RAZBREMENILNA LOGISTIKA V PODJETJU JOHNSON...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

RAZBREMENILNA LOGISTIKA V PODJETJU JOHNSON CONTROLS-NTU, d.o.o.

Kandidat: Aleš Jančar Študent rednega študija Številka indeksa: 81569812 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Slovenj Gradec, oktober 2006

PREDGOVOR Za diplomsko delo na temo razbremenilne logistike smo se odločili, ker nas je le ta pritegnila na predavanjih iz Poslovne logistike in predmeta Proizvodi in zagotavljanje kakovosti. S podjetjem Johnson Controls-NTU,d.o.o. smo se bližje spoznali že v dijaških letih, ko smo tam opravljali počitniška dela, prav tako pa smo v tem podjetju opravili strokovno prakso v oddelku uvoza in izvoza. Logistika je dejavnost, ki se ukvarja z upravljanjem toka materialov od virov do porabnikov, tako znotraj kot med podjetji. Logistika zajema fizični tok materiala in tok informacij od dobavitelja, preko proizvajalca in trgovca do končnega potrošnika in pomeni prostorske spremembe, poleg tega pa tudi skladiščenje (premagovanje časa). Cilj logistike je zagotoviti prave dobrine in storitve, na pravem mestu ob pravem času, količini in kakovosti, z najnižjimi stroški in vplivi na okolje, skladno s sklenjeno pogodbo.

Logistika lahko zajema vse procese v podjetju: napovedovanje, povpraševanja, nabava, načrtovanje potreb, načrtovanje proizvodnje, materialno poslovanje, skladiščenje, manipuliranje z materiali, embaliranje, komisioniranje, zaloge končnih izdelkov, fizična distribucija, načrtovanje distribucije, naročila, transport, prodajne storitve ipd.

Naloga razbremenilne logistike je oskrba ostankov in odpadkov, ki nastajajo v vseh delih nabave, proizvodnje in distribucije. Materialni tok ima nasprotno smer od predhodnih treh delov logistike. Zasledovati mora ekonomske in ekološke cilje. Konkretne naloge razbremenilne logistike so:

• načrtovanje in demontaža stare opreme pri kupcih in v proizvodnji, • zbiranje, sortiranje in ločevanje ostankov, • medskladiščenje, manipulacije in transport ostankov, • recikliranje (ponovna uporaba materialov), • zbiranje, deponiranje in odvajanje odpadkov.

Glede na vse krajši življenjski ciklus proizvodov ter vse zahtevnejše ekološke predpise in standarde, pomen razbremenilne logistike zelo narašča.

Te konkretne naloge razbremenilne logistike, ki smo jih navedli v prejšnjem odstavku, smo skušali opredeliti v podjetju Johnson Controls-NTU, d.o.o..

Zanimalo nas je predvsem, kakšen pristop ima podjetje do razbremenilne logistike, kje še morebiti zaostaja in kje ima prednost pred konkurenco.

Z razbremenilno logistiko se v podjetju ukvarja oddelek za varnost pri delu, ki je tudi odgovoren da podjetje, na okoljskih presojah potrdi standard ISO 14001, ki ga je pridobilo na podlagi dobrega dela na tem področju.

2

KAZALO 1 UVOD ......................................................................................................................................5

1.1 Opredelitev problema in opis področja ............................................................................5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................................6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................................6 1.4 Predvidene metode raziskave ...........................................................................................7

2 ELEMENTI LOGISTIČNEGA SISTEMA.........................................................................8

2.1 Zunanji transport ............................................................................................................10 2.2 Notranji transport ...........................................................................................................14 2.3 Skladiščenje....................................................................................................................15 2.4 Zaloge.............................................................................................................................15 2.5 Manipuliranje z blagom .................................................................................................17 2.6 Informacije, komunikacije in kontrola ...........................................................................17 2.7 Kadri...............................................................................................................................18

3 LOGISTIČNI PODSISITEMI V PROIZVODNEM PODJETJU...................................19

3.1 Nabavna logistika...........................................................................................................20 3.2 Notranja logistika ...........................................................................................................22 3.3 Distribucijska logistika...................................................................................................23 3.4 Poprodajna logistika.......................................................................................................25

3.4.1 Proces odločanja o nakupu ....................................................................................26 3.4.2 Upravljanje odnosov s strankami...........................................................................26 3.4.3 Poprodajne storitve ................................................................................................27 3.4.4 Logistika rezervnih delov .......................................................................................27

4 RAZBREMENILNA LOGISTIKA ....................................................................................28

4.1 Objekti razbremenilne logistike .....................................................................................29 4.2 Cilji razbremenilne logistike ..........................................................................................34

5 RAZBREMENILNA LOGISTIKA V PODJETJU JOHNSON CONTROLS – NTU ..36

5.1 Predstavitev podjetja ......................................................................................................36 5.1.1 Zgodovina podjetja Johnson Controls – NTU........................................................36 5.1.2 Poslanstvo podjetja in zaposlitvena struktura .......................................................37 5.1.3 Organiziranost podjetja .........................................................................................38 5.1.4 Logistika v podjetju Johnson Controls – NTU .......................................................39

5.2 Glavni proizvodi podjetja Johnson Controls–NTU, d.o.o..............................................40 5.2.1 Konvencionalni vzglavniki .....................................................................................40 5.2.2 Direktno penjeni (insitu) vzglavniki .......................................................................41 5.2.3 Proizvodnja polizdelkov .........................................................................................42 5.2.4 Drugi proizvodi in polproizvodi .............................................................................43

5.3 Kupci proizvodov...........................................................................................................44 5.4 Zbiranje in ločevanje......................................................................................................46 5.5 Transport ........................................................................................................................47 5.6 Pretovorne manipulacije.................................................................................................49 5.7 Skladiščenje....................................................................................................................49

3

5.8 Recikliranje proizvodov iz poliuretanske pene ..............................................................51 5.9 Informacijski sistem razbremenilne logistike v podjetju ...............................................57

5.9.1 Ekološko knjigovodstvo ..........................................................................................58 5.9.2 Energijske bilance ..................................................................................................60 5.9.3 Register okoljskih vidikov.......................................................................................60

5.10 Vračanje pomožnih transportnih sredstev ......................................................................62 5.11 Reklamacije v podjetju...................................................................................................62

6 SKLEP...................................................................................................................................64 POVZETEK..................................................................................................................................66 SEZNAM LITERATURE IN VIROV........................................................................................67 SEZNAM SLIK ............................................................................................................................68 SEZNAM TABEL ........................................................................................................................69 PRILOGE

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema in opis področja Pogoj za uspešen nastop podjetja na tujih trgih so jasno opredeljena politika in cilji podjetja. Za dosego ciljev so potrebni strategija poslovanja in instrumenti. Šele ko ima podjetje ugotovljeno tržno pozicijo, lahko uspešno deluje. To pa pomeni, da je potrebno upoštevati vse dejavnike konkurenčnosti podjetja, vplive države, pravne okvire delovanja in vse možne spremembe, ki bi lahko nastale na različnih dejavnostih. Med vsemi dejavnostmi, ki so pomembne za nastop podjetja na tujem trgu, je vsekakor tudi logistika. V diplomskem delu smo se omejil na razbremenilno logistiko, ki spada v okvir poprodajne logistike. Menimo, da je poprodajna logistika z vsemi aktivnostmi lahko zelo pomembna konkurenčna prednost podjetja na domačem in tujem trgu, saj nobeno podjetje ne želi, da ga bi v medijih in prepričanju ljudi oz. potencialnih kupcev označili kot velikega onesnaževalca narave. Podjetja se danes srečujejo z vse bolj zahtevnim kupcem, ki pričakuje vedno višji nivo servisiranja svojih potreb. Podjetje lahko zelo hitro izgubi svoj tržni delež, v kolikor ne more obdržati storitev visoke kakovosti. Trend razvoja logistike je v veliki meri odvisen od globalizacije svetovnega gospodarstva. Globalizacija je pospešila vrsto dejavnikov, ki vplivajo na rast proizvodnje, izenačevanje proizvodov ter potreb uporabnikov. Življenjski cikel proizvodov je vse krajši, s tem pa neposredno ogroženo tudi okolje v katerem živimo. V razvitih tržnih gospodarstvih morajo podjetja skrbeti ne le za logistične storitve v nabavi, proizvodnji in prodaji blaga, temveč tudi za ogromne količine ostankov in drugega materiala. Ekonomski cilji razbremenilne logistike so usmerjeni na izboljšanje rentabilnosti podjetja in varstva okolja. Naloge logistike so zbiranje in ločevanje, transport, pretovorne manipulacije, skladiščenje in obdelava naročil. Vsako podjetje, ki se ukvarja s kakršnokoli proizvodno dejavnostjo, mora imeti razbremenilno logistiko zelo dobro organizirano. Output podjetja predstavljajo proizvodi in pa ostanki oziroma odpadki v širšem pomenu. Odpadke v širšem pomenu razdelimo na ostanke in pa odpadke. Med ostanke štejemo odpadne vode, odpadke v ožjem pomenu in izpuste v zrak. Celotna razdelitev razbremenilne logistike mora biti v podjetju natančno definirana in jasno začrtana. Dosledno se morajo izvajati prav vsi potrebni predpisi o varstvu okolja in ravnanju z odpadki. Ločeno zbiranje in mehansko sortiranje odpadkov omogoča, da se odpadki ločijo po sestavi, kar v naslednji fazi opredeli izbor najustreznejše metode obdelave, predelave in odstranjevanja. Posebej pa moramo biti previdni pri nevarnih in posebnih odpadkih iz industrije. Zaradi okolju nevarnih snovi moramo nevarne odpadke zbirati, odlagati, predelati ali uničiti ločeno od ostalih odpadkov. Nevarni odpadki, ki jih je potrebno ločeno zbirati in oddajati za to pooblaščenim podjetjem so: ostanki onesnažene embalaže, barve, laki, spreji, impregnirana sredstva, premazi, odpadna olja, odpadna zdravila, odpadna jedilna olja, razredčila, razmaščevalna sredstva, baterije, akumulatorji, neonske cevi, odpadna topila ipd.

5

Globalizacija je prodrla v vse pore in sprožila vrsto gospodarskih, socialnih in ekoloških pretresov. Problemov, ki s tem nastajajo, se zelo dobro zavedajo tudi pri koncernu Johnson Controls. Vse svoje osnovne usmeritve in aktivnosti so vključili v politiko trajnostnega razvoja, ki obsega vse elemente socialne ekonomije, uspešno poslovanje, socialno in družbeno odgovornost, kar najbolj pa tudi odgovorno ravnanje z okoljem.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve V diplomskem delu smo preučili razbremenilno logistiko s teoretičnega vidika, ter prikazali kako ta veja logistike poteka v praksi in sicer v podjetju Johnson Controls-NTU. V podjetju Johnson Controls - NTU so prišli do spoznanja, da del ugleda podjetja dokaže tudi z resnim pristopom do odpadkov. Vzpostavili so sistem ravnanja z okoljem v skladu z zahtevami standarda ISO 14001, ki ga je podjetje prejelo na redni presoji 18. januarja 2001. Z uvedbo sistema ravnanja z okoljem bodo postopno in sistematično zmanjševali negativne vplive na okolje in v največji možni meri preprečevali onesnaževanje okolja. Postopoma vključujejo tudi izobraževanje zaposlenih s problematiko o okolju ter na ta način osveščajo zaposlene glede ravnanja z okoljem. Cilji naloge so naslednji:

• opredelitev logistike s teoretičnega vidika; • proučiti potek razbremenilne logistike v izbranem podjetju; • ugotoviti na katerih področjih se podjetje udejstvuje in kje ima prednosti v okviru

razbremenilne logistike. Trditve, ki smo jih skušali dokazati v svojem delu, so naslednje:

• s povečanjem večje pozornosti razbremenilni logistiki bi podjetje lahko zmanjšalo stroške poslovanja;

• v podjetju je potrebna boljša komunikacija in jasnejši pregled rokovanja z odpadki, kar bi vodilo k še večjemu zmanjševanju stroškov in kvalitetnejšemu sortiranju ostankov;

• zakonska ureditev razbremenilne logistike v podjetjih še ni v celoti upoštevana.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Razbremenilna logistika v slovenskih podjetjih še ni dosegla stopnje, ki jo ima predvsem v podjetjih v razvitih državah (predvsem v Nemčiji). Predpostavili bomo, da logistika v podjetju Johnson Controls-NTU lahko predstavlja zelo pomemben element konkurenčne prednosti podjetja, saj ima pozitiven vpliv na zmanjšanje stroškov. Predpostavljamo tudi, da so elektronski viri točni (svetovni splet je dober informacij, da bi se izognili dvojnemu delu preverjanja predpostavljamo, da so elektronski viri točni).

6

Pri raziskavi smo naleteli na omejitev, ker logistični proces v izbranem podjetju ni celostno razvit in uporabljen, s tega vidika je zato težje preveriti uporabo razbremenilne logistike v izbranem podjetju.

1.4 Predvidene metode raziskave Naša raziskava je poslovna, saj gre za preučevanje dejavnosti razbremenilne logistike v podjetju. V diplomskem delu smo uporabili dinamično metodo. Kar pomeni, da smo proučili sedanje stanje razbremenilne logistike v podjetju in morebitne spremembe, če se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode:

• metodo deskripcije, s katero bomo opisovali dejstva, procese in ugotovitve; • metodo klasifikacije, s katero bomo definirali določene pojme; • metodo kompilacije, ki pomeni povzemanje spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih

avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa smo uporabili:

• metodo sinteze, • metodo analize.

7

2 ELEMENTI LOGISTIČNEGA SISTEMA Vse tiste sestavine logističnega sistema, brez katerih le-ta ne bi mogel opravljati svojih nalog in s tem dosegati zastavljenih ciljev oz. sploh ne bi mogel obstajati. Štejemo k elementom logističnega sistema. Različni avtorji so različno predstavili te elemente logističnega sistema. Tako je Ogorelc (1996, 18) logistični sistem razdelil na naslednje elemente:

• predajne točke, kamor prišteva dobavitelje (izvori surovin), skladišča, proizvodne oz. predelovalne centre (obrati, stroji) z uskladiščevanjem in manipulacijami;

• sprejemne točke, kamor prišteva kupce, skladišča, proizvodne oz. predelovalne centre z uskladiščevanjem in manipulacijami;

• transportne poti, kamor vključuje tudi morebitne točke manipuliranja (terminali, postaje, luke) in skladiščenja;

• oskrbovanje z energijo in informacijami na sprejemnih in predajnih točkah ter na transportnih poteh.

To njegovo opredelitev bomo tudi grafično predstavili s sliko 1. Točke oz. krogi v sliki predstavljajo predajne in sprejemne točke oz. vozlišča, v katerih potekajo skladiščni in manipulativni procesi, črte pa predstavljajo potek materialnih tokov oz. transport med posameznimi predajnimi in skladiščnimi točkami (prostorska povezava).

8

SLIKA 1: ELEMENTI LOGISTIČNEGA PROCESA

Vir: Ogorelc (1996, 19) Oblak (1997, 498) navaja te elemente poslovne logistike:

• stroški in kazalci poslovne logistike, • zaloge skladiščenja, • notranji transport, • zunanji transport, • pakiranje, komisioniranje in manipulacije logističnih objektov, • komuniciranje, informiranje in delovna sila v poslovni logistiki, • organiziranost poslovne logistike.

Členitev, ki se je uveljavila v praksi in jo uporablja večina avtorjev pa je tale, ki jo bomo v nadaljevanju tudi podrobno predstavili:

• zunanji transport, • notranji transport,

9

• skladiščenje, • zaloge, • manipuliranje z blagom, • informacije, komunikacije in kontrola, • kadri, povezani s sistemom.

2.1 Zunanji transport Osnovna naloga zunanjega transporta je pravočasen dovoz surovin, nedokončanih proizvodov, polproizvodov, sestavnih delov in drugih materialov ter odvoz gotovih proizvodov. Za uspešno in učinkovito izvajanje te naloge mora podjetje izbrati najprimernejšo prevozno sredstvo in prevozne poti. Zunanji transport torej zajema prevoz surovin, polproizvodov, nedokončanih proizvodov, sestavnih delov in drugega blaga od mesta njihovega izvora oz. od dobavitelja do proizvodnje ter prevoz od proizvajalca do skladišča odjemalca oz. do končnega uporabnika. K zunanjemu transportu štejemo tudi prevoz delovne sile. Transportne zvrsti Glede na lokacijo obratov ter lokacijo dobaviteljev in kupcev se mora podjetje odločiti za najprimernejšo (z vidika časa in stroškov) in po možnosti najkrajšo prevozno pot (cesta, železnica, voda, zrak). Glede na izbrano prevozno pot se lahko podjetje odloča med naslednjimi možnostmi prevoza: železniški prevoz, cestni prevoz, vodni in zračni prevoz ter transport po ceveh (Ogorelc, 2002, 12-33). Možna pa so tudi kombinacije posameznih zvrsti transporta. Pomorski transport Ločimo čezoceansko (dolgo) plovbo in obalno plovbo, ki se deli na malo in veliko obalno plovbo ali kabotažo. V dolgi plovbi se ladjarji specializirajo po kontinentih ali za določena območja kontinentov. Pomorski transport po organiziranosti prevozov razvrščamo na linijski in svobodni – govorimo o linijski in 1tramperski plovbi. Sčasoma so nekateri avtorji pričeli k tema vrstama plovbe dodajati še 2tankersko plovbo ali plovbo za posebne tovore. V linijski plovbi se prevaža raznovrsten tovor. Prevoze lahko razvrščamo najprej po značilnostih tovora (klasičen ali unitiziran) in nato glede na tipične vrste ladij, s katerimi tovor prevažajo. 1 Izraz pomorska plovba uporabljamo kot sinonim pomorskemu transportu. Izraz tramperska plovba (od angl. besede »to tramp«) se pogosteje uporablja v klasični literaturi o pomorskem transportu. 2 Glejte npr. Glavan, B. Linijsko brodarstvo.

