UNIVERZA V LJUBLJANI

ZDRAVSTVENA FAKULTETA

ODDELEK ZA SANITARNO INŽENIRSTVO

SANITARNA UREDITEV V DRŽAVAH TRETJEGA

SVETA NA PRIMERU PROJEKTA POSTAVITVE

SANITARIJ IN UMIVALNICE V KAMBOŠKI ŠOLI

SANITATION IN THE THIRD WORLD COUNTRIES:

THE CASE OF TOILETS AND WASHROOMS

INSTALLATION PROJECT IN A CAMBODIAN

SCHOOL

Avtorica diplomskega dela: Maša Prislan

Mentorica: doc. dr. Mojca Jevšnik, dipl. san. inž.

Somentor: viš. pred. mag. Gregor Jereb, dipl. san. inž.

Ljubljana, 2014

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Mojci Jevšnik in somentorju viš. pred. mag.

Gregorju Jerebu za strokovno vodenje, nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Viš. pred. mag. Gregorju Jerebu se zahvaljujem za usmerjanje, vso podporo in pomoč tudi

v času mojega prostovoljnega dela v Kambodži. Za recenzijo diplomskega dela se

zahvaljujem viš. pred. mag. Nevenki Ferfila in za lektoriranje Kseniji Pečnik, prof. slov.

jezika.

Zahvaljujem se organizaciji Sustainable Cambodia, ki mi je omogočila to neprecenljivo

izkušnjo v Kambodži. Še posebno se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri

izvajanju delavnic o higieni rok in pri projektu postavitve sanitarij in umivalnic.

Nenazadnje pa bi se zahvalila tudi vsem mojim bližnjim, ki so mi stali ob strani, me

razumeli in potrpežljivo spodbujali tako pri študiju kot prostovoljnem delu in pri nastajanju

tega diplomskega dela.

IZVLEČEK

Uvod: Dostop do sanitarij je človekova osnovna pravica. Kljub temu je na svetu še vedno

2,5 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do sanitarij, od tega se jih več kot milijarda poslužuje

iztrebljanja na prostem (WHO in UNICEF, 2013). V državah tretjega sveta, med katere

spada tudi Kambodža, so ljudje zaradi neustreznih sanitarnih razmer in nezadostne higiene

veliko bolj dovzetni za okužbe. Poleg zagotovitve ustreznih sanitarij lahko preprost korak,

kot je umivanje rok z milom, zmanjša pojavnost diareje skoraj za polovico in črevesne

okužbe za tretjino (World Bank, 2005). Boljša sanitarna ureditev in dobre higienske

navade bi zmanjšale število bolezni v Kambodži in prispevale k dvigu kakovosti življenja

prebivalcev. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti sanitarne razmere v državah

tretjega sveta in v Kambodži, kjer sem kot prostovoljka mednarodne organizacije delala na

področju higiene. Predstavljena bosta primer projekta postavitve sanitarij in umivalnic za

šolske otroke ter izvedba delavnic o higieni in učinkovitem umivanju rok. Metode dela:

Uporabljena je deskriptivno presečna študija zbiranja in predstavitve podatkov o sanitarnih

razmerah v državah tretjega sveta in v Kambodži. V okviru humanitarne organizacije

Sustainable Cambodia (SC) so bile izvedene delavnice o higieni rok za otroke na širšem

območju province Pursat v času od 1. 11. 2011 do 31. 3. 2012. Projekt o postavitvi sanitarij

z umivalnicami v eni izmed kamboških šol se je pričel januarja 2012 in končal junija 2012.

Razprava in sklep: S projektom postavitve sanitarij in umivalnic ter prek izvajanja

delavnic o higieni rok smo želeli vzpostaviti boljši higienski režim med otroki v kamboški

šoli. S postavitvijo sanitarij in umivalnice smo jim omogočili, da nove pridobljene navade

izvajajo še naprej, vsak šolski dan. Da pa se višji nivo higiene ohrani in se še naprej izvaja

tudi po odhodu prostovoljcev, bi bilo potrebno, da se izobrazi in usposobi lokalne učitelje

ter druge lokalne strokovnjake, ki bi naprej širili in poglabljali higiensko zavest.

Ključne besede: sanitarna ureditev, Kambodža, higiena rok, sanitarije, umivalnice.

ABSTRACT

Introduction: Access to sanitation is a fundamental human right. In spite of this there are

still 2.5 billion people in the world without access to sanitation, of whom more than a

billion use open defecation (WHO and UNICEF, 2013). In the third world countries,

including Cambodia, people are much more susceptible to infection due to inadequate

sanitation and insufficient hygiene. In addition to ensuring adequate sanitation, a simple

measure like washing hands with soap, can reduce the incidence of diarrhoea by almost

half and intestinal infections by one third (World Bank, 2005). Better sanitation and good

hygiene habits would reduce the number of diseases in Cambodia and contribute to

improving the quality of life of the population. Purpose: The purpose of this thesis is to

present sanitary conditions in the third world countries and in Cambodia, where I was

working as a volunteer of an international organization in the field of hygiene. The thesis

will present the project of installing toilets and washrooms for school children, and

organizing workshops on hygiene and effective hand washing. Methods: A descriptive

cross-sectional study of collecting and presenting data on sanitary conditions in the third

world countries and in Cambodia was used. In the context of humanitarian organizations

Sustainable Cambodia (SC) workshops on hand hygiene for children in the wider area of

Pursat province during the period from 11th November to 31st March 2012 were

conducted. The project on the installation of toilets with washing rooms in one of the

Cambodian schools began in January 2012 and ended in June 2012. Discussion and

conclusion: With the project of installing toilets and washrooms as well as through the

implementation of workshops on hand hygiene we wanted to establish better hygiene

regime among children in Cambodian schools. By placing toilets and washrooms we

enabled them to use newly acquired habits also in the future, every school day. In order to

maintain the higher level of hygiene and to be able to perform this also after the departure

of the volunteers, it would be necessary to educate and train local teachers and other local

experts who would continue to expand and deepen hygiene awareness.

Keywords: sanitation, Cambodia, hand hygiene, toilets, washrooms.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

1.1 Tretji svet in države v razvoju ................................................................................ 2

1.2 Dostop do sanitarij kot človekova osnovna pravica ............................................... 2

1.3 Razvojni cilji tisočletja ........................................................................................... 3

1.4 Pomen ustrezne sanitarne ureditve v težkih življenjskih razmerah ........................ 5

1.5 Promocija higiene ................................................................................................... 6

1.6 Higiena rok ............................................................................................................. 7

1.7 Posledice pomanjkljive sanitarne ureditve in nezadostne higiene za zdravje ........ 9

1.8 Pomen medkulturnega sporazumevanja in kulturna ureditev v Kambodži .......... 11

2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................... 14

3 METODE DELA ........................................................................................................ 15

4 SANITARNE RAZMERE V DRŽAVAH TRETJEGA SVETA ........................... 16

4.1 Sanitarne razmere v mestih in na podeželju v državah tretjega sveta .................. 17

4.2 Iztrebljanje na prostem .......................................................................................... 18

5 KAMBODŽA .............................................................................................................. 20

5.1 Kritična področja Kambodže ................................................................................ 22

5.2 Sanitarna ureditev v Kambodži ............................................................................. 24

5.3 Ekonomski vpliv slabih sanitarnih razmer v Kambodži ....................................... 27

5.4 Življenje na podeželju v Kambodži ...................................................................... 28

5.5 Pomen vključevanja higiene v šolski pouk ........................................................... 29

5.6 Nevladne organizacije (NGO) v Kambodži .......................................................... 30

5.6.1 Organizacija Sustainable Cambodia .............................................................. 30

5.7 Kamboška šola Sylvia Lasky ................................................................................ 31

5.7.1 Ureditev sanitarij in umivalnic ...................................................................... 32

5.7.2 Vrste sanitarij ................................................................................................. 33

5.7.3 Lokacija sanitarij in umivalnic ...................................................................... 34

5.7.4 Zasebnost in higiena pri uporabi sanitarij ..................................................... 34

5.7.5 Umivalnice za roke ........................................................................................ 35

5.7.6 Delavnice o higieni rok.................................................................................. 36

5.7.7 Vizija in monitoring projekta po koncu izvedenega dela .............................. 38

6 RAZPRAVA ............................................................................................................... 42

7 SKLEP ......................................................................................................................... 48

8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................ 50

9 PRILOGE ................................................................................................................... 55

KAZALO SLIK

Slika 1: Dostopnost do sanitarij v letu 2011 (povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF,

2013a) .................................................................................................................. 17

Slika 2: Delež iztrebljanja na prostem po državah (povzeto po JMP, cit. po WHO in

UNICEF, 2013a).................................................................................................. 19

Slika 3: Kambodža (www.cia.gov) .................................................................... 20

Slika 4: Zemljevid Kambodže (www.cia.gov) ................................................................ 20

Slika 5: Deževno obdobje (NASA, 2003) ........................................................................ 23

Slika 6: Sušno obdobje (NASA, 2003) ............................................................................. 23

Slika 7: Hiša in restavracija na plavajoči ploščadi ........................................................... 24

Slika 8: Hiše na kolih v sušnem obdobju .......................................................................... 24

Slika 9: Druženje v spodnjem delu hiše............................................................................ 29

Slika 10: Tradicionalna kamboška hiša ............................................................................... 29

Slika 12: Latrina 2 ............................................................................................................... 33

Slika 11: Latrina 1 ............................................................................................................... 33

Slika 13: Preverjanje učinkovitosti umivanja rok z UV-lučko ............................................ 37

Slika 14: Začasna umivalnica .............................................................................................. 38

Slika 15: Umivanje rok z otroki .......................................................................................... 38

Slika 16: Plakat o postopku umivanja rok ........................................................................... 38

Slika 17: Načrt sanitarij in umivalnice (narisal glavni projektant Sok Kov SC) ................. 39

Slika 18: Sanitarije in umivalnica, zgrajena po načrtu projektanta Kov v letu 2012 (SC,

2012) .................................................................................................................... 40

Slika 19: Objekt sanitarij 1 (SC, 2014) ............................................................................... 41

Slika 20: Objekt sanitarij 2 (SC, 2014) ............................................................................... 41

Slika 21: Znotraj sanitarij (SC, 2014) .................................................................................. 41

KAZALO TABEL

Tabela 1: Sanitarna ureditev v urbanih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit. po

WHO in UNICEF, 2013b) ................................................................................... 25

Tabela 2: Sanitarna ureditev na ruralnih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit. po

WHO in UNICEF, 2013b) ................................................................................... 26

Tabela 3: Sanitarna ureditev v Kambodži – skupno (povzeto po JMP, cit. po WHO in

UNICEF, 2013b) ................................................................................................. 26

Tabela 4: Število učencev v šoli v letu 2012 ....................................................................... 31

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Globalna pokritost in trendi iztrebljanja na prostem v urbanih in ruralnih območjih

(povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF, 2013a) ............................................. 18

Graf 2: Sanitarna ureditev v urbanih in ruralnih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit.

po WHO in UNICEF, 2013b) ................................................................................ 25

KAZALO SHEM

Shema 1: Fekalno-oralna pot (povzeto po: Prüss-Ütün et al., 2008) …………………….. 10

SEZNAM KRATIC

ADRA Adventist Development and Relief Agency (Adventistična dobrodelna in

razvojna agencija)

CCC Cooperation Committee for Cambodia (Odbor za sodelovanje v

Kambodži)

CDC Council for the Development of Cambodia (Svet za razvoj Kambodže)

CDHS Cambodia Demographic and Health Survey (Demografska in zdravstvena

raziskava v Kambodži)

CIB Cambodian Investment Board (Kamboški investicijski odbor)

JMP Joint Monitoring Programme (Skupni program monitoringa)

MDG Millennium Development Goals (Razvojni cilji tisočletja)

NASA National Aeronautics and Space Administration (Nacionalna zrakoplovna

in vesoljska uprava)

PPPHW The Global Public-Private Partnership for Handwashing (Svetovno

javno-zasebno partnerstvo za umivanje rok)

SC Sustainable Cambodia (Nevladna organizacija Sustainable Cambodia)

UN United Nation (Organizacija združenih narodov)

UNA Slovenia United Nations Association of Slovenia (Društvo za Združene narode za

Slovenijo)

UNICEF United Nations International Children´s Emergency Fund (Mednarodni

sklad za otroke)

WHO World Health Organisation (Svetovna zdravstvena organizacija)

WPRO World Health Organisation Western Pacific Region (Svetovna

zdravstvena organizacija zahodne pacifiške regije)

1

1 UVOD

Dostop do sanitarij je osnovna človekova pravica. Združeni narodi so sprejeli deklaracijo o

razvojnih ciljih tisočletja, ki z osmimi pomembnimi cilji zavezuje države k prizadevanju za

ureditev boljših življenjskih razmer za ljudi. Ti cilji med drugim vključujejo dostop do

ustreznih sanitarij, pitne vode in druge pomembne dejavnike za kakovost življenja (UN,

2000). Eliasson iz Združenih narodov pravi, da je neurejena sanitarna ureditev problem, o

katerem ljudje neradi govorijo. Vendar je ustrezna sanitarna ureditev ključna za

zagotavljanje zdravja, čistega okolja in dostojanstva milijard ljudi ter za doseganje

razvojnih ciljev tisočletja (UN, 2013).

Kljub napredku, ki so ga države dosegle z izvajanjem razvojnih ciljev tisočletja, je na svetu

še vedno 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo sanitarij, in od tega se jih več kot milijarda

poslužuje iztrebljanja na prostem (WHO in UNICEF, 2013a). Neustrezne sanitarije in

iztrebljanje na prostem so pomemben javnozdravstveni problem, zaradi katerega v državah

tretjega sveta vsak dan posredno umira na tisoče ljudi. Mogwanja iz mednarodne

organizacije UNICEF trdi, da so države, kjer prebivalci v največjem številu prakticirajo

iztrebljanje na prostem, tudi države, kjer umre največ otrok, mlajših od pet let, kjer je visok

delež podhranjenih ljudi in revščina (UNICEF, 2013).

Za preživetje ljudi, ki živijo v težkih življenjskih razmerah, je ustrezna sanitarna ureditev

ključnega pomena. Preprost ukrep, kot je umivanje rok z milom, lahko prepreči diarejo

skoraj za polovico in črevesne okužbe za tretjino. To pomeni, da je umivanje rok za

preprečevanje okužb bolj učinkovito kot katerokoli cepivo (World Bank, 2005).

S promocijo higiene, kamor spada tudi pravilno umivanje rok, se ljudi ozavešča o higieni

in spodbuja k ohranjanju zdravja. Promocija higiene je zlasti pomembna zato, da so

programi o pitni vodi, sanitarni ureditvi in higieni sploh lahko uspešni (The Sphere, 2011).

Kambodža med državami tretjega sveta glede slabih razmer žal ni izjema. Življenje ljudi v

Kambodži, predvsem na podeželju, kjer živi kar 80 % delež prebivalstva (WHO in

UNICEF, 2013a), ni lahko. Po genocidu Rdečih Kmerov v letih 1975 do 1979, se stanje v

državi in življenje ljudi počasi izboljšujeta, vendar Kambodža še vedno ostaja ena izmed

najrevnejših držav sveta. Na podeželju Kambodže se še vedno soočajo z veliko revščino, z

izredno slabo dostopnostjo do zdravstvenih storitev in pomanjkanjem zdravstvenega

2

osebja, izobrazbe idr. (Sustainable Cambodia, 2014). Vzrok, zaradi katerega umre največ

ljudi v Kambodži, so ravno bolezni, prenesene po fekalno-oralni poti, ki so posledica slabe

sanitarne ureditve in nezadostne higiene (WHO, 2011). Boljša sanitarna ureditev in dobre

higienske navade bi zmanjšale število bolezni v Kambodži in prispevale k dvigu kakovosti

življenja prebivalcev.

1.1 Tretji svet in države v razvoju

Pojem »tretji svet« je pred več kot šestdesetimi leti skoval francoski demograf Albert

Sauvy, ko je imel v mislih »tretji stan«, ta se je neposredno nanašal na revščino, nemoč in

marginalnost. Tako se je ta pojem dokaj hitro uveljavil v raziskovanju in strokovni

literaturi. Služil je za označevanje nastajajočih držav, katerih gospodarski, socialni in

politični status je nekako ustrezal temu pojmu. Izvirni pojem »tretji svet« ni temeljil na

predhodnem obstoju prvega ali drugega sveta, ampak se je nanašal na težnje držav po

nevtralnem položaju oz. iskanju srednje poti med kapitalističnimi zahodnimi in

komunističnimi vzhodnimi državami ter s tem izražal svetovni nazor neuvrščenosti.

