UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
ANDREJ MEČULJ
Prikaz poteka svetovne zgodovine
v šolskih učbenikih in poljudnoznanstveni literaturi Analiza, primerjava in interpretacija
Zaključno delo
Študijski program: Zgodovina
Mentor: izr. prof. dr. Aleksej Kalc
Koper, 2014
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Alekseju Kalcu, za strokovno vodstvo in
nasvete pri izdelavi zaključnega dela.
Povzetek
Prikaz poteka svetovne zgodovine v šolskih učbenikih in poljudnoznanstveni literaturi Analiza, primerjava in interpretacija
V zaključnem delu je obravnavan prikaz poteka svetovne zgodovine v okviru šolskih
učbenikov in poljudnoznanstvene literature raznih vrst. V uvodu so postavljene osnovne
problematike in vprašanja tovrstnih knjig. V analizi so predstavljene raziskane publikacije in
njihov izbor zgodovinskih snovi, citiranja primarnih pisnih zgodovinskih virov, prednosti in
pomanjkljivosti, čemu se bolj posvečajo in čemu se manj posvečajo, zgodovinske sheme in
smernice ter tudi slikovno gradivo. Hkrati so prav tako pri obravnavi šolske literature
upoštevani tudi učni načrti in znanstvene zgodovinske publikacije, ki obravnavajo zapisovanje
svetovne zgodovine. V nekaterih primerih je poleg objektivne analize dodano tudi bolj
osebno, kritično mnenje. V zaključku je podana interpretacija podobnosti in razlik med
prikazom zgodovine v šolskih učbenikih in poljudnoznanstvenih knjigah.
Ključne besede: svetovna zgodovina, šolski učbeniki, poljudnoznanstvena literatura
Abstract
The representation of world history in schoolbooks and popular science literature
Analysis, comparison and interpretation
The final paper discusses the representation of the course of the world history in school
textbooks and popular science books of various types. The introduction outlines the basic
problematic issues and questions regarding these types of books. The analysis presents the
researched publications and their selection of historical material, citations of primary written
historical sources, advantages and disadvantages, what is to be considered more and what is to
be considered less, historical outlines and directives as well as visual material. The
examination of school literature also considers the study plans and scientific historical works
that deal with the writing of the world history. Certain examples include a more personal,
critical, opinion in conjunction with objective analysis. The conclusion provides the
interpretation of similarities and differences between the representation of the world history in
school textbooks and popular science books.
Keywords: world history, school textbooks, popular science literature
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka ________________________________________, z vpisno številko _____________,
vpisan/-a na študijski program _____________________________________________________,
rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica
(ustrezno označi)
¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom:
________________________________________________________________________________
_________________________________________________________________________________
________________________________________________________________________________.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena
oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu
(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________
KAZALO
1 UVOD................................................................................................................1
2 ANALIZA ŠOLSKIH UČBENIKOV..............................................................4
2.1 Šolski načrti...............................................................................................4
2.2 Šolski učbeniki..........................................................................................6
3 ANALIZA POLJUDNOZNANSTVENE LITERATURE...........................14
4 INTERPRETACIJA RAZLIK IN PODOBNOSTI TER ZAKLJUČEK..18
5 VIRI IN LITERATURA................................................................................22
1 UVOD
Ko sem se po osnovni šoli vpisal na gimnazijo (umetniško gimnazijo Koper, likovna smer),
sem opazil, da imamo na likovnem oddelku pri predmetu zgodovine drugačen učbenik
(Berzelak 1997) kot ostali oddelki (Brodnik 2000). Seveda sem se iz same radovednosti
vprašal, zakaj. Ali nas morda učijo drugačno zgodovino kot ostale oddelke? Zato sem ta dva
učbenika med seboj primerjal, da bi videl, kakšne so razlike med njima. Nato sem o tem začel
razmišljati še malo širše in prebral še kakšno poljudnoznanstveno knjigo o svetovni zgodovini.
Prišel sem do spoznanja, da se moram o svetovni zgodovini in o zgodovini sami še veliko
naučiti. To me je sčasoma pripeljalo do te odločitve, da se vpišem na študij zgodovine na UP
FHŠ. Cilji zaključnega dela so: analiza, primerjava in interpretacija prikaza poteka svetovne
zgodovine v poljudnoznanstveni literaturi in šolskih učbenikih. Tu so mišljeni tako
osnovnošolski kot srednješolski oz. gimnazijski učbeniki, napisani izključno v slovenskem
jeziku. Pri poljudnoznanstveni literaturi pa sem analiziral publikacije v različnih jezikih, ki so
v nekaterih primerih tudi prevedene v slovenščino. Glede temeljne literature sem se pri tej
raziskavi glede teoretične osnove opiral na naslednje publikacije: Bloch, Marc (2006):
Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, s predgovorom Jacquesa Le Goffa; Burke,
Peter (2001): New perspectives on historical writing, edited by Peter Burke; Hodgson,
Marshall G. S. (1999): Rethinking world history: essays on Europe, Islam and world history,
Marshal G. S. Hodgson; edited, with an introduction and conclusion, by Edmund Burke.