10

Tako ločimo:

• prevoze t.i. generalnega tovora s klasičnimi linijskimi ladjami, • prevoze posebnih pošiljk (npr. osebnih avtomobilov, južnega sadja itd.) s posebej

opremljenimi ladjami, • prevoze tovora s kontejnerskimi ladjami, • prevoze unitiziranega tovora (»tovora na kolesih« ali na baržah) z RO-RO ladjami ali

drugi tipi ladij za prevoz standardnih transportnih enot. Nekatere prednosti linijske plovbe so:

• preglednost za izvoznika v organiziranju logističnega procesa in ugoden vpliv na terminsko načrtovanje proizvodnje (odprava v kopenskem transportu do luke, skladiščenje v luki in priprava za vkrcanje);

• izboljšanje dobavnega servisa izvoznika: pristanek linijskih ladij v svetovnih in drugih pomembnih lukah z organiziranimi prevozi v notranjost do prejemnikov;

• rednost in pogostost prevozov; • ugoden vpliv na ugled izvoznika: uporaba načelno boljših (klasificiranih) ladij, nižje

premijske postavke v kargo zavarovanju. Svobodna ali tramperska plovba se uporablja predvsem za prevoz razsutega tovora (rude, premog, žitarice in drugo), ki zahteva posebej opremljene ladje. Pri nekaterih skupinah tovorov svobodni plovbi konkurirajo ladje v lasti multinacionalnih koncernov, predvsem tankerji in druge ladje, specializirane za prevoz posameznih vrst tovorov. Prednosti svobodne plovbe so:

• možnost prevoza »množičnih tovorov«, • ni posebnih omejitev na trgu, • možnost lastnega usmerjanja prevoza.

Zračni transport Zračni transport delimo na komercialno in 3splošno zrakoplovstvo. Komercialno zrakoplovstvo sestavljajo linijski in nelinijski prevozi potnikov, tovora in pošte. Prednost zračnega transporta je v njegovi hitrosti, kar se še povečuje pri naraščajoči oddaljenosti. Tako je zračni prevoznik v medkontinentalnem prevozu potnikov dejansko brez konkurence, na osrednjih razdaljah, do nekako 600 km, pa mu močno konkurirajo cestni prevozniki in železnica. Pri prevozu blaga ima zračni prevoznik v primerjavi s pomorskim, torej v medkontinentalnem prevozu, tele prednosti: hitrost, večjo dostopnost (relativno gosto omrežje letališč), pogostost

3 Splošno letalstvo obsega zasebne lete in zračne taksi storitve. Glejte European Commision (1995) str. 54.

11

(frekvenca linijskih letov), zanesljivost dobave, varnost v prevozu tovora (manjša transportna tveganja), pomembni pa so tudi marketinški vidiki (npr. oblikovanje ugodnega ugleda). V kontinentalnem prevozu, torej v konkurenci s kopenskimi transportnimi nosilci, se kakovost zračnega transporta kaže nekoliko drugače. Glede hitrosti oz. časa prevoza je treba upoštevati celotno transportno pot. Čas fizične distribucije se zaradi prevozov do/od letališč in administrativnih omejitev (čas carinjenja) lahko bistveno podaljša. Omejitveni dejavnik je tudi relativno majhna transportna zmogljivost letal. Železniški transport Železniški transport je pomembna transportna panoga v transportnem sistemu neke države. Vloga železniškega transporta se je, glede na njegovo mesto v zgodovini, močno zmanjšala. Razvoj drugih transportnih panog, zlasti cestnega transporta, je vplival na počasnejši razvoj železniškega transporta. Značilnosti železnice pri prevozih na daljše razdalje (Ogorelc, 2002, 25):

• omogoča prevoz skorajda vseh vrst tovora, na primer prostorninsko zahtevnega prostora, pošiljk z veliko vrednostjo, pošiljk, ki se ne dajo prevažati po cesti;

• posebej je primerna za prevoz velikih količin dragih proizvodov, ki ne spadajo v kategorijo množičnega tovora (na primer avtomobilov, elektronskih naprav in strojev);

• zagotavlja zanesljiv in razmeroma varen prevoz, zlasti še pri direktnem prevozu (z uporabo industrijskih tirov); ni odvisna od omejitev prevoza ob določenih dnevih (na primer ob koncu tedna, ponoči ali v turistični sezoni) in od posebnih administrativnih omejitev (na primer omejitve števila proizvodov) itd.

Cestni transport Pri obravnavi izhajamo najprej iz delitve na cestni transport na krajše razdalje (lokalni prevoz) in na cestni daljinski transport. V transportu na kratke razdalje so cestni prevozniki praktično brez konkurence , v prevozu potnikov pa jim v velikih mestih konkurira tirni transport (podzemna železnica, tramvaj, tudi železnica v primestnem prevozu). Glavna prednost cestnega transporta je njegova velika dostopnost, ki jo omogoča razširjenost cestne mreže. Pomembni prednosti sta tudi hitrost in relativna varnost v cestnem transportu: zaradi direktnega prevoza odpadejo vmesne manipulacije, zmanjšujejo se možnosti nastanka transportnih rizikov in njihovih posledic – kot sta poškodba in izguba tovora. Cestne prevoznike odlikuje tudi velika prilagodljivost za posebne zahteve uporabnikov transportnih storitev. Izvedejo lahko prevoze specifičnih tovorov, tako npr. prevoze tovorov izrednega obsega. Pri mednarodnem prevozu na večje razdalje je priporočljivo organizirati oprtni sistem transporta v kombinaciji železnica – cesta, saj združuje dobre lastnosti obeh transportnih nosilcev, ugoden pa je tudi z vidika varovanja okolja.

12

Transport po notranjih vodah Transport po notranjih vodnih poteh zajema transport po plovnih rekah, prekopih in jezerih. Gospodarnost transporta po notranjih vodah je predvsem v množičnem prevozu homogenega tovora na daljše razdalje. Glavni konkurent pri prevozu množičnih tovorov je železnica. Šibke strani te vrste transporta so predvsem majhna potovalna hitrost ladij, slabša zanesljivost in sezonska nihanja pri prevozu (nihanja višine vodne gladine, zimski čas). V primerjavi s kopenskim transportom je slabša stran tudi manjša dostopnost. Transport po ceveh Pri transportu po ceveh gre za tovor v tekočem, poltekočem in plinastem stanju in tudi nekatere vrste tovora v trdnem stanju (blago se zaradi transportiranja pomeša s tekočino). Značilnost transporta po ceveh je, da gre le za prenos tovora, torej ni treba premikati samega transportnega sredstva, kot pri drugih vrstah transporta. Zato tudi ni neizrabljenih oz. praznih povratnih voženj. Najpomembnejša prednost transporta po ceveh je množičnost prenosa tovora razmeroma manjše vrednosti. Transport po ceveh je zelo ekonomičen: stroški gradnje omrežja cevovodov so nižji od stroškov gradnje infrastrukturnih objektov pri drugih kopenskih vrstah transporta. Slaba stran cevovodnega transporta je njegova neprilagodljivost morebitnim spremembam smeri materialnih tokov. Vsaka sprememba smeri prevoza ali povečanega obsega storitev povzroči, da so potrebne investicije v razširitev ali gradnjo cevovodnega omrežja. Vsaka izmed naštetih vrst prevoza ima prednosti, pomanjkljivosti in omejitve, upoštevaje hitrost dobave, rednost in zmogljivost prevoza različnih vrst tovora (oblika, teža in druge lastnosti), pogostost in višino stroškov na kilometer. To bomo predstavili v naslednji tabeli.

TABELA 1: RAZVRŠČANJE POSAMEZNIH VRST TRANSPORTA GLEDE NA ELEMENTE NJIHOVE KAKOVOSTI

ELEMENTI KAKOVOSTI

ŽELEZNIŠKI TRANSPORT

CESTNI TRANSPORT

VODNI TRANSPORT

ZRAČNI TRANSPORT

TRANSPORT PO CEVEH

Hitrost · · · · · · · · · · · · · · · Rednost · · · · · · · · · · · · · · · Zmožnost · · · · · · · · · · · · · · · Pogostost · · · · · · · · · · · · · · · Stroški · · · · · · · · · · · · · · · Vir: Evans in Berman (1997, 363) Legenda:

Najvišji razred · Najnižji razred · · · · ·

13

2.2 Notranji transport Notranji transport je nujni sestavni del vsakega proizvodnega procesa. Njegova osnovna naloga je planska oskrba vseh oddelkov in delovnih mest s potrebnimi materialnimi prvinami, odvažati pa mora vse, kar na teh delovnih mestih nastaja (Kaltnekar, 1993, 335). Le ta zajema premikanje blaga, surovin, polproizvodov, nedokončanih proizvodov, gotovih izdelkov in drugih materialov znotraj podjetja. Vključuje torej transport v predelavi oz. proizvodnji, skladišču, med predelavo in skladiščem, transport med proizvodno – predelovalnimi obrati in transport med skladišči znotraj podjetja. Zelo pomembna je ustrezna povezanost službe notranjega transporta, prilagojenega značilnostim predelave, z drugimi službami v podjetju, kot navaja Mallerowicz (Kaltnekar, 1993, 24): »Notranji transport oz. njegove funkcije zadevajo skoraj vse oddelke v podjetju; od smotrnosti in gospodarnosti njegovega opravljanja je odvisen nemoten potek večine drugih obratnih funkcij. Zato je treba notranji transport pravilno vključiti v celotno zgradbo organiziranosti podjetja.« Notranji transport je del proizvodnega toka, zato mora biti, tako kot sama proizvodnja, organiziran ter tehnično in ekonomsko kontroliran. Organiziranost notranjega transporta se mora nujno prilagajati organiziranosti proizvodnje. Poti, po katerih poteka transport s transportnimi sredstvi, so transportne poti. Transportnih poti mora biti toliko in morajo biti takšne, da so hitro in varno prehodne, transport, ki po njih poteka, pa ne sme biti nevaren za osebe zaposlene v bližini teh transportnih poti (Pantar in Horvat, 1998, 24; povz. po Logožarju, 2004, 79). Notranje transportne poti lahko skrajšamo, če jih prilagodimo tehnološkemu postopku in se izogibanju križanju poti ter povratni vožnji praznih vozil. K temu pripomore tudi ustrezna razporeditev stavb, strojev in drugih naprav ter stavbna povezava med proizvodnjo in skladiščem surovin ter proizvodov. Pri urejanju notranjega transporta mora podjetje tako upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na učinkovitost izvajanja njegovih nalog. Pri tem gre predvsem za razmestitev poslovnih objektov (predelovalnih obratov, skladišč, prodajnih obratov ipd.) in teren, na katerem so le-ti postavljeni, proizvodni program in s tem povezano uporabljeno tehnologijo ter tehnološke postopke, oblikovanje pakirnih oziroma tovornih enot ter vrsto in stanje transportnih sredstev, ki jih bo podjetje uporabilo.

14

2.3 Skladiščenje Osnovna naloga skladiščne službe je spremljanje, varovanje in izdajanje surovin, polproizvodov, proizvodov in drugega blaga. Poleg navedenih nalog v skladiščih potekajo tudi:

• urejanje dokumentacije v zvezi s sprejetim n izdanim blagom, • namestitev blaga v skladišča, • pakiranje, če je potrebno.

»Skladiščenje služi premagovanju časovnih neenakomernosti med raznimi dejavnostmi v podjetju.« (Požar, 1985, 201; povz. po Logožarju, 2004, 79). Zaradi čim bolj ekonomičnega poslovanja morajo imeti skladišča ustrezno lokacijo, poslopja pa morajo biti zgrajena tako, da čim bolj učinkovito služijo svojemu namenu.Smoter uskladiščevanja je v premagovanju časovnih razlik med fazami proizvodnega procesa in končno med proizvodnjo in porabo. Uskladiščevanje pomeni v bistvo časovno izravnavo med dvema sistemoma, ki nista časovno usklajena. Osnovni cilj je torej premagovanje časovne razlike med časom prispetja blaga in njegovo porabo oz. uporabo. Skladišča naj bodo oblikovana tako, da omogočajo čim krajše transportne poti, čim manj premeščanja in drugih manipulacij v skladišču ter preprečujejo zastoje. Skladiščenje naj bo pregledno in zahtevani material hitro dosegljiv, hkrati pa morajo biti izpolnjeni tudi vsi varnosti ukrepi, da ne pride v skladiščih do kraje in poškodb. Dejavnost skladiščenja lahko upravljajo tudi specializirana podjetja, imenovana javna skladišča. To so storitvena podjetja, ki se ukvarjajo s spravljanjem in hrambo blaga, ki jim ga zaupa komitent (položnik ali deponent) in jim zato plača skladiščnino. Bistveno je, da gre za strokovno hranjenje in oskrbo tujega blaga proti plačilu. K javnim skladiščem torej ne spadajo skladišča , ki jih podjetja uporabljajo za svoje potrebe.

2.4 Zaloge Pri preučevanju skladiščnega poslovanja je treba upoštevati tudi zaloge. Njihov obseg namreč določajo skladiščni prostor ter njegova opremljenost, pa tudi število zaposlenih v skladiščih. Zaloga se razume kot količina blaga, odložena (uskladiščena) na določenem mestu (skladišču v podjetju (Ljubič, 2000, 347; povz. po Logožarju, 2004; 81). V sodobno organiziranih proizvodnih sistemih se skuša zalogam izogibati, vendar se kljub temu pojavljajo v različnih oblikah na nekaj mestih v logistični verigi, in sicer:

• zaloge materialov na vhodu v transformacijski proces, • zaloge pomožnih in režijskih materialov, • zaloge rezervnih delov za delovna sredstva, • zaloge rezervnih delov za proizvode iz lastne proizvodnje itd.

Ker prodaja in proizvodnja ne tečeta vedno enakomerno, neodvisno od zunanjih in notranjih vplivov, tudi zaloge ne morejo biti vedno enake. Na višino zalog vplivajo številni dejavniki, ki

15

izhajajo predvsem iz pogojev proizvodnega procesa in položaja na nabavnem in prodajnem trgu. Po Kaltnekarju (1993, 273-274) so najpomembnejši tile dejavniki:

• likvidnost podjetja in s tem v zvezi možnosti za izkoriščanje situacije na tržišču, • odvisnost od tržišča, predvsem odnos med ponudbo in povpraševanjem, • proizvodna (predelovalna) stroka oz. njena intenzivnost v porabi materiala, • krajevni komunikacijski in transportni pogoji, • individualni pogoji prodajnega in proizvodnega programa podjetja, • cilji splošne poslovne politike podjetja.

Vemo pa, da zaloge materiala in proizvodov učinkujejo kot blažilec med notranjim transportom, proizvodnjo in prodajo proizvodov (Požar, 1976, 75; povz. po Logožarju, 1999, 19), nase pa vežejo tudi ogromna finančna sredstva. Večje zaloge vežejo nase večja finančna sredstva in povečujejo stroške poslovanja. Zato je potrebno poiskati optimalno višino zalog. Le-ta pa se zaradi nihanja proizvodnje, prodaje in drugih dejavnikov spreminja, zato je bolje, da določimo optimalno gibanje zalog. Le-to lahko določimo z opazovanjem in ugotavljanjem teh vrst zalog:

• signalne zaloge, • varnostne zaloge, • maksimalne zaloge.

S signalno zalogo mislimo na višino zaloge, pri kateri moramo sprožiti postopek nabave. Enačimo jo lahko z dobavnim rokom, saj mora prispeti nova količina v trenutku, ko v skladišču dosežemo raven varnostne zaloge. Varnostno zalogo vzdržujemo, da premostimo pomanjkanje materiala ob nepričakovanih dogodkih (zamude v dobavi, večje potrebe po materialu, zaradi motenj v proizvodnji, večjega povpraševanja kupcev ipd.) in da zagotovimo nemoteno oskrbo trga ali proizvodnje. Maksimalna zaloga pomeni tisto mejo v višini zalog, do katere je še gospodarno skladiščiti surovine. Pogosto jo potrebujemo za določanje potrebnega obsega skladiščnega prostora. Visok delež stroškov vzdrževanja zalog v skupnih stroških pa je vzrok, da se v svetu pojavlja težnja po gospodarjenju brez zalog. Takšno gospodarjenje omogoča proizvodnja (predelava) ob 4pravem času. To pomeni, da kupujemo blago točno takrat, ko je le-to potrebno za predelovanje in nadaljnjo prodajo. Gre torej za časovno točno oskrbo, ki zahteva za svojo realizacijo časovno usklajenost z dobavitelji in odjemalci, natančno planiranje in tesno sodelovanje.

4 Angleško: just-in-time

16

2.5 Manipuliranje z blagom Manipulacije (ravnanje) z logističnimi objekti so vmesni členi med tremi glavnimi elementi logistike: skladiščenjem, notranjim in zunanjim transportom. Manipuliranje z blagom (surovinami, polproizvodi, proizvodi itd.) je torej tisti element logističnega sistema, ki vpliva na kakovost in hitrost transporta ter skladiščenja. Manipulativne operacije so npr. pretakanje, iztakanje, merjenje količine (ob določeni temperaturi, merjenje gostote), pregledovanje kvalitete (vsebnost nečistoč, trdnih delcev v blagu), prekladanje blaga, pakiranje, paletizacija in kontejnerizacija, oblikovanje tovornih oz. transportnih enot, nameščanje materiala v skladišča (polnjenje rezervoarjev), komisioniranje, prevzem surovin in proizvodov iz skladišč, sortiranje itd. Navedene operacije imenujemo neposredne logistične manipulacije, saj pomenijo pretok blaga v neposrednem logističnem toku (Požar, 1985, 26; povz. po Logožarju, 1999, 20). Poleg neposrednih logističnih manipulacij so za nemoten pretok blaga potrebne tudi posredne logistične manipulacije, ki izhajajo iz komercialno-administrativnih postopkov. Sem lahko štejemo predvsem urejanje dokumentacije za prevoz, carinske formalnosti, kontrolo kvalitete, fitopatološke in veterinarske preglede ter s tem v zvezi opravljene operacije. Da bo opravljanje teh nalog učinkovito, je potrebna ustrezna tehnično-tehnološka opremljenost s tekočimi trakovi, viličarji, tekalnimi žerjavi, kontejnerji, cisternami, sodi, kompenzacijskimi števci, rezervoarji in drugo specializirano opremo.