Kasneje so se razvile tudi druge delitve, ki so temeljile na gospodarskem razvoju držav;

»razvite države« na eni strani ter na drugi »razvijajoče se države« in »manj razvite

države«. Različne teorije torej različno delijo države. Nemogoče je govoriti o neki

optimalni razvrstitvi, saj klasifikacije, ki jih uporabljajo mednarodne organizacije,

temeljijo predvsem na gospodarskih kazalnikih razvoja. Pri razvrščanju držav je

pomemben predvsem vidik, s katerega gledamo na razvoj in kako ga razlagamo.

Kakršnokoli posploševanje in enačenje je nesmiselno, saj se države razlikujejo glede

kulture, religije, gospodarstva ter socialnega in političnega sistema (Šulek, 2007).

1.2 Dostop do sanitarij kot osnovna človekova pravica

Zaskrbljujoči podatek, da je na svetu kar 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do osnovnih

sanitarij, je privedel do tega, da so leta 2010 Združeni narodi sprejeli resolucijo

A/RES/64/292, ki dostop do sanitarij razglaša za osnovno človekovo pravico.

Združeni narodi povzemajo De Albuquerqueja (UN, 2014), ki navaja: »Človekova pravica

do vode in sanitarij, ki jo varuje Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah, od oblasti zahteva, da je voda na razpolago, fizično in cenovno dostopna ter

3

varna za vsakega izmed nas. To pravico je potrebno zagotavljati na nediskriminatoren

način. Zagotavljanje pravice do varne pitne vode in sanitarij je tudi tesno povezano z

uživanjem drugih človekovih pravic, in sicer s pravico do izobrazbe, dela, zdravja,

bivališča in hrane.«

1.3 Razvojni cilji tisočletja

Mednarodna skupnost je ob naraščajočem nezadovoljstvu glede mednarodne delitve

bogastva prišla do spoznanja, da nerazvite države potrebujejo takojšnjo pomoč pri

zmanjševanju revščine, lakote in bolezni ter ostalih razvojnih problemov, ki jih same ne

zmorejo rešiti (Šulek, 2007).

Deklaracija o razvojnih ciljih tisočletja je bila sprejeta leta 2000 v 189 državah sveta, ki so

se s podpisom zavezale, da bodo sledile razvojnim ciljem tisočletja (Millennium

Development Goals) in si tako prizadevale odpraviti skrajno revščino in lakoto, zagotoviti

osnovno izobraževanje in enake možnosti za vse, zmanjšati umrljivost otrok, izboljšati

zdravje mater, preprečiti širjenja HIV-a/AIDS-a, malarije in drugih bolezni, zagotoviti

trajnostni razvoj in razviti globalno partnerstvo za razvoj do leta 2015 (UNICEF, 2014).

Razvojni cilji tisočletja predstavljajo pogodbo med razvitimi in manj razvitimi državami,

ki temelji na načelu obojestranskih obveznosti in dolžnosti. Države v razvoju lahko tako

zahtevajo od razvitih držav povečanje razvojne pomoči, državljani manj razvitih držav pa

lahko od politikov v teh državah zahtevajo odgovornost za čimprejšnje doseganje ciljev, še

posebno glede zmanjševanja revščine in lakote. Države donatorice se lahko sklicujejo na

dolžnosti držav v razvoju, ki morajo upoštevati načela dobrega upravljanja razvojne

pomoči. Opredeljenih je osem razvojnih ciljev tisočletja. Za nadzorovanje njihovega

uresničevanja se uporabljajo kazalniki, ki merijo napredek posamezne države oz. regije

(Šulek, 2007).

Medtem ko je napredek pri izboljšanju dostopa do pitne vode velik in bo do leta 2015 po

vsej verjetnosti ta cilj dosežen ali celo presežen, smo na drugi strani daleč od realizacije

cilja glede sanitarne ureditve. Iztrebljanje na prostem je še vedno prisotno, največ v južni

Aziji (UNA Slovenija, 2014).

4

Razvojni cilji tisočletja (UNA Slovenija, 2014) so:

1. izkoreniniti skrajno revščino in lakoto: od leta 1990 do leta 2015 prepoloviti število

ljudi, ki živijo z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan in trpijo za lakoto, ter

doseči zaposlitev in dostojno delo za vse, vključno z ženskami in mladimi;

2. doseči univerzalno zagotovitev osnovne izobrazbe: do leta 2015 omogočiti, da

lahko vsi otroci kjerkoli in ne glede na spol zaključijo osnovnošolsko

izobraževanje;

3. zagotoviti enakost med spoloma in dati veljavo ženskam: do leta 2015 odpraviti

neenakost med spoloma pri zagotavljanju osnovne in srednješolske izobrazbe;

4. zmanjšati smrtnost otrok: od leta 1990 do 2015 za dve tretjini zmanjšati stopnjo

smrtnosti otrok, mlajših od pet let;

5. izboljšati zdravje mater: od leta 1990 do 2015 za tri četrtine zmanjšati smrtnost

mater in zagotoviti univerzalno reproduktivno zdravje;

6. boriti se proti virusu HIV/AIDS-u, malariji in drugim boleznim: do leta 2015

ustaviti in zmanjšati širjenje virusa HIV/AIDS-a in malarije ter drugih nevarnih

bolezni in do leta 2010 zagotoviti univerzalno dostopnost zdravljenja okužb z

virusom HIV/AIDS-om vsem, ki ga potrebujejo;

7. zagotoviti trajnostni razvoj okolja: vključiti načela trajnostnega razvoja v uradne

politike in programe ter ustaviti izgubo naravnih virov; do leta 2015 zmanjšati

število ljudi, ki nimajo dostopa do pitne vode in ustreznih higienskih razmer za

50 % in do leta 2020 izboljšati življenjske pogoje vsaj 100 milijonom prebivalcev v

revnih četrtih ter do leta 2010 bistveno zmanjšati izgubo biološke raznolikosti;

8. razviti globalno partnerstvo za razvoj: upoštevati specifične potrebe najmanj

razvitih držav in držav v razvoju. Cilj je tudi nadaljnji razvoj trgovskega in

finančnega sistema, ki sta odprta, delujoča po pravilih, pregledna in

nediskriminatorna. Pomembno je tudi, da se celovito obravnava zadolženost držav

v razvoju ter omogoči dostop do nujnih zdravil in izkoriščanje prednosti novih

tehnologij.

5

Razvojni cilji po letu 2015 (WHO in UNICEF, 2013a):

glede na to, da globalno vsi cilji niso doseženi in ker vse kaže, da je do leta 2015

premalo časa, še posebno glede sanitarne ureditve, se govori o zastavljanju novih

ciljev, ciljev po letu 2015. Organizaciji WHO in UNICEF ter drugi strokovnjaki iz

vsega sveta so decembra 2012 predstavili štiri nove cilje, ki segajo vse do leta

2040;

poleg dostopa do varne pitne vode in ustrezne sanitarne ureditve so izpostavili tudi

splošno higieno kot pomembno »spremljevalko«, ki je v prejšnjih ciljih niso

posebej opredelili. Prvi cilj je, da do leta 2025 ne bo več iztrebljanja na prostem;

drugi cilj je, da imajo do leta 2030 tako v posameznih gospodinjstvih kot v

izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah vsi dostop do pitne vode in umivalnik za

umivanje rok; tretji cilj je, da ima do leta 2040 vsakdo doma sanitarije in da ima

vsaj polovica šol ter zdravstvenih centrov in gospodinjstev urejeno varno ravnanje z

odplakami; četrti cilj pa stremi k temu, da postanejo pitna voda, sanitarije in higiena

vsem dosegljive, napredne, cenovno dostopne, okolju prijazne in trajnostne

dobrine.

1.4 Pomen ustrezne sanitarne ureditve v težkih življenjskih

razmerah

Generalni sekretar UN, Ban Ki-moon (2013), navaja, da se nobeno poročilo o vodah ne

more izogniti sanitarijam. Medtem ko smo v svetu dosegli razvojni cilj tisočletja glede

zagotavljanja dostopa do ustreznih vodnih virov, izjemno zaostajamo pri zagotavljanju

dostopa do ustreznih sanitarij, saj je še vedno približno 2,5 milijarde ljudi brez stranišč.

Govora je o človekovem dostojanstvu in zdravju. Zaradi tega vsak dan umre 4500 otrok,

mlajših od pet let, hkrati pa slabimo produktivnost gospodarstva prizadetih držav. Ob tem

se moramo zavedati, da se vsak ameriški dolar, ki ga porabimo za sanitarije, povrne

petkrat. Naložbe v sanitarije so eden izmed temeljev trajnostne prihodnosti (UN, 2013).

Ustrezna sanitarna ureditev je izredno pomembna za preživetje, še posebno v težkih

življenjskih razmerah. Ljudje, ki živijo na dotičnih območjih so veliko bolj dovzetni za

obolenja ali celo smrt zaradi bolezni, povezanih z neustrezno sanitarno ureditvijo,

neustrezno vodo in nezmožnostjo vzdrževanja zadostne osebne higiene. Najpogosteje gre

za diarejo in nalezljive bolezni, ki se prenašajo po fekalno-oralni poti (The Sphere, 2011).

6

Javnozdravstveni ukrepi na področju sanitarne ureditve tako preprečujejo širjenje bolezni

in rešujejo življenja, še posebno žensk in deklet (WHO, 2011).

Glavni namen programov za vodo, sanitarno ureditev in higieno je zmanjšati prenos

fekalno-oralnih bolezni in izpostavljenosti vektorjem skozi dobro higiensko prakso, oskrbo

z varno pitno vodo, z zniževanjem zdravstvenih in okoljskih tveganj ter z razmerami, ki

dovoljujejo ljudem živeti zdravo in varno (The Sphere, 2011).

1.5 Promocija higiene

Higiena oz. nauk o zdravju je ena temeljnih medicinskih znanosti, ki proučuje vplive na

zdravje in daje napotke, kako zdravje ohranjati in krepiti. Higiena kot znanost predlaga

ukrepe in dejavnosti v najširšem pomenu za varovanje zdravja in življenja (Likar in Bauer,

2006). V razvitih državah se je zaradi boljše higiene znatno znižala smrtnost zaradi

nalezljivih bolezni. Višji življenjski standard omogoča ljudem boljše higiensko okolje in

navade. Pitna voda je skoraj v vsakem domu razvitih držav in milo je poceni, da si ga

lahko vsakdo privošči. Zato imamo v razvitih državah veliko večjo možnost, da skrbimo za

svojo osebno higieno. Sčasoma so skupna prizadevanja tako javnega zdravstva kot

industrije zagotovili, da so čiste roke, čisti domovi ter ustrezno visok nivo osebne higiene

postali družbena norma (World Bank, 2005).

Promocija higiene je natančno načrtovana aktivnost in temelji na sistematičnem pristopu,

ki stremi k temu, da ljudi osvešča in privede k dejanjem, da preprečijo in/ali zmanjšajo

bolezni, ki so posledica neustrezne vode, slabe sanitarne ureditve in nezadostne osebne

higiene. S promocijo higiene se spodbuja sodelovanje skupnosti, odgovornost in nadzor v

raznih programih za vodo, sanitarno ureditev in higieno (The Sphere, 2011). V revnih

državah tretjega sveta je to še posebej pomembno, saj na milijone ljudi nima dostopa do

pitne vode in sanitarij. Prizadevanja za promoviranje učinkovite higiene so bila necelovita

in neučinkovita. Industrija je dosegla, da je milo skoraj v vsakem domu, ni pa dosledno

promovirala dobre higienske prakse ali umivanja rok, ki bi spremljala njihove proizvode,

kar se kaže kot velika zamujena priložnost za javno zdravje (World Bank, 2005).

Ključni dejavniki za uspešno promocijo higiene, ki jih navaja priročnik The Sphere (2011),

so medsebojno izmenjevanje informacij in znanj, sodelovanje ogrožene skupine ljudi ter

oskrba z nujno potrebnimi materiali in objekti. Dobra izmenjava informacij med

7

organizacijami in ogroženo skupino ljudi ter njihova prisotnost sta potrebni še posebno

zato, da se lažje ugotovijo ključni problemi in kulturno sprejemljive rešitve.

1.6 Higiena rok

Higieno rok vzdržujemo z umivanjem, razkuževanjem, nego, nedotikanjem in uporabo

rokavic. Pri tem je umivanje rok eden izmed najenostavnejših korakov pri preprečevanju

okužb, saj z nečistimi rokami, na katerih so lahko povzročitelji nalezljivih bolezni,

prenesemo te v usta ali na druge dele telesa in tako povzročimo okužbo samega sebe, živil,

površin in preko tega tudi ljudi, ki bodo prišli v stik z njimi. Z umivanjem z rok odstranimo

vidno organsko in anorgansko umazanijo, odpadle celice epitela in začasno ali prehodno

mikrofloro (Likar in Bauer, 2006).

Osnovna sredstva za učinkovito umivanje rok so tekoča voda, milo in čista brisača. Voda

mora biti zdravstveno ustrezna in po možnosti topla, da je miljenje še učinkovitejše. Poleg

osnovnih sredstev je ključnega pomena tudi sam postopek umivanja rok. Najprej je treba

odstraniti nakit na rokah, saj je tudi to lahko razlog povečanega števila bakterij na rokah,

poleg tega bo miljenje lažje in učinkovitejše. Roke nato omočimo in temeljito namilimo po

vsej površini dlani, hrbta rok, medprstnih prostorov, konice prstov, zanohtja, obeh palcev

in zapestij. Še posebej pozorni moramo biti na predele, kot so konice prstov, palca, predel

med prsti in zapestje, ki veljajo med miljenjem za najbolj pogosto spregledane (Jereb in

sod., 2013). Pomembno je tudi, da ne spregledamo umazanije za nohti, kjer se lahko

skrivajo nevarni mikrobi pa tudi jajčeca parazitov, predvsem podančice (Kraker, 1995).

Osnovno miljenje rok naj traja 2 minuti. Pri fizikalno čistih rokah, ko gre za odstranjevanje

prehodne bakterijske populacije, pa si roke milimo vsaj 15 do 30 sekund. Bolj kot čas je

pomembno, da vse predele rok res temeljito namilimo in zdrgnemo. Ko smo vse temeljito

zdrgnili in namilili, roke temeljito speremo z vodo in osušimo (Jereb in sod., 2013).

Vrste bolezni, ki jih lahko preprečimo s pravilnim umivanjem rok, so (Bauer in Jevšnik,

2008):

bolezni, ki se širijo po fekalno-oralni poti: salmoneloza, šigeloza, hepatitis A,

giardiaza, enterovirusne infekcije, amebioza in kampilobakterioza. Bolezni

preprečimo z umivanjem rok po uporabi stranišča;

bolezni, ki se širijo s posrednim stikom z izločki dihal (kapljične okužbe):

influenca, streptokokne infekcije, infekcija z respiratornim sincicijskim virusom in

8

navadni prehlad. Okužbe preprečimo z umivanjem rok po kašljanju, kihanju ali

rokovanju z osebo, ki kašlja ali kiha;

bolezni, ki se širijo z rokami, onesnaženimi s sečem, slino ali z drugimi telesnimi

tekočinami. Na tak način se prenašajo citomegalovirusi, bacili trebušnega tifusa,

stafilokoki in virus epstein-barr, ki preidejo s človeka na človeka ali posredno s

kontaminirano hrano ali predmeti.

V razvitem svetu se nam zdi samoumevno, da imamo poleg čistega stranišča tudi

umivalnik s tekočo toplo vodo, tekoče milo, brisače za enkratno uporabo in koš za

uporabljene brisače ter damske vložke. V javnih sanitarijah za higieno rok skrbimo

predvsem z nedotikanjem površin. To nam omogoča avtomatika. S senzorji se odpirajo

vrata v javna stranišča, prižgeta se razsvetljava in ventilacija, stranišče se lahko s senzorji

samo splakuje in razkužuje, tekoča voda pri umivalniku se sproži, ko senzor zazna naše

roke, tekoče milo priteče v naše roke s pomočjo senzorja v potrebni količini in tudi

papirnate brisače lahko dobimo prek senzorskih podajalcev ali pa si roke osušimo v

modernih sušilnikih. Vse to nam omogoča, da se izognemo nepotrebnemu dotikanju in s

tem prenosu morebitnih povzročiteljev nalezljivih bolezni.