To temo sem izbral za zaključno delo, ker se mi zdi zanimiva z več vidikov. Zgodovina v
šolskih in poljudnoznanstvenih knjigah je namenjena velikemu krogu ljudi, laikom ali širši
javnosti. Laiki ali nepoznavalci, ki nimajo veliko znanja o zgodovini, ne morejo brati
strokovnih, znanstvenih zgodovinskih besedil brez nekega temeljnega predznanja, kar je
namen učbenikov in poljudne znanosti. Taki skupini ljudi je dokaj problematično prikazati
celotno zgodovino človeštva in njeno obrazložitev popolnoma jedrnato in objektivno,
izvzemajoč kronike s seznami golih dejstev (slednje sem iz izbora izključil, ker mi ostale
publikacije ponujajo več možnosti za raziskavo), še posebej v okviru pedagoškega procesa, ki
poteka v osnovnih in srednjih šolah. Problematično pa je iz več razlogov, če jih naštejem le
nekaj: 1. sam obseg svetovne zgodovine, 2. vrste zgodovine (politična, kulturna, socialna itd.),
3. problem različnih možnih interpretacij zgodovine. Zgodovinske kronike, ki so brez
interpretacij, nisem vključil v analizo, ker sem lahko analiziral večinoma le izbor
1
zgodovinskih dejstev. Glede objektivnosti pri zgodovinskih raziskavah velikih obsežnosti, kot
je v tem primeru svetovna zgodovina, zgodovinar M. G. S. Hodgson meni, da je pri
medregionalni zgodovini treba upoštevati specifične načine historičnega mišljenja
posameznih regij. Svetovna zgodovina ima zanj kot medregionalna zgodovina izredno velik
pomen: »From one important view, world history, interpreted as interregional history, must
form the core of the intellectual organization of the historical profession« (Hodgson 1999,
277). Potek svetovne zgodovine je bil prvič obravnavan v obdobju renesanse, in to je tematika,
ki so jo seveda zgodovinarji že dostikrat obsežno raziskali, npr. pod M. Blochom (francoska
zgodovinska šola Annales), G. S. Hodgsonom, E. Burkejem idr. A opazil sem, da še nihče ni v
te raziskave vključil tudi primerjave šolske literature, vsaj v Sloveniji ne. Zato sem si to izbral,
pa tudi zaradi tega, ker bi rad izpostavil predvsem svoje mnenje in opažanja, ker je v okviru
raziskovanja in razlage zgodovine zame to eno izmed najzanimivejših področij: kako se
svetovna zgodovina ustrezno predstavi in razlaga različnim skupinam bralcev, šolarjem,
otrokom, odraslim, laikom idr. Osredotočil sem se predvsem na zgodovino do srednjega veka,
ker so obdobja od vključno srednjega veka naprej po mojih opažanjih že iz osnovne šole in
gimnazije v učbenikih precej bolj standardizirana kot mlajša. To me veliko manj zanima
raziskovati, saj so ta obdobja, ki jim avtorji posvečajo veliko več pozornosti in so zaradi večje
količine virov kot tudi raziskav bolje poznana in veliko bolj natančno obravnavana.
Velikokrat je stroka diskutirala o tem, kako naj se prikaže svetovna zgodovina objektivno, češ
da je prikazana preveč heglovsko, v skladu z njegovo filozofijo zgodovine. Natančneje je to
potovanje od vzhoda, iz Azije, proti zahodu, v Evropo. Bolj konkretno je Hegel razdelil
zgodovino v grobem na primitivno nezgodovinsko, na orientalsko in na zahodnjaško,
evropsko fazo (Hodgson 1999, 4–6, 91–92, 248; Burke 2001, 78–79). Po Hodgsonu naj bi
vsaka skupina ljudi svetovno zgodovino razumela po svoje, kar naj bi zaradi neustreznega
znanja postajalo vedno bolj problematično. Zato pravi, da naj bi bil študij zgodovine še v
svojem otroštvu in naj bi že zaradi tega imel veliko omejitev (Hodgson 1999, 248). Svetovna
zgodovina je kot celota vsaj implicitno formulirala center zgodovinske znanosti. Večji del
zgodovinskega raziskovanja pa naj bi formulirala zgodovinska dela z zahodnega sveta. Po
mnenju nekaterih svetovna zgodovina »ne obstaja«, obstajajo pa razne zgodovine različnih
geografskih področij sveta (Hodgson 1999, 248). A prvi problem tovrstne literature je, kje
pravzaprav sploh začeti z zgodovino.