2.6 Informacije, komunikacije in kontrola V poslovnem logističnem sistemu so informacijski procesi tesno povezani s fizičnimi procesi. Brez informacijskega procesa, ki zagotavlja informacije logističnemu podsistemu in hrambo, predelavo in prenašanje le-teh, si ne moremo misliti dobro organizirane logistične dejavnosti. Ferišak in soavtorji (1993, 263; povz. po Logožarju, 1999, 20) ugotavljajo, da se v logističnem informacijskem sistemu običajno pojavljajo tele vrste informacij:

• informacije o dejanskih in potencialnih kupcih, • informacije o dejanskih in potencialnih dobaviteljih, • informacije o logističnem sistemu konkurentov, • informacije o stanju lastnega logističnega sistema, • informacije o zalogah materiala in proizvodov na vseh mestih logističnega sistema, • informacije o zalogah v naročilih kupcev, proizvodnje, nabave, • informacije o potencialnih članih informacijskega kanala, • informacije o stanju in planiranem razvoju marketinškega sistema (obstoječi in planirani

novi proizvodi, skupine proizvodov, obstoječa in planirana nabava in prodaja itd.), • informacije o karakteristikah makrologističnega sistema (prometni mreži, nosilcih

transporta, aktualni prometni politiki, državni aktivnosti pri planiranju prometa, pravnih predpisih itd.),

• informacije o izvajanju logističnih aktivnosti (kontrolne informacije),

17

• informacije o stroških vseh logističnih aktivnosti. Podjetje mora imeti za svoje poslovne odločitve na voljo vse te informacije, ki pa morajo biti ustrezne kakovosti. Zbirati jih mora natančno in sistematično, tako da se zagotovi želena stopnja pravočasnosti, ustreznosti in popolnosti informacij. Vse aktivnosti in procese v logističnem sistemu je potrebno na ustrezen način tudi kontrolirati. Kontrolo logističnih procesov lahko razdelimo na operativno in upravljalno. Podjetje izvaja operativno kontrolo med posameznimi procesi, npr. med izvrševanjem naročil izvaja kontrolo formalne in vsebinske pravilnosti odpravnic, računov in drugih dokumentov. K operativni kontroli štejemo še kontrolo zalog v skladišču, kontrolo spoštovanja zastavljenih rokov (dostave, izdelave, odprave, plačila računov ipd.), kontrolo odprave in drugo potrebno kontrolo. Vodstveno in upravljalno kontrolo pa izvaja podjetje tako, da sintetizira podatke o posameznih procesih in aktivnostih in o pojavih znotraj njih v okviru določenega časa.

2.7 Kadri Kaltnekar (1993, 87) ugotavlja, da je »pravilna kadrovska zasedba vseh delovnih mest ključ, ki odpira vrata k uspešnemu delovanju«. Nepravilna zasedba lahko namreč povzroči niz nepravilnosti, kot so netočna in nepravočasna nabava in s tem nezadostne zaloge, nestrokovno in neurejeno skladiščenje, nepravilna izbira transportnih poti in sredstev, poškodbe in izgube blaga pri skladiščenju ali transportu, pomanjkljivosti pri zavarovanju blaga, nepravilno ravnanje z blagom ipd. Kaltnekar (1993, 89) še dodaja: »Strokovnjak v tej službi mora uspešno planirati, organizirati, voditi in kontrolirati celotno logistično poslovanje in ga pravilno vključiti v celoto. Njegov interes je čim bolj usklajeno delovanje ob čim večji produktivnosti in čim nižjih stroških.« Načelno mora po Ogorelcu (1996, 51) vodja poslovne logistike izpolnjevati tele zahteve:

• poznati mora soodvisnosti znotraj celovitega logističnega področja kakor tudi soodvisnosti logistike z drugimi poslovnimi procesi,

• imeti mora dobro znanje o poslovni ekonomiji in širše ekonomsko znanje, • poznati in uporabljati mora metode sodobne organiziranosti poslovanja in dela, • oceniti in izkoristiti mora možnosti, ki jih ponujajo dosežki na področju logistične

tehnologije in tehnike, to pa pomeni poznavanje tehnike pri transportu, pretovoru, uskladiščevanju, pakiranju, paletizaciji, kontejnerizaciji,

• odprt mora biti za sodobne kvantitativne metode in tehnike ter poznati iz tega osnovne pojme. Poznati mora možnosti uporabljanje teh metod v logistiki za uspešno sodelovanje s specialisti,

• imeti mora solidno tehnično znanje za razumevanje proizvodnih in logističnih procesov, • imeti mora potrebno strokovno znanje, ki ga pridobi s študijem in izkušnjami v praksi.

18

3 LOGISTIČNI PODSISITEMI V PROIZVODNEM PODJETJU Pri analizah stanja logistike v proizvodnem podjetju je zaradi boljšega razumevanja običajno potrebno poslovno logistiko preučevati po njenih delih ali podsistemih. Pri tem je potrebno izbrati določene kriterije za to delitev. Podsisteme v naši raziskavi bomo razdelili glede na osnovne funkcije, ki jih moramo izvrševati v vsakem proizvodnem podjetju, kot so nabava materialov za proizvodnjo, proizvodnja, distribucija blaga, razbremenjevanje podjetja in poprodajna dejavnost. V zvezi s to delitvijo bomo obravnavali tele podsisteme poslovne logistike (slika 2 in 3), kot jih je v svojih delih opredelil Oblak (povz. po Logožarju, 1999, 23-24):

• nabavno logistiko, • notranjo logistiko, • distribucijsko logistiko, • poprodajno logistiko.

SLIKA 2: LOGISTIČNI SISTEM PROIZVODNEGA PODJETJA

Vir: Požar (1998, 8; povz. po Logožarju, 1999, 23)

19

SLIKA 3: POSLOVNA LOGISTIKA POSLOVNEGA SISTEMA IN NJENA PREŽETOST Z NJEGOVIMI DRUGIMI POSLOVNIMI DEJAVNOSTMI

Vir: Logožar (1999, 25)

3.1 Nabavna logistika Nabavna logistika skrbi kot podsistem mikrologistike poslovnega sistema za njegovo oskrbo s prostorsko- časovno določenimi dejavnostmi prevzema in dostave potrebnega blaga v dani količini in kakovosti. Z blagom mislimo pri tem na vse potrebne surovine, materiale, polizdelke in izdelke, ki jih poslovni sistem rabi za izvedbo svojega proizvodnega programa. Funkcija nabavne logistike je torej podpirajoča in prežemajoča sestavina za delovanje funkcije nabave, ki je lahko marketinško zasnovana in kot takšna sestavina marketinške politike določenega nelogističnega poslovnega sistema. Izvedbeni del nabavne logistike nelogističnega poslovnega sistema se prične tedaj, ko nastane njegova pravica razpolaganja s prvinami poslovnega procesa pri dobavitelju ali pa na določenem delu prevozne poti v skladu s pariteto prodaje. To pomeni, da se tedaj prične materialni tok nabavljenih prvin poslovnega procesa od dobavitelja v sprejemno skladišče prejemnika oz.

20

neposredno v proizvodni proces, če gre za tako urejen industrijski poslovni sistem. Raven servisnih storitev nabavne logistike je zato na eni strani odvisna od pogojev dobaviteljev, na drugi strani pa od pogojev odjemalcev. Način dobave blaga je odvisen v glavnem od treh vplivnih dejavnikov: načina naročila, načina odprave in od informacij. Z vidika odnosov med dobaviteljem in odjemalcem sta logistični oskrbni in dobavni servis dve strani iste medalje. V vsakem primeru gre pri teh logističnih storitvah za zagotovitev fizičnega razpolaganja z blagom na pravem mestu, v pravem času, pravi količini in kakovosti, bodisi da gre za vložek ali pa za njegov izid iz poslovnega sistema. Pri nabavi (preskrbi) materiala loči Grochla (1992, 23) tri načine, ki predstavljajo različne zahteve nabavni logistiki. Najpreprostejši način preskrbe materiala se nanaša na posamezno nabavo določene stvari takrat, ko se le-ta v poslovnem sistemu rabi. Prednosti tega načina se kažejo v notranji logistiki, ker odpade potreba po skladiščenju tega blaga, to pa zmanjšuje stroške skladiščenja in vezanih obratnih sredstev v zalogah materiala. Lahko pa pride do zastoja v proizvodnji, če material ne prispe pravočasno v poslovni sistem. To povzroči potem prekoračitev dobavnega roka in neustrezno izrabo proizvodnih zmogljivosti. Ta način se uporablja pri nabavi blaga, ki je na nabavnem tržišču vedno na voljo, in za tisto blago, ki ga potrebujemo iznenada, pa ga zato nismo upoštevali v planu nabave. Drugi način je nabava materiala na zalogo, tako da je material vedno pripravljen, ko ga potrebujemo v proizvodnji. S tem se poslovni sistem zavaruje pred riziki zunanje preskrbe, ki se nanašajo na tržna nihanja ponudbe za to blago in na dobavno nezanesljivost pri dobaviteljih. Pri tem načinu pa narastejo stroški vezave sredstev za zaloge in stroški skladiščenja. S stroškovnega vidika nastaja pri tem načinu potreba po ugotovitvi optimalnih naročilnih količin materiala. Tretji način preskrbe materiala je sinhronizirana izdelava ali pa dobava materiala, s čimer se želijo odpraviti pomanjkljivosti prejšnjih dveh načinov. Pri tem načinu mora dobavitelj dobaviti blago v točno določenem roku, ki je opredeljen s potrebami po tem materialu v proizvodni poslovnega sistema. Vsakdanje potrebe po materialu se pokrivajo z dobavo, pri kateri je značilno, da se material dostavlja iz transportnega sredstva neposredno na proizvodna mesta. S tem se doseže najkrajši čas pretoka materiala. Pri tem načinu ima poslovni sistem le varnostne zaloge, tako da so stroški vezave sredstev in skladiščenja kar se da nizki. Potrebni pa so zanesljivi dobavitelji in med njimi in prejemnikom blaga pride do poglobljenega poslovnega sodelovanja, ki zahteva intenzivnejšo izmenjavo informacij. To je pomembno zlasti v primerih, kadar prejemnik materiala spremeni svoj proizvodni program, ki se mu mora pravočasno prilagoditi tudi dobavitelj. Pri sklepanju mednarodnih kupoprodajnih pogodb je treba dobro poznati različne klavzule, ki vsebujejo pravila o bistvenih dolžnostih kupca in prodajalcev in ki se uporabljajo v mednarodnih dobavnih pogodbah. V tem kontekstu se najbolj uporabljajo klavzule 5Incoterms, ki jih je Mednarodna trgovinska zbornica prvič objavila leta 1936, zadnjič pa so bile revidirane leta 2000. Klavzule Incoterms so pomembne tudi za logistiko, ker določajo pravila v zvezi s prevozom blaga od prodajalca do kupca.

5 INCOTERMS določajo, kdo nosi nevarnosti in stroške za izvedbo logističnih storitev v zvezi z nakupno-prodajnim poslom za določeno blago.

21

Originalno besedilo klavzul je v angleškem jeziku, enako tudi njihove okrajšave ( na primer EXW, FOB, CIF, DDU itd.). Vrstni red trinajstih klavzul je tak, da od klavzule do klavzule naraščajo dolžnosti prodajalca, temu ustrezno pa se zmanjšujejo obveznosti kupca. Prva klavzula – EXW – Ex Works … (named place), slovenski prevod: Iz tovarne… (označen namembni kraj) – pomeni za prodajalca minimalne obveznosti: prodajalec mora kupcu dati blago na voljo v svojem obratu, za nakladanje in odvoz blaga ter izvozne oziroma uvozne formalnosti pa mora poskrbeti kupec; slednjo odgovarja za blago od trenutka, ko je blago ločeno od prodajalčeve zaloge. Trinajsta klavzula – DDP – Delivered Duty Paid… (named place), slovenski prevod: Dobavljeno ocarinjeno … (označen namembni kraj) – nalaga prodajalcu maksimalne obveznosti. Prodajalec mora na svojo odgovornost in stroške dati blago kupcu na voljo v namembni državi na določenem mestu, izpolniti izvozne in uvozne formalnosti, plačati carino in morebitne dajatve (Logožar, 2004, 103).

3.2 Notranja logistika Planiranje potekanja poslovanja znotraj poslovnega sistema je pomembna sestavina njegove organiziranosti. Zlasti je to pomembno za smotrno potekanje proizvodnje, v katerem ima osrednje mesto načrt prostorske razvrstitve strojev in naprav (Plant Layout Problem). Gre za planiranje, optimiranje in ureditev proizvodnih, skladiščnih in upravnih prostorov. Ta dejavnost zajema paleto vidikov: tehničnih in tehnoloških (na primer načrtovanje investicij in stroškov), organiziranost (na primer terminski plani) in delovno znanstvenih (na primer fiziološko določanje delovnih mest). Razporeditev proizvodnih sredstev je mogoče načrtovati le, kadar je znan načrt potreb na podlagi načrtovanja proizvodnih količin, proizvodnih sredstev, kadrov, preskrbe z energijo in razbremenitve (ostanki oziroma odpadki, embalaža). Müller in Merbach (1970, 275; povz. po Oblaku, 1997, 50) navajata, da znanosti še ni uspelo odkriti metode, ki bi vse praktične probleme prostorske razvrstitve reševala ekonomsko sprejemljivo in eksaktno. Z vidika pričakovanih učinkov zadovoljevanja je treba s terminskim planiranjem opredeliti časovni potek proizvodnih procesov. Med prvine notranje logistike prištevamo delovno silo, notranji transport, transportne poti, transportna sredstva in naprave, skladišča in skladiščenje, pakiranje, paletiziranje in pretovorne manipulacije, kakor tudi komisioniranje blaga. Prostorska razporeditev strojev in naprav ter notranja logistika morata zagotoviti gospodaren potek proizvodnje. Zlasti pred notranjim transportom je večkrat naloga, da mora premostiti napake slabega prostorskega planiranja tovarne. Problematika ima seveda drugačen značaj, v odvisnosti glede na tip proizvodnje. Tipi proizvodnje se lahko razlikujejo glede na količino izdelanih proizvodov in glede na potek materialnega toka. Po količini proizvodnje razlikujemo individualno proizvodnjo in serijsko ter množično proizvodnjo. Za individualno proizvodnjo gre, kadar proizvajalec izdela samo en proizvod v skladu z natančno določenim naročilom. Slabe strani te proizvodnje so slaba izraba proizvodnih sredstev, zahteve po bolj kvalificirani delovni sili in visoki proizvodni stroški. Proizvodna sredstva so bolje izrabljena pri serijski in množični proizvodnji. V zvezi s tem govori Gutenberg (1969, 314; povz. po Oblaku, 1997, 50) o dilemi tekmujočih ciljev, in sicer minimiranja časa za pretok materiala skozi poslovni sistem in maksimiranje izrabe zmogljivosti agregatov. Poleg modelov s takšno zasnovo ciljev obstajajo še številni drugi modeli,

22

ki so zasnovani na ciljih pomembnih parametrov (npr. minimiranje časa ali pa stroškov medfaznega skladiščenja itd.). Funkcija notranje logistike se začenja s količinskim in kakovostnim prevzemom blaga, ki ga je nabavna logistika pripeljala z oddaljenih domačih tujih tržišč v poslovni sistem. Blago se razvrsti in po količinskem in kakovostnem pregledu uskladišči, pri čemer so poleg stroškov skladišč in skladiščenja pomembni tudi stroški delovne sile in vezanih obratnih sredstev v zalogah. Notranja logistika mora vzdrževati primerno dobavno pripravljenost vhodnih materialov za proizvodni proces, skrbeti mora za notranji transport in medfazno skladiščenje materiala (ali polizdelkov), kakor tudi za transport izdelkov iz proizvodnje v skladišče izdelkov. Le-ti morajo biti ustrezno pakirani in obstajati mora zopet primerna dobavna pripravljenost teh izdelkov, da jih lahko distribucijska logistika s svojimi aktivnostmi dostavi odjemalcem (Oblak, 1997, 51). Za notranjo logistiko je pomemben tudi pretočni čas materiala ter informacij. Pretočni čas je časovni interval od trenutka naročila do izročitve materiala (blaga) odjemalcu. Zajema lahko več vmesnih členastih intervalov, potrebnih za izpolnitev naročila; na primer od naročila do dostave iz skladišča gotovih proizvodov, od skladišča surovin do delovnih mest v podjetju ali od dobav do skladišča nabavljenih materialov itd. Proizvodni pretočni čas je čas, ki preteče od trenutka vhoda materiala v proizvodni proces do trenutka, ko gotovi proizvod namestijo v skladišče gotovih proizvodov. Za doseganje tega cilja je pomembno sodelovanje logistične službe in proizvodnje; od tega pa je odvisno tudi hitro izpolnjevanje naročil, če skladiščne zaloge ne zadoščajo. Daljši pretočni čas proizvoda povzroči večje zaloge med proizvodnim tokom materiala, manjšo izrabo strojev in delovne sile, to pa pomeni večje stroške in neugodno vpliva na kakovost logističnih storitev ter ugled podjetja. Osnovno načelo notranje logistike je čim bolje izrabiti prostor in skrajšati poti ter čas pretoka materiala. Pretočni čas materiala v proizvodnji je čas, ki preteče od trenutka vhoda materiala v proizvodni proces do trenutka, ko gotovi proizvod uskladiščijo v skladišče končnih proizvodov. Daljši pretočni čas materiala povzroči večje zaloge pri medskladiščenju med proizvodnim tokom materiala, slabšo izrabo strojev in delovne sile itd., skratka višje stroške, lahko pa tudi neugodno vpliva na kakovost logističnih storitev (daljša doba izpolnitve naročil) in ugled podjetja. V logistični literaturi se večkrat omenja navedba, da pomenijo proizvodne operacije velikokrat le 10 odstotkov vsega pretočnega časa materiala. Pri preostalih 90 odstotkih pa gre za čas mirovanja materiala (medskladiščenja, ležanje materiala ob strojih itd.) (Logožar, 2004, 107).

3.3 Distribucijska logistika Proizvodnja in poraba sta največkrat prostorsko in časovno različno strukturirana procesa, katerih neskladnost je treba gospodarno premostiti. Tako se poleg proizvodnje in porabe pojavi tudi potreba po distribuciji blaga. Naloga distribucije je skrajšati pot blaga od proizvajalca h kupcu: da pri tem upošteva prostorsko in časovno usklajevanje proizvodnje in porabe, da povečuje blagu sposobnost tržnega odjema in omogoča njegovo nemoteno kroženje, da usmerja proizvodnjo glede na potrebe uporabnikov , da vpliva na plasma novih proizvodov, na navade uporabnikov in

23

da varuje njihove koristi. Pojavne oblike distribucijskih storitev so torej zelo različne in se lahko razdelijo na nabavne, prodajne, skladiščne, pretovorne in transportne. Distribucijska logistika obravnava tok gotovih proizvodov od proizvajalca oziroma prodajalca do končnih porabnikov, tako da pride proizvod v roke porabnikov v zahtevani količini in kakovosti, ob pravem času in na pravem kraju, nepoškodovan in z optimalnimi stroški. V okvir delovanja distribucijske logistike spadajo skladiščenje gotovih proizvodov, zunanji transport, potrebne manipulativne operacije in s tem povezana administrativna opravila.(Logožar, 2004, 108) Distribucijska logistika skrbi za izročitev blaga kupcu v skladu z določili kupoprodajne pogodbe. To pomeni v pravi količini, kakovosti, ob pravem času, v pravem kraju, v primerni obliki in ob primernih stroških. S časovnega vidika lahko gre za enkratno, občasno in kontinuirano dostavo blaga. S parametri, kakršni so dobavni čas, dobavna pripravljenost in dobavna zanesljivost, se prilagodi ponudnik dobave blaga časovnim potrebam kupcev. Na učinkovitost distribucijske logistike vplivajo različni subjektivni in objektivni dejavniki. Na dobavni čas vplivajo, na primer čas v katerem prispe naročilo od kupca do proizvajalca, čas obdelave naročila in izbira naročenega blaga v skladišču, čas oblikovanja pošiljk in njihovega nakladanja na transportno sredstvo ter tudi čas transporta blaga do kupca, na transportni čas pa izbira prometnih poti in seveda prometnih sredstev ter razvitost prometne infrastrukture (Logožar, 2004, 108). Proizvajalec največkrat ne dobavlja blaga neposredno do končnega porabnika, temveč je na tej poti veliko vmesnih členov, kot so trgovci na debelo in drobno, ki kupujejo blago za nadaljnjo prodajo, različni zastopniki in posredniki, ki ne pridobivajo lastništva nad blagom, temveč le posredujejo pri prodaji blaga, in podjetja, ki pospešujejo distribucijo (transportna podjetja, javna skladišča, banke, propagandna podjetja).

SLIKA 4: UDELEŽENCI SISTEMA DISTRIBUCIJSKE LOGISTIKE

Vir: Logožar (2004, 109) Distribucijska logistika je področje transfera med dvema transformacijskima sektorjema, in sicer med področjem priprave in področjem tržnega odjema blaga. S področjem priprave blaga je

24

mišljena proizvodnja določenega proizvoda na koncu proizvodnega procesa. Tržni odjem blaga je nakup blaga. Distribucijska logistika teži k čim boljšemu razpečevanju blaga in je opredeljena s samim proizvodom, tehnologijo prometnih sredstev, infrastrukturo, stroški idr. Ukvarja se z zasnovo logističnih kanalov pretoka blaga (logistična infrastruktura) in izvajanjem teh procesov: »Input«, kot element distribucijskega sistema zajema večinoma (Oblak, 1997, 55):

• načrtovanje skladišč, skladiščenje, transport, pakiranje in potek naročil; • informacije iz sistemov, potrebne za dosego cilja; • krmilne dejavnosti, ki krmilijo in uravnavajo sistem po načelu povratne zveze.

3.4 Poprodajna logistika Poprodajna logistika je najmlajši podsistem logističnega sistema, ki so jo na začetku 80. let začeli preučevati evropski avtorji z nemškega govornega območja. Oblak (1997, 60) deli dejavnosti poprodajne logistike na:

• poprodajne servisne storitve prodajalca in • razbremenilno logistiko.

Poprodajne servisne storitve prodajalca zajemajo:

• montažo in poskusno obratovanje strojev, • servisno, sprotno ter investicijsko vzdrževanje in • dostavo potrebnih rezervnih delov.

Razbremenilna logistika pa vključuje:

• vračanje pomožnih transportnih sredstev (palet, kontejnerjev, zamenljivih nakladalnih zabojev, embalaže za večkratno uporabo ipd.);

• ponovno uporabo ali uničenje odpadkov oziroma ostankov iz proizvodnega procesa in • reklamacije za poškodovano ali nepravilno dostavljeno blago.

Taka opredelitev poprodajne logistike se ujema s pojmom poprodajnega marketinga, kot ga je definiral Vezjak (1986, 53; povz. po Logožarju, 2004, 111), po katerem poprodajni marketing vključuje vse tiste namenske dejavnosti, ki zagotavljajo stalnost izvoza z ustreznim tržnim deležem na tujem.

25

Te dejavnosti so:

• servisna dejavnost in izobraževanje kadrov, • kontrola in dotok povratnih informacij, • poprodajno tržno komuniciranje, • spreminjanje izvoznega programa, • izločitev starih in uvajanje novih programov, • trajna skrb za ugled podjetja in njegovega proizvoda.

3.4.1 Proces odločanja o nakupu Razumevanje kupčevih želja, potreb in zahtev ter sposobnost zaznamovanja teh elementov sta odločilna za uspešni marketing vsakega podjetja. Če želi podjetje komu kaj prodati, mora najprej vedeti, kakšne so njegove potrebe, želje oz. zahteve. Toda s tem, ko razvije in izdela proizvod, ki bo te potrebe in želje zadovoljil, še ni naredilo vsega. Tudi konkurenčna podjetja namreč želijo zadovoljiti istega kupca kot zadevno podjetje, zato je potrebna strategija, ki podjetju pomaga pripraviti morebitnega kupca do tega, da bo kupil njegov proizvod in ne proizvod konkurentov. Če je strategija podjetja primerna in učinkovita, se kupec odloči za omenjeno podjetje, s tem pa se aktivnosti podjetja ne smejo končati. Kupca je treba obdržati, doseči je treba, da bo tudi po nakupu zadovoljen in da ne bo obžaloval, da se je odločil za nakup proizvoda zadevnega podjetja. (Logožar, 2004, 111). Kupec gre pri procesu odločanja o nakupu skozi več faz. Ko kupec zazna problem (potreba po dobrini), začne zbirati informacije (tu upošteva prejšnje izkušnje s proizvodom in blagovno znamko- dostikrat že to odločilno vpliva na nakup). V tretji fazi kupec vrednoti alternative s primerjanjem pridobljenih podatkov. Ko preuči vse alternative se odloči za nakup. Do nakupa pride v točki, ki jo Horovitz imenuje območje soglasja. V zadnji fazi, po opravljenem nakupu, kupec primerja proizvod s svojimi pričakovanji. In v okviru tega je kupec lahko zadovoljen ali nezadovoljen (Logožar, 2004, 112). 3.4.2 Upravljanje odnosov s strankami Upravljanje odnosov s strankami (Customer Relationship Management – CRM) je poslovna strategija, ki zadeva celotno poslovanje podjetja in je oblikovana tako, da omogoča optimiranje dobičkonosnosti, prihodkov in zadovoljstva strank. CRM je poslovna strategija, omogoča podjetju razumeti in predvidevati potrebe trenutnih in morebitnih strank. Podatki o strankah se pridobivajo na več področjih v podjetju, shranijo se v centralni bazi podatkov in se analizirajo ter distribuirajo na ključne točke. CRM je naravna in predvidena evolucija funkcij prodaje in trženja (Logožar, 2004, 114). To je za večino podjetij nova strategija, ki vodi do večje dobičkonosnosti na podlagi zvestobe strank in baze strank, zato so stranke premoženje podjetja. Če podjetje ne skrbi za svoje stranke, obstaja nevarnost, da bodo to storili konkurenti.

26

3.4.3 Poprodajne storitve Da bi si podjetje utrdilo položaj, si mora tudi po opravljeni prodaji prizadevati, da ustvarja konkurenčno prednost. To lahko doseže s ciljno usmerjenimi poprodajnimi aktivnostmi oziroma storitvami, ki vzpodbujajo zaupanje pri kupcih. Saj je tovrstno zaupanje tudi prvi korak k temu, da let-ti postanejo naše stalne stranke. Podjetje se lahko odloči za različne možnosti oziroma prijeme, kako bo vzpodbudilo kupce in doseglo dolgoročno zvestobo kupce. Nekaj tovrstnih prijemov bomo predstavili tudi na naslednji sliki.

SLIKA 5: OSNOVNE PRED- IN POPRODAJNE STORITVE

Vir: Logožar (2004, 116) Strategija poprodajnih storitev mora biti dolgoročno naravnana. Posebno pozornost je treba nameniti usposabljanju kupcev za opravljanje teh storitev, preučevati in spremljati je treba odzive kupcev nanje. Pri uravnavanju tega procesa so odločilne povratne informacije. Ker so rezultati projektov poprodajnih storitev v kratkem časovnem intervalu ne kažejo v večji poslovni uspešnosti poslovanja, je njihova časovna in finančna zahtevnost še toliko večja. 3.4.4 Logistika rezervnih delov Logistika rezervnih delov je segment poprodajnih servisnih storitev prodajalca. Objekt logistike rezervnih delov so rezervni deli. Rezervni deli so zamenljive komponente tehničnega sistema, ki sestoji iz več komponent (naprava, agregat, motor, aparat) - primarni proizvod. Z zamenjavo posameznih ali več komponent lahko vzdržujemo ali ponovno vzpostavimo funkcijsko sposobnost tehničnega sistema v smislu prvotnega funkcijskega obsega.

27

Informacije o izkušnjah s proizvajalčevim sistemom logistike rezervnih delov vplivajo tako na prvo kot na ponovne nakupne odločitve. S tem se proizvajalcu ponuja možnost, da storitve logistike rezervnih delov in svoj servisni sistem uporabi kot instrumente marketinga. Pomen teh marketinških instrumentov, je povezan z dejstvom, da so ti instrumenti v primerjavi z drugimi, (npr. cene ali prodajni pogoji) relativno neopazni in dolgotrajni, kar pomeni, da jih konkurenti ne morejo zlahka kopirati. Nadalje velja, da so tržišča rezervnih delov v primerjavi s tržišči primarnih proizvodov veliko bolj nepregledna in ponujajo zato boljše možnosti za dolgoročne storitvene in cenovne diferenciacije. 4 RAZBREMENILNA LOGISTIKA V razvitih tržnih državah morajo podjetja skrbeti ne le za logistične storitve v nabavi, proizvodnji in prodaji blaga, temveč tudi za ogromne količine ostankov in drugega materiala. Ekonomski cilji razbremenilne logistike so usmerjeni na izboljšanje rentabilnosti podjetja in varstva okolja. Naloge logistike so zbiranje in ločevanje, transport, pretovorne manipulacije, skladiščenje in obdelava naročil. Vsako podjetje, ki se ukvarja s kakršnokoli proizvodno dejavnostjo, mora imeti razbremenilno logistiko zelo dobro organizirano. Output podjetja predstavljajo proizvodi in pa ostanki oziroma odpadki v širšem pomenu. Odpadke v širšem pomenu razdelimo na ostanke in pa odpadke. Med ostanke štejemo odpadne vode, odpadke v ožjem pomenu in izpuste v zrak. Vsako podjetje mora delovati v smeri: preprečevanja omejevanja ponovnega izkoriščenja odstranitve odpadkov. Celotna razdelitev razbremenilne logistike mora biti v podjetju natančno definirana in jasno začrtana. Dosledno se morajo izvajati prav vsi potrebni predpisi o varstvu okolja in ravnanju z odpadki. Nöthe (1995, 10; povz. po Logožarju, 2004, 123) navaja da zahtevajo ostanki oziroma odpadki v podjetju:

• pripravo zbirnih vsebnikov, • notranji transport, • pretovarjanje ostankov iz manjših vsebnikov v velike kontejnerje, • pripravo oziroma vmesno skladiščenje, • odpravo, za katero poskrbijo razbremenjevalci ali uporabniki ostankov.

Nöthe (1995, 10-11; povz. po Logožarju, 2004, 123) odgovarja tudi na vprašanje, zakaj podjetje sploh potrebuje razbremenilno logistiko, in sicer:

• zaradi izpolnjevanja zakonov, ki zahtevajo posebno ravnanje z ostanki (varovanje okolja, združljivost in nezdružljivost snovi, skladiščenje nevarnih snovi itd.);

• zaradi odgovornosti za nevarne odpadke, ki jih javne komunalne ustanove niso dolžne odstranjevati;

28

• zaradi višjih stroškov, ki jih je treba plačevati podjetjem za odvoz ostankov, če jih podjetje ni sortiralo (na primer stara olja, razredčila, gradbeni odpad itd.), in

• zaradi ugleda, ki ga podjetje izgubi, če ga mediji označijo za onesnaževalca okolja. Cilji razbremenilne logistike se nanašajo na ekološko ozaveščenost in to pomeni zmanjševanje obremenjevanja naravnega okolja pa se nanašajo na oblikovanje stroškovno učinkovitih in servisno naravnanih blagovnih in informacijskih tokov. Naloge razbremenilne logistike se po eni strani pojavljajo v celotnem spektru nalog poslovne logistike, pri čemer se pomen posameznih dejavnosti razlikuje od tradicionalne logistične zasnove zaradi bipolarnosti ciljev. Posamezne naloge imajo namreč pri razbremenilni logistiki bolj podrejeno vlogo (na primer dostava od vrat do vrat, management zalog), pojavljajo pa se nekatere nove naloge, kot sta zbiranje in sortiranje odpadkov (Logožar, 2004, 124).

4.1 Objekti razbremenilne logistike Pri vsakem proizvodnem in distribucijskem procesu poleg želenih proizvodov nujno nastajajo tudi predmeti, ki sami po sebi ne ustrezajo stvarnim ciljem podjetja. Te neželene komponente outputa podjetja imenujemo ostanki. Nadalje nastajajo tudi odpadki. Pregrad in Musil (2000, 313) odpadke definirata tako: Odpadki so okoljska in gospodarska prvina. So vir obremenjevanja okolja; treba jih je odlagati. Možna pa so tudi koristna izraba njihovih lastnosti kar vpliva na gospodarsko in okoljevarstveno učinkovitost proizvodnih subjektov v vseh fazah življenjskega cikla proizvoda. Osnovna izhodišča in usmeritve za ravnanje z odpadki je leta 1990 podala EU v Resoluciji (A3 – 0366/90) o strategiji ravnanja z odpadki v EU (Resolution on a Community for waste management). Za izvajanje Resolucije EU o strategiji ravnanja z odpadki je potreben integralen (celosten) pristop, kar pomeni, da se vrstijo ukrepi po naslednjem zaporedju:

1. Nastajanje odpadkov preprečimo ali čim bolj omejimo. 2. Odpadke uporabimo ali jih predelamo v koristno sekundarno surovino 3. Ostanke energetsko izkoristimo v sežigalnicah, kompostarnah ali plinskih generatorjih.

29

SLIKA 6: NAPRAVA ZA SEŽIG ODPADKOV

Vir: Minet (2005)

4. Preostale ostanke varno odložimo na urejenih deponijah.

SLIKA 7: UREJENA DEPONIJA

Vir: Minet (2005) Ostanke lahko razdelimo na dve veliki skupini.

30

SLIKA 8: PREDMETI RAZBREMENILNE LOGISTIKE

Vir: Pfohl in Stölzl (1992, 187; povz. po Logožarju, 2004, 125) V prvo kategorijo spadajo ostanki, ki nimajo nobene vrednosti za povzročitelja ali tretjega in zato ne pridejo v poštev za recikliranje. Krožni tokovi v transformacijskih procesih, ki potekajo v različnih fazah oziroma stopnjah življenjskega cikla, pomenijo vračanje in ponovno izkoriščanje odpadnih materialov in proizvodov. Te krožne tokove označujemo v najširšem pomenu s pojmom reciklaža (recikliranje), potekajo pa na več načinov (Pregrad in Musil, 2000, 200):

• s ponovno uporabo proizvodov ali njihovih delov, ki se brez zahtevnejših fizikalno-kemijskih postopkov predelave, v prvotni materialni sestavi in obliki, vključujejo v transformacijski proces in opravljajo prvotno funkcijo (npr. vračljive steklenice) ali posameznih razstavljenih komponent v napravah (npr. deli televizorja, računalnika);

• z nadaljnjo uporabo proizvodov v prvotni materialni sestavi in obdelavi, vendar s spremenjeno funkcijo (npr. plastična embalaža kot vedro, steklena embalaža kot čaša);

• s ponovno predelavo materiala, kar pomeni zahtevnejši proces predelave, imenovan tudi horizontalna reciklaža, s čimer ponovno materialno sestavo, prvotno obliko in prvotni namen uporabe (npr. železni odpadki v metalurški industriji, star papir v industriji papirja, regranulati polimerov v industriji polimerov);

• z nadaljnjo predelavo materiala, katere značilnost je sprememba materiala in s tem spremenjena funkcija novih proizvodov, ki so na nižji tehnološki ravni; to je kaskadni princip reciklaže (npr. lesene plošče iz žagovine, protihrupna zaščita iz odpadnih polimerov materialov).

Pri vzpostavljanju krožnih tokov smo spoznali štiri načine reciklaže odpadkov. V dveh primerih gre za ponovno oziroma nadaljnjo uporabo proizvodov ali delov proizvodov oz. komponent, pri katerih materialna sestava in oblika ostajata nespremenjeni, v dveh primerih pa gre za ponovno oziroma nadaljnjo izkoriščanje odpadnega materiala, kar lahko dosežemo s tehnološko predelavo. Čeprav se procesi reciklaže odpadkov glede na vrsto materiala razlikujejo, imajo glede na vire nastajanja nekatere skupne značilnosti.

31

Pri tem ločimo (Pregrad in Musil, 2000, 201):

• industrijske odpadke oz. ostanke, ki nastajajo v proizvodnem procesu, in • amortizacijske odpadke, ki nastajajo po uporabi proizvodov.

Procese reciklaže industrijskih odpadkov oz. pravilneje rečeno, industrijskih ostankov imenujemo mikroreciklaža. Večinoma potekajo z notranjim kroženjem, kar pomeni ponovno izkoriščanje industrijskih ostankov v podjetju – interna reciklaža. Pomembno je, da se že pri konstrukciji proizvoda upošteva možnost recikliranja ali neškodljivega odstranjevanja ostankov. Prednostno zaporedje glede omejevanja obremenjevanja okolja naj bi bilo: preprečevanje → omejevanje → ponovna izraba → odstranitev. Sposobnost recikliranja ostankov je treba zagotoviti na primer z izbiro ustreznih surovin, preprečevanja proizvodnje težko ločljivih materialov, zagotovitvijo preproste demontaže naprav itn. (Pregrad in Musil, 1995, 231). Prvo kategorijo ostankov, torej odpadke, podjetja prepustijo specializiranim podjetjem (razbremenjevalcem). Po njihovem agregatnem stanju jih je mogoče razdeliti na odplake (odpadne vode), odpadke v ožjem pomenu in izpuhe (izpuste v zrak). Predmeti razbremenilne logistike so torej že omenjeni ostanki. Pri tem pa je treba izpuste v zrak razmejiti na filtrirane snovne komponente, ki so predmet razbremenilne logistike, in na v ozračje spuščeni del, ki ga ne upoštevamo kot predmet razbremenilne logistike. Poleg tega prištevamo med objekte razbremenilne logistike tudi embalažo, pomožna transportna sredstva in blago, ki se vrača v podjetje zaradi poškodb med prevozom ali zaradi dobave napačnemu komitentu (Logožar, 2004, 128). Embalaža spada v materialno intenzivno področje, saj zajema odpadna embalaža 30 do 50 odstotkov prostornine komunalnih odpadkov, zato je pri obremenjevanju okolja še posebej pomemben dejavnik. Da gre pri embalaži za velike razsežnosti materialnega pretoka, dokazujejo podatki iz Nemčije, kjer so v začetku 90. let proizvedli na leto okoli 15 milijonov ton embalažnih materialov, iz teh pa nad 120 milijard embalažnih enot v različnih oblikah, materialih in funkcijah (Pregrad in Musil. 1995, 254). Če se želi problem pakiranja rešiti optimalno, je po Pregradu in soavtorjih (1996, 164) potreben celosten pristop, ki narekuje, da se že v razvojni fazi embalaže poleg zahtevanih funkcij določijo tudi ti cilji:

• zmanjševanje porabe surovin in materiala, • minimiranje porabe energije in • omejevanje pri onesnaževanju naravnega okolja.

Pri tem se embalaža ne more obravnavati ločeno, temveč v povezavi s proizvodom in s celostnim sistemom pakiranja. Upoštevati je treba proizvodnjo V okviru obsežnega področja ravnanja z odpadki zavzema problematika ravnanja z embalažo in odpadno embalažo posebno mesto. Ne toliko zaradi količine tovrstnih odpadkov (odpadna embalaža zavzema le okoli 3% teže vseh odpadkov) ali zaradi njihovega nevarnostnega

32

potenciala, prej zaradi razmeroma velikega volumna, znatnega deleža organskih snovi (za katere se močno omejuje količine dovoljene za odlaganje) in izredne razširjenosti nastajanja odpadne embalaže v vsakodnevnem življenju vseh ljudi (predstavlja okoli 20% komunalnih odpadkov). Da bi uskladila ukrepe pri preprečevanju in zmanjševanju vplivov embalaže in odpadne embalaže na okolje v vseh državah članicah ter s tem preprečila nastajanje ovir pri delovanju notranjega trga, je EU že leta 1994 izdala direktivo o embalaži in odpadni embalaži (94/62/EC). V podporo direktivi je izdala še vrsto odločb, na primer o sistemu identifikacije embalažnih materialov (97/129/EC), o oblikah podatkovnih baz za embalažo in odpadno embalažo (97/138/EC), o objavah sklicevanj na standarde v uradnem listu EU (2001/524/EC). Direktiva opredeljuje zahteve po preprečevanju nastajanja odpadne embalaže, po ponovni uporabi, po različnih načinih predelave (recikliranje, organska predelava, energetska predelava), s čimer naj se v končni fazi zmanjša delež odložene odpadne embalaže na skrajni minimum. V okviru postavljenih ciljev glede predelave, se zahteva:

• predelava od 50 do 65 % skupne mase odpadne embalaže, • recikliranje 25 do 45 % skupne mase odpadne embalaže, in • pri recikliranju vsaj 15 % vsakega posameznega embalažnega materiala.

Poudariti velja, da je v postopku sprejemanja že predlog, ki postavlja obvezo po doseganju višjih, ostrejših ciljev do konca leta 2008:

• za predelavo minimalno 60%, • za recikliranje od 55 do 80% in • za recikliranje posameznih embalažnih materialov kot sledi: za steklo in papir 60%,

kovine 50%, plastiko 22,5% in za les 15%.

Direktiva zahteva, da sme biti dana na trg le tista embalaža, ki ustreza bistvenim zahtevam o sestavi, izdelavi, možnosti ponovne uporabe in sposobnosti predelave, vključno recikliranja. Države članice so dolžne izdelati operativne programe in vzpostaviti sisteme ravnanja z odpadno embalažo, ki naj zagotovijo uresničevanje zahtev direktive (GZS, 2006). Slovenija se je zavezala za doseganje enakih ciljev glede predelave (50 do 65%) in recikliranja (25 do 45% in 15%) kot EU, le da je uveljavila prehodno obdobje. Predpisane deleže predelave in recikliranja mora doseči do konca 2007, le za recikliranje lesene odpadne embalaže že do konca 2005. Članice EU, razen Grčije, Irske in Portugalske, pa so morale te cilje doseči že do 30. junija 2001. Glede na predvidene spremembe in dopolnitve direktive EU in nove, višje cilje za predelavo in reciklažo, ki naj bi bili izvedeni najkasneje do leta 2008, in na našo vključitev v EU maja 2004, je Slovenija Evropsko komisijo že informirala o oceni, da je zanjo šele leto 2012 realen rok za doseganje novih ciljev (GZS, 2006).

33

4.2 Cilji razbremenilne logistike Iz definicije razbremenilne logistike izhaja, da se s konceptom razbremenilne logistike uresničujejo ekonomski cilji in cilji v zvezi z varstvom okolja. Pri ciljih, ki se nanašajo na ekološki vidik, lahko ločimo dve oporni točki za formuliranje stvarnih ciljev. V okviru prizadevanj podjetja za zmanjšanje obremenjevanja naravnih virov lahko razbremenilna logistika na eni strani inputov pospešuje recikliranje ostankov in s tem prihranke pri uporabi redkih surovin. Na strani outputov je stvarni cilj razbremenilne logistike enak, recikliranje ostankov torej. Če za določene ostanke možnosti nadaljnje uporabe ali nadaljnje predelave ne obstajajo, mora razbremenilna logistika zagotoviti okolju prijazno prostorsko-časovno transformacijo odpadkov do njihove ustrezne odstranitve (Logožar, 2004, 131). Ekonomski cilji razbremenilne logistike so usmerjeni na izboljšanje rentabilnosti podjetja. Če se kot merilo rentabilnosti podjetja upošteva stopnja donosa (angl. Return on Investment – RoI = dobiček/kapital), se lahko izpeljejo te oporne točke za cilje razbremenilne logistike. S povečanjem kvote ostankov, ki jih podjetje reciklira, se zmanjša količina ostankov za odstranitev, s čimer doseže podjetje znižanje stroškov za razbremenitev. Pri tem se lahko z avtomatizacijo pretoka ostankov znižajo tudi stroški za plače zaposlenih. S tem ko podjetje poveča delež ostankov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, se lahko pri mikrorecikliranju znižajo stroški vhodnih prvin. Pri makrorecikliranju pa se lahko poveča dobiček na podlagi iztržka od prodaje ostankov. Investicije v delovna sredstva za razbremenilno logistiko, ko so zbirna, transportna, pretovorna in skladiščna sredstva, sicer povzročajo vezavo kapitala, vendar praviloma omogočajo ukrepe za avtomatizacijo in s tem pripomorejo k racionalnejšemu poteku procesov razbremenilne logistike (Logožar, 2004, 132). Logožar (2004, 132) navaja, da je naloga razbremenilne logistike uporaba in nadaljnji razvoj logističnih metod:

• pri zbiranju, transportu in skladiščenju predmetov razbremenilne logistike (pomožnih transportnih sredstev, ostankov, poškodovanega ali nepravilno dostavljenega blaga);

• pri optimizaciji procesa reciklaže ponovno pridobljenih proizvodov, delov in materialov; • pri podpori konceptom, katerih cilj je zmanjševanje obsega predmetov razbremenilne

logistike. Cilj omenjenih aktivnosti je uresničitev koncepta krožnega gospodarstva. Stroški so cenovno izraženi potroški proizvodnih virov. Ko govorimo o okoljskih stroških, so proizvodni viri vsi mediji okolja (surovine, energenti voda, zrak …). Okoljski stroški nastajajo v vsakem podjetju v vsakem poslovnem procesu in kot posledica izdelave vsakega izdelka. Za prepoznavanje okoljskih stroškov je potrebno upoštevati celoten življenjski cikel proizvoda.

34

SLIKA 9: OKOLJSKI ŽIVLJENJSKI CIKEL PROIZVODA

Vir: Pregrad in Musil (2000, 199) Za ohranjanje kakovosti okolja je potrebno ločiti naslednje kategorije stroškov (Vuk, 2000, 32):

• stroški kontrole in preprečevanja obremenjevanja okolja, • neposredno izmerljivi ekonomski stroški škode kot posledica obremenjevanja okolja, • neposredni stroški, katerih cene ni mogoče izmeriti v denarju, • neizmerljivi stroški, kot je cena trpljenja zaradi obremenjevanja okolja in • drugi neizmerljivi posredni stroški.

Kategorije stroškov, ki jih lahko upoštevamo pri zajemu podatkov, so lahko (Mihelčič, povzeto po Miklavič 2003, 32): stroški okolju prijaznega materiala, embalaže; stroški storitev ravnanja z okoljem; najemnine naprav za varovanje okolja; stroški storitev v zvezi z vzdrževanjem sredstev za varovanje okolja; zavarovanje tveganj onesnaževanja; stroški zagotavljanja skladnosti z zakonodajo; stroški neučinkovite rabe energije, naravnih virov in materiala; stroški sanacije okolja; stroški odstranjevanja odpadkov; stroški odlaganja odpadkov; stroški izobraževanja za ravnanje z okoljem; stroški dela zaposlenih v oddelku za okolje; izdatki za varstvo okolja; rezervacije za stroške obnavljanja naravnih bogastev; stroški svetovanja na področju okolja; denarne kazni za kršenje zakonskih predpisov na področju varovanja okolja; odškodnine za škode na okolju.

35

5 RAZBREMENILNA LOGISTIKA V PODJETJU JOHNSON CONTROLS – NTU

5.1 Predstavitev podjetja

5.1.1 Zgodovina podjetja Johnson Controls – NTU Podjetje Johnson Controls – NTU Slovenj Gradec, predstavlja v avtomobilski diviziji sistema Johnson Controls največjo tovarno v Evropi. V evropskem delu sistema Johnson Controls je zaposlenih 14.000 ljudi. Na področju avtomobilske industrije imajo pet tovarn v Nemčiji, dve tovarni v Veliki Britaniji, po eno pa na Portugalskem, Sloveniji in v Franciji. Tovarna usnja je v Slovenj Gradcu je imela leta 1956 tri obrate:

• usnjarna, • obrat gumirane žime, • konfekcijske delavnice.

V obratu gumirane žime so začeli poskusno proizvodnjo gumirane žime, ki je v tedanji Jugoslaviji še niso poznali. Obrat je bil iz leta v leto bolj uspešen. Tu so izdelovali predvsem blazine za domačo pohištveno industrijo, pa tudi blazine in sedeže iz gumiranih kokosovih vlaken za avtomobilsko industrijo – del izdelkov so tudi izvozili. Razvoj tega obrata je bil osnova, da je podjetje več investicij namenilo razvoju obrata usnjarne. Zaradi vse večjega povpraševanja po izdelkih iz gumiranega kokosa so uvedli proizvodnjo KO-SI kap (blazin iz lateksiranega kokosa). Vedno večje povpraševanje pa je bilo tudi po izdelkih iz poliuretanske pene, katero proizvodnjo so prenesli v Novo opremo. Pomembna prelomnica v zgodovini TUS-a in obrata gumirane žime je leto 1972, ko se je konkurenčna zahodnonemška firma NAUE začela zanimati za sodelovanje. Rezultat je bil podpis pogodbe s tujim sovlagateljem. Proizvodnja gumirane žime za avtomobilsko industrijo pa je pogojevala tudi proizvodnjo poliuretanskih izdelkov ob hkratni posodobitvi proizvodnega procesa. Po petnajstletnem sodelovanju sta se nemški partner in TOZD NTU ( ob soglasju večine delavcev) odločila za odcepitev od TUS in ustanovitev novega podjetja, z večinskim deležem družbe Naue (51%). Leta 1992 pa je prišlo do prodaje deleža družbe Naue ameriškemu koncernu Johnson Controls. Tako so novo mešano družbo registrirali v Johnson Controls – NTU d.o.o.. spremenil pa se je tudi lastniški delež, ameriški koncern, ki ima več kot 400 proizvodnih središč in zaposluje okli 55.000 ljudi, ima v družbi 60% delež. Tuji partner pa se je odločil tudi za večje investicije in ohranil delovna mesta. Tako ima danes družba Johnson Controls zaposlenih več kot 800 ljudi in okoli 12,6 milijard SIT realizacije.

36

Gospodarjenje podjetja Johnson Controls – NTU je vsako leto učinkovitejše. Leta 1996 se je poslovanje izboljšalo za 53% v primerjavi z letom 1993. dobiček pa se je v istem obdobju povečal za 158% oziroma 2,5 krat. Iz 2,5 mio DEM na 6,5 mio DEM. Danes ustvarijo preko 95% prihodkov z izvozom in so tako življenjsko odvisni od globalnega trga, ki jim je dosegljiv le preko mednarodno močnega partnerja.

5.1.2 Poslanstvo podjetja in zaposlitvena struktura Poslanstvo podjetja Johnson Controls – NTU je usmerjeno v zagotavljanje kakovosti življenja. Zastavili so si lastno vizijo, ki naj ustreza interesom slovenskega podjetja, vključenega v večnacionalni poslovni sistem Johnson Controls. Podjetje bo z izkoriščanjem konkurenčnih prednosti nenehno strmelo k zadovoljevanju kupcev in s tem pridobljenimi prednostmi skrbelo, da bo kakovost življenja zaposlenih čim bližje evropskim razmeram. Tovarno so obnavljali, gradili, širili in modernizirali delavci, jo potrjevali na domačem in tujem trgu. Z rastjo in širitvijo tovarne se je večalo tudi število delavcev. Kot je razvidno iz slike 10, je v začetku razvoja podjetja obstajal en obrat gumirane žime, kjer je delalo le 8 delavcev. Po pogodbi in sodelovanju z ameriškem koncernom, še prej pa z nemško firmo Naue se je število zaposlenih večalo in v letu 2002 doseglo najvišjo raven.

SLIKA 10: PREGLED ŠTEVILA ZAPOSLENIH

Vir: Interni podatki Johnson Controls – NTU (2004)

37

Na sliki 11 pa je razvidna klasifikacijska struktura po številu zaposlenih v letu 2005.

SLIKA 11: KLASIFIKACIJSKA STRUKTURA ZAPOSLENIH


5.1.3 Organiziranost podjetja Slika 12 nadzorno kaže organizacijsko shemo podjetja, ki je sestavljeno iz 7 služb. Komercialna služba obsega nabavni in prodajni oddelek za skladiščenje (vhodno in izhodno skladišče). Največje število ljudi, to je okoli 600 od skupno 881, je zaposlenih v proizvodnji. Finančna služba obsega likvidacijo, glavno knjigo, finance, računovodstvo in controlling. Podjetje uporablja orodja Six Sigma, ki poleg tehnologije spada v tehnološko službo. Služba za zaposlovanje, izobraževanje in pravne zadeve sodi h kadrovski službi. Za celoten informacijski sistem skrbi služba informatike. Zadnja, vendar ena izmed pomembnejših pa je služba kvalitete, kjer se vrši kontrola nad vhodnimi in izhodnimi materiali.

38

SLIKA 12: ORGANIZACIJSKA SHEMA PODJETJA

Vir: Interni podatki (2006) 5.1.4 Logistika v podjetju Johnson Controls – NTU Poslanstvo podjetja, ki je prevzeto od Johnson Controls International, se glasi: »Stalno preseganje vse bolj zahtevnih pričakovanj naših kupcev.« Kar podjetju seveda nalaga veliko vlaganje znanja in truda v vse aktivnosti podjetja. Logistika pomeni načrtovanje, organiziranje, nadzor in izvajanje pretoka blaga od dobaviteljev, proizvodnje in distribucije do končnih potrošnikov oziroma kupcev s ciljem zadovoljiti potrebe trga ob minimalnih stroških. Učinkovitost sistema poslovne logistike je lahko pomembno orožje v boju s konkurenco, ki daje možnost za povečanje dobička. Z vidika logistike jih najbolj zanima dobava. Čas je vse pomembnejši za odjemalce, zato je hitra dostava proizvodov kupcem pomemben element konkurenčne prednosti. Drugi element uspešnosti dobave je zanesljivost dobave ali sposobnost dobaviti izdelek odjemalcu pravočasno. Gre torej za načelo »Just in Time«. Naloga logistike je v prvi vrsti zmanjševanje celotnih stroškov in se nanaša na povečanje aktivnosti čim bolj strjenih tokov od mesta proizvodnje v tovarni do mesta montaže pri kupcu.

39

Logistični proces v podjetju Johnson Controls – NTU delimo na tri faze:

• faza fizične preskrbe – nabavna logistika: od dobavitelja do podjetja, • faza notranje logistike – pretok materiala, energije, informacij: znotraj poslovnega

procesa, • faza fizične distribucije – prodajna logistika.

5.2 Glavni proizvodi podjetja Johnson Controls–NTU, d.o.o. 5.2.1 Konvencionalni vzglavniki Tu gre predvsem za vzglavnike, ki jih dnevno dobavljajo firmi BMW. Vzglavniki so pripravljeni za direktno montažo v BMW vozila, v proizvodnem programu imajo preko 350 različnih izvedb teh vzglavnikov, od vzglavnikov iz blaga do vzglavnikov iz najzahtevnejših vrst usnja. Vzglavniki so tudi v veliki meri plod razvoja in prispevka strokovnjakov te firme. Te vzglavnike izdelujejo po klasičnem, konvencionalnem postopku, torej najprej poteka izdelava samega surovca, nato izdelava oziroma šivanje prevleke, sestava ogrodja ter nato še končna montaža vzglavnika.

40

SLIKA 13: KONVENCIONALNI VZGLAVNIKI

Vir: JC-NTU (2002, 10) 5.2.2 Direktno penjeni (insitu) vzglavniki Ti vzglavniki bazirajo na t.i. tehnologiji direktnega penjenja, ki so jo ob pomoči firme Johnson Controls leta 1992, kot enega njihovih prvih skupnih projektov uvedli v firmi. Pri tej proizvodnji peno vbrizgajo direktno v prevleko, ki je zašita v obliki cevi, sam vzglavnik pa prepoznamo po tipični odprtini v sredini. Te vzglavnike dobavljajo firmi Opel, vgrajeni pa so v vozila Astra in Vectra. Oplovim obratom dobavljajo vzglavnike dnevno preko njihovega zunanjega skladišča v severni Nemčiji, kjer tudi montirajo palice. Drugi povpraševalci pa so še Ford in X 65.

41

SLIKA 14: INSITU VZGLAVNIKI

Vir: JC-NTU (1996, 50) 5.2.3 Proizvodnja polizdelkov Sem spadajo izdelki, ki jih proizvajajo po sledečem načinu:

• Carusel I: Proizvodnja sedežev in naslonov za X 65 je 400 setov.

• Carusel II: Proizvodnja vzglavnikov za DC, BMW in Rover je 8.200 kosov

• Proizvodnja raznih polyuretanskih sedežev in naslonov je 300 kosov.

42

5.2.4 Drugi proizvodi in polproizvodi Končnih izdelkov za X 65 po tehnologiji TEM 10 je 400 setov. V sklopu tehnologije PUR so uvedli novo tehnologijo TEM 10, ki je najnovejši dosežek na področju izdelovanja sedežnih vložkov. Predstavlja tehnološki preboj pri proizvodnji celotnih sedežev. Omogoča strojno lepljenje sedežne prevleke na surovec iz pene po posebnem termičnem postopku. Iz postopka izhaja tudi ime. Trenutno to tehnologijo uporabljajo le tri tovarne v Evropi. Nova tehnologija je namenjena za proizvodnjo sedežev za avtomobil Clio II, ki ga proizvaja tovarna Revoz.