Če imamo v razvitem svetu sredstva za izvajanje higiene rok dostopna praktično na

vsakem koraku, pa v državah v razvoju žal ni tako. Umivalniki so redkost. Pogosto ni

tekoče vode, toaletnega papirja in mila. Javne sanitarije so izredno slabo vzdrževane in

nečiste, kar omogoča prenos številnih povzročiteljev bolezni.

V državah tretjega sveta so diareja in črevesne okužbe vodilni vzroki za smrt otrok.

Preprosti korak, kot je umivanje rok z milom, lahko prepreči diarejo skoraj za polovico in

črevesne okužbe za tretjino (World Bank, 2005). Umivanje rok po iztrebljanju, pred jedjo,

po delu in po vsakem nečistem opravilu spada med najnujnejše ukrepe za preprečevanje

okužb v izjemnih razmerah (Bauer in Jevšnik, 2008). Tudi v primeru, ko ni idealnih

sanitarnih razmer, lahko dobra higienska praksa ljudi vodi do boljšega zdravja (WHO,

2011). V izjemnih razmerah se tako življenjske kot higienske razmere izredno poslabšajo

in ravnotežje med človekom in okoljem je porušeno, to pa povečuje možnost za razvoj

številnih nalezljivih bolezni. K zmanjševanju prenosa nalezljivih bolezni bistveno prispeva

skrb za osebno higieno, ki prav tako vpliva na človekovo psihofizično stanje (Bauer in

Jevšnik, 2008).

9

Umivanje rok z milom lahko in mora postati nekaj povsem običajnega tudi v državah v

razvoju. Da bo tako, je treba zagotoviti, da se vsi zavedajo pomembnosti umivanja rok.

Poleg tega je treba povezati javne in zasebne sektorje ter si izmenjevati potrebne podatke

in veščine. Ljudem je treba omogočiti izvajanje dobre higienske prakse, kar pa pomeni, da

morajo imeti na razpolago vsaj ustrezno vodo, milo in sanitarne prostore. Pomembno je

tudi, da se beleži in dokaže, za koliko se zmanjšajo državni stroški ob dobrih higienskih

navadah ljudi (World Bank, 2005), kar bo lahko dodatna spodbuda za izvajanje dobre

higienske prakse v državah v razvoju.

1.7 Posledice pomanjkljive sanitarne ureditve in nezadostne

higiene za zdravje

Z ustrezno sanitarno ureditvijo, pitno vodo in higieno bi lahko preprečili razvoj kar 10 %

vseh bolezni na svetu (Prüss-Ütün et al., 2008).

Vodilne bolezni, ki jih lahko preprečimo z ustreznimi sanitarijami, neoporečno pitno vodo

in higieno (Prüss-Ütün et al., 2008), so:

1. Diareja

Najpogosteje pride do diareje zaradi vnosa patogenih bakterij v telo, ki so prisotne

v zdravstveno neustrezni pitni vodi, kontaminirani hrani ali na nečistih rokah in

predmetih. Neustrezne sanitarije in neučinkovito umivanje rok so vzrok prenosa teh

patogenov. Kar 88 % primerov diareje je posledica onesnažene vode, neustrezne

sanitarne ureditve ter nezadostne higiene, kar povzroči smrt 1,5 milijona otrok na

leto.

V skupino diarej so vključene tudi bolezni, kot so kolera, tifus in griža, ki se prav

tako prenašajo po fekalno-oralni poti (shema 1). Najpogosteje je medij prenosa

prav neustrezna pitna voda.

10

Shema 1: Fekalno-oralna pot (povzeto po: Prüss-Ütün et al., 2008)

2. Podhranjenost

Zaradi podhranjenosti na leto umre 35 % otrok, mlajših od pet let. Več kot polovica

primerov podhranjenosti je povezanih s ponavljajočo se diarejo ali črevesnimi

okužbami, ki so posledica zdravstveno neustrezne vode, neustrezne sanitarne

ureditve ali neučinkovite higiene. Podhranjeni otroci so tudi bolj dovzetni za

nalezljive bolezni in imajo manjšo verjetnost popolnega okrevanja. Posredno in

neposredno zaradi podhranjenosti kot posledice neustrezne pitne vode, neustrezne

sanitarne ureditve in neučinkovite higiene skupno umre na leto skoraj milijon otrok,

mlajših od pet let.

3. Črevesne okužbe

Črevesne okužbe, kot so askarioza, trihurioza in ankilostomoza, se prenašajo prek

fekalij. Ta prenos se lahko prepreči z ustrezno sanitarno ureditvijo in še zlasti z

ustrezno osebno higieno. Po ocenah WHO-ja lahko razloge za črevesne okužbe v

celoti pripišemo neustreznim sanitarijam in nezadostni osebni higieni.

4. Filariaza

V Aziji in Ameriki so vektorji oz. prenašalci okužbe s filariazo komarji, ki se

nahajajo ob vodi, ki je onesnažena s fekalijami. Območje širjenja bolezni delno

sovpada z malarijo in je lahko povezano z razvojem namakalnih sistemov. Limfna

filariaza se pojavlja tudi v nekaterih pacifiških otoških državah. Globalno je 66 %

11

filariaze povezanih z neustrezno pitno vodo, neustreznimi sanitarnimi ureditvami in

nezadostno higieno.

5. Trahom ali klamidioza

Trahom je očesna bolezen, ki se lahko razvije v slepoto. Primarni prenos je rezultat

nezadostne higiene. Prenos okužbe lahko zmanjšamo z umivanjem obraza z

neoporečno vodo, z uvedbo ustreznih sanitarij in ustreznim ravnanjem z odplakami

ter z nadzorom nad insekti.

6. Shistosomoza ali šistosomiaza

Šistosomiaza se prenaša prek kontaminirane vode z izločki okuženih ljudi in tako

bolezen v celoti pripisujemo onesnaženi vodi, neustreznim sanitarijam in

nezadostni higieni. Šistosomiaza se prenaša z vodnimi polži, ki so vmesni gostitelji

parazita Trematoda. Prenos in širjenje bolezni lahko zmanjšamo z nadzorom nad

vodnimi polži, s čisto vodo in z ustreznimi sanitarijami oz. ustreznim ravnanjem z

odplakami.

1.8 Pomen medkulturnega sporazumevanja in kulturna ureditev v

Kambodži

Kultura je kot živ sistem, ki omogoča posameznikom in skupinam, da sodelujejo med sabo

in z zunanjim svetom, ter zaradi tega pogojuje naše osebno in družbeno življenje, saj se

vsako naše dejanje manifestira skozi kulturo. Kultura je skupek vrednot, vzorcev obnašanja

in navad, ki jih je človek pridobil prek gospodarskega, moralnega in znanstvenega razvoja

(Jelovac in Rek, 2010).

Kultura je igrala pomembno vlogo v boju za preživetje že od samega začetka človekovega

obstoja, saj je posameznikom omogočala družbeno življenje znotraj urejene skupnosti, kar

je privedlo do skupnega zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb, zagotavljanja zaščite,

podobne vzgoje otrok in njihovega usmerjanja, vzpostavitve vrednot, regulacije spolnosti,

delitve dela idr. S sistemom vrednot kultura prispeva k utrjevanju produktivne organizacije

neke družbe in razvoju duhovnih sposobnosti in ustvarjalnosti ljudi, s tem pa se znižuje

nasilje in beda ljudi ter na podlagi tega omogoča nastanek in obstanek človeškosti stanja

stvari in ljudi (Jelovac in Rek, 2010). Različne kulture oz. družbe se oblikujejo na različne

12

načine in objektivno nobena izmed njih ni boljša ali slabša, večvredna ali manjvredna od

druge, je le način človekove prilagoditve na življenjske razmere (Hofstede et al., 2006).

V sodobnem svetu smo pretežno vsi izpostavljeni vplivom »tujih« kultur, kar je odlična

priložnost za učenje, vendar pa lahko to povzroči tudi težave (Hofstede et al., 2006), kot na

primer netolerantnost, diskriminacijo, stereotipnost in konflikt (Blazinšek in Kronegger,

2008). Ena izmed nalog sodobne družbe bi morala biti tudi sposobnost učinkovitejšega

medkulturnega sporazumevanja (Hofstede et al., 2006), saj se kulturno okolje hitro

spreminja in vse več je v njem različnosti, ki pa s seboj prinašajo nove izzive (Blazinšek in

Kronegger, 2008).

Danes lahko najdemo različne kulture na različnih celinah, prav tako tudi znotraj različnih

držav in celo posameznih pokrajin. Kultura ne more predstavljati vsega za vsakogar, kajti

kar je dobro za enega posameznika, je lahko slabo za drugega. Če bi primerjali več

svetovnih kultur, bi videli, da se raznolikost pokaže predvsem v identiteti oz. odnosu med

posameznikom in skupino; hierarhiji oz. oddaljenosti od moči; spolu oz. enakopravnosti

med moškimi in ženskami; resnici oz. strpnosti do neznanega; in navsezadnje v vrednotah

oz. v dolgoročni ali kratkoročni usmeritvi v posamezni kulturi. Sleherna kultura je razvila

lastne odgovore na vsakega izmed problemov (Hofstede et al., 2006) in ne glede na to,

kateri kulturi ljudje pripadajo, delajo na način, za katerega so prepričani, da je najboljši za

njih (Mole, 2003, cit. po Jelovac in Rek, 2010). Rešitve so odvisne od pomenov, ki jih

ljudje pridajajo življenju, soljudem, času in naravi (Jelovac in Rek, 2010).

Če bi primerjali zahodno (Evropa in ZDA) in vzhodno kulturo, kamor spada tudi

Kambodža, bi našli veliko razlik. Zahodna kultura je predvsem bolj individualistično

usmerjena, Kambodža pa je predvsem kolektivistična, kar pomeni, da ljudje najbolje

delujejo v skupini, neradi izstopajo, so bolj tihe narave, cenijo harmonijo in se izogibajo

neposrednim soočenjem. Prav tako so jim zelo pomembni tradicija, spoštovanje do

starejših in medsebojni odnosi. Hofstede et al. (2006) prav tako navajajo, da kolektivistične

kulture ne marajo lastne koristi, žaljenja drugih, nizkotnega vedenja, prepiranja, soočanja

in pogovorov z nekom, s komer se ne strinjajo.

Kot zahodnjakom pa se nam ljudje v vzhodni kulturi vse prevečkrat zdijo nesvobodni,

soodvisni od drugih, preveč tradicionalni, nesamozavestni. Nasprotno pa vzhodnjaki

13

menijo, da smo zahodnjaki preveč zaletavi, preveč materialno usmerjeni, egoistični in

preveč samozavestni.

Delovanje organizacije, ali je to neprofitna ali pa profitna, kot pravita Jelovac in Rek

(2010), ni več omejeno zgolj na delovanje znotraj državnih meja, saj se vse vedno bolj

neovirano giblje preko nacionalnih meja. Za uspešno delovanje je treba upoštevati zunanje

in notranje okolje organizacije in kulturo tega okolja. Ljudje, ki delajo v multikulturnih

okoljih s sodelavci iz različnih kultur, se srečujejo s praktičnimi težavami in razumejo

potrebo po natančnejših in primernejših navodilih za večnacionalno usposabljanje

(Hofstede et al., 2006). Zato je toliko pomembneje, da se učimo o različnih kulturah in

njihovem funkcioniranju. Komuniciranje in vzpostavljanje odnosov z ljudmi iz različnih

kultur ima lahko vrsto pozitivnih posledic tako za posameznika kot družbo, saj imajo

različni ljudje tudi različne ideje in rešitve, kar privede do velikega napredka v znanju in

inovacijah ter pripomore k osebni rasti ter večanju tolerantnosti do drugačnosti tako v

lokalnem kot v globalnem okolju ( Jelovac in Rek, 2010).

Večina ljudi v vsaki kulturi meni, da je njihova kultura boljša od drugih, in to skušajo

dopovedati tudi drugim. Toda tako stališče je naivno, zlasti za današnji svet. Naučiti se

moramo sprejemati raznolikost kultur in sodelovanje. To je samo po sebi težko, saj

vrednote svoje kulture dojemamo v moralnih okvirih in smo zato nagnjeni k temu, da

vrednote drugih ljudi dojemamo kot moralno manjvredne. Naša kultura je zgolj ena izmed

mnogih in nimamo je pravice razglašati za večvredno, lahko pa smo ponosni na dobre

stvari v svoji kulturi (Hofstede et al., 2006).

14

2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti sanitarne razmere v državah tretjega sveta.

Podrobneje bo predstavljena Kambodža, v kateri sem kot študentka sanitarnega inženirstva

in kot prostovoljka mednarodne organizacije delala na področju higiene. Predstavila bom,

kako se lahko sanitarni inženir vključi in pripomore k reševanju sanitarnih problemov na

t. i. nerazvitih področjih. Predstavljen bo primer projekta postavitve sanitarij in umivalnic

za šolske otroke ter izvedba delavnic o higieni in učinkovitem umivanju rok.

15

3 METODE DELA

Uporabila sem deskriptivno presečno študijo zbiranja in predstavitve podatkov o sanitarnih

razmerah v državah tretjega sveta in Kambodži.

V Kambodžo sem se odpravila kot prostovoljka, da bi pomagala v različnih programih

humanitarne organizacije Sustainable Cambodia (SC), ki se trudi povečati kakovost

življenja Kambodžanov na podeželju. Med delom z lokalnimi ljudmi sem ugotovila, da je

pomanjkanje sanitarij in neustreznega izvajanja higiene velik problem. Zato sem pričela s

pomočjo zdravstvene ekipe organizacije Sustainable Cambodia organizirati in izvajati

delavnice o umivanju rok in higieni za predšolske in osnovnošolske otroke ter mladino na

širšem območju province Pursat v Kambodži v času od 1. 11. 2011 do 31. 3. 2012. V času

delavnic sem dobila zamisel o postavitvi sanitarij z umivalnicami v eni izmed kamboških

šol. Zamisel je prešla v projekt, na katerem sem delala skupaj z ostalimi prostovoljci in

lokalnim osebjem od meseca januarja 2012 do aprila 2012. Gradnja objekta se je pričela v

maju 2012 in končala meseca junija 2012, ko nisem več sodelovala pri terenskem delu v

Kambodži.

Cilji:

zbrati obstoječo literaturo s področja sanitarno-higienskih razmer v državah tretjega

sveta;

zbrati obstoječo literaturo na področju sanitarnih razmer v Kambodži;

opredeliti pomen ustrezne sanitarne ureditve in učinkovitega umivanja rok;

predstaviti načrtovanje in izvedbo delavnic na temo umivanja rok med predšolskimi

in šolskimi otroki;

opisati projekt gradnje sanitarij in umivalnic v izbrani kamboški šoli.

16

4 SANITARNE RAZMERE V DRŽAVAH TRETJEGA SVETA

Podatke o razmerah v državah tretjega sveta sem črpala iz podatkov WHO-ja in UNICEF-a

oz. iz skupnega uradnega poročila o spremljanju napredka razvojnih ciljev tisočletja glede

pitne vode in sanitarne ureditve (JMP – Joint Monitoring Programme).

Dostop do pitne vode v državah tretjega sveta se z leti močno izboljšuje, dostop do

urejenih sanitarij1 pa ostaja porazen. Še vedno je 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo urejenih

sanitarij. Od teh je 761 milijonov ljudi, ki uporabljajo javne ali skupne sanitarije2 in 693

milijonov ljudi, ki uporabljajo sanitarije, ki so pod minimalnimi standardi ter jih WHO

opredeljuje kot neustrezne sanitarije3. Najslabše razmere so v podsaharski Afriki in južni

Aziji, kjer je stanje enako kot pred 25 leti oz. se je v nekaterih predelih stanje celo

poslabšalo. Če se trenutni trend nadaljuje, bo leta 2015 še vedno 2,4 milijarde ljudi brez

dostopa do sanitarij (WHO in UNICEF, 2012).

Največji napredek je razviden v vzhodni Aziji, kjer se je dostopnost sanitarij povečala s

27 % (leto 1990) na 67 % (leto 2011). To pomeni, da je več kot 626 milijonov ljudi dobilo

dostop do ustreznih sanitarij v obdobju zadnjih 21 let (WHO in UNICEF, 2013a).

Po podatkih WHO je 45 držav, kjer je dostopnost do sanitarij manjša od 50 % (slika 1).

Večina teh držav je v podsaharski Afriki in južni Aziji. Med države, kjer je dostopnost do

sanitarij manjša od 50 %, spadajo tudi Bolivija, Kambodža in Papua Nova Gvineja.

Bolivija in Kambodža sta državi, ki izjemno odstopata od povprečja regije, kljub temu da

so njune sosednje države pri urejanju omenjene problematike več kot uspešne.

1 Urejene oz. ustrezne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): ustrezne sanitarije so tiste, kjer ne prihaja do

neposrednega stika človeka z iztrebki. Med te spadajo: stranišče, ki se izpira z vodo (angl. flush toilet) in

iztrebke odvaja v kanalizacijo ali greznico ali v izkopano jamo (angl. pit latrine); napredna latrina z

ventilacijo (angl. ventilated improved pit); kompostno stranišče (angl. composting toilet). 2 Skupne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): skupne sanitarije so sanitarije, ki so dostopne dvema ali več

gospodinjstvom, kar vključuje tudi javne sanitarije. WHO jih opredeljuje kot neustrezne sanitarije (angl.

unimproved sanitation) z vidika nečistosti (vprašljiva čistoča, nehigiensko stanje, možen stik uporabnikov z

iztrebki) in vidika dostopnosti (sanitarije so lahko iz različnih vzrokov nedostopne ponoči ali nedostopne

otrokom). 3 Neustrezne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): stranišče, ki se izpira z vodo in iztrebkov ne odvaja v

kanalizacijo ali greznico ali izkopano jamo; osnovna latrina z nepokrito jamo za iztrebke; straniščna vedra

(angl. bucket); latrine na kolih (angl. hanging latrine); iztrebljanje na prostem (angl. open defecation); javne

in skupne sanitarije.

17

Slika 1: Dostopnost do sanitarij v letu 2011 (povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF,

2013a)

Najslabše sanitarne razmere so po podatkih WHO-ja in UNICEF-a (2013) v podsaharski

Afriki, kjer ima le 30 % ljudi dostop do ustreznih sanitarij. Kljub temu ne izvajajo

iztrebljanja na prostem tako pogosto, kot to počnejo prebivalci v južni Aziji (39 %), kjer je

ta problem največji. V Aziji ima le majhen odstotek ljudi možnost uporabe skupnih

sanitarij in drugih neustreznih sanitarij, zato lahko rečemo, da v Aziji živijo ljudje, ki imajo

dostop do ustreznih sanitarij, in ljudje, ki nimajo dostopa do kakršnikoli sanitarij in so zato

»prisiljeni« k opravljanju potrebe na prostem. Sčasoma so največji napredek glede

dostopnosti do sanitarij dosegle države vzhodne Azije, kjer je leta 1990 imelo dostop do

ustreznih sanitarij le 27 %, po podatkih za leto 2011 pa ima kar 67 % ljudi ustrezne

sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a).

4.1 Sanitarne razmere v mestih in na podeželju v državah tretjega

sveta

Razlike v dostopu do sanitarij med ruralnim in urbanim okoljem so še bolj izrazite kot

razlike v dostopu do pitne vode. Večina ljudi (934 milijonov), ki iztrebljajo na prostem,

živi na podeželju (graf 1). Največ jih je na območju južne Azije, kjer je delež 39 %.

Globalno ima 79 % urbane populacije ustrezne sanitarije, v primerjavi z ruralno

populacijo, kjer je delež le 47 % (WHO in UNICEF, 2012).

18

Graf 1: Globalna pokritost in trendi iztrebljanja na prostem v urbanih in ruralnih območjih

(povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF, 2013a)

Število ljudi, ki nima ustreznih sanitarij, se tako v urbanem kot v ruralnem okolju po svetu

malenkostno popravlja oz. znižuje. S tega vidika je to napredek, saj se skupno število ljudi

z dostopom do sanitarij povečuje. Sanitarne razmere se dejansko izboljšujejo, saj ima

nominalno leta 2011 milijarda ljudi več dostop do ustreznih sanitarij na urbanih območjih

in slaba milijarda ljudi več dostop do ustreznih sanitarij na ruralnih območjih kot leta 1990.

Kljub temu je odstotek ljudi brez dostopa do sanitarij še vedno visok oz. se zelo malo

spreminja. Glavni vzrok je prehitro večanje prebivalstva, še posebno v azijskih državah,

kjer je rast prebivalstva največja. Stvari se sicer spreminjajo na bolje, vendar ne dovolj

hitro glede na eksplozijo rasti prebivalstva.

4.2 Iztrebljanje na prostem

Iztrebljanje na prostem (angl. open defecation) pomeni, da ljudje iztrebljajo na poljih, v

gozdovih, za grmičevjem, v rekah, ob plažah in na drugih odprtih območjih ali

odstranjujejo človeške iztrebke skupaj s trdnimi odpadki. Ena milijarda ljudi oz. 15 %

svetovne populacije še vedno prakticira opravljanje potrebe na prostem. Najbolj pogosto je

iztrebljanje na prostem prisotno na ruralnih območjih (WHO in UNICEF, 2013a).

Države, kjer prebivalci v največjem številu prakticirajo iztrebljanje na prostem, so hkrati

tudi države, kjer je največje število smrti otrok, mlajših od pet let, visok delež

podhranjenih ljudi in revščina (UNICEF, 2013).

19

Slika 2: Delež iztrebljanja na prostem po državah (povzeto po JMP, cit. po WHO in

UNICEF, 2013a)

Iz slike 2 je razvidno, da je še vedno 27 držav, v katerih več kot četrtina ljudi iztreblja na

prostem. Večina teh držav je v Afriki, medtem ko v Aziji najbolj izstopa Kambodža.

Po podatkih WHO-ja in UNICEF-a (2013) je razvidno, da se praktično v vseh državah v

razvoju počasi zmanjšuje število ljudi, ki opravljajo potrebo na prostem, izjema je

podsaharska Afrika, kjer število še vedno narašča. Je pa na srečo kar nekaj držav izjemno

napredovalo glede zmanjševanja opravljanja potrebe na prostem. Med njimi najbolj

izstopata Etiopija in Nepal. V Etiopiji je v letu 1990 prakticiralo iztrebljanje na prostem

kar 93 % prebivalcev, do leta 2011 pa se je število zmanjšalo na 45 %. V Nepalu se je leta

1990 iztrebljanje na prostem prakticiralo v 84 % in se do leta 2011 zmanjšalo za kar 41 %

(WHO in UNICEF, 2013a).

Če bi povsem preprečili iztrebljanje na prostem, bi se delež diareje, za katero vsako leto

umre skoraj milijon otrok, mlajših od pet let, po predvidevanjih zmanjšal za 36 %

(UNICEF, 2013).

20

5 KAMBODŽA

Kambodža je država v jugovzhodni Aziji, ki meji na zahodu in severozahodu na Tajsko, na

severovzhodu na Laos in na vzhodu ter jugovzhodu na Vietnam.

Slika 3: Kambodža (www.cia.gov) Slika 4: Zemljevid Kambodže (www.cia.gov)

Kambodža spada med najmanj razvite države na svetu.4 Je država s 15,2 milijona

prebivalcev (2013), od tega 80 % ljudi živi na podeželju in 20 % ljudi v mestu (WHO in

UNICEF, 2013a). Uradni jezik je kmerščina. Površina Kambodže znaša 181.035 km².

Glavno mesto Kambodže je Phnom Penh z 1,5 milijona prebivalcev.

Podnebje je tropsko z dvema izrazito monsunskima obdobjema, ki določata življenjski

ritem ljudi, še posebno tistih, ki živijo na podeželju. Deževna doba se začne meseca maja

in traja do oktobra, od novembra in vse do maja pa je sušna doba. Povprečna letna

temperatura je 27 ºC. Najtoplejša meseca sta april in maj, ko je povprečna temperatura

krepko čez 30 ºC (CIB in CDC Cambodia, 2014).

Kambodža ima 23 provinc: Banteay Meanchey, Battambang, Kampong Cham, Kampong

Chhnang, Kampong Speu, Kampong Thom, Kampot, Kandal, Kep, Koh Kong, Kratie,

4 JMP. Najmanj razvite države: Afganistan, Angola, Bangladeš, Butan, Burkina Faso, Berundi, Kambodža,

Centralna afriška republika, Čad, Komori, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Ekvatorialna Gvineja,

Eritreja, Etiopija, Gambija, Gvineja, Gvineja-Bissau, Haiti, Kiribati, Laos, Lesoto, Liberija, Madagaskar,

Malavi, Mali, Mavretanija, Mozambik, Mjanmar, Nepal, Niger, Ruanda, Samoa, Sao Tome in Principe,

Senegal, Sierra Leone, Salomonovi otoki, Somalija, Južni Sudan, Sudan, Vzhodni Timor, Togo, Tuvalu,

Uganda, Tanzanija, Vanuatu, Jemen, Zambija.

21

Mondolkiri, Oddar Meanchey, Pailin, Preah Vihear, Prey Veng, Pursat, Ratanakiri, Siem

Reap, Sihanoukville, Stung Treng, Svay Rieng, Takeo (CIB in CDC Cambodia, 2014).

Poleg Kmerov, ki v Kambodži predstavljajo 90 % prebivalcev in katerih glavna vera je

budizem, je še manjši delež Čamov (muslimanov), Vietnamcev in Kitajcev.

Povprečna kamboška družina šteje 4,7 člana. V mestih so večje družine (6 ali več članov)

pogostejše (36 %) kot na podeželju (30 %). Na prvi pogled je morda presenetljivo, da

pravilo, po katerem je na ruralnih področjih po navadi več družinskih članov, ne velja za

Kambodžo. Gospodinjstva s šest ali več člani so pogostejša v mestih (36 %) kot pa na

podeželju (30 %) (CDHS, 2011). V mestu je veliko družin, ki so se priselile s podeželja

zaradi iskanja zaposlitve, saj je ogromno poljedelskih površin zaradi posejanosti z minami

neuporabnih za obdelavo in nevarnih. Manjše število družinskih članov na podeželju je

tudi posledica slabih življenjskih razmer, saj veliko otrok umre zaradi različnih bolezni.

Veliko je tudi žrtev min, skritih po vsej deželi (Valenčak, 2003).

Poljedelstvo, večinoma proizvodnja riža, predstavlja 40 % bruto domačega proizvoda in

omogoča delo kar 70 % prebivalstva (WPRO in WHO, 2011).

Zaradi vojn in drugih konfliktov je Kambodža izgubila veliko intelektualcev in izobraženih

ljudi (WPRO in WHO, 2011). V času vladavine Rdečih Kmerov so bili intelektualci in

izobraženci največji državni sovražniki, zato so jih večina pobili ali pregnali. Kambodža je

ostala brez cele generacije, ki bi danes lahko pomagala k napredku države. Tako je

Kambodža odvisna od tujih strokovnjakov in tujega znanja (Valenčak, 2003).

Kot večina držav v razvoju se tudi Kambodža sooča s številnimi zdravstvenimi in

okoljskimi tveganji (WPRO in WHO, 2011). SOS International (2014) je Kambodžo

uvrstil med države z visokim zdravstvenim tveganjem, kar pomeni, da je država z zelo

omejeno zdravstveno oskrbo in visokim deležem nalezljivih bolezni. V Kambodži

primanjkuje zdravstvenih kadrov, specialistov in dobrih bolnišnic. V državi sta povprečno

le dva zdravnika na 10.000 ljudi (World Bank, 2012). Težko se dobi kakovostna zdravila,

vprašljivo je tudi njihovo skladiščenje, poleg tega je veliko ponarejenih zdravil.

Dejavniki, ki vplivajo na zdravje Kambodžanov, so zdravstveno oporečna voda, neustrezna

sanitarna ureditev, neustrezno ravnanje z živili (še posebno uličnih prodajalcev), onesnažen

22

zrak in bolezni, ki se prenašajo prek različnih vektorjev oz. prenašalcev ter klimatske

razmere (WPRO in WHO, 2011).

Na podeželju nima dostopa do neoporečne pitne vode 39 % prebivalcev. Vodovodno

napeljavo ima le 5 % podeželskih gospodinjstev (WHO in UNICEF, 2013a).

Poleg neustrezne vode in sanitarne ureditve na več območjih voda vsebuje arzen, kateremu

je izpostavljenih kar 2,24 milijona Kambodžanov (WPRO in WHO, 2011). Številni

prebivalci uporabljajo neprečiščene in nepredelane površinske vode kot vir pitne vode. V

raziskavi iz leta 2007 so ugotovili, da je v največji kamboški reki Mekong povprečna

koncentracija arzena 163 µgL-1

, medtem ko je po WHO-ju dovoljena vrednost arzena v

pitni vodi le 10 µgL-1

(Buschmann et al., 2007). Območja z visoko koncentracijo arzena v

vodi so v provincah Kandal, Prey Veng, Kampong Cham, Kampong Chang, Kampong

Tom, Kratie in predmestju Phnom Penha, kjer je prijavljenih tudi veliko kožnih in rakavih

obolenj prebivalcev (UNICEF, 2009).

Prav tako je velika onesnaženost zraka s prašnimi delci, saj 95 % prebivalstva uporablja za

kuhanje in gretje biomaso ter uporablja prepovedane pesticide in gnojila, ki kontaminirajo

hrano in vodo. Resno okoljsko tveganje predstavlja tudi neustrezno ravnanje z odpadki.

Najštevilčnejši primeri bolezni v Kambodži so črevesne okužbe in diareja. Prav tako jim

grozita malarija in mrzlica denga (WPRO in WHO, 2011).

5.1 Kritična področja Kambodže

Kritična področja Kambodže so območja, kjer običajne sanitarne tehnologije v večini ne

morejo biti uporabljene. V študiji Svetovne banke (World Bank, 2011) so kritična območja

v Kambodži označili kot območja z razmerami, kjer je visok vodni nivo; poplavna

območja; območja z grajenimi hišami na reki ali ob plaži; hiše na kolih na rečnih bregovih;

hiše, ki nihajo z nivojem vode; ter območja, kjer ljudje živijo trajno na vodi (bambusove

barake ali preproste ladjice). Na teh območjih je življenje še posebej težko. Še zlasti za

ljudi, ki živijo na območju velikih jezer, kot je Tonle Sap, in ljudi v porečju reke Mekong.

Ljudje se na teh področjih preživljajo z ribištvom, nekateri skozi vse leto živijo na vodi,

drugi pa med deževnim obdobjem, kar prav tako ni lahko.

23

Izvir reke Mekong je v Tibetu in nato teče skozi ozemlje Kitajske, Mjanmara, Kambodže

in Vietnama. V deževnem obdobju reka tako močno naraste, da obrne tok reke Tonle Sap,

ki nato teče od juga proti severu in polni istoimensko jezero Tonle Sap. V deževnem

obdobju se površina jezera Tonle Sap poveča na 12.000 km² in globina jezera na 10 metrov

(sliki 5 in 7). Jezero Tonle Sap postane največje jezero v jugovzhodni Aziji. V sušnem

obdobju pa se površina jezera drastično zmanjša na 2500 km² in globina znaša le še 1 do 2

metra (sliki 6 in 8) (NASA, 2003).

Slika 5: Deževno obdobje (NASA, 2003)

Slika 6: Sušno obdobje (NASA, 2003)

Tako kot površina jezera se drastično spremeni tudi življenje tamkajšnjih prebivalcev. V

deževni dobi vstopijo v hišo neposredno iz čolna, v sušni dobi pa morajo, da pridejo do

hiše, plezati po desetmetrski lestvi ali pa se začasno preseliti na drugo lokacijo. Večina

ljudi na teh območjih iztreblja neposredno v vodo. Tipična stranišča so odprte luknje z

lesenimi deskami, na katerih se lahko čepi in iztreblja neposredno v jezero ali reko. V tej

vodi se tudi kopajo, jo uporabljajo za kuhanje in pitje. Bolj izobraženi ljudje si vodo za

pitje prevrejo, je pa tudi veliko takšnih, ki tega ne izvajajo. Največji problem je v sušnem

obdobju, saj je vode v jezeru in reki veliko manj in je posledično toliko bolj onesnažena.