2
To je eden izmed prvih kriterijev moje analize. Nekateri viri imajo na samem začetku
postavljene prve civilizacije, pred temi pa kamenodobne ostanke, drugi pa gredo še dlje v
preteklost ter opisujejo razvoj prvih človečnjakov in geološka obdobja, kar po mojem mnenju
sodi že v področje biologije in geologije, in ne ravno zgodovine ali zgodovinopisja. Je pa to
vseeno še vedno vredno omembe, a ne več kot le to, saj je pri svetovni zgodovini mišljena
izključno zgodovina človeštva, geološke zgodovine pa so prisotne le v nekaterih učbenikih
(Berzelak 2006). Nekatere poljudnoznanstvene publikacije imajo naslov Zgodovina človeštva,
kar že samo po sebi izključuje geološka obdobja. Sicer je res, da je zgodovina raziskovanje ali
izbiranje, a njen predmet je človek, ljudje v času, kot pravi Jacques Le Goff (Bloch 2006, 24).
Hodgson obenem meni, da je nemogoče ustvariti nekakšno univerzalno shemo svetovne
zgodovine (Hodgson 1999, 258). A če nič drugega, se lahko temu vsaj malo približamo, če
smo dosledno sistematični in stremimo k objektivnosti.
Druga težava je obsežnost tovrstne snovi. Preprosto povedano: obdelati treba preveč stvari.
Pri poljudnoznanstvenih knjigah avtorji pogosto nimajo nobenih navodil ali omejitev, saj so
natančnejši opisi izdani v več knjigah, a pri šolski literaturi je treba vse to skrajšati in strniti v
skladu z učnimi načrti, pri tem pa še vedno izpostaviti ključne aspekte zgodovine. Jasno je, da
mlajša kot so obravnavana obdobja, več stvari je treba analizirati in obratno (o mlajših
obdobjih imamo na razpolago veliko večje število virov). Poleg dogodkovne zgodovine je
treba v pravšnji meri dodati še kulturno zgodovino in zgodovino vsakdanjega življenja.
Slednje je praviloma manj pomembno v kontekstu obravnavane literature, kajti za širšo
javnost ali običajne ljudi so pri zgodovini bistvena velika vprašanja (Hodgson 1999, 259). Vse
te kulturnozgodovinske tematike pa dajejo posameznim poglavjem večjo težo. Ta je prisotna v
vseh šolskih učbenikih, v nekoliko manjši meri pa le v učbenikih, ki so namenjeni srednjim,
tehniškim šolam. Poljudnoznanstvene knjige imajo predstavljeno celotno svetovno zgodovino
na vseh geografskih področjih, učbeniki pa so skoncentrirani na območje, kjer so bili napisani.
Naši učbeniki imajo seveda najbolj izpostavljeno zgodovino evropskega kontinenta, ki je pri
vseh opisih povsod skoraj enaka, kar se pa tiče ostalega sveta, so prisotne razlike, torej
nekatera območja so manj podrobno predstavljena, nekatera pa bolj. Nekatere
poljudnoznanstvene publikacije so bolj podobne kakšnim slikanicam, saj prevladujejo slike in
imajo razmeroma malo besedila z najosnovnejšimi podatki, s tem pa tudi dokaj majhno
dokumentarno vrednost. Ob njih so številni osnovnošolski učbeniki veliko bolj natančni glede
datumov in interpretacij. Drugi primeri, objavljeni v več
3
delih (npr. zbirka Človek in čas, Righettini 1997, 1998), pa so izredno natančni in opisujejo
vse vidike posameznih obdobij, delov sveta, vse od dogodkovne zgodovine do raznoraznih
aspektov kulture in družbe, in so še boljši kot šolska literatura. Prva izdaja svetovne
zgodovine v slovenskem jeziku je izšla šele leta 1976, ki je prevod nemške publikacije, ki je
prvič izšla leta 1971: Svetovna zgodovina v izdaji Cankarjeve založbe (glavni urednik
originalne izdaje Gunther Boing).
Pri analizi šolske in poljudnoznanstvene literature sem vsebino obravnaval tako na splošno
kot tudi bolj konkretno, podrobno po temah. Na splošno: na kakšen način je predstavljena
zgodovina, bolj faktografsko ali z več razlagami, s primarnimi viri itd. Konkretno: katere
stvari, dogodki, osebe so bolje predstavljeni, katerim se posveča več pozornosti, so kakšne
dvoumnosti pri tem ipd. Slednje sem upošteval večinoma pri večjih podobnostih ali razlikah,
ki so večinoma prisotne pri obravnavi starejših obdobij (stari vek, antika).