SLIKA 15: TEHNOLOGIJA TEM

Vir: JC-NTU (2002, 16) Prav tako v firmi opravljajo tudi šivanje prevlek za izvoz, in sicer za Rover 1.600 kosov, za Toyoto 2.000 kosov in za MPV 600 kosov.

43

5.3 Kupci proizvodov Pred osamosvojitvijo je izvoz podjetja znašal 76% izdelkov. Velika kupca sta bila na domačem trgu TAS – Vogošča, Sarajevo in pa zavodi Crvena Zastava Kragujevac. Po osamosvojitvi pa izvažajo 99% svoje proizvodnje in razen Revoza na domačem trgu nimajo večjega kupca. Z vstopom tujega partnerja so njihove proizvode začela kupovati vsa velika imena evropske avtomobilske industrije. Na naslednji sliki bomo predstavili kdo so njihovi kupci danes in kakšen je njihov delež, prav tako pa bomo pokazali, kje so njihovi kupci locirani.

SLIKA 16: KDO SO KUPCI PROIZVODOV PODJETJA


44

SLIKA 17: KJE SO KUPCI LOCIRANI


45

5.4 Zbiranje in ločevanje Zakonodajna ureditev na področju ravnanja z odpadki je v zadnjih petih letih bistveno napredovala. Predpisi so bili večinoma sprejete na osnovi Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96). Okvirni oziroma osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov, je Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98, 45/00, 20/01, 13/03). Dopolnjujejo ga tri hčerinske skupine predpisov. V prvo skupino spadajo predpisi, ki obravnavajo posamezne vrste odpadkov (npr. ravnanje z odpadnimi olji, embalažo in odpadno embalažo, baterijami in akumulatorji, ipd.), v drugo skupino sodijo pa predpisi, ki obravnavajo objekte in naprave za ravnanje z odpadki (odlaganje, sežiganje). Tretjo skupino predpisov oblikujejo predpisi o čezmejnem prehodu odpadkov. Omenjeni predpisi povzemajo določila evropske zakonodaje na področju ravnanja z odpadki. Pravilnik o ravnanju z odpadki je osnovni predpis, ki določa obvezno ravnanje z odpadki in pogoje za njihovo zbiranje ter prevažanje, predelavo in odstranjevanje. Sestavni del Pravilnika o ravnanju z odpadki je tudi klasifikacijski seznam vseh odpadkov s klasifikacijskimi številkami in nazivi odpadkov. Nevarni odpadki so v tem seznamu posebej opredeljeni, in sicer tako, da so označeni z zvezdico ob klasifikacijski številki odpadka. Predpisi na področju ravnanja z odpadki določajo obveznost poročanja o ravnanju z odpadki (zbiranje, predelavo, odstranjevaje), prav tako tudi Zakon o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95 in 9/01) in Letni program statističnih raziskovanj (Uradni list RS, št. 07/04) določata obveznost poročanja o ravnanju z odpadki. Zaradi manjše obremenjenosti poročevalskih enot in racionalnejše obdelave podatkov je prišlo do odločitve, da se obe poročanji združita. V podjetju Johnson Controls - NTU so prišli do spoznanja, da del ugleda podjetja dokaže tudi z resnim pristopom do odpadkov. Vzpostavili so sistem ravnanja z okoljem v skladu z zahtevami standarda ISO 14001, ki ga je podjetje prejelo na redni presoji 18. januarja 2001. Z uvedbo sistema ravnanja z okoljem bodo postopno in sistematično zmanjševali negativne vplive na okolje in v največji možni meri preprečevali onesnaževanje okolja. Postopoma vključujejo tudi izobraževanje zaposlenih z problematiko o okolju ter na ta način osveščajo zaposlene glede ravnanja z okoljem. V podjetju Johnson Controls-NTU se torej zavedajo pomembnosti doslednega izpolnjevanja okoljskih standardov, zaradi tega so vsi zaposleni dolžni striktno sortirati ostanke. Načeloma se ostanki najprej zberejo in sortirajo že na samem mestu v proizvodnji. Zaposleni jih zberejo v manjših kontejnerjih, katere nato viličarist po notranjih transportnih poteh pripelje do večjih kontejnerjev, kjer se ti ostanki zbirajo bodisi za nadaljnjo reciklažo ali pa za odvoz na deponijo oz zato zakonsko določeno mesto odložitve. V podjetju imajo v ta namen pripravljene posebne kontejnerje (npr. za papir, ki ga prodajajo podjetju Surovina, trenutna cena je 50 SIT za kg; železo, ki ga tudi prodajajo podjetju Surovina, itd). Natančno klasifikacijo kontejnerjev za zbiranje odpadkov pa si lahko ogledate v prilogi 1. V prilogi 2 pa prilagamo fotografije pravilnega načina zbiranja ostankov, ki gredo v nadaljnjo reciklažo in ki se lahko med seboj mešajo.

46

Vsi ostanki v podjetju so ustrezno klasificirani, z določenimi klasifikacijskimi številkami, ki jih določi Statistični urad republike Slovenije, v že prej omenjenemu klasifikacijskem seznamu odpadkov. To je seznam odpadkov, tako nevarnih (le-ti so označeni z zvezdico), kot nenevarnih, razvrščenih po ustreznih skupinah predvsem glede na izvor nastanka odpadka. Vsak odpadek ima poleg natančno opredeljenega imena vpisano še ustrezno klasifikacijsko številko odpadka. Klasifikacijski seznam odpadkov je bistven sestavni del predpisov o ravnanju z odpadki, saj so z razvrstitvijo odpadka opredeljeni oziroma določeni temeljni pogoji pri ravnanju z njimi. Najpomembnejša je opredelitev, ali je določen odpadek nevaren ali nenevaren, od česa sta odvisna tudi način ravnanja z njim in raven nadzora. Klasifikacijska številka in pripadajoči naziv spremljata odpadek na celotni poti od nastanka do njegove končne odstranitve in sta ključni podatek tudi za vse administrativne postopke povezane z ravnanjem z odpadki, na primer za:

• izdelavo načrta gospodarjenja z odpadki, • vpis v evidenco zbiralcev in prevoznikov odpadkov, • pridobitev dovoljenja za predelavo in odstranjevanje odpadkov, • informacijski sistem in statistiko ravnanja z odpadki (vsebina evidenčnih listov o ravnanju

z odpadki, letnih poročil o nastajanju oziroma zbiranju odpadkov, letnih poročil o predelavi oziroma odstranjevanju odpadkov).

5.5 Transport Potreba po transportu v podjetju nastane, ker mesto nastanka ostankov (kar je v našem primeru proizvodna hala) ni enako mestu ponovne uporabe ali odstranitve ostankov. V podjetju za ta transport koristijo talni notranji transport (viličarje). Viličarist torej v proizvodni hali prevzame napolnjen manjši kontejner (v teh kontejnerjih morajo biti ostanki strogo sortirani, v kolikor gre za kartonske ostanke pa tudi razrezani) in ga nato po notranjih transportnih poteh prepelje do mesta ponovne uporabe ( ostanke iz poliuretanske pene do poligura, ostale sortirane ostanke pa do mesta, kjer so locirani večji kontejnerji, kjer jih potem prevzamejo zato namenjeni tovornjaki in jih odpeljejo v reciklažo ali ponovno uporabo ali na deponijo; podjetje prodaja svoje ostanke razbremenilnim storitvenim podjetjem, ki se ukvarjajo s predelavo oz. obdelavo ostankov, kot sta podjetji Surovina, d.o.o., ki odkupuje karton in papir, plastične tulce, PVC folijo,… ter podjetje Omoplast Grosuplje, ki odvaža plastične špulce od sukanca, plastiko od vzglavnikov,…), in podjetjem, ki ostanke neposredno uporabljajo ali odstranjujejo. Ostale industrijske ostanke, ki jih ni mogoče reciklirati odstranjujejo podjetja, ki imajo za to ustrezno licenco s strani Ministrstva za okolje in prostor RS, trenutna cena za odvoz teh industrijskih ostankov je 9.000 SIT za kubični meter. Komunalne odpadke pa odvaža Javno komunalno podjetje Slovenj Gradec, v podjetju imajo v ta namen postavljene tri kontejnerje. Cena za to vrstno storitev pa je v neposredni odvisnosti od površine poslovnih prostorov. Tak način plačevanja je določen v občinskem odloku občine Slovenj Gradec.

47

Nevarni ostanki V podjetju se pojavlja tudi potreba strokovnega rokovanja z nevarnimi ostanki. Kako se strokovno rokuje z določenimi nevarnimi ostanki je zapisano v varnostnem listu. In za vsako blago, ki pride v podjetje in je po svoji uporabi ali porabi nevarni ostanek mora dobavitelj tega blaga podjetju oziroma kupcu le-tega predložiti še varnostni list. V tem listu so navedene vse potrebne informacije o tej snovi/pripravku:

• identifikacija snovi / priprava in podatki o dobavitelju, • sestava s podatki o nevarnih sestavinah, • ugotovitve o nevarnih lastnostih, • ukrepi za prvo pomoč, • ukrepi ob požaru, • ukrepi ob nezgodnih izpustih, • ravnanje z nevarno snovjo/pripravkom in skladiščenje, • nadzor nad izpostavljenostjo, • fizikalne in kemijske lastnosti, • obstojnost in reaktivnost, • toksikološki podatki, • ekotoksikološki podatki, • odstranjevanje, • transportni podatki, • zakonsko prepisani podatki / podatki o predpisih, • druge informacije.

Nevarne ostanke v podjetju lahko odvažajo le podjetja, ki imajo zato ustrezna dovoljenja. Na primer Kemis, d.o.o., ki je registrirano kot zbiralec odpadkov na MOP – uprava RS za varstvo okolja pod določeno zaporedno številko. Podjetje, ko se zbere ekonomsko upravičena količina nevarnih ostankov, razpošlje ponudbe podjetjem za odvoz teh odpadkov. In nato izberejo najboljšo ponudbo. Temu podjetju pošljejo evidenčni list o ravnanju z odpadki (priloga 3), nakar lahko to podjetje na osnovi izpolnjenega evidenčnega lista (kar dokazuje tudi licenco za odvoz teh ostankov) prevzame le te v podjetju. Trenutna cena za na primer odvoz raznih odpadnih kemikalij, ki so prikazani v prilogi 4 se giblje okrog 2,56 evra za kg, za odpadni izocianata okrog 50 centov za kg. Ta cena vključuje prevoz ostanka, pripravo ostanka na odstranitev, njegovo odstranitev in vso potrebno dokumentacijo. Podjetje samo pa mora poskrbeti za to da je ostanek v ustrezni embalaži, primerni za skladiščenje in prevoz, poskrbeti mora tudi za nakladanje le tega na izvajalčevo prevozno sredstvo. Odvoz odpadnih olj izvaja pogodbeni prevzemalec z avtocisterno. Odpadna olja v podjetju prečrpajo v ekološke kontejnerje na zbirnem mestu, ko se zbere zadostna količina odpadnih olj, se ta odpremijo podjetju, ki se ukvarja z uničenjem odpada (EKO-LES ali Kemis). Po tehtanju na osnovi tehtnega lista zavedejo količino odpadka v informacijski sistem materialnega poslovanja »knjiženje prejemkov«.

48

5.6 Pretovorne manipulacije Procesi pretovarjanja v podjetju so potrebni, če se zamenja transportno sredstvo ali če je potrebno objekt transporta vmesno skladiščiti. Število procesov pretovarjanja v razbremenilni logistiki je potrebno tako zaradi stroškovnih kot tudi ekoloških motivov znižati na minimum. Pri vsaki pretovorni manipulaciji obstaja namreč povečana nevarnost, da se ostanki sprostijo in nekontrolirano obremenijo naravno okolje. Pretovorne manipulacije so v podjetju pojavljajo pri pretakanju odpadnega olja, ki se na zbirnem mestu, pretoči iz manjših kovinskih sodov v ekološke zbiralnike, kar seveda poveča možnost obremenitve okolja v primeru razlitja odpadnih olj. V podjetju so pojavlja potencialna nevarnost onesnaževanja okolja pri morebitnem izocianantu, ki ga je pri transportu potrebno pretočiti iz stabilnih cistern ali sodov v avtomobilske cisterne.

5.7 Skladiščenje Skladiščenje ostankov opravlja funkcijo časovne premostitve med časovno neusklajenimi procesi, ki se ukvarjajo z ostanki. S tem so tesno povezane spremembe v strukturi sestave ostankov pri prehodih iz nekega procesa v naslednji proces. Potreba po skladiščenju ostankov se lahko pokaže na primer zaradi oblikovanja ekonomsko učinkovitih transportnih enot oziroma količin. Skladiščenje je potrebno tudi v času zbiranja ostankov, ko je predvidena minimalna potrebna količina za nadaljnje operacije z ostanki (Logožar, 1999, 55). Podjetje skladišči tudi nevarne ostanke (kateri so ti ostanke bomo prikazali v prilogi 4). Skladiščenje nevarnih ostankov mora potekati v zato primernih skladiščih. Podjetje ima dva taka skladišča. Za manjše količine nevarnih kemijskih ostankov je to kar v laboratoriju. Vsak nevarni ostanki, ki se skladiščijo morajo biti tudi ustrezno označeni. Tako na primer na sode z odpadnim oljem nalepijo etiketo, na kateri je navedeno kateri nevarni ostanek je v tej embalaža, klasifikacijska številka in datum. Primer takšne etikete je na naslednji sliki.

49

SLIKA 18: ETIKETA ZA NEVARNE OSTANKE

Vir: Interni podatki podjetja (2006)

V podjetju skladiščijo naslednje vrste nevarnih ostankov, da oblikujejo ekonomsko učinkovite transportne enote oziroma količine. Za shranjevanje in manipulacijo z odpadnimi olji, naoljenimi odpadki in emulzijami je odgovorna služba za varstvo pri delu. Osnovno evidenco predstavlja evidenčni list o zbiranju odpadnih olj, prevzemnica in tehtni list, ki jih izpolnjujejo odgovorne osebe pri povzročitelju odpadka in spremljajo odpadek do zbirnega mesta. Odpadno olje je vsako mineralno ali sintetično olje v tekočem ali poltekočem stanju, ki ni več primerno za uporabo za katero je bilo namenjeno. Odpadna olja nastajajo pri strojih, ki jih potrebujejo za mazanje, kar omogoča nemoteno delovanje. Odpadna olja se zberejo v manjših sodih, nato pa se na zbirnem mestu prečrpajo iz kovinskih sodov v ekološke kontejnerje. Vsekakor pa mora podjetje pri delovanju z odpadnimi olji upoštevati Direktivo o odpadnih oljih (75/439/EEC) in pravilnik o ravnanju z odpadnimi olji (Ur. 1. RS, št. 85/98). Ostale nevarne kemikalije in pline pa skladiščijo kot smo že navedli v laboratoriju, prav tako pa morajo pri tem upoštevat zakonodajo s tega področja. To je na primer zakon o kemikalijah (Uradni list RS, št. 36/99).

50

5.8 Recikliranje proizvodov iz poliuretanske pene Predelava ostankov so postopki, določeni v Pravilniku o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 13/03). Predelava ostankov je namenjena koristni rabi ostankov ali njihovih sestavin in zajema predvsem reciklažo ostankov za predelavo v surovine in ponovno uporabo ostankov ter uporabo ostankov kot gorivo v kurilni napravi ali industrijski peči ali uporabo ostankov za pridobivanje goriva. Sežiganje komunalnih in drugih ostankov s toplotno obdelavo zaradi njihovega odstranjevanja ni predelava ostankov. V dovoljenju za predelavo ostankov je določena koda (R), po kateri predelovalec predeluje ostanke. Poliuretanska pena je narejena iz dveh osnovnih surovin (komponent): POLIOLA in IZOCIANATA. Izdelek dobijo z ulivanjem surovin v model – kalup. Pred tem se poliol in izocianat pod visokim tlakom v mešalni glavi premešata. V modelu pa prične masa vzhajati, podobno kot kvašeno testo. Na ta način se volumen pene poveča za 10,20 in več krat. Zaradi izredno strogih standardov glede kvalitete sedežev, ki morajo dimenzijsko, trdnostno in glede posedanja zaradi staranja izpolnjevati zelo stroge standarde, je imelo podjetje veliko nekvalitetnih izdelkov. Predstavitev problema deponiranja poliuretanskih odpadkov Slabi izdelki so predstavljali velik problem za odlaganje na komunalnem odlagališču in predstavljali letno okoli 50 000 evrov stroškov samo za deponiranje, kar je predstavljalo okoli 1% realizacije podjetja ali 20% dobička. Trenutno plačuje podjetje okoli 9.000 tolarjev za 1m3 odpadkov, cene pa strmo naraščajo. Poleg stroškov deponiranja pa je moralo podjetje investirati tudi 50 milijonov tolarjev za obdobje deset let, da si je zakupilo pravico odlaganja industrijskih odpadkov na ravni iz leta 1994. V tej ceni pa niso zajeti stroški za samo zbiranje, stiskanje in prevoz odpadkov na komunalno odlagališče. Veliki stroški in stalni pritiski občine, preko komunalnega podjetja, so prisilili podjetje, da je pristopilo k reševanju odlaganja velikih količin odpadkov.

TABELA 2: KOLIČINE ODPADKOV V PODJETJU MED LETI 2003-2005 IN USTVARJENI PRIHODEK

SKUPAJ SKUPAJ m3 Ustvarjeni prihodek v 10.000 evrih LETO 2003 2650 8800 LETO 2004 1845 9440 LETO 2005 2093 10000 Vir: Špiler (2005)

51

Sanacija obstoječega stanja pred letom 1994 Podjetje je v prvi fazi pristopilo k razrešitvi problema na več nivojih. Iz ukrepov v prvem delu sanacije izstopajo štirje najpomembnejši: Izboljšanje kvalitete izdelkov in s tem zmanjšanje odpadkov na izvoru, kjer so nastajali. Stiskanje odpadnih izdelkov in zmanjšanje volumna posameznih odpadkov za 6 krat. Prodaja odpadne pene za ponovno predelavo. Mletje odpadne pene za polnilo za zglavnike, kot material za oblaganje na udarce občutljivih predmetov, otroške igrače in podobne izdelke.

52

SLIKA 19: STAR NAČIN ROKOVANJA Z ODPADNIMI POLIURETANSKIMI IZDELKI

ČISTI POLIURETAN

1

11 1 1

1

ČISTI IZDELKI BREZ VSTAVKOV ČISTI Z VSTAVKI NERAZGRADNI NEČISTI, MOSKRI

PRODAJA, PREDELAVA

RAZGRADNJA VSTAVKOV

VSTAVKI, Fe ŽICA

KOMUNALNA DEPONIJA

SORTIRANJE

VSE VRSTE POLIURETANSKIH IZDELKOV

53

Z uvedbo navedenih ukrepov je podjetje zmanjšalo količino odpadkov za eno polovico, s čimer so bili v podjetju zelo zadovoljni, vendar je komunalno podjetje vseskozi močno pritiskalo na njih, da zaradi težav z deponiranjem, ki so jih imeli na deponiji še bolj zmanjšamo količino odpadkov. Vezi stisnjenih bal so se trgale, peno pa je bilo zaradi svoje elastičnosti zelo težko ustrezno zagrniti in jo je bilo potrebno nalagati v zelo tankih slojih in prikrivati z debelejšimi plastmi zemlje, kar vse je povečevalo stroške deponiranja tudi komunalnemu podjetju. V začetku devetdesetih let je podjetje pričelo s krojenjem in šivanjem prevlek za zglavnike, pri tem pa so nastajale vedno večje količine nove vrste odpada. Kaširano – s peno podloženo blago, ki je nastalo kot obrezlina pri krojenju blaga za avtomobilske zglavnike. Zaradi več kot 90 odstotne izkoriščenosti blaga, pri tem nismo mogli računati na zmanjšanje odpadkov zaradi povečane kvalitete oziroma optimalne izrabe blaga pri krojenju, blaga pa tudi niso mogli porabiti za ponovno uporabo, kot čisto poliuretansko peno. Omenjeni ukrepi skupaj so prisilili podjetje, da je vložilo velike napore in ob investiciji okoli 250.000 evrov, razvilo postopek za 100% reciklažo odpadnih poliuretanskih izdelkov in vseh vrst čistega blaga in kaširanega blaga.

54

SLIKA 20: POSTOPEK PREDELAVE POLIURETANSKIH IZDELKOV IN BLAGA V NOVE IZDELKE PO POSTOPKU IMENOVANEM POLIGUR

55

GOBICE- OSTANKI PENJENJA

OSTANKI KAšIRANEGA

BLAGA

ODPADNI IZDELKI - DOMAČI

ODPADNI IZDELKI IZ ZBIRALNIC

DROBLJENJE

MLETJE 6mm

MLETJE 8mm/3mm

POLIOL IZOCIANAT

MEŠANJE

TEHTANJE

KONČNA KONTROLA

ODPREMA

SLABI IZDELKIDOBRI IZDELKI

BARVANJEPOLNJENJE MODELOV

Opis proizvodnje izdelkov poligur po postopku poligur Osnovne surovine Kot osnovno surovino za izdelavo poligur izdelkov se uporabljajo:

• vse vrste odpadnih poliuretanskih izdelkov lastne izdelave, • vse vrste odpadnih vrst kašinarega blaga lastne produkcije in pridobljenih na prostem

trgu, • vse vrste odpadnih poliuretanskih izdelkov zbranih v okviru DINOSA ali SUROVINE,

podjetij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in reciklažo odpadnih snovi. Opis tehnološkega postopka predelave odpadne poliuretanske pene in blaga Surovine se najprej očisti kovinskih in plastičnih vložkov, ki so kot polnilo v posameznih izdelkih, predvsem sedežih in zglavnikih, ter drugih nečistoč, ki jih ni možno predelati v kvalitetne izdelke (predvsem vse vrste polivinila ali drugih plastičnih folij). Očiščene vhodne materiale se na drobilnem stroju najprej zdrobi na delce velikosti pesti. Nato gredo ti delci v veliki Condux mlin, kjer se zdrobijo na koščke velikosti 8 mm (če je v mlinu 8 mm sito) ali na prah (če je v mlinu 3 mm sit). Od tu se delci glede na velikost pnevmatsko dozirajo v montažni silos pri velikem mešalcu (napis na silosu 8 mm). Delci, ki so ostali na 8 mm situ, večji kot 8 mm se pnevmatsko dozirajo v silos za odpad. Ta material se nato v velikem Condux mlinu zmelje v prah (delce velike do 3 mm) in se nato pnevmatsko deponira v silos 3mm. Obrezline in drugi ostanki kaširanega blaga se najprej zdrobijo - zrežejo na drobilnem stroju Hatlapa, nato se pnevmatsko transportirajo na mali Condux mlin, kjer se odpadno kaširano blago zmelje na 6 mm velike delce, ki se nato pnevmatsko deponirajo v montažni silos pri velikem mešalcu (napis na silosu blago). Skupaj z blagom se lahko zreže, tudi papir, ki se pri krojenju vlaga med plasti, na krojilno mizo naloženega blaga, zaradi preprečitve nastanka statične elektrike. Na ta način se izognemo dodatnim stroškom z ločevanjem papirja od blaga. Tehnološki postopek priprave mešanice Mešanica je zmes zdrobljenih delcev in veziva v razmerju ≈90:10. Kot vezivo se dodaja okoli 10% mešanice svežega, tekočega poiola in izocianata, ki sta osnovni surovini za izdelavo poliurtanske pene. Zdrobljeni delci se iz silosov mehansko po tekočem traku transportirajo v mešalo, kjer se avtomatsko doda želena količina veziva. Količina veziva se dodaja glede na vrsto izdelkov. Izdelki, ki so izpostavljeni večjim obremenitvam so izdelani z več veziva.

56

Pripravljena mešanica se ročno dozira v modele – kalupe, ki imajo želeno obliko končnega izdelka ali pa se oblikuje v večje kvadre iz katerih se kasneje na krožnem nožu izrežejo zahtevane oblike izdelkov. Kot aktivator reakcije se uporablja para temperature okoli 150 0C, ki se uvaja v modele s spodnje strani in potem prodira skozi material. Uporaba izdelkov Izdelki se uporabljajo (Veršnik, 1997, 9):

• v pohištveni industriji za tapeciranje, • za zvočne izolacije (npr. pralni stroji, hladilniki, avtomobili) in v gradbeništvu, • za razne vrste embalaže (npr. mehanska zaščita pred udarci ali kot obod za fine

instrumente), • kot polnila za pohištveno in avtomobilsko industrijo, • kot polnila za izdelavo avtomobilskih sedežev, ki morajo biti na robovih in vogalih bolj

ojačeni in trdni.

5.9 Informacijski sistem razbremenilne logistike v podjetju Prepoznavanje in zajemanje okoljskih stroškov postaja vse bolj pomembno in zanimivo za podjetje ne le z vidika zmanjšanega vpliva na okolje, pač pa predvsem zaradi zmanjševanja stroškov. Ker vsaka sprememba v proizvodnji ali načinu dela zahteva investicijo, bodisi v obliki finančnih sredstev, časa ali kadrov, je pomembno, da podjetje pred odločitvijo za poseg razpolaga s kvalitetnimi podatki tako o količinah porabljene vode, nastalih odpadkih ali izpustih v zrak, kakor tudi o stroških, ki so povezani s čiščenjem odpadnih voda, odvozu in oskrbi odpadkov ali meritev izpustov v zrak. Ker zakonodaja ne predpisuje metodologije zajemanja teh podatkov, imajo podjetja možnost nakupa računalniških aplikacij ali pa razvoj svojega sistema zajemanja, hranjenja in interpretiranja zbranih podatkov. To pa zahteva sodelovanje vodstva podjetja, oddelka ali osebe za varstvo okolja ter oddelka računovodstva in knjigovodstva. Okolje opravlja nekaj ključnih ekonomskih funkcij, kot je zagotavljanje naravnih virov za proizvodnjo, odtoke za odpadke in druge emisije ter možnosti za sprostitev in višjo kvaliteto življenja. Vprašanje pa je, ali lahko narava na dolgi rok vzdrži pritiske ekonomskega razvoja ob zavedanju, da so viri omejeni. Zaradi tega ter tudi zaradi preprostega ekonomskega izračuna poslovanja podjetja je smiselno razmisliti o zmanjševanju stroškov, ki jih ima podjetje zaradi negativnega vpliva na okolje. Podatke o njih je možno dobiti v oddelku računovodstva. Dejstvo je, da so prave in pravočasne informacije, na podlagi katerih lahko sprejmemo dobre odločitve, pomembne. Podjetja so v poplavi podatkov velikokrat v zadregi, kateri podatki predstavljajo zanje tudi prave informacije.V večini primerov vodstvo podjetja brez težav postreže s podatki o stroških dela, materiala in surovin, zavarovanj in podobnem. Ko pa preidemo na področje varstva okolja, je razpoložljivost podatkov o tem, koliko vode porabi določen del

57

proizvodnje ali koliko energije porabi podjetje za razsvetljavo poslovnih prostorov, skopa in omejena. Velikokrat podatki o porabi in stroških sicer obstajajo, vendar niso zbrani na enem mestu. Ker podjetje poseduje ISO14001, je moralo prepoznati okoljske vplive podjetja. Torej imajo podjetja na podlagi začetnega okoljskega pregleda v roki prave informacije, na podlagi katerih lahko sprejmejo odločitve za spremembe poslovanja in morebitne večje investicije. 5.9.1 Ekološko knjigovodstvo V Sloveniji ne poznamo zakonsko določene in standardizirane oblike za zajem okoljskih stroškov, tako kot poznamo finančne izkaze, kot sta bilanca stanja in bilanca uspeha podjetja. Vodenje ekološkega knjigovodstva je predvideval star Zakon o varstvu okolja, vendar izvedbeni akt, ki bi določal metodologijo okoljskega knjigovodstva, ni bil sprejet. Novi Zakon o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 22/04) tega eksplicitno ne predvideva (le znotraj sistema EMAS). V »klasični« bilanci stanja in bilanci uspeha so okoljski stroški vsekakor zajeti, vendar skriti in nam kot takšni ne koristijo pri sprejemanju odločitev za uvajanje aktivnosti obvladovanja in zmanjševanja le-teh. Ne glede na odsotnost predpisov lahko podjetje kupi že izdelano računalniško aplikacijo ali pa si samo oblikuje sistem, s pomočjo katerega bo zajemalo, spremljalo in interpretiralo podatke o tistih okoljskih stroških, ki so za podjetje zanimivi, obvladljivi ter na zmanjševanje katerih lahko vpliva. To pa zahteva sodelovanje vodstva podjetja, oddelka ali osebe za varstvo okolja in oddelka računovodstva ter knjigovodstva. Predpogoj za vzpostavitev učinkovitega in predvsem uporabnega sistema je začetni pregled stroškov in prihodkov, ki nastajajo v podjetju zaradi negativnega in tudi pozitivnega vpliva na okolje. Ker podjetje uporablja sistem za zajem okoljskih stroškov, lahko konec leta pripravi bilanco stanja in bilanco uspeha za področje okolja, na podlagi katerih sprejme odločitve o prihodnjih investicijah v varstvo okolja. Ekološko knjigovodstvo je sistem podjetniške evidence, ki povzročene vplive na naravno okolje meri:

• celovito: zajema vse pomembne in merljive vplive; • stalno: vplive zajema tekoče in jih obračunava v točno določenih časovnih obdobjih.

Vpliv na okolje → Knjigovodske kategorije • odvzem snovi in energije iz naravnega okolja • dodajanje odpadnih surovin in energije v naravno okolje

• poraba materiala • poraba energije • trdni odpadki • plinasti in prašni odpadki • odpadna voda • odpadna toplota • denaturalizacija tal

58

Metode Ekološko knjigovodstvo meri posamezne kategorije vplivov na okolje podjetij v fizikalnih merskih enotah (masa, volumen, količina energije). Ekvivalenčni koeficient Ke

• je temeljna prvina koncepta ekološkega knjigovodstva, • je osebno merilo stopnje ekološke onesnaženosti, ki ga povzroča določena vrsta vpliva, • omogoča primerjanje in seštevanje posameznih merljivih oz. izmerjenih količin, • izraža relativno ekološko omejenost neke vrste materiala (surovine) ali prestrezalnega

medija tujih snovi (vode, zraka, tla) Izračun ekvivalenčnih koeficientov Ke1 → omejenost obrokov porabe Ke1 = [F/ (Fk-F)] x 1/Fk F - dejanska količina pretoka (količina porabe, količina emisij) Fk - kritična količina porabe ali kritična količina emisij Ke2→ kumulativna omejenost Ke2 = [nF/ (R-nF)] x 1/R F - letni pretok (poraba, emisija) R- znane rezerve (zmogljivosti) n - časovni horizont (za koliko let so znane zaloge R zadoščale za pretok) Ke morajo biti določeni na ravni celotne skupnosti in obvezni za vse, ki vodijo knjigovodstvo. Računska enota RE RE = izmerjena količina posameznega vpliva x Ke Skupna količina vpliva na okolje = ∑ RE1...i

Računske enote vseh vrst vplivov na okolje po posameznih kategorijah ekološkega knjigovodstva seštejemo in dobimo skupno količino vseh vplivov na naravno okolje, ki jih v določenem časovnem obdobju povzroči podjetje. Koristi od ekološkega knjigovodstva

• pomoč pri odločitvah v podjetju, • racionalen odnos do naravnega in ekonomskega okolja, • sredstvo za informiranje javnosti, • preglednost poslovanja, • pospeševanje naravi prijaznega gospodarjenja.

59

5.9.2 Energijske bilance V podjetju so pomembne tudi energijske bilance, s pomočjo teh podjetje spremlja tok energije skozi transformacijski sistem. Podjetje spremlja porabo energije na posameznih obratih. Z energijsko bilanco sistematično spremljamo energijski tok skozi transformacijski sistem. Pri tem zasledujemo spremembe v energijskem potencialu materije v različnih procesnih stopnjah. Del energije se pri tem pri tem porabi v proizvodnem procesu, del pa izhaja kot odpadna toplota v obliki dimnih plinov in industrijskih odplak (Pregrad in Musil, 1995, 269). V prilogi 5 smo priložili energijsko bilanco za porabo več vrst energentov v podjetju letu 2005. 5.9.3 Register okoljskih vidikov Register okoljskih vidikov se izpolnjuje ločeno po organizacijskih enotah –obratih (OE) enkrat letno ali ob spremembi tehnologije ali organizacije dela, ki bi lahko vplivala na stanje varstva okolja v družbi Johnson Controls-NTU. Pri izpolnjevanju registra je potrebno upoštevati postopek NJ-LOS-WI-01-26-01-SL – izvajanje planiranja na področju ravnanja z okoljem. Ocenjujejo se štirje glavni elementi:

• vidik obremenitev okolja, • zakonodaja in smernice, • stroški povezani z vidikom, • vpliv na zdravje.

1. Način vrednotenja – točkovanja: 1 – 5. 1 je minimalni vpliv, 5 je maksimalni vpliv. 2. Okoljski vidiki ocenjeni z oceno 4 ali 5 se uvrstijo na listo pomembnih okoljskih vidikov

in so v postopku določevanja okoljskh ciljev prioritetno obravnavani. Med temi se zberejo na nivoju družbe tisti, ki imajo najpomembnejši vpliv in skupno najvišjo oceno in se uvrstijo v letni plan.

3. Za okoljske vidike, ki so uvrščeni v letni plan se izdelajo programi za spremljanje izvedbe

plana. V program se navedejo: namen programa, cilji, odgovorna oseba, predvideni stroški, pomembni mejniki, roki in drugi podatki, ki lahko pripomorejo k ugodni izvedbi programa.

4. Na listo pomembnih okoljskih vidikov se uvrstijo tudi vidiki, ki so ocenjeni s skupno 12

točkami (vsak kriterij je ocenjen s tremi ali štirimi točkami).

5. Okoljski vidiki, ki so ocenjeni skupno z dvanajstimi ali več točakami ali pa je posamezen vidik ocenjen z oceno 4 ali 5 se morajo posebej obravnavati na strokovnih sestankih v OE in na nivoju družbe. Za reševanje teh problemov se lahko razpiše notranji natečaj za

60

pridobitev koristnih predlogov zaposlenih. Ti predlogi se nagradijo po pravilniku za inovacije in koristne predloge.

Opis pomena stopenj od 1 do 5 pa bomo nadzorno prikazali v tabeli 3.

TABELA 3: POMEN STOPENJ REGISTRA OKOLJSKIH VIDIKOV

Zap. št.

Vidik obremenitve okolja Ocena vrednotenja

1. Vidik je zaznaven 1 2. Vidik je zaznaven, vendar ni zanimanja javnosti 2 3. Vidik je prepoznaven, občasno se pojavi zanimanje javnosti 3 4. Vidik povzroča nevšečnosti, zanimanje javnosti je zelo stalno in močno 4 5. Vidik povzroča velike nevšečnosti (lahko tudi stroške), zanimanje

javnosti je zelo močno in stalno 5

Zap. št.

Zakonodaja in smernice Ocena vrednotenja

1. Vidik je zaznaven, vendar ni zakonsko urejen 1 2. Vidik je zaznaven, posamezni merjeni parametri se priblužujejo 50%

MDK 2

3. Vidik je prepoznaven, posamezni merjeni parametri presegajo 50% MDK

3

4. Posamezni merjeni parametri vidika presegajo MDK 4 5.. Vidik presega predpisane meje MDK na več področjih 5

Zap. št.

Stroški povezani z vidikom Ocena vrednotenja

1. Vidik je zaznaven 1 2. Vidik je zaznaven, vendar nima vpliva na rezultat poslovanja družbe 2 3. Vidik je prepoznaven, vendar se ne odraža na rezultatu poslovanja

družbe 3

4. Vidik povzroča nepotrebne stroške, katerih trend raste 4 5. Izboljšanje vidika bi pripomoglo k boljšemu poslovanju družbe in

povečanju dobička 5

61

Zap. št.

Vpliv na zdravje Ocena vrednotenja

1. Ne vpliva na zdravje ljudi 1 2. Ne vpliva na zdravje večine (zdravih) ljudi 2 3. Obstaja možnost, da ob nepravilni uporabi snovi ali pripravkov vpliva

na zdravje 3

4. Je na listi snovi, ki jih sumijo, da povzročajo resna obolenja 4 5. Je na listi karcinogenih ali mutagenih snovi 5

5.10 Vračanje pomožnih transportnih sredstev V podjetje dnevno prihajajo polproizvodi in surovine, ki jih podjetje potrebuje za nemoteno delovanje. V oviru tega pridejo v podjetje tudi kontejnerji, EURO palete, ostala vračljiva embalaža, ki jo podjetje mora vrniti dobavitelju. Ta embalaža se v podjetju najprej razstavi, cilj tega je, da embalaža zavzame manjši volumen, nato pa se s pomočjo viličarjev prek notranjih transportnih poteh zloži v izhodno skladišče. Ko se zbere ekonomsko gledano zadostna količina tovrstne vračljive embalaže, mora vodja skladišča izdati tovorni nalog za prevoz te embalaže do dobavitelja.

5.11 Reklamacije v podjetju V podjetju se se večkrat soočajo tudi z reklamacijami, bodisi tiste, ki so jih zakrivili dobavitelji, bodisi tiste za katere je odgovorno podjetje Johnson Controls-NTU. V primeru, da govorimo o prvi možnosti, se reševanje tovrstnih reklamacij začne že pri prevzemu blaga. Prevzem blaga se vrši na prevzemnem skladišču v podjetju. Prevzemnik oziroma skladiščnik mora blago pregledati že na samem prevoznem sredstvu, pred raztovarjanjem. Prevoznik blaga mora skladiščniku izročiti ustrezen dokument (tovorni list, prevoznica, dobavnica, odpremnica), na katerem so zapisani vsi potrebni podatki:

• identiteta pošiljke in naslovnika, • vrsta blaga, • število enot, • količina blaga, • pravilna embalaža in ustrezno pakiranje.

Skladiščnik mora tudi pregledati ali se blago ujema s specifikacijo v tovornem listu ali drugem prej naštetem dokumentu. Hkrati mora preveriti, če so na blagu morebitne poškodbe.

62

V koliko ugotovi, da je blago dostavljeno v brezhibnem stanju in v skladu z dokumentacijo, ga prevzame. Prevzem blaga se potrdi s podpisom izvoda, ki ostane vozniku, ki je opravil pretovorno storitev. V primeru, da se pri prevzemu ugotovijo nepravilnosti ali poškodbe blaga, se sestavi reklamacijski zapisnik. O reklamaciji se obvesti vodjo logistike in vodjo proizvodnje, ki ukrepata glede na vsebino reklamacije in v skladu z določili pogodbe, sklenjene med podjetjem in dobaviteljem. V podjetju pa rešujejo tudi reklamacije, ki potekajo v obratni smeri. V tem primeru je podjetje Johnson Controls – NTU dobavitelj. Pri tovrstnih reklamacijah pa podjetje preko faksa prejme reklamacijski zapisnik, največkrat tudi slikovno opremljen, zaradi lažje predstavitve napake. Nakar morajo v podjetju reklamirano blago prepeljati nazaj, ob manjših napakah zgolj tiste izdelke, ki so poškodovani, dostikrat pa morajo s pomočjo tovornjakov vrniti celotno pošiljko in jo pregledati in popraviti tiste izdelke, ki niso v skladu z dogovorjenim stanjem.

63

6 SKLEP Na področju razbremenilne logistike smo kot skoraj na vseh drugih področjih priča vplivom globalizacije in hitrim spremembam, ki so velikega pomena in jih mora podjetje spremljati in obvladovati, če želi preživeti na trgu. V preteklosti so le redka podjetja posvečala pozornost razbremenilni logistiki in sonaravni proizvodnji, danes pa je to postal trend, ki je ga morajo podjetja do potankosti obvladovati, če ne želijo biti v medijih in družbi označena za velike onesnaževalce. V podjetju Johnson Controls–NTU se zavedajo pomembnosti razbremenilne logistike, zato ji posvečajo tudi veliko pozornost. Podjetje je že leta 2001 prejelo certifikat ISO 14001/1996, ki ga je na vseh dosedanjih presojah tudi potrdilo in nadgradilo v ISO 14001/2004. Velik poudarek dajejo v podjetju sortiranju in nadaljnji predelavi ostankov, predvsem ostankov iz poliuretanske pene, saj tovrstne aktivnosti ugodno vplivajo na ugled in poslovanje podjetja. Hkrati pa reciklaža postaja vedno pomembnejša tudi zaradi tega, ker so v zadnjih letih poskočile cene surovin, dvignila se je ekološka zavest. Zelo pomembno pa je tudi to, da postaja vedno zanimivejša cena izdelkov iz recikliranih surovin, ki je bila v preteklosti, predvsem zaradi stroškov, ki so povezani z organiziranjem posebnih vrst odpadkov, z njihovim transportom in z nadaljnjo predelavo, višji od cene izdelka, ki so ga pridobili iz osnovne surovine. Vsekakor pa morajo podjetja na tem področju spoštovat iz dneva v dan strožjo okoljsko zakonodajo, ki se je močno poostrila z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo, saj je s tem Slovenija sprejela tudi vse sporazume in dogovore, ki so jih na tem področju imele stare članice Evropske Unije. Direktiva zahteva, da sme biti dana na trg le tista embalaža, ki ustreza bistvenim zahtevam o sestavi, izdelavi, možnosti ponovne uporabe in sposobnosti predelave, vključno recikliranja. Države članice so dolžne izdelati operativne programe in vzpostaviti sisteme ravnanja z odpadno embalažo, ki naj zagotovijo uresničevanje zahtev direktive Zakonodaja o ločevanju in sortiranju odpadkov je v zadnjih letih bistveno napredovala. Novi predpisi so strjeni v Zakonu o varstvu okolja. Slovenija se je zavezala za doseganje enakih ciljev glede predelave in recikliranja kot EU, le da je uveljavila prehodno obdobje. Predpisane deleže predelave in recikliranja mora doseči do konca 2007, le za recikliranje lesene odpadne embalaže je morala doseči do konca leta 2005. Johnson Controls – NTU je podjetje z mešanim kapitalom, ki je aktivno povezano s tujim strateškim partnerjem. Johnson Controls je v svetovnem merilu poznan dobavitelj notranje opreme za vozila z jasnim ciljem nenehnega preseganja pričakovanj kupcev in kontinuirano rastjo dobička. Izhajajoč iz filozofije koncerna Johnson Controls, da želi vedno in na vseh področjih zadovoljiti pričakovanja kupcev in politike Bussiness Operating System, ki vključuje tudi vse elemente standarda ISO 14001, se vodstvo in delavci družbe Johnson Controls – NTU zavezujejo, da bodo na področju ravnanja z okoljem zadovoljili pričakovanja zainteresirane javnosti. Dokumentacijo, ki podpira delovanje po standardu ISO 14001 so integrirali v dokumentacijo BOS.

64

V podjetju se zavedajo da so ekonomski cilji razbremenilne logistike usmerjeni na izboljšanje rentabilnosti podjetja. Če se kot merilo rentabilnosti podjetja upošteva stopnja donosa (angl. Return on Investment – RoI = dobiček/kapital), se lahko izpeljejo te oporne točke za cilje razbremenilne logistike. S povečanjem kvote ostankov, ki jih podjetje reciklira, se zmanjša količina ostankov za odstranitev, s čimer doseže podjetje znižanje stroškov za razbremenitev. V okviru prizadevanj podjetja za zmanjšanje obremenjevanja naravnih virov lahko razbremenilna logistika na strani inputov pospešuje recikliranje ostankov in s tem prihranke pri uporabi redkih surovin. Okolje predstavlja za podjetje eno ključnih ekonomskih funkcij, saj zagotavlja naravne vire za proizvodnjo, odtoke za odpadke in druge emisije ter možnosti za sprostitev in višjo kvaliteto življenja. Vprašanje pa je, ali lahko narava na dolgi rok vzdrži pritiske ekonomskega razvoja ob zavedanju, da so viri omejeni. Zaradi tega ter tudi zaradi preprostega ekonomskega izračuna poslovanja podjetja je smiselno razmisliti o zmanjševanju stroškov, ki jih ima podjetje zaradi negativnega vpliva na okolje. Dejstvo je, da so prave in pravočasne informacije, na podlagi katerih lahko sprejmemo dobre odločitve, pomembne. Podjetja so v poplavi podatkov velikokrat v zadregi, kateri podatki predstavljajo zanje tudi prave informacije. Zato je pomembno, da zaposlujejo ustrezne kadre, ki so strokovno usposobljeni na teh področjih in lahko te ustrezne informacije tudi pridobijo in z njimi operirajo. Torej, da imajo podjetja na podlagi začetnega okoljskega pregleda v roki prave informacije, na podlagi katerih lahko sprejmejo odločitve za spremembe poslovanja in morebitne večje investicije.

65

POVZETEK V diplomskem delu smo se najprej posvetili teoretični opredelitvi poslovne logistike, in sicer: elementom logističnega sistema in logističnim podsistemom v proizvodnem podjetju. Poleg teoretične opredelitve poslovne logistike, pa smo v diplomskem delu predstavili področje razbremenilne logistike v podjetju Johnson Controls-NTU, d.o.o. Slovenj Gradec. Predstavili smo kako podjetje uporablja možnosti, ki jih ponuja razbremenilna logistika pri zbiranju in ločevanju odpadkov, ponovni uporabi ostankov, zmanjševanju stroškov pri odpadkih in doseganju ugleda podjetja v javnosti. Podjetje se prav tako zaveda, da je razbremenilna logistika pomembno področje, kjer se ne sme zadovoljiti s povprečnimi rezultati, kar se odraža tudi v višini investicij, ki jih je podjetje tekom zadnjih deset let vložilo v ta namen. Ključne besede: razbremenilna logistika, ostanek, stroški, zbiranje, ločevanje, nevarni ostanki in odpadki, transport, skladiščenje, pretovorne manipulacije, zakonodaja. Summary The key of this dissertation is to theoretically define business logistics, namely: elements of logistic system and logistic subsystems in the production company. Besides the theoretical definition of the business logistics, we have also presented the field of relieving logistics in the company Johnson Controls-NTU, d.o.o. (Ltd) Slovenj Gradec. Also presented is the usage of the company’s possibilities, which relieving logistics offers by the collection and separation of rubbish, renewed usage of the rubbish, reduction of costs by the rubbish and by achievement of the reputation in the public. The company is also aware, that relieving logistics is a very important field, where average results are not satisfying. This fact reflects in the investments, which the company made during the last ten years. . Key words: relieving logistic, oddment, costs, collecting, separating, dangerous oddments and rubbish, transport, storage, loading manipulation, legislation.

66

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Bloomberg, David J. 2002. Logistics. Upper Saddle River: Prentice Hall. 2. Evans, Joel., Barry Berman. 1997. Marketing. Upper Saddle River: Prentice Hall. 3. Grochla, Erwin. 1992. Grundlagen der Materialwirtschaft: Das materialwirtschaftliche

Optimum un Betrieb. Wiesbaden: Gabler Verlag. 4. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2004. Ravnanje z embalažo in odpadno

embalažo. Gospodarska zbornica Slovenije. [Online] Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=7499 (Junij 8, 2006).

5. JC-NTU – Johnson Controls-NTU. 1996. 40 let odličnost – Johnson Controls-NTU. Slovenj Gradec: JC-NTU.

6. JC-NTU – Johnson Controls-NTU. 2002. Predstavitev tovarne. Slovenj Gradec: JC-NTU. 7. Kaltnekar, Zdravko. 1993. Logistika v proizvodnem podjetju. Kranj: Moderna

organizacija. 8. Logožar, Klavdij. 2004. Poslovna logistika, elementi in podsistemi. Ljubljana: GV

Izobraževanje. 9. Logožar, Klavdij. 1999. Razbremenilna logistika in varstvo okolja. Maribor: Studio

Linea. 10. Miklavič, Jasna. 2003. Računovodske informacije za spremljanje vplivov delovanja

podjetja na naravno okolje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 11. Minet. 2005. Predelava posameznih sestavin iz komunalnih odpadkov. [Online]

Available: http://www.minet.si/sola/podrocje.php?id=343/section=3# (Junij 16, 2006). 12. MOP - Ministrstvo za okolje in prostor. 2006. Zakonodaja. [Online] Available:

http://www.gov.si/vrs/index.php?vie=cnt/gr1=zkn (Maj 24,2006). 13. Oblak, Henrik. 1987. Oblikovanje politike poslovne logistike. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. 14. Oblak, Henrik. 1997. Mednarodna poslovna logistika. Maribor: Ekonomsko poslovna

fakulteta. 15. Ogorelc, Anton. 1996. Logistika, organiziranje in upravljanje logističnih procesov.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 16. Ogorelc, Anton. 2002. Mednarodni transport, študijsko gradivo. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. 17. Predstavitev tovarne. 2002. Slovenj Gradec: JC, JC-NTU. 18. Pregrad, Boris; Musil, Vojko. 2000. Proizvodi – tehnologija, kakovost in varstvo okolja.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 19. Pregrad, Boris; Musil, Vojko. 1995. Tehnologija in integrirano varstvo okolja. Maribor:

Ekonomsko- poslovna fakulteta. 20. Stock R., James. 1998. Developtment and Implementation of Reverse Logistics Programs.

Council of Logistics Management. 21. Špiler, Andrej. 1998-2005. Poročila o količini in vrsti odpadkov v podjetju Johnson

Controls-NTU. Slovenj Gradec: JC-NTU. 22. Veršnik, Samo. 1997. Tehnološka navodila za izdelavo izdelkov iz recikliranega

poliuretana. Slovenj Gradec: JC-NTU.

67

http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=7499

http://www.minet.si/sola/podrocje.php?id=343/section=3

http://www.gov.si/vrs/index.php?vie=cnt/gr1=zkn

SEZNAM SLIK Slika 1: Elementi logističnega procesa.............................................................................................9 Slika 2: Logistični sistem proizvodnega podjetja ..........................................................................19 Slika 3: Poslovna logistika poslovnega sistema in njena prežetost z njegovimi drugimi

poslovnimi dejavnostmi .........................................................................................................20 Slika 4: Udeleženci sistema distribucijske logistike ......................................................................24 Slika 5: Osnovne pred- in poprodajne storitve...............................................................................27 Slika 6: Naprava za sežig odpadkov .............................................................................................30 Slika 7: Urejena deponija ...............................................................................................................30 Slika 8: Predmeti razbremenilne logistike .....................................................................................31 Slika 9: Okoljski življenjski cikel proizvoda .................................................................................35 Slika 10: Pregled števila zaposlenih...............................................................................................37 Slika 11: Klasifikacijska struktura zaposlenih ...............................................................................38 Slika 12: Organizacijska shema podjetja .......................................................................................39 Slika 13: Konvencionalni vzglavniki .............................................................................................41 Slika 14: Insitu vzglavniki..............................................................................................................42 Slika 15: Tehnologija TEM............................................................................................................43 Slika 16: Kdo so kupci proizvodov podjetja ..................................................................................44 Slika 17: Kje so kupci locirani .......................................................................................................45 Slika 18: Etiketa za nevarne ostanke..............................................................................................50 Slika 19: Star način rokovanja z lastnimi odpadnimi poliuretanskimi izdelki…………………...53 Slika 20 Postopek predelave poliuretanskih izdelkov in blaga v nove izdelke po postopku imenovanem poligur……………………………………………………………………………...55

68

SEZNAM TABEL Tabela 1: Razvrščanje posameznih vrst transporta glede na elemente njihove kakovosti.............13 Tabela 2: Količine odpadkov v podjetju med leti 2003-2005 in ustvarjeni prihodek....................51 Tabela 3: Pomen stopenj registra okoljskih vidikov ......................................................................61

69

PRILOGA 1

Klasifikacijska številka odpadka po pravilniku

Vrsta odpadka/ostanka Kaj sodi v to skupino

150101 Papirna in kartonska embalaža

Ostanki papirja iz pisarn, fotokopirni papir, pisma, časopisi, lepenka, kartonske škatle in druge vrste papirja ter lepenke

150103 Lesena embalaža, palete in drugi kosi lesenih odpadkov

Vse vrste palet (razen Euro) in drugi kosi lesa od lesene embalaže

150104 Kovinska embalaža - sodi Vsi kovinski sodi, razen sodi v katerih so ostanki kemikalij

170405 Železo in jeklo Palice od vzglavnikov, ostanki kovin pri mehanski obdelavi. Ostanki jeklenih profilov, električni kabli in drug elektro material, kjer je železo v večini

150102 Plastična folija Vse vrste folije (plastična, polietilen,…)

150102 Trda plastika, (plastični) trakovi

Tulci od sukanca in plastični vstavki pri izdelavi zglavnikov, trakovi s katerimi so povezane palete, plastenke od pijač

200111 Tekstilje – kaširano blago Vse vrste obrezlin kaširanega blaga in izdelkov iz kaširanega blaga

070299 Poliuretanska pena Izdelki iz poliuretanske pene, ki nima kovinskih vstavkov

200199 Mešani industrijski odpadki Plastični nalivki (tulci) iz obrata PIP, manjši kosi stekla, žarnice, …

Komunalni odpadki Plastični kozarci od kavnih avtomatov

70

PRILOGA 2/1 Slika: Obrezline trakov iz gumiranega kokosa Slika: Obrezline trakov iz kokosa z belo vato

Slika: Obrezline od sedežev Slika: Obrezline od drugih izdelkov

Slika: Obrezline od vzmetnic Slika:Druge obrezline iz kokosa

71

PRILOGA 2/2 Slika: Izdelki iz kokosa z napako Slika:Ostanki prevlek

Slika: Ostanki modeliranih sedežev Slika:Sinteksevi ostanki

Slika: Obrezline iz sinteksa Slika: Ostanki soft stripa

72

PRILOGA 2/3 Slika: Vzglavniki iz poliuretanske pene Slika: Vzglavniki iz poliuretanske pene

Slika: Sedeži iz poliuretana Slika: Nasloni iz poliuretana

Slika: Poliuretanski ostanki Slika: Soft strip ostanki

73

PRILOGA 3

74

PRILOGA 4

TRGOVSKO IME NAMEN UPORABE V PODJETJU Petrolether 40C-70C Laboratorijska kemikalija

Odpadno olje Vzdrževanje osnovnih sredstev Izocianant »Suprasec 1053« Proizvodnja poliuretanske pene

Kalijev hidroksid KOH Laboratorijska kemikalija Hydranal Composite 5 Laboratorijska kemikalija

Diethil ether Laboratorijska kemikalija Natrijev sulfat Na2 So4 Laboratorijska kemikalija

Cikloheksanone Laboratorijska kemikalija Kalijev klorid KCI Laboratorijska kemikalija

Kalijev fluorid Laboratorijska kemikalija Ortodiclorbenzon Laboratorijska kemikalija

Železov klorid Laboratorijska kemikalija Železov sulfat Laboratorijska kemikalija Kalcijev klorid Laboratorijska kemikalija

Amonijev acetat Laboratorijska kemikalija Amonijev sulfat Laboratorijska kemikalija

Kalijev jodid Laboratorijska kemikalija Natrijev azid Laboratorijska kemikalija

Orto-fosforna kislina Laboratorijska kemikalija Natrijev hidrogen karbonat Laboratorijska kemikalija

Fero amonijev sulfat Laboratorijska kemikalija

75

PRILOGA 5

76

Date post:	30-Jun-2019
Category:	Documents
Upload:	doandat
View:	221 times
Download:	0 times

RAZBREMENILNA LOGISTIKA V PODJETJU JOHNSON...

Documents