24

Slika 7: Hiša in restavracija na plavajoči ploščadi

Slika 8: Hiše na kolih v sušnem

obdobju

5.2 Sanitarna ureditev v Kambodži

Pomanjkanje sanitarij je pomemben javnozdravstveni problem, ki hkrati ogroža človeško

dostojanstvo. Vpliva na milijone ljudi po vsem svetu, največkrat na revne ljudi, ki jih

prisili v iztrebljanje na prostem, v reke ali v bližini območij, kjer živijo, kjer se igrajo

otroci in kjer se pripravlja ali prideluje hrana, kar poveča tveganje prenosa bolezni (WHO,

2011).

V Kambodži kar 67 % prebivalstva nima dostopa do ustreznih sanitarij. Če primerjamo

Kambodžo z ostalimi jugovzhodnimi azijskimi državami, je razvidno, da Kambodža precej

zaostaja za svojimi sosedami. Za celotno jugovzhodno Azijo je bilo leta 1990 ocenjeno, da

iztreblja na prostem 31 % ljudi, od leta 2011 je to prakticiralo še samo 14 % prebivalcev.

Pred enaindvajsetimi leti je v Kambodži iztrebljalo na prostem 84 % ljudi, po letu 2011 pa

še vedno 58 % prebivalcev. Stanje se z leti postopno izboljšuje, a kljub temu Kambodža še

danes spada med države z najslabšim dostopom do ustreznih sanitarij (WHO in UNICEF,

2013).

Razmere na podeželju se močno razlikujejo od razmer v mestu, kjer je infrastruktura že

dokaj razvita in ima že 76 % meščanov dostop do sanitarij. Na podeželju, kjer biva kar

80 % delež kamboškega prebivalstva, pa so razmere veliko slabše. V letu 2011 je bilo

ocenjeno, da na podeželju še vedno 69 % ljudi iztreblja na prostem oz. kar 78 % ljudi nima

dostopa do ustreznih sanitarij (graf 2) (WHO in UNICEF, 2013).

25

Graf 2: Sanitarna ureditev v urbanih in ruralnih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit.

po WHO in UNICEF, 2013b)

V urbanih naseljih Kambodže je po podatkih iz leta 2011 le 2,9 milijona ljudi (20 %). Iz

tabele 1 je razvidno, da je od leta 1990 za 40 % več ljudi z dostopom do ustreznih sanitarij.

Izjemen napredek se je pokazal tudi v zmanjšanem deležu ljudi, ki opravljajo potrebo na

prostem; teh je bilo v letu 1990 kar 50 %, po podatkih iz leta 2011 pa jih je še samo 13 %

(svetovno povprečje je 15 %) (WHO in UNICEF, 2013).

Tabela 1: Sanitarna ureditev v urbanih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit. po

WHO in UNICEF, 2013b)

Sanitarna ureditev v urbanih območjih Kambodže

Ocenjena dostopnost

Leto Ustrezne Javne Druge

neustrezne sanitarije

Iztrebljanje na prostem

1990 36 % 5 % 9 % 50 %

1995 38 % 5 % 10 % 47 %

2000 50 % 7 % 6 % 37 %

2005 62 % 8 % 4 % 26 %

2010 74 % 10 % 1 % 15 %

2011 76 % 10 % 1 % 13 %

Na podeželju (tabela 2) je stanje povsem drugačno. Glede na to, da prebivalci ruralnih

področij predstavljajo v letu 2011 kar 80 % delež vseh Kambodžanov (skupaj 11,6

26

milijona ljudi), je treba reševati predvsem težave na podeželskih območjih. Na ruralnih

območjih ima po podatkih iz leta 2011 dostop do ustreznih sanitarij le 22 % prebivalcev,

torej je kar 78 % delež oz. 9 milijonov ljudi brez ustreznih sanitarij (po definiciji WHO-ja,

glej opombo 3) in od teh je kar 8 milijonov Kambodžanov, ki nimajo druge možnosti, kot

da iztrebljajo na prostem (WHO in UNICEF, 2013).

Tabela 2: Sanitarna ureditev na ruralnih območjih Kambodže (povzeto po JMP, cit. po

WHO in UNICEF, 2013b)

Sanitarna ureditev v ruralnih območjih Kambodže

Ocenjena dostopnost

Leto Ustrezne Javne Druge

neustrezne sanitarije

Iztrebljanje na prostem

1990 3 % 1 % 6 % 90 %

1995 5 % 1 % 5 % 89 %

2000 10 % 2 % 6 % 82 %

2005 16 % 4 % 4 % 76 %

2010 21 % 5 % 4 % 70 %

2011 22 % 5 % 4 % 69 %

Kambodža ima skupno (urbana in ruralna območja) 67 % oz. 9,7 milijona ljudi brez

dostopa do ustreznih sanitarij (po definiciji WHO-ja, glej opombo 3) v primerjavi z

ostalimi državami v razvoju (43 %). Tabela 3 prikazuje, da javne sanitarije, ki prav tako po

definiciji WHO-ja spadajo pod neustrezne, uporablja le 6 % prebivalstva (2011); delež

ljudi, ki uporabljajo druge neustrezne sanitarije, je prav tako nizek (3 %), torej je največji

problem v Kambodži ravno iztrebljanje na prostem, katerega se še vedno poslužuje 8,4

milijona prebivalcev (WHO in UNICEF, 2013).

Tabela 3: Sanitarna ureditev v Kambodži – skupno (povzeto po JMP, cit. po WHO in

UNICEF, 2013b)

Sanitarna ureditev v Kambodži (skupno)

Ocenjena dostopnost

Leto Ustrezne Javne Druge

neustrezne sanitarije

Iztrebljanje na prostem

1990 9 % 1 % 6 % 84 %

1995 10 % 2 % 7 % 81 %

2000 18 % 3 % 5 % 74 %

2005 25 % 5 % 3 % 67 %

2010 32 % 6 % 3 % 59 %

2011 33 % 6 % 3 % 58 %

27

V azijskih državah je rast prebivalstva največja. V Kambodži je letna stopnja rasti 1,7 in od

leta 2011 do leta 2015 se bo prebivalstvo predvidoma povečalo za 2,6 milijona ljudi (UN,

2012). Torej število prebivalcev tudi v Kambodži strmo narašča, kar pa posledično

pomeni, da ima sicer vse več ljudi urejene sanitarije, delež ljudi z ustreznimi sanitarijami

(33 %) pa je še vedno nizek, ker izboljšave ne sledijo rasti populacije.

5.3 Ekonomski vpliv slabih sanitarnih razmer v Kambodži

Gordon (2010) navaja, da revščina povzroča več smrti, bolezni in trpljenja kot katerikoli

drug družbeni fenomen. V 21. stoletju ne bi smelo biti več ljudi, ki stradajo, so brez pitne

vode, brez sanitarne ureditve in osnovnega zdravstva in izobrazbe. Z osnovnimi potrebami

bi lahko oskrbeli vse revne ljudi na svetu, pa to še vedno ne bi kaj prida vplivalo na

življenja bogatih. Revščina ni neizogibna, temveč je posledica pomanjkanja politične volje.

Ni krivo pomanjkanje denarja, temveč pomanjkanje politične volje, da bi končali revščino

in izboljšali zdravstvo. Mara (2010) ugotavlja, da je problem v razvijajočih se državah

predvsem v njihovih vladah in njihovem neprizadevanju za izboljšanje razmer. Ugotavlja

tudi, da so poceni sanitarne rešitve, kot so na primer izboljšane latrine, dovolj dostopne in

lahko izvedljive, prav tako pa se tudi najde dovolj zunanje pomoči, da bi se na področju

sanitarnih razmer lahko kaj premaknilo. Prav tako meni, da so za neuspešnost krivi

predvsem politiki, ki mislijo, da čisto okolje ni tako pomembno. Zaradi prenizkih plač so

tudi inženirji manj motivirani za delo in spremembe, prav tako pa je v teh državah prisotne

veliko korupcije.

Še vedno veliko držav v razvoju ne sledi dejstvu, da se vsak ameriški dolar, ki je porabljen

za izboljšanje sanitarij, povrne povprečno petkrat (UN, 2013).

Revni ljudje imajo omejene možnosti zdravstvene oskrbe. Zaradi pomanjkanja osnovnih

potreb, kot so hrana, pitna voda, sanitarije, izobrazba, živijo v nezdravem okolju in so tako

bolj dovzetni za bolezni. Še posebno pa vse to vpliva na otroke in oslabi njihov imunski

sistem. Zaradi neustreznih sanitarij in pomanjkanja pitne vode umre vsako leto skoraj

milijon otrok. Veliko jih umre tudi zaradi podhranjenosti, ki je tesno povezana z diarejo in

s črevesnimi okužbami, ki prav tako povzročajo večjo smrtnost (Goraya in Mungee, 2009).

28

Slabe sanitarne in higienske razmere privedejo do različnih bolezni, ki vplivajo na zdravje

prebivalstva, in posledično nastanejo različni stroški, povezani z zdravstveno nego, s

produktivnostjo in tudi prezgodnjo smrtnostjo ljudi.

Zaradi slabe sanitarne ureditve pride do onesnaženja vodnih virov in s tem povezanih

stroškov, kot so stroški zdravstvenih storitev za obolele in stroški zaradi manjšega ulova.

Poleg vsega vpliva slaba sanitarna ureditev tudi na turizem. Pomanjkanje stranišč in dobre

higienske prakse odvrača turiste, da bi potovali na območja, kjer tega ni na voljo, kar pa

spet pomeni manj prihodkov (World Bank, 2008).

V študiji o ekonomskih vplivih sanitarne ureditve v Kambodži (World Bank, 2008) so

ugotovili, da je zaradi slabe sanitarne ureditve ocenjena letna gospodarska izguba za

Kambodžo v višini 448 milijonov ameriških dolarjev, kar pomeni izgubo 32 ameriških

dolarjev na prebivalca zaradi manjše produktivnosti in zdravstvenih stroškov na leto. Z

ustreznimi sanitarijami bi lahko Kambodža imela kar za 60 milijonov ameriških dolarjev

manj stroškov. Z dobro higiensko prakso, kot je umivanje rok, pa bi stroške zmanjšali celo

za 84 milijonov ameriških dolarjev.

Na srečo pa se je v zadnjih letih proizvodnja in odkupna cena riža v Kambodži povečala in

s tem zmanjšal delež Kambodžanov, ki živijo v ekstremni revščini (z manj kot 1,25

ameriškega dolarja na dan). Še vedno pa je kar 8,3 milijona ljudi, ki živijo na robu skrajne

revščine z manj kot 2,3 ameriškega dolarja na dan (World Bank, 2014).

5.4 Življenje na podeželju v Kambodži

Komunistični režim Rdečih Kmerov je od leta 1975 do leta 1979 s stradanjem,

prekomernim delom, z mučenjem in usmrtitvami izbrisal skoraj četrtino kamboškega

prebivalstva (Miholič, 2011).

Po genocidu Rdečih Kmerov se stanje države in življenje ljudi počasi izboljšujeta, vendar

Kambodža še vedno ostaja ena izmed najrevnejših držav sveta. Na podeželju Kambodže se

še vedno soočajo z veliko revščino, s slabim dostopom do zdravstvenih storitev in

zdravstvenega osebja, izobrazbe, dela in drugih dejavnikov (Sustainable Cambodia, 2014).

Območje Pursat, kjer sem delala kot prostovoljka, je tipična podeželska provinca. Na

območju, kjer se nahaja sedež organizacije, sicer ne prihaja do poplav, so pa te velika

29

grožnja okoliškim vasem. Zaradi poplav in vlage so hiše dvignjene nad terenom s pomočjo

temeljev oz. lesenih ali betonskih kolov. Zgornji prostor hiše je brez sten in brez pohištva.

Na tleh so preproge, na katerih Kambodžani spijo.V spodnjem zunanjem delu kamboške

hiše je prostor, namenjen domačim živalim, pripravljanju jedi, kuhanju, obedu in druženju

(slika 9). Tipična kamboška hiša je lesena ali iz bambusa (slika 10).

Slika 9: Druženje v spodnjem delu hiše

V vaseh večinoma iztrebljajo na prostem ali pa uporabljajo preproste latrine, ki jim jih je

priskrbela organizacija Sustainable Cambodia (SC). V nekaterih vaseh domačini za

iztrebljenje sami izdelajo preproste skupne latrine, tako da izkopljejo jamo. Ko je ta

napolnjena z iztrebki, jo zasujejo z zemljo in izkopljejo drugo. Za izbiro lokacije jame ni

posebnega načrta ne glede lokacije niti glede oddaljenosti od vodnega vira ali bivališč.

Najpogostejši vir pitne vode na podeželju je voda iz rek, deževnica in podtalnica.

Zbiralniki za vodo so betonski, veliko jih nima pokrova, kar privablja različne insekte. V

sušnem obdobju, ko zmanjka vode iz zbiralnikov, so prebivalci prisiljeni, da uporabljajo

vodo iz reke. Redki prebivalci imajo izkopane vodnjake, ki jim omogočajo dostop do pitne

vode skozi vse leto. V posamezne vasi je bilo prek organizacije SC pripeljano več kot 300

peščenih filtrov za vodo. Filtrov prebivalci žal ne uporabljajo ustrezno, zato ne

zagotavljajo pridobivanja ustrezne neoporečne pitne vode.

5.5 Pomen vključevanja higiene v šolski pouk

Higiena v šoli je pomembna za zmanjševanje in preprečevanje bolezni ter vzdrževanja

zdravja otrok in mladostnikov v obdobju šolanja. Zelo pomembno je prepoznavanje

Slika 10: Tradicionalna kamboška hiša

30

dejavnikov tveganja okolja in njihov vpliv na otroke v obdobju rasti in razvoja. Šola je

prostor, kjer otrok preživlja večji del dneva več let zapored. Prav tako je šola ustanova, kjer

se otrok uči in razvija, tako psihično kot socialno. Šola mora ustrezati higiensko-tehničnim

in pedagoškim zahtevam, da je omogočeno učinkovito šolanje in zdravo ter varno življenje

na šoli (Čakš in sod., 2002). Na žalost so kamboške šole še daleč od tega, da bi otrokom

zagotovile varno bivanje. Z zdravljenjem in izobraževanjem so v nekaterih provincah sicer

zmanjšali okužbe med otroki za eno tretjino, te pa so se zaradi pomanjkanja dostopa do

ustreznih sanitarij, varne pitne vode in slabih higienskih navad zopet ponovile (UNICEF,

2003).

Šola naj bi bila tista, ki uči o zdravju, zdravem načinu življenja, dobrih higienskih navadah.

Da se otrok nekaj nauči in usvoji, niso pomembni samo učitelji, temveč tudi ustanova in

okolje, v katerem se učijo. Šola mora biti zgled dobre higienske prakse, ki vpliva na

zdravje otrok in higienske navade v času pouka ter prav tako doma.

5.6 Nevladne organizacije (NGO) v Kambodži

V Kambodži je registriranih kar 3492 nevladnih organizacij, od tega jih je aktivnih 1350.

Kljub temu da jih deluje le 30 %, je to še vedno zelo veliko število. Po podatkih CCC

(Cooperation Committee for Cambodia) nevladne organizacije izjemno pripomorejo k

razvoju države. Več kot polovica mednarodnih nevladnih organizacij je ameriških,

francoskih in japonskih, večina jih stremi k izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja.

Največ pomoči namenijo izobraževanju in zdravstvu, njihovo pomoč neposredno prejema

več kot štiri milijone Kambodžanov (CCC, 2011). Glede na to, da je država še vedno

šibka, potrebuje aktivno pomoč nevladnih organizacij tudi v prihodnosti.

5.6.1 Organizacija Sustainable Cambodia

Sustainable Cambodia (SC) je neprofitna mednarodna organizacija, ki pomaga

Kambodžanom na ruralnih območjih glede infrastrukture, izobraževanja in usposabljanja.

Organizacijo financirajo Rotary klubi in različni donatorji z vsega sveta. Vodijo jo

prostovoljno, brez plačila in s pomočjo mednarodnih prostovoljcev. Zaposlujejo tudi

domačine, ki dobijo mesečno plačo. Tako zagotovijo, da se ves doniran denar porabi za

konkretne programe, torej v dobro Kambodžanov.

31

Vizija organizacije je zagotoviti trajnostni razvoj podeželskih vasi in pomagati domačinom

k boljšim bivalnim razmeram, jim omogočiti dostop do vode, sanitarij, izobraževanja in

usposabljanja ter doseči, da se bodo vaščani znali samooskrbeti in si pomagati med seboj.

Sedež organizacije je na obrobju mesta Pursat, od kjer prihaja vsa pomoč. Pomagajo na

širšem območju province Pursat v vaseh Sthany, Krang Popleak, Trang, Osdao in Avay att

ter v provinci Kravanh v vaseh Veal, Prek Py, Phtash Rong, Chung Rok, Chrey Krim, kar

vključuje več kot 11.000 ljudi. Cilj organizacije SC je, da se tem ljudem omogoči vsaj

osnovne življenjske razmere. V provincah so postavili šole in vrtce ter od leta 2009 do leta

2011 priskrbeli več kot 2600 vaščanom 452 filtrov za vodo, uredili so 500 latrin in 80

vodnjakov. Poleg tega se skozi različna usposabljanja ozavešča ljudi glede pomembnosti

varne pitne vode, sanitarij in higiene (Chansothea, 2011).

5.7 Kamboška šola Sylvia Lasky

Organizacija SC je pred več kot desetimi leti pričela s šolskim projektom in leta 2001 so

ustanovili prvo šolo za vaške otroke z imenom Sylvia Lasky, ki stoji na obrobju mesta

Pursat. Sprva je bilo v šolo vključenih le 60 učencev, danes pa šolo obiskuje več kot 400

otrok. Največ šolarjev je starih od 6 let do 11 let, 109 učencev je starih od 12 do 15 let in

96 učencev od 16 do 19 let (tabela 4). Vsi učenci niso v šoli prisotni v enakem času, saj

nekateri obiskujejo tudi državno šolo. Vsak dan je prisotnih približno 100 učencev. Šola

otrokom predstavlja priložnost za izobraževanje, ki ga drugače ne bi imeli. S pridobljenim

znanjem in veščinami po končanem šolanju se lahko lažje zaposlijo. Šola jim omogoča tudi

mednarodni stik s prostovoljci ter morebitnimi sponzorji za njihov nadaljnji študij.

Tabela 4: Število učencev v šoli v letu 2012

Starost/spol Dekleta Fantje Skupaj

6 do 11 100 107 207

12 do 15 54 55 109

16 do 19 55 41 96

Skupaj 209 203 412

32

5.7.1 Ureditev sanitarij in umivalnic

Otroci na šoli Sylvia Lasky potrebujejo enostaven in hiter dostop do vode in sanitarij. Pred

izvedbo projekta so imeli na voljo samo eno stranišče, ki je bilo oddaljeno približno 60

metrov od šolske zgradbe. Sama oddaljenost ne predstavlja takšnega problema, večja

težava je, da učenci delijo sanitarije z učitelji in drugimi zaposlenimi v organizaciji SC.

Minimalni standard v težkih življenjskih razmerah, opredeljen v priročniku The Sphere

(2011), je največ 30 deklic oz. največ 60 dečkov na eno stranišče. V omenjeni šoli tem

standardom ne zadostijo, saj si eno samo stranišče delijo vsi učenci in učitelji ter vso

osebje organizacije SC. Na stranišču je bila vedno gneča, kar je vodilo v daljšo odsotnost

učencev pri pouku, iztrebljanje v okolici šole na prostem ali zadrževanje blata in urina vse

do prihoda domov.

O problemih smo se pogovorili tudi z bivšimi učenci, ki so povedali, da nekateri niso

uporabljali stranišča, ker jim je bilo nerodno iti skozi glavno pisarno zaradi morebitnih

srečevanj z učitelji, ravnateljem in drugimi zaposlenimi. Otroci raje niso pili ali jedli, kot

pa da bi morali na stranišče. Tako so urin in blato raje zadrževali in počakali do konca

pouka in potrebo opravili doma ali nekje na prostem v okolici.

Glavni cilj projekta je bil zato vzpostaviti zdrave higienske razmere za otroke v omenjeni

šoli. Boljše razmere v šolskem okolju smo jim omogočili z gradnjo novih šolskih sanitarij

in umivalnice. Sanitarni objekt je hkrati tudi prostor za izobraževanje o higieni in

pravilnem umivanju rok. Dolgoročni cilj projekta je otroke naučiti dobrih higienskih

navad, ki bi jih sčasoma prenesli tudi v domače okolje.

Od same ideje o postavitvi sanitarij in umivalnic do končne izvedbe je preteklo kar nekaj

časa. Skozi opazovanja in izvajanja delavnic po širšem območju province Pursat sem

ugotovila, da je stanje izredno slabo. Domačini nimajo dostopa do pitne vode in sanitarij,

posledično ne izvajajo dobre higienske prakse. Tudi v šolah in vrtcih, v katerih sem bila v

času svojega prostovoljnega dela, nimajo tekoče vode in ustreznih sanitarij. Idejo o

postavitvi sanitarij in umivalnic sem predstavila na skupnem sestanku prostovoljcev SC in

glavnemu koordinatorju. Ideja je bila dobro sprejeta tudi med ostalimi zaposlenimi

Kambodžani v organizaciji. Še posebno me je podprla prostovoljka iz Francije, ki mi je

izredno pomagala in s katero sva dosegli, da se je projekt sploh realiziral. Nikakor pa se

projekt ne bi mogel izvesti brez pomoči lokalne ekipe za vodo (v nadaljevanju ekipa 3H),

33

ki jo je sestavila organizacija SC in ki že nekaj let sodeluje pri oskrbi pitne vode in gradnji

sanitarij za domačine.

Šola Sylvia Lasky se nahaja na sedežu organizacije SC. Na tem mestu se nahajajo tudi

pisarne SC-ja in prostovoljci. Je glavna (in prva) šola, ki jo je organizacija SC zgradila.

Tako je šolo opazil tudi par iz Avstralije, ki sta se v živo prepričala o slabih sanitarnih

razmerah šolarjev in finančno podprla projekt o postavitvi sanitarij in umivalnic, ki so

zgled tudi šolam v okolici.

5.7.2 Vrste sanitarij

Veliko šolarjev doma nima sanitarij, če pa že, so to enostavne latrine z vodnim

bazenčkom/zbiralnikom in posodo za splakovanje (slika 11). Novejše sanitarije po

tradicionalnem pristopu so narejene kot grajen betonski objekt z betonskim zbiralnikom

vode, cevjo za umivanje nog in s posodo za splakovanje (slika 12).

V nekaterih vrtcih v okoliških vaseh je organizacija SC s pomočjo donatorjev že zgradila

nekaj stranišč, opremljenih po zahodnih merilih. Še zdaj skoraj nedotaknjena samevajo in

izstopajo v skromni okolici. Otroci raje potrebo opravijo kar v bližini na prostem. Na

vprašanje, zakaj je tako, so vzgojiteljice odgovorile, da se otroci ne morejo navaditi

Slika 12: Latrina 1 Slika 11: Latrina 2

34

modernih stranišč in najraje to počnejo tako kot doma, na prostem ali v njihovih tipičnih

straniščih.

Sanitarije v šoli Sylvia Lasky so zato zgrajene po njihovih običajih, kot tradicionalne

latrine z vodnim zbiralnikom in posodo za splakovanje. Voda v zbiralniku se največkrat

napolni iz zbiralnikov deževnice. Ekipa 3H je takšen tip sanitarij že gradila in imajo o njih

tudi največ znanja. Tehnična izvedba je bila prepuščena vodji ekipe 3H, ki je izdelal načrt

sanitarij. Umivalnic ekipa 3H še nikoli ni gradila, zato sem jim pri njihovem načrtovanju

tudi sama pomagala.

Sanitarije so betonske in omogočajo učinkovitejše čiščenje kot leseni objekti. Zaradi

visokih talnih voda v deževnem obdobju je gabarit objekta nekoliko dvignjen od

okoliškega nivoja tal z namenom preprečiti vdor meteorne vode v objekt. Prostor je

razsvetljen naravno z uporabo odprtin v steni objekta, ki omogočajo tudi učinkovito

naravno prezračevanje.

5.7.3 Lokacija sanitarij in umivalnic

Sanitarije smo skupaj z umivalnicami načrtovali v bližini šole v oddaljenosti ca. 20 metrov

od najbolj oddaljene učilnice. V bližini objekta sanitarij ni vira pitne vode, tako da ni

možnosti onesnaženja podtalnice. Na podlagi pregleda okolice smo določili tri možne

lokacije. Glede na to, da so sanitarije namenjene šolarjem in je od njih odvisna uspešnost

projekta, smo možne lokacije predstavili mladinskim klubom šole in jim z glasovanjem

prepustili končno odločitev o izbiri lokacije. Učenci v mladinskem klubu so se z

glasovanjem odločili za lokacijo tik ob učilnicah. S to lokacijo so se v nadaljevanju

strinjali tudi učitelji.

5.7.4 Zasebnost in higiena pri uporabi sanitarij

Ker šolo obiskujejo tako dečki kot deklice, je pomembno, da so sanitarije ločene po spolu.

En toaletni prostor je namenjen deklicam in eden dečkom. Kabine omogočajo zaklepanje,

tako da je zagotovljena potrebna zasebnost. To je še posebej pomembno za deklice, ki so

zelo sramežljive, še posebno v času menstruacije, ko raje ostajajo doma, kot pa se

izpostavijo morebitnim očitkom v šoli. Luong (2003), svetovalec iz UNICEF-a, pravi, da

se z dostopom do ločenih sanitarij poveča vpis deklic v šolo in njihovo obiskovanje,

35

posledično pa na podeželskih območjih to vpliva na večje število šolarjev, ki zaključijo

izobraževanje (UNICEF, 2003). Dekleta so v času, ko prvič dobijo menstruacijo, še

posebno ranljiva in sramežljiva. To nekako želijo prikriti in nerade govorijo o tem. Da bi

dekletom to olajšali, smo poskrbeli tudi za odlaganje menstrualnih vložkov. Tako dekleta

nimajo več težav s skrivanjem le-teh in morebitnim zbadanjem fantov, kot se to pogosto

dogaja.

V zahodnem svetu smo predvsem navajeni, da se po opravljeni potrebi očistimo s

toaletnim papirjem. Azijski svet se od tega zelo razlikuje, za čiščenje uporabljajo samo

vodo. Enako velja tudi za Kambodžo. Ne samo zaradi stroškov, ki bi jih imeli s

kupovanjem papirja in lažjega odvoda, to je njihova navada in čiščenje s papirjem se jim

zdi nezadostno oz. se ne počutijo čisti, če se ne umijejo tudi z vodo.

Zato smo se odločili, da v sanitarijah ni papirja, zagotovljeni pa so pogoji za umivanje.

Običajno se po iztrebljanju umijejo z vodo, ki je dostopna v zbiralniku, nameščenem v

sanitarijah, s pomočjo plastične posodice, nato pa z isto posodico stranišče splaknejo. Na

tak način smo tudi mi načrtovali sanitarije.

5.7.5 Umivalnice za roke

Za gradnjo umivalnic sem se odločila, kljub temu da jih običajno v šolah in vrtcih nimajo.

V javnih šolah je za umivanje rok slabo poskrbljeno. Ponekod so zbiralniki deževnice in

posodice, s katerimi si lahko splaknejo roke, kar je s higienskega vidika premalo. Enako je

z uporabo mila, ki ga ne uporabljajo ne doma niti v javnih prostorih. Zato imajo otroci

možnost pridobiti dobre higienske navade le v šolah. Umivalnice v šoli – kot nekaj povsem

novega – so pravo mesto za pridobivanje novih, bolj zdravih navad. Tokrat je finančno

podporo dobila šola Sylvia Lasky, naslednjič, upam, da tudi druge šole, in tako bodo te

sanitarije in umivalnice lahko dober zgled nadaljnjim projektom.

V študiji agencije ADRA Cambodia (Adventists Development and Relief Agency) so

ugotovili, da si manj kot 26 % Kambodžanov, ki živijo na podeželju, pravilno umiva roke.

V študiji prav tako poudarjajo, da si mnogi Kambodžani ne umivajo rok predvsem zato,

ker naj ne bi imeli dostopa do mila, vode in drugih pripomočkov. Na umivanje rok ne

vplivajo velikost gospodinjstva, število otrok ali izobrazba. Neumivanje rok naj bi bila

36

posledica prepričanja, da je umivanje rok z milom nepotreben strošek in potrata časa

(ADRA, 2008).

Sprva smo želeli ob sanitarijah omogočiti dostop do tekoče vode s preprosto pipo in z

milom. Donatorjem smo predstavili tudi dražjo možnost z umivalniki, ki je bila njim in

seveda tudi nam veliko bolj všečna, trajnejša in enostavna za uporabo. Načrtovani so bili

trije umivalniki, postavljeni ob zunanji steni sanitarij. Vsak umivalnik ima pipo s tekočo

vodo, dostop do mila in pod umivalnikom še dodatno pipo za umivanje nog pred vstopom

v učilnice. To učenci zelo radi prakticirajo, saj so poti do šole in šolsko dvorišče

makadamske, polne prahu in zemlje. Za osušitev rok smo se odločili, da jim zagotovimo

12 bombažnih brisač dnevno, 6 za učence jutranjega pouka in 6 za popoldanske učence. Za

menjavo in čiščenje brisač bo poskrbela čistilka v organizaciji SC.

5.7.6 Delavnice o higieni rok

Umivanje rok z milom pomeni tudi več šolskih dni za otroke. Zaradi diareje so otroci

pogosto odsotni od pouka. Če bi otroci pridobili navado umivanja rok z milom v njihovem

vsakdanjem življenju, predvidevamo, da bi se šolska odsotnost zmanjšala. Umivanje rok z

milom po uporabi sanitarij in pred hranjenjem lahko zmanjša šolsko odsotnost za kar 42 %

(PPPHW, 2014). Da bi to omogočili, morajo otroci imeti dostop do mila in čiste vode tudi

v šoli.

Delavnice o higieni rok sem izvajala na širšem območju province Pursat za predšolske in

šolske otroke ter mladinske klube šol. Namen delavnic je bil osveščanje otrok o

pomembnosti in pravilnem postopku umivanja rok.

Delavnice so bile prilagojene starosti otrok. Osnovni namen vseh delavnic je bil, da se

otroci seznanijo, zakaj, kdaj in kako si je treba umivati roke.

Delavnice so bile razdeljene na teoretični in praktični del. V teoretičnem delu sem z otroki

razpravljala o pomenu umivanja rok in zakaj mislijo, da je to pomembno. Iz Slovenije sem

s seboj prinesla tudi nekaj reagenta FLUO RUB, ki je zadostoval za kar nekaj delavnic.

Uporabljala sem ga skupaj z UV-lučko, pod katero je zaradi fluorescenčne snovi reagent

svetil. Otroci so si z reagentom namazali roke in demonstrirali svoje običajno miljenje.

37

Nato sem pri vsakem posebej z UV-lučko preverila, kakšen je bil nanos mila oz. kako

učinkovito je bilo miljenje (slika 13).

Slika 13: Preverjanje učinkovitosti umivanja rok z UV-lučko

Nanos mila je bil pomanjkljiv, večina otrok si je namilila le notranjo stran dlani. Med

preverjanjem z lučko sem jim pokazala, kje se zadržuje največ bakterij in na katere dele

rok morajo pri miljenju še posebno paziti. Nato sem jim po korakih pokazala pravilno

tehniko umivanja rok, ki smo jo nato še skupaj večkrat ponovili. Sledil je izbor otrok iz

celotne skupine in ponoven nanos reagenta. Tako sem preverila, če so si dobro zapomnili

tehniko miljenja. Večina otrok je ob ponovitvi imelo zelo dober rezultat »miljenja«. S

predšolskimi otroki sem delavnico izvedla brez reagenta. Ker v kamboških šolah in vrtcih

ni umivalnikov, smo uporabljali dve večji posodi, kot naj bi to izvajali že prej. V eni

posodi si vsi omočijo roke, ki jih nato milijo, potem pa splaknejo v drugi posodi. Tako so

imeli zadnji, ki so si umivali roke, že precej umazano vodo v obeh posodah, kar ni

pripomoglo k čistejšim rokam. Da bi rešila ta problem, sem na tržnici kupila veliko

plastično posodo s pokrovom. S pomočjo ekipe organizacije SC smo vstavili v posodo

plastično pipo in tako je nastala začasna umivalnica (slika 14). Otroci so bili navdušeni nad

novo pridobitvijo in so si še z večjim veseljem umivali roke (slika 15). Po umivanju so si

roke, kjer je bilo možno, obrisali z bombažno brisačo ali jih osušili na soncu.

38

Slika 14: Začasna umivalnica

Slika 15: Umivanje rok z otroki

V času delavnic smo skupaj z otroki fotografirali pravilen postopek umivanja rok.

Fotografije sem vstavila v plakat in ga izročila organizaciji SC za nadaljnje izvajanje

delavnic in izobraževanje na področju umivanja rok (slika 16).

Slika 16: Plakat o postopku umivanja rok

5.7.7 Vizija in monitoring projekta po koncu izvedenega dela

Vizija projekta po koncu izvedenega dela je bila, da se sanitarije in umivalnice še naprej in

redno uporabljajo, da se dobre prakse prenesejo v domove in druge šole.

39

Za monitoring oz. spremljanje projekta smo zadolžili ekipe organizacije SC (zdravstvena

ekipa in ekipa za pitno vodo ter sanitarije). Zdravstvena ekipa – zaposleni domačini –

(Health Care Program Team) je bila zadolžena za nadaljnjo organizacijo delavnic na temo

umivanja rok in higiene, za oblikovanje plakatov, shranjevanja mila in brisač. Ekipa za

pitno vodo in sanitarije (ekipa 3H) je bila zadolžena za izgradnjo sanitarij in umivalnice.

Prav tako smo določili, da je čistilka v organizaciji SC zadolžena za vsakodnevno čiščenje

sanitarij, menjavo in pranje brisač in praznjenje koša v dekliškem delu sanitarij.

Slika 17: Načrt sanitarij in umivalnice (narisal glavni projektant Sok Kov SC)

Gradnja sanitarij in umivalnic je potekala od meseca maja do junija 2012, ko na lokaciji

nisem bila več prisotna. Ob koncu izgradnje so mi poslali fotografijo »skoraj končanih«5

sanitarij in umivalnice (slika 18).

5 Skoraj končan oz. 95 % končan projekt, kot je navedel glavni kamboški koordinator. Manjkali so še

promocijski napisi, držalo za milo ter koš za menstrualne vložke v dekliškem delu.

40

Slika 18: Sanitarije in umivalnica, zgrajena po načrtu projektanta Kov v letu 2012 (SC,

2012)

Po skoraj letu in pol sem znova preverjala in povprašala o uporabi sanitarij ter umivalnic.

Glavni kamboški koordinator SC mi je posredoval fotografije. Sporočil mi je, da šolarji

sanitarije in umivalnike redno uporabljajo, vendar je nastala težava z vzdrževanjem in

čiščenjem sanitarij.

Po fotografijah (slike 19, 20 in 21) sodeč, je videti, da projekta po mojem odhodu in

odhodu ostalih mednarodnih prostovoljcev, ki so bili v tem času prisotni, niso povsem

končali. Na fotografijah nisem zasledila ne milnikov in ne koša za higienske vložke v

dekliškem delu sanitarij. Na steni nad umivalniki je le manjši plakat. Prav tako ni brisač.

Težave z vzdrževanjem higiene so po besedah koordinatorja nastale zaradi trenutne

odsotnosti čistilke.

41

Slika 19: Objekt sanitarij 1 (SC, 2014)

Slika 20: Objekt sanitarij 2 (SC, 2014)

Slika 21: Znotraj sanitarij (SC, 2014)

Kljub temu da smo projekt dobro načrtovali in pridobili vsa finančna sredstva, je žal treba

biti vseskozi prisoten in natančno spremljati, kako se projekt izvaja in ali se ves denar

porabi za prave namene. Prav tako se verjetno ne more pričakovati, da bodo učenci na

podlagi enkratnih delavnic spremenili navade. Ker niso imeli na razpolago mila,

temeljitega umivanja niti niso mogli izvajati. Cilj glede večjega dostopa do sanitarij in do

zasebnosti je sicer dosežen, na žalost pa bo potrebno še nekaj časa, da umivanje rok tudi z

milom, ne samo z vodo, postane navada. Je pa izgradnja sanitarij vseeno velik napredek, s

katerim smo dosegli, da šolarji v času pouka ne iztrebljajo v okolici šole ali blata ne

zadržujejo do vrnitve domov. Prav tako si lahko še vedno, vsaj vidno umazanijo, umijejo z

rok, in če to pomeni le majhen odstotek otrok, ki ne bodo oboleli za diarejo ali črevesno

okužbo, je namen vsaj delno dosežen.

42

6 RAZPRAVA

Na svetu je sedem milijard ljudi, od tega jih ima kar šest milijard mobilne telefone in samo

4,5 milijarde dostop do sanitarij (UNICEF, 2013). To dejstvo je strašljivo, saj so

tehnologije, kot je mobilni telefon, veliko bolj dosegljive kot osnovne potrebščine, ki nam

dajejo varnost, ustrezne higienske pogoje in zdravje – urejena sanitarna ureditev je

človeška pravica in brez nje so pogoji za življenje precej oteženi. Če bi le majhen delež

denarja, ki se porabi za razvoj mobilnih telefonov, namenili ureditvi sanitarnih razmer, bi

to kaj kmalu privedlo do tega, da bi tudi ostalih 2,5 milijarde ljudi imelo »poleg telefonov«

tudi dostop do sanitarij.

Na srečo je mednarodna skupnost prišla do spoznanja, da nerazvite države potrebujejo

takojšno pomoč pri zmanjševanju revščine, lakote in ostalih razvojnih problemov, katerim

same niso kos. V okviru Združenih narodov so postavili razvojne cilje tisočletja in

pospešili napredek držav v razvoju.

Kljub temu da se stanje izboljšuje, se še vedno ne izboljšuje dovolj hitro glede na visoko

rast prebivalstva. Različni javnozdravstveni programi niso dovolj dobro zasnovani, kar se

kaže v manjšem napredku držav od predvidenega, revščini, neurejeni sanitarni ureditvi,

iztrebljanju na prostem in v različnih boleznih, ki se večinoma prenašajo po fekalno-oralni

poti.

Države, kjer prebivalci v največjem številu prakticirajo iztrebljanje na prostem, so hkrati

tudi države, kjer je največje število smrti otrok, mlajših od pet let, visok delež

podhranjenih ljudi in revščina (UNICEF, 2013). Po podatkih iz poročila JMP 2012 in JMP

2013 so najslabše razmere v podsaharski Afriki in južni Aziji, kjer je stanje enako kot pred

25 leti oz. se je v nekaterih predelih stanje celo poslabšalo. Če se trenutni trend nadaljuje,

bo leta 2015 še vedno 2,4 milijarde ljudi brez dostopa do sanitarij. Zaradi pomanjkanja

sanitarij se ljudje poslužujejo iztrebljanja na prostem. Najbolj množično se ga poslužujejo

v Aziji na ruralnih območjih. Menim, da bi bilo zato pomembno, da se še posebno na

ruralnih območjih sveta izobražuje o higieni in razpravlja o problematiki neurejenih

sanitarnih razmer.

V 21. stoletju ne bi smelo biti več na svetu ljudi, ki stradajo, so brez pitne vode, sanitarne

ureditve in dostopa do ustrezne izobrazbe. S temi osnovnimi potrebami bi lahko oskrbeli

43

vse revne, pa to še vedno ne bi imelo nekega vidnega vpliva na življenje bogatih. Vse kaže,

da je vzrok revščine tudi pomanjkanje politične volje (Gordon, 2010). Če bi bila politična

volja dovolj velika, menim, da bi v državah tretjega sveta ljudje živeli veliko bolje in imeli

vsaj osnovne pogoje za dostojanstveno življenje.

Kambodža je država z velikim številom revnih ljudi, izrednim pomanjkanjem sanitarij in

velikim deležem iztrebljanja na prostem. To se kaže tudi v visokem deležu smrtnosti otrok,

mlajših od pet let, ter visokem deležu podhranjenosti in revščini. Razlogi za takšno stanje

so, poleg hitre in množične rasti prebivalstva, veliko pomanjkanje izobraženih ljudi in

težke klimatske razmere, ki drastično spremenijo življenje ljudi v deževni in sušni dobi.

Menim, da sta razloga za počasen napredek države tudi pomanjkanje politične volje in

korupcija.

Za dostojno in človeka vredno življenje je ustrezna sanitarna ureditev osnovni predpogoj.

Ta je izredno pomembna za preživetje, še posebno v državah, kjer so težke življenjske

razmere. Ljudje, na dotičnih območjih so veliko bolj dovzetni za obolenja ali celo smrt

zaradi bolezni, povezanih z neustrezno sanitarno ureditvijo, neustrezno vodo in

nezmožnostjo vzdrževanja zadostne osebne higiene. Najpogosteje gre za diarejo in

nalezljive bolezni, ki se prenašajo po fekalno-oralni poti (The Sphere, 2011). Te bolezni

terjajo številne smrti ljudi, ki bi jih lahko z ustrezno sanitarno ureditvijo zmanjšali ali celo

preprečili. Z ustrezno sanitarno ureditvijo je torej manj bolezni in več zdravih ter

produktivnih ljudi, kar posledično vpliva tudi na ekonomsko korist države.

Prizadevanja za promoviranje dobre higienske prakse niso dovolj učinkovita, da bi

masovno spremenila navade ljudi. Veliko javnozdravstvenih programov, kot so programi

za oskrbo z vodo, oskrbo s sanitarijami, preprečevanje diareje idr., sicer vključujejo

izboljšanje higiene, vendar se ti programi ne posvečajo higieni v zadostnem obsegu (World

Bank, 2005). To vključuje tudi pomanjkljivo izobraževanje o učinkovitem umivanju rok, ki

je eden najbolj enostavnih in najnujnejših ukrepov za preprečevanje okužb. S pravilnim in

učinkovitim umivanjem rok zmanjšamo oz. preprečimo okužbe, ki se širijo po fekalno-

oralni poti, kapljične okužbe in druge okužbe, ki se širijo prek rok, onesnaženih s telesnimi

tekočinami.

Z dobrimi higienskimi navadami bi lahko v Kambodži, kot tudi v drugih državah tretjega

sveta, zmanjšali število obolelih. Da pa lahko dosežemo dobre higienske navade, je treba

44

osveščati in učiti ljudi. To vsekakor ni delo s takojšnjim učinkom, potrebno je postopoma

vplivati na spremembe v navadah pri ljudeh.

Izobraževalne ustanove imajo velik vpliv na navade ljudi. Prav zaradi tega sem vključila

izvajanje delavnic o umivanju rok v vrtce in šole. Menim, da so otroci z osvojenimi

dobrimi higienskimi navadami ključnega pomena. Pomemben doprinos za premik v

higienskih navadah populacije, bi bila vključitev predmeta o higieni v šolski kurikulum. Pri

pouku lahko izoblikujemo navade in tam so otroci odprti za novosti. Če bi v šole vključili

predmete na temo higiene, bi bil to velik korak naprej. Med delavnicami umivanja rok sem

ugotovila, da so otroci zelo željni znanja in z veseljem delajo po navodilih. Vendar razmere

velikokrat ne omogočajo niti osnovnih pogojev za dobro higieno. Na drugi strani pa se

šole, ki imajo dostop do sanitarij in vode, velikokrat soočajo s problemom, da ravno

vzgojiteljice in učitelji ne dajo dovolj poudarka higieni in niso dovolj motivirani, da bi

vodili in opozarjali otroke, da bi si vedno umivali roke po iztrebljanju in pred obrokom.

Menim, da bi se s ponavljajočimi se delavnicami in pogovori o higieni med otroki in

učitelji higienske navade lahko izboljšale, vendar počasi in postopoma. To bi prostovoljec,

ki dela samo nekaj mesecev, zelo težko zagotovil, saj je velika verjetnost, da z njegovim

odhodom domačini ne bi ohranjali izboljšanega nivoja higiene, ampak bi se vrnili k

prejšnjim navadam. Navade se spreminja počasi, to lahko traja leta, desetletja. Izvajanje

delavnic je vsekakor imelo pozitiven vpliv že s tem, da so se otroci z vsebino seznanili in

razmišljali o problemu. Je pa zelo težko nekaj učiti, če ni na razpolago osnovnih sredstev.

Izobraževanje o higieni nima učinka na spremembo higienskih navad, če prebivalci nimajo

urejenega dostopa do sanitarij in varne pitne vode (UNICEF, 2003). Tako smo s projektom

gradnje sanitarij in umivalnic dali možnost šolarjem, da svoje osvojeno znanje uporabljajo

tudi v praksi. Ločene sanitarije za dečke in deklice so bile nujno potrebne, da otroci ne

iztrebljajo na prostem v okolici šole, ali blata in urina ne zadržujejo vse do prihoda domov.

Nujno potrebne so bile prav tako za deklice in njihovo zasebnost, predvsem za tista

dekleta, ki so že v menstrualnem obdobju. S projektom smo zagotovili boljše pogoje za več

kot 400 otrok, prav tako smo jim dali možnost, da lahko sledijo dobrim higienskim

navadam, in z umivalnico zagotovili, da si lahko kadarkoli umivajo roke. Menim, da je bil

projekt dobro načrtovan in prav tako so bile dobro razdeljene naloge, ki so jih lokalne

skupine izvajale po mojem odhodu in odhodu ostalih prostovoljcev, vključenih v projekt.

Očitno pa to le ni vedno zagotovilo za uspeh. Po fotografijah trenutnega stanja, torej po

45

letu in pol, odkar so bile sanitarije in umivalnice zgrajene, je sicer videti, da se objekt

uporablja, ni pa več na voljo mila in držal za milo, prav tako sanitarije niso čiste, kljub

temu da je bila ta naloga dodeljena plačani lokalni čistilki iz organizacije SC. Prav tako na

fotografijah ni videti brisač za osušitev rok. Tudi glede na slabo čiščenje prostorov ne

moremo pričakovati, da se bodo brisače prale in menjale dnevno, kot je bilo predvideno v

prvotnem programu projekta. Vprašljivo je tudi, če se še naprej izvajajo delavnice na temo

umivanja rok in če je zdravstveni menedžer organizacije SC vzel nalogo resno. Mogoče bi

morali pristopiti do njih na kakšen drugačen način, morda je bil ta način preveč

zahodnjaški in ni imel tolikšnega vpliva, kot bi si želeli. Mogoče je na nas vplival tudi čas

in želja po hitrem dokončanju projekta, medtem pa smo pozabili, da Kambodžani delujejo

na drugačen, bolj počasen in umirjen način. Ne glede na omenjene pomanjkljivosti pa

imam dober občutek glede tega projekta. Otroci so se seznanili z umivanjem rok, dobili

ločene sanitarije in možnost, da ne iztrebljajo na prostem. Vsekakor smo jim s projektom

omogočili bolj zdravo šolsko okolje in če vsaj nekaj otrok o tem razmišlja še danes in bodo

jutri spremenili svoje navade ter posledično navade v svojih družinah, je to velika

sprememba na bolje. Nekateri pozitivni učinki projekta se kažejo že danes in menim, da jih

bo sčasoma še veliko več. Za spremembo mišljenja in navad so potrebna dolgotrajna

prizadevanja, saj gre za dolgotrajen proces. Najlažje ga dosežemo z delom z mladimi,

seveda ob predpogoju, da jim na vseh nivojih poskušamo omogočiti, da osvojeno in

pridobljeno znanje uporabljajo tako v šoli kot doma. Na podlagi pozitivnih izkušenj in

zmanjšanega obolevanja pa se vse več ljudi lahko prepriča, da je to pravi pristop.

Poleg tega je treba upoštevati, da se v Kambodži način dela zelo razlikuje od

zahodnjaškega. Mi hitimo na vse strani, oni pa k stvari pristopajo veliko počasneje, manj

stresno. Kljub temu da zaposleni delavec dobiva plačilo za delo, mora biti še ustrezno

motiviran. Če se zaposleni ne počuti dobro ali se mu ne ljubi delati, je to v Kambodži nekaj

povsem vsakdanjega in sprejemljivega. V zahodnem svetu bi mu grozili z odpustitvijo, tu

pa pustijo času čas in raje razmišljajo, kako bi zaposlenega spet motivirali za delo. Po eni

strani se mi zdi to veliko bolj človeku prijazno, po drugi strani pa moj zahodnjaški način

razmišljanja ne razume, da v primeru, ko nekomu ustrezno plačaš, da bo opravljal delo,

potem tega ne izvaja dosledno. Zelo smo si različni, tako v mišljenju, delu in tudi

komuniciranju.

46

Menim, da nobena skrajnost ni dobra, je pa pomembno, da najdemo neko pravo mero,

zlato sredino. Cenim, da imamo kot zahodnjaki tolikšno mero »svobode« in stremimo k

temu, da smo zmožni tudi sami poskrbeti zase, cenim pa tudi vzhodnjake, ki jim odnosi in

harmonija v družbi pomenijo veliko več kot prizadevanje za individualno kariero in večji

zaslužek. S spoznavanjem kultur lahko ljudje postanemo veliko bolj strpni, človeški in

prilagodljivi ter sposobni, da iz vsake kulture vzamemo tisto najboljše in sprejmemo

drugačnost.

Za načrtovanje projekta o postavitvi sanitarij in umivalnic sem uporabila znanja, ki sem jih

dobila med študijem sanitarnega inženirstva, od predmeta osnovne higiene do splošne in

komunalne higiene, delovnega in bivalnega okolja idr. Še zlasti so mi prišla prav znanja iz

terenskih vaj v različnih objektih, kjer smo opazovali in ocenjevali stanje objekta. Skozi

oceno dejanskega stanja okolja in higiene v kamboški šoli sem zelo hitro opazila

pomanjkljivosti in možne rešitve za zdravje otrok. Vseh zahtev, ki naj bi jih po zahodnih

merilih imel sanitarni objekt v šoli, ni bilo mogoče izpolniti. Zahteve, ki veljajo za

Slovenijo, bi težko veljale tudi za Kambodžo oz. so težko dosegljive ali pa kulturno

nesprejemljive. So pa osnovna merila oz. zahteve, ki veljajo za vse, in te sem poskušala s

skupino strokovnjakov tudi uresničiti. Brez zavedanja o pomembnosti sanitarij in

umivalnic objekt ne bi funkcioniral, zato je treba že predhodno širiti informacije o dobri

higienski praksi. To sem skušala doseči prek izvajanja delavnic o umivanju rok in splošni

higieni. Pri izvajanju delavnic so mi prišle zelo prav tudi veščine, ki sem jih dobila že prej

med izvajanjem delavnic umivanja rok na osnovnih šolah v Ljubljani v okviru projekta

Zdravstvene fakultete. Delavnice sem seveda prilagodila kamboškim razmeram.

Poleg znanja o človeku in okolju, menim, da bi bilo zelo dobro, da bi med študijem

sanitarnega inženirstva predmet socialne psihologije razširili in se bolj poglobili tudi v

medkulturni dialog, saj se naše kulturno okolje (Blazinšek in Kronegger, 2008) hitro

spreminja in vse več je v njem tudi različnosti oz. raznolikosti, ki s seboj prinaša nove

socialne in politične izzive.

Navsezadnje živimo v svetu mobilnosti, naše meje niso več samo meje Slovenije, še

posebno v trenutni situaciji. Gledati moramo širše, naša »država« je tako rekoč Evropska

unija, ki pa se po regijah izjemno razlikuje tako v kulturi kot po religijah, navadah in

mišljenju ljudi. Poleg tega, da se moraš znati prilagajati in sprejemati različna mnenja, je

47

treba razumeti, kaj je ljudi pripeljalo do tega mišljenja in navad – kaj je v ozadju, so to stari

običaji, jim tako narekuje vera, kakšna je zgodovina države itd.

Poleg različnih pogledov ljudi, menim, da nam multikulturnost prinese tudi veliko

različnih načinov reševanja problemov, ki jih bomo prej kot slej morali poiskati, da

dobimo ustrezne rešitve. Ključna veščina, ki jo tako sanitarni inženir kot posamezniki,

skupnosti in narodi potrebujejo, je sposobnost (Blazinšek in Kronegger, 2008) vstopiti v

toleranten in spoštljiv dialog med kulturami. Pri pridobivanju te veščine imajo

izobraževalne ustanove pomembno vlogo. Skozi pristop medkulturnega dialoga lahko

znanstvene discipline, metode poučevanja, veščine učenih ter znanje na splošno poglobimo

in izboljšamo.

48

7 SKLEP

Razmere v tretjem svetu so glede sanitarne ureditve še posebej slabe in neprimerljive z

razvitim svetom. Na srečo na podlagi razvojnih ciljev tisočletja države sodelujejo med

seboj in se trudijo izboljšati življenja ljudi. V različnih javnozdravstvenih programih, ki

stremijo k izboljševanju razmer, pa so žal tudi pomanjkljivosti, predvsem z vidika

sanitarne higiene in higiene rok. Zato se cilj številnih držav tretjega sveta glede izboljšane

sanitarne ureditve do leta 2015 verjetno ne bo uresničil. Med te države spada tudi

Kambodža, ki se je pred desetletji začela postavljati »na noge«, in doseganje osnovnih

razmer za prebivalce še vedno ostaja izziv.

Različne humanitarne organizacije in projekti se trudijo pomagati prebivalcem. Tudi sama

sem bila del projekta z odlično vizijo. S projektom postavitve sanitarij in umivalnic smo

želeli vzpostaviti boljši higienski režim med otroki v kamboški šoli. Otroci so pokazali

veliko zanimanje za učne ure o splošni higieni, še posebno so jim bile všeč delavnice o

higieni rok. S postavitvijo sanitarij in umivalnice smo jim omogočili, da nove pridobljene

navade izvajajo še naprej, vsak šolski dan.

Menim pa, da bi bilo nujno potrebno, da se izobrazi in usposobi lokalne učitelje in druge

lokalne strokovnjake, ki bi naprej širili in poglabljali higiensko zavest, tudi ko prostovoljci

odidejo. Prav tako bi predlagala, da se nadzira delo in učinkovitost projektov, da donacije

pridejo v prave roke in se z odhodom prostovoljcev vizija in motivacija projektov

nadaljuje. Če bi se znova lotila podobnega projekta, bi vsekakor želela izboljšati tudi

načrtovanje časa po koncu projekta in premišljeno dodeljevanje nalog lokalnim osebam ter

ustrezen monitoring.

Kljub vsemu pa še vedno lahko pričakujemo pozitiven premik v razmišljanju ljudi, saj je

spreminjanje mišljenja in navad ljudi dolgotrajen proces in prav s tovrstnimi akcijami, ki

jih izvajajo organizacije in prostovoljci, se na problem neustrezne sanitarne ureditve in

neumivanja rok opozarja in se ga počasi tudi rešuje.

Z osvojenim znanjem, ki ga študent pridobi v času študija sanitarnega inženirstva, se lahko

odlično vklopi v humanitarne ekipe in pripomore k realizaciji projektov na zelo širokem

področju. Menim, da je vloga sanitarnega inženirja še posebno pomembna v težkih

življenjskih razmerah, saj vidi problem široko in ga tako skuša tudi rešiti. Kljub širokemu

49

spektru študija predlagam, da se v študijski program doda tudi samostojni predmet

sociologija, predvsem z vidika multikulturnosti.

50

8 LITERATURA IN VIRI

ADRA Cambodia (2008). Hand washing a low priority in rural Cambodia. ADRA

International, 31. december 2008. http://www.adra.org/site/News2?page=NewsArticle&id

=9699. <18. 5. 2014>

Bauer M, Jevšnik M (2008). Higiensko-tehnični ukrepi ob naravnih in drugih nesrečah. V:

Prva pomoč: priročnik za bolničarje. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 321–334.

Blazinšek A, Kronegger S (2008) Govoriš medkulturno? T-Kit za medkulturni dialog. 1.

izd. Ljubljana: Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.

Buschmann A, Buschmann A, Berg M, Stengel C, Sampson (2007). Arsenic and

Manganese Contamination of Drinking Water Resources in Cambodia: Coincidence of

Risk Areas with Low Relief Topografy. Environmental Science and Tehnology. 41 (7):

2146-52.

CCC (2011). Cooperation Committee for Cambodia. Cambodian civil society organisation

contributions to the development of Cambodia. http://www.ccc-cambodia.org/resources/

publications.html. <15. 4. 2014>

CDHS (2011). Cambodia Demographic and Health Survey 2010. National Institute of

Statistic, Directorate General for Health, ICF Macro Phnom Penh, Cambodia in Calverton,

Maryland, USA, 2011.

Chansothea, M (2011). Annual Report 2010–2011. Health, Hunger and Humanity. Pursat:

Sustainable Cambodia.

CIB, CDC (2014). Cambodian Investment Board and Council for the Development of

Cambodia. http://www.cambodiainvestment.gov.kh/. <10. 5. 2014 >

Čakš T, Eržen I, Jurčič M, Hlastan Ribič C, Vaupotič J, 2002. Navodila in priročnik za

vaje iz higiene. Ljubljana: Medicinska Fakulteta, Inštitut za higieno.

UNA Slovenija (2014). Razvojni cilji tisočletja. http://www.milenijski-cilji.si/cilji/bolezni.

<13. 3. 14>

51

Goraya H, Mungee A (2009). III Health as Factor of Poverty. Australasian Medical Journal

2009. 1. 9: 75–77.

Gordon D (2010). Determinants of Health Equity in Developing Nations. Social

Alternatives. 29 (2): 28–33.

Hofstede GJ, Pedersen P, Hofstede GH (2006). Komuniciranje: raziskovanje kulture:

primeri, vaje in simulacije. Ljubljana: Družba Piano.

Jelovac D, Rek M (2010). Komuniciranje v medkulturnem okolju. Ljubljana: Vega.

Jereb G, Ovca A, Čulk N (2013). Problemi in izzivi umivanja in razkuževanja rok. V: Skrb

za roke v zdravstveni negi: zbornik predavanj, Srednja zdravstvena šola, 20. junij 2013.

Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester v vzgoji in

izobraževanju, 2–12.

Kraker Starman A (1995). Higienski minimum: izbrana poglavja za delavce, ki so

zaposleni pri živilih. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Likar, K, Bauer, M (2006). Izbrana poglavja iz higiene. Ljubljana: Univerza v Ljubljani:

Visoka šola za zdravstvo.

Mara D (2012). Sanitation: What´s the Real Problem? IDS Bulletin. 43 (2): 86–92.

Miholič A, (2011). Rdeči Kmeri »niso bili slabi ljudje«. Delo, 5. december 2011.

http://www.delo.si/novice/svet/rdeci-kmeri-niso-bili-slabi-ljudje.html. <11. 5 .2014>

NASA (2003). Earth Observatory. Tonle Sap Wetlands Cambodia. http://earthobservatory.

nasa.gov/IOTD/view.php?id=3483. <30. 5. 2014>

PPPHW (2014). The Global Public-Private Partnership for Handwashing. Why

Handwashing? http://globalhandwashing.org/why/benefits. <18. 5. 2014 >

Prüss-Ütün Annette, Bos R, Gore F, Bartram J (2008). Safe Water, better health: costs,

benefits and sustainability of interventions to protect and promote health. Geneva: World

Health Organisation.

52

SOS international (2014). Medical risk ratings. https://www.internationalsos.com/

en/files/HealthMap_2014.pdf. <5. 5. 2014>

SC (2014). Sustainable Cambodia. http://www.sustainablecambodia.org/. <15. 5. 14>

Šulek T (2007). Razvojni cilji tisočletja in njihovo uresničevanje v podsaharski Afriki.

Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

The Sphere (2011). The Sphere handbook: Humanitarian Charter and Minimum Standards

in Humanitarian Response. United Kingdom: Practical Action Publishing.

http://www.spherehandbook.org/. <12. 3. 2014>

UN (2000). Millennium Declaration. http://www.preventionweb.net/english/professional/

publications/v.php?id=13539. <25. 3. 2014>

UN (2012). Population division. World population prospects: The 2012 Report.

http://populationpyramid.net/cambodia/1990/. <16. 7. 2014>

UN (2013). UN chief calls for urgent action to tackle global sanitation crisis. UN,

21. 3. 2013. http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=44452#.Uw4GqfldWSo.

<8. 4. 2014>

UN (2014). Človekova osnovna pravica. Informacijska služba Združenih narodov, 2014.

http://www.unis.unvienna.org/unis/sl/pressrels/2010/unisous030.html. <12. 3. 2014>

UNICEF (2003). East Asia ans Pacific Regional Office. Water and Sanitation Programme.

Bankok, Thailand. De-worming school children and hygiene intervention. International

Journal of Environmental Health Research. 13: S153-S159.

UNICEF (2013). Sporočilo ob svetovnem dnevu vode. UNIS Vienna.

http://www.unis.unvienna.org/unis/sl/pressrels/2013/unissgsm414.html. <22. 3. 2014>

UNICEF (2014). Razvojni cilji tisočletja. http://www.unicef.si/vsebina/65/Razvojni%

20cilji%20tiso%C4%8Dletja. <12. 3. 2014>

UNICEF (2009). Arsenic in Cambodia. http://www.unicef.org/cambodia/As_

Mitigation_in_Cambodia_2009.pdf. <18. 7. 2014>

53

Valenčak L (2003). Vpliv notranjih pretresov na razvoj manj razvitih držav: primer

Kambodže. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

WHO (2011). Sanitation facts, March 2011.

http://www.who.int/features/factfiles/sanitation/en/. <23. 3. 2014>

WHO, UNICEF (2012). Progress on drinking water and sanitation: 2012 Update. United

States: WHO/UNICEF Joint Monitoring Programme for Water Supply and Sanitation;

2012.

WHO, UNICEF (2013a). Progress on drinking water and sanitation: 2013 Update. United

States: WHO/UNICEF Joint Monitoring Programme for Water Supply and Sanitation;

2013.

WHO, UNICEF (2013b). Cambodia: estimates on the use of water sources and sanitation

facilities (1990–2011). http://www.wssinfo.org/. <15. 3. 2014>

World Bank (2005). The Handwashing Handbook: a guide for developing a hygiene

promotion program to increase handwashing with soap. Washington, DC: World

Bank.http://documents.worldbank.org/curated/en/2005/01/5794173/handwashing-

handbook-guide-developing-hygiene-promotion-program-increase-handwashing-soap.

<18. 5. 2014>

World Bank (2008), Water and Sanitation Programme. Economic impacts of Sanitation in

Cambodia: A five-country study conducted in Cambodia, Indonesia, Lao PDR, the

Philippines and Vietnam under the Economics of Sanitation Initiative (ESI). Research

Report February 2008, EIC/World Bank WSP.

World Bank (2011), Water and Sanitation Program. Final report: Cambodia. Assessment –

Affordable Sanitation in Challanging Areas in Cambodia and Lao PDR, Phase 1:

Identifying Challenging Areas, Affected People and Local Sanitation Soultions. April,

2011.

World Bank (2012). Physicians per 1000 people. http://data.worldbank.org/indicator/

SH.MED.PHYS.ZS. <12. 5. 2014>

54

World Bank (2014). Poverty Assessment Report. www.worldbank.org/en/news/press-

release/2014/02/20/poverty-has-fallen-yet-many-cambodians-are-still-at-risk-of-slipping-

back-into-poverty. <5. 5. 2014>

WPRO, WHO (2011). Cambodia country profile 2011. http://www.wpro.who.int/

countries/khm/en/. <10. 5. 2014>

55

9 PRILOGE

9.1 Izjava o avtorstvu

Univerza v Ljubljani

Zdravstvena fakulteta

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Maša Prislan

diplomantka študijskega programa Sanitarno inženirstvo

z vpisno številko 11060280

rojena 21. 11. 1987

sem avtorica diplomskega dela z naslovom Sanitarna ureditev v državah tretjega sveta

na primeru projekta postavitve sanitarij in umivalnic v kamboški šoli »Sanitation in

the third world countries: the case of toilets and washrooms installation project in a

Cambodian school«,

ki je nastalo ob pomoči mentorice doc. dr. Mojce Jevšnik, dipl. san. inž.,

in somentorja viš. pred. mag. Gregorja Jereba, dipl. san. inž.

Izjavljam, da sem diplomsko delo napisala samostojno, s korektnim navajanjem literature

in ob pomoči mentorice in somentorja, ter upoštevanju Navodil za pisanje seminarskih

nalog in diplomskih del.

Zavedam se, da je plagiatorstvo v kakršnikoli obliki kršitev avtorskih pravic (veljavni

zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah) in poznam posledice, ki jih dokazano plagiatorstvo

pomeni za moje diplomsko delo in moj status.

V Ljubljani, dne____________________ Podpis avtorice