2 ANALIZA ŠOLSKIH UČBENIKOV
2.1 Šolski učni načrti
Rdeča nit vsebine šolske literature so seveda učni načrti. Učni načrt za osnovnošolske
učbenike iz leta 2011 se deli na obvezne in izbirne vsebine (Štrukelj 2011, 4). Slednje so
večinoma kulturna dediščina, kulturni dosežki, gospodarstvo, vsakdanje življenje in
neevropske civilizacije ter vse, kar se nanaša nanje. Obvezne vsebine so seveda temeljni
zgodovinski pojmi in politična zgodovina. Prej naštete tematike kulture, vsakdanjega življenja
ipd. so obvezne le, če imajo večji pomen v zgodovini, denimo religija v obdobju reformacije
ali kultura v obdobju renesanse. Čeprav je izbirnih vsebin le 25 odstotkov, takšen sistem
dopušča precej variacij pri izbiri. Tudi pri kulturi, vsakdanjem življenju in drugih podobnih
področjih bi bilo bolje imeti obvezne elemente, se pravi točno navesti, kaj je treba izpostaviti
in česa ne. Prav tako imajo gimnazijski učbeniki po učnem načrtu iz leta 2008 tako obvezne
kot izbirne teme (Križnik 2008, 7). Razvrstitev tematik na obvezne in izbirne je bolj ali manj
enaka kot pri osnovnošolskem učnem načrtu, razlike so le v podrobnostih, saj so gimnazijski
učbeniki seveda bolj natančni in obsežni. Za Blocha je poučevanje zgodovine zelo pomemben
aspekt zgodovinarjevega poklica, ker naj bi se s tem izoblikovala skupinska zgodovinska
zavest in tudi podlaga za dobro zgodovinopisje (Bloch 2006, 12).
4
Potemtakem imajo pisci šolskih učbenikov in učnih načrtov zelo veliko družbeno odgovornost.
Učbenik Stari in srednji vek Janše - Zorn in Mihelič je nastal na pobudo srečanja
zgodovinarjev leta 1991 z namenom, da bi izdali učbenik, ki bi bil boljši, enostavnejši kot
ostali. Po mojem mnenju je celo malo preveč enostaven, saj bi se lahko dodalo še marsikaj.
Kot sem zapisal v njegovi analizi, se mi zdi preskop (prisotnih je premalo letnic, navedenih je
premalo dejstev in podrobnosti). Kar se tiče srečanja zgodovinarjev iz leta 1991, je Bogo
Grafenauer v uvodnem referatu predstavil spremembe, ki jih je reforma srednje šole terjala od
pouka zgodovine: »Srednješolski pouk zgodovine naj bi dijaka usposobil za razumevanje
sodobnega sveta in za samostojno, kritično presojo dogodkov, procesov in struktur našega
časa. K temu dodajmo še znano dejstvo, da je zgodovina bistvena za vzgojo in splošno
izobrazbo, da nas realistično seznanja z našo narodno identiteto in s tem omogoča, da znamo
razumeti in ceniti same sebe brez lažnih mitov o naši preteklosti.« (Mihelič 1991, 113).
Izhodišča za poučevanje zgodovine v šolah pa so se izoblikovala v sedemdesetih letih, zato je
razumljivo, da je bil že čas za spremembe. Osnovni misli tega srečanja sta bili, da naj težišče
zgodovine preide na zgodovino sveta, s tem da se pri naši zgodovini obravnavajo bistveni deli
(Mihelič 1991, 113). Po Miheličevi naj bi ta predmet predstavljali »sramežljivo skromno in se
zanj ne znamo prav potegniti«, pri čemer izpostavlja tudi nezanimivosti in zastarele koncepte
šolske zgodovine, ki se je nove vrste ne primejo, ter da je prisoten tudi problem ideologiziranj
in mitičnih prikazov preteklosti, subjektivnost in sociološka navlaka (Mihelič 1991, 113–114).
Prevenka Turk o takratnem učnem načrtu pravi, da naj bi odstopal od »temeljnega družbenega
smotra« in da ima prevelik poudarek na najnovejših dogajanjih (dvajseto stoletje) (Turk 1991,
123). D. Mihelič pravi, da so vsebine v šolskih učbenikih ostale praktično nespremenjene in
da so za povprečnega dijaka žal tudi nezanimive in odbijajoče (Mihelič 1991, 114). Ob analizi
učbenikov, izdanih po letu 1991, ugotavljam, da so prisotne vse stvari, za katere so si
zgodovinarji prