, potem enostransko in nazadnje križno. Križna hoja se nazadnje
razvije po stopnicah navzdol. Ugotovili smo, da se med vrtci pojavijo razlike. Te so po našem mnenju odvisne
tako od števila in kakovosti ponujenih gibalnih aktivnosti v vrtcu kot tudi od okolja, ki je otroku ponujeno.
Za razvoj otrokove hoje je zelo pomembno, da mu nudimo spodbudno okolje in možnost, da prve korake
naredi sam. Poudarjamo, da otroku, z držanjem za roke med učenjem hoje, odvzamemo možnost samostojne
kontrole lastnega telesa, s čimer zaviramo otrokovo prilagodljivost, vztrajnost in zaupanje v samega sebe.
Namesto, da otroka držimo za roke, mu moramo pripraviti okolje, ki mu bo v pomoč pri prvih korakih. Otrok
bo tako bolj samostojen in bo lažje obvladal svoje telo.
Tako vzgojitelji kot starši smo odgovorni za zdrav otrokov razvoj. S spodbujanjem k gibalnim aktivnostim
omogočamo otroku primerno razvito telesno strukturo, ki je zelo pomembna pri razvoju hoje.
29
LITERATURA
Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture,
Novi sad.
Doman R.J., Spitz E. B., Zucman E., Delacato C. H. in Doman G. (1960). Children with severe brain injuries:
Neurologic organization in terms of mobility. Jama 174, 257.
Horvat, L., Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.
Kremžar, B., Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in
psihomotoriko.
Omerza, K. (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Papalia, D. E., Olds, S. W., in Feldman, R. D. (2003). Psychology: Adolescent and Adult Development. New
York, NY: McGraw Hill-Primis.
Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev smučanja
Slovenije.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport.
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J. in Šimunič, B. (2010). Odvisnost organiziranih športnih dejavnosti od
materialnih, vsebinskih, organizacijskih in kadrovskih vidikov za izvajanje gibanja v vrtcu. V: Pišot idr. (ur.).
Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni
status slovenskih otrok. Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Koper: Annales.
30
RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI
DIFFERENCES IN ADAPTATION TO THE WATER BETEWEEN BOYS AND GIRLS
Alenka CEMIČ, Urša MARC
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija
IZVLEČEK
V predšolskem obdobju se gibalne sposobnosti med seboj močno prepletajo, vendar se že kažejo tendence k
izoblikovanju posamezne. S prilagojenimi testi se jih tako že lahko meri in ugotavlja razlike med dečki in
deklicami. Videmšek in Pišot (2007) navajata, da so slovenski raziskovali že od leta 1981 pa vse do danes
raziskovali latentno strukturo in razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših otrok. Raziskave so
izpostavile, da dečki dosegajo boljše rezultate v testih koordinacije, moči, hitrosti in preciznosti, medtem ko
so deklice boljše v testih gibljivosti in ravnotežja. Menimo, da je pri prilagajanju na vodo najpomembnejša
gibalna sposobnost ravnotežje, saj na telo delujejo popolnoma drugačne sile kot na kopnem in je za ohranjanje
položaja telesa potrebno izvajati drugačne prilagoditve kot na kopnem. V naši raziskavi smo ob tej
predpostavki želeli ugotavljali, če so deklice v prilagajanju na vodo boljše od dečkov ter ali je zaradi specifike
vodnega okolja bolj kot motorična sposobnost pomembna psihološka podlaga otrokovega razvoja. Rezultate
smo pridobili s pomočjo dveh ocenjevalnih lestvic. S prvo smo ocenjevali strah pred vodo, z drugo pa stopnjo
prilagojenosti na vodo. V vzorec smo zajeli 18 dečkov in 12 deklic, ki so obiskovali tečaj plavanja. Otroke
smo testirali pred začetkom in po koncu osem mesečnega tečaja plavanja. Podatke smo obdelali s statističnim
paketom SPSS, kjer smo uporabili osnovne statistične parametre. Na osnovi podatkov smo prišli do
ugotovitve, da v našem, relativno majhnem vzorcu med dečki in deklicami prihaja do razlik, tako v
prilagajanju na vodo, kot tudi pri strahu pred vodo. Dečki so višje ocene dosegli pri stopnjah prilagajanja na
vodo, deklice pa hitreje odpravljajo strah pred vodo.
Ključne besede: prilagajanje na vodo, spol, zgodnje otroštvo, strah pred vodo
ABSTRACT
We obtained the results with using the grading scale, where we estimated the fear of water, and the degree of
adaptation to water. In the sample we captured 18 boys and 12 girls who attended the elementary school
course swimming. Children were tested before and after the eight-month course swimming. The data were
processed with the statistical package SPSS, using basic statistical parameters. Based on data obtained from
the grading scale we come to the conclusion that between boys and girls are differences in adapting to the
31
water and as well as dealing with fear of water. Boys achieve higher grades in their adaptability to water, girls
were slightly better in reducing fear of water. The results have shown us that the differences are not
statistically significant.
Keywords: adaptating to the water, gender, early childhood, fear of water
UVOD
»Če je v gibalnem smislu hoja osnovni način gibanja na kopnem, potem je plavanje osnovni način gibanja v
vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v
želeni smeri na vodni gladini ali pod njo« (Kapus idr., 2002). Za mehansko obvladovanje sil vode, ki delujejo
drugače od sil na kopnem, je verjetno najbolj odgovorno ravnotežje. Zaradi specifike vode pa so, poleg
mehanskega obvladovanja sil, pomembne tudi psihološke podlage v razvoju otroka. V raziskavi ugotavljamo
vpliv obojega na hitrost prilagajanja na vodo ter razlike med spoloma.
Predmet in problem
»Znanje je kulturna vrednota vsakega posameznika in celotnega naroda, zato moramo poiskati vse možnosti,
da vključimo čim širši krog ljudi, predvsem otroke, v proces učenja plavanja. Ko želimo otroka naučiti
plavati, pri tem ne mislimo samo na varnost v vodi, temveč na precej več. Otroku namreč želimo odpreti nov
svet igre, veselja, zdravja in možnosti odkrivanja še neznanih skrivnosti običajno ljudem tako vabljivega
(pod)vodnega sveta« (Praznik in Črešnar, 2001). Strokovnjaki svetujejo, naj se plavalno opismenjevanje začne
že z novorojenčki. Za gibanje v vodi sta namreč pomembna tako gibalna kot psiho-socialna podlaga v razvoju.
Ravno strah pred vodo je tista psihološka komponenta, ki pogosto zavira napredovanje v prilagajanju.
Rajtmajer (1992) trdi, da je strah pred vodo socializirana, naučena oblika čustva in se pojavi skladno z
razvojem otroka. Meni, da ni podedovana ter da strah lahko spodbujajo starši in učitelji s tem, da ga
uporabljajo kot varovalo otroka pred nevarnostmi. Če v bližini vode npr. svarijo otroke pred padci v vodo,
pred utopitvijo itd. se ne zavedajo, da s tem postaja ta varovalna oblika strahu kasneje, ko naj bi se otrok učil
plavati, močna zavora. Otrok se po mnenju Rajtmajerja (1992) v tem primeru začenja zavestno izogibati
vodne površine, kar mu onemogoča, da bi si pridobival nove pozitivne izkušnje o vodi in njenih lastnostih, ki
odločilno vplivajo na gibalno komponento razvoja, še posebej na pridobivanje in razvijanje ravnotežja, kot
bistvene gibalne sposobnosti, ki predstavlja sito v vsakršnem premikanju.
Za različne oblike gibanja oz. za upravljanje organizma skrbijo možgani, ki so v predšolskem obdobju izredno
plastični in je zato smiselno otroku ponuditi čim bolj spodbudno okolje, kjer bo razvijal svoje gibalne
kompetence. Te se nato ugotavljajo z različnimi testi in se združujejo v latenten prostor t.i. motoričnih oz.
gibalnih sposobnosti. Za osvajanje novih znanj pa sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike med spoloma
enako starih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Safarino in Armstrong, 1986) ugotavljata, da so dečki
nekoliko močnejši od deklic. Dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki
32
zahtevajo hitrost, medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od
dečkov. Prav tako so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov.
Omerzova (2004) je v svoji raziskavi prišla do ugotovitve, da je statistično značilna razlika med dečki in
deklicami predšolskega obdobja v testu teka na 300 m. Dečki so dosegali boljše rezultate kot deklice. Razlogi
za to so lahko različni, nedvomno pa jih lahko iščemo v različnih dejavnostih in igri dečkov in deklic, ki imajo
za posledico različne funkcionalne sposobnosti.
Kosinac (1999) je na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med
spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih enominutnega teka, v
eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in
gibljivosti.
Glede na številne raziskave, kjer ugotavljajo, da so dečki boljši od deklic v moči, hitrosti, preciznosti in
koordinaciji, deklice pa predvsem v ravnotežju ter glede na dejstvo, da se z dobro razvitimi gibalnimi
sposobnostmi hitreje in lažje prilagodimo na vodo, smo želeli ugotoviti, če so razlike med spoloma tudi v
prilagajanju na vodo ter ugotoviti vpliv strahu otrok.
Cilj raziskave bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v hitrosti prilagajanja na vodo med dečki in deklicami in
ugotoviti vpliv strahu pri prilagajanju na vodo.
Hipoteze
H 1: Po opravljenem tečaju plavanja ne bo razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami.
H 2: Razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo so pri deklicah večje, kot pri dečkih.
H 3: Deklice so po tečaju plavanja bolj plovne kot dečki.
METODA
Vzorec merjencev
Vzorec otrok je obsegal 30 otrok v starosti od 3 do 6 let, in sicer 18 (60 %) dečkov in 12 (40 %) deklic.
Otroci so obiskovali tečaj plavanja v OŠ Savsko naselje.
Vzorec spremenljivk
Vzorec spremenljivk predstavlja ocenjevalni list, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu smo
ocenjevali strah pred vodo, v drugem pa prilagojenost nanjo. Prilagojenost na vodo smo ocenjevali s pomočjo
ocenjevalnega lista, ki je bil skonstruiran za potrebe ugotavljanja napredka plavalnih sposobnosti otrok na
plavalnih tečajih društva ABC šport (Škrl idr. učitelji/-ce plavanja, zaposleni pri društvu ABC šport).
Ocenjevalni list je bil razdeljen na potop glave, gledanje pod vodo, dihanje, plovnost in drsenje. Pri posamezni
prilagoditvi je otrok lahko dosegel od minimalno 1 do maksimalno 9 točk (Marc, 2011). Za ugotavljanje
strahu pred vodo pa smo uporabili prilagojeno Beckovo ocenjevalno lestvico anksioznosti (Beck Anxiety
Inventory).
33
Metoda obdelave podatkov
Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili
smo podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike
smo uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za ugotavljanje povezanosti med ordinalnih in nominalnih
vrednosti pa podprogram CROSSTABS. Na številskih spremenljivka smo za ugotavljanje statističnih razlik
med skupinama uporabili t-test. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p 0,05).
REZULTATI IN RAZPRAVA
Analiza rezultatov naše raziskave je pokazala, da so vsi otroci po opravljenem tečaju plavanja bolje
prilagojeni na vodo kot pred njim. Boljše ocene so dosegli pri potopu glave, gledanju pod vodo, dihanju,
plovnosti in drsenju. Menimo, da so otroci s tem izboljšali gibalne vzorce in s tem tudi gibalne sposobnosti.
Izboljšanje gibalnih vzorcev in sposobnosti ugotavlja po enako dolgem tečaju teka tudi Uršičeva (2001).
Razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju ni bilo, s čimer smo
potrdili prvo hipotezo (Tabela1).
Drugo hipotezo, ki trdi, da so razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo pri deklicah večje,
kot pri dečkih, smo preverili s primerjavo srednjih vrednosti ocen strahu pred in po tečaju. Ugotovili smo, da
so imeli dečki pred začetkom tečaja plavanja manj strahu pred vodo kot deklice. Po koncu tečaja plavanja pa
sta imela oba spola izenačene ocene, kar pomeni, da so preko celotnega tečaja plavanja, več strahu pred vodo
odpravile deklice (Tabela 2).
Tabela 1: Testiranje razlik v prilagajanju na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju plavanja
Stopnje
prilagajanja na
vodo
(po tečaju)
Spol Srednja
vrednost
Standardni
odklon
Vrednost
T-testa
Stopnja
prostosti
Statistična
značilnost
Potop glave dečki 8,67 0,84
1,62 28,00 0,12 deklice 8,00 1,41
Gledanje pod
vodo
dečki 2,56 0,62 1,13 28,00 0,27
deklice 2,25 0,87
Dihanje dečki 4,33 0,97
1,19 28,00 0,25 deklice 3,83 1,34
Plovnost dečki 2,22 0,55
0,57 28,00 0,57 deklice 2,08 0,79
Drsenje dečki 3,44 0,78
1,11 28,00 0,28 deklice 3,08 1,00
34
Nadaljnja analiza je pokazala, da so bile razlike v prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami na začetku
tečaja statistično pomembne na koncu pa ne, razlike med spoloma v strahu pred vodo pa so bile statistično
značilne tako pred kot tudi po tečaju.
Tabela 2: Prikaz razlik v strahu pred vodo pred in po tečaju plavanja med dečki in deklicami
Tretje hipoteze, ki je temeljila na teorijah plovnosti, kot posledici sestave telesa, in sicer da so deklice
plovnejše od dečkov, nismo potrdili (Tabela 3). Videmškova in Pišot (2007) sicer pravita, da je v zgodnjem
otroštvu delež mišičevja enakomeren in predstavlja približno 25 odstotkov celotne telesne mase. Dečki imajo
malo več mišične in kostne mase kot deklice, te pa imajo malo večji delež telesnega mišičevja kot dečki. Iz
tega smo sklepali, da bi bile lahko zato deklice plovnejše od dečkov. Ugotovili pa nismo značilnih razlik med
dečki in deklicami v plovnosti. Sklepamo, da razlike v plovnosti niso posledica le sestave telesa, ampak tudi
strahu pred vodo. Večji pomen, kot sestavi telesa pri raziskovanju plovnosti, je verjetno smiselno pripisati
strahu pred vodo, ki je bil v našem primeru pri deklicah večji kot pri dečkih.
Tabela 3: Prikaz razlik med dečki in deklicami v plovnosti po tečaju plavanja
Nadaljnji rezultati analize so nam pokazali še, da so dečki po opravljenem tečaju plavanja v drsenju na vodi
nekoliko boljši od deklic, vendar razlike niso statistično pomembne. Razloge za to smemo iskati v prejšnji
hipotezi, kjer smo prišli do ugotovitve, da so dečki v plovnosti nekoliko boljši kot deklice. Dobra plovnost pa
je predpogoj za drsenje na vodi. Ker smo tudi pri tej hipotezi prišli do ugotovitve, da med spoloma ni
statistično značilnih razlik, smo hipotezo zavrnili.
ZAKLJUČEK
S pomočjo raziskave smo želeli ugotoviti ali med dečki in deklicami prihaja do razlik pri prilagajanju na vodo.
Raziskava nam je pokazala, da po opravljenem osem mesečnem tečaju plavanja ni prišlo do pomembnih razlik
Spol Ocena strahu
pred vodo
Srednja
vrednost
Standardni
odklon
Razlika v
srednjih
vrednostih
Dečki Pred tečajem 3,39 1,20
1,50 Po tečaju 4,89 0,32
Deklice Pred tečajem 2,42 1,31
2,16 Po tečaju 4,58 0,52
Stopnje
prilagajanja na
plovnost
Spol Srednja
vrednost
Standardni
odklon
Vrednost
T-testa
Stopnja
prostosti
Statistična
značilnost
Po tečaju dečki 2,22 0,55 0,569 28 0,574
deklice 2,08 0,79
35
v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami. Ugotovili smo tudi, da imajo dečki na začetku manj
strahu pred vodo kot deklice in da po koncu tečaja plavanja teh razlik ni več zaznati. Prišli smo tudi do
ugotovitve, da so po tečaju plavanja dečki nekoliko bolj plovni, ter so boljši v drsenju na vodi kot deklice. Na
splošno so dečki dosegali višje ocene kot deklice v stopnjah prilagajanja na vodo, deklice pa so bile nekoliko
boljše v premagovanju strahu pred vodo. Razlike med dečki in deklicami, ki smo jih želeli utemeljiti na
podlagi boljšega ravnotežja in jih pripisati v prid deklicam s to raziskavo nismo uspeli potrditi.
Menimo, da je za prilagajanje na vodo bolj kot razvoj ravnotežja, potrebno veliko pozornosti nameniti
odpravljanju strahu pred vodo. Vsekakor pa ni zanemarljivo razvijati vseh gibalnih sposobnosti in ustvarjati
pozitivnega horizontalnega transferja v smislu povezovanja različnih gibalnih vzorcev. Na to pa v največji
meri vpliva pedagog, saj lahko s primernim pristopom in metodami pri otroku popolnoma odpravi strah in
otroku tako omogoči, da se v vodi sproščeno giblje. Hkrati pa skrbi tudi za ostale aktivnosti, ki spodbujajo
razvoj gibalnih sposobnosti in imajo pozitiven horizontalni transfer.
Iz analize rezultatov sklepamo še, da bi bilo nesmiselno delati po spolu ločene gibalne dejavnosti za
predšolske otroke v smislu razvoja različnih gibalnih sposobnosti. Tudi Kurikulum za vrtce (1999) poudarja,
da je treba dečke in deklice enako spodbujati, da se vključujejo in preizkušajo v različnih zvrsteh gibalnih
dejavnosti ter da razvijejo vse motorične sposobnosti. Enako trdi tudi Bala (2006), ki pravi, da je fizična
aktivnost potrebna za vse otroke ne glede na spol, in dodaja, da morajo straši in vzgojitelji deklice celo bolj
spodbujati za sodelovanje v fizični aktivnosti, in sicer predvsem v tistih, ki od njih zahtevajo večjo
intenzivnost gibanja.
LITERATURA
Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture.
Kapus, V., Štrubmelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolic, D., Vute, R. idr. (2002). Plavanje, učenje.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Kosinac, Z. (1999). Morfološko – motorički i funkcionalni razvoj djece predškolske dobi. Split: Sveučilište u
Splitu.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Omerza, K (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Praznik, K. in Črešnar, M. (2001). Plavanje: osnove učenja plavanja. Velenje: Plavalni klub Velenje.
Rajtmajer, D. (1992). Otrok plava. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Uršič, M. (2001). Ugotavljanje razlik v nekaterih motoričnih sposobnostih med pet in pol letnimi dečki in
deklicami. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
36
LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH
OTROK
COHERENT CRAWLING OF CHILDREN IN KINDERGARTEN AND EARLY SCHOOL PERIOD
Urška ČEKLIĆ
Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta & Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke
raziskave, Slovenija
IZVLEČEK
V prispevku predstavljamo rezultate longitudinalne raziskave, v kateri smo proučevali skladnost
elementarnega gibalnega vzorca - plazenja štiri do šest let starih otrok. Vzorec merjencev je zajemal 107 otrok
(52 dečkov, 55 deklic), ki so obiskovali Obalne vrtce, kasneje so se vključili v osnovne šole istega okoliša.
Skladnost plazenja smo definirali s spremenljivkami, ki določajo položaj telesa v prostoru ter učinkovistost
gibanja. Analizirali smo ponovljivost ocenjevanja plazenja (intraklasna korelacija - ICC), ki je bila visoko
ponovljiva (ICC = 0,945; p < 0,001). Razlike v skladnosti pri starosti štiri in šest let (p < 0,001) ter med pet in
šest let (p < 0,05) so statistično značilne, medtem, ko te razlike niso statistično značilne med letoma štiri in pet
(p > 0,05). S pojasnjevanjem uspešnosti plazenja s spremenljivkama skaldnosti in hitrosti plazenja, so rezultati
pokazali, da ni statistično značilne povezanosti pri starosti štiri in šest let (p > 0,05). Pri starosti pet let, se je
odvisnost hitrosti in skladnosti plazenja pokazala za statistično značilno (p < 0,001). Razlik med spoloma v
skaldnosti plazenja v obdobju treh let nismo zasledili (p > 0,05).
Ključne besede: otrok, napredek v skladnem vzorcu plazenja, gibalni razvoj otroka
ABSTRACT
This paper presents the results of a longitudinally study in which we observe the incidence of coherent pattern
of crawling on the sample of children, during the preschool and early school period. The sample consisted of
107 children (52 boys, 55 girls) coming from the kindergarten of the Coast, after they went to the elementary
shool in the same district. We define a coherent crawling pattern with a different variables, which define the
position of the body and efficiency of movement. We analyzed repetability of measurements (Intraclass
Coeficent Correlation – ICC), which has hight repetability (ICC = 0,945; p < 0,001). The differences in
coherent crawling between age of four and six year (p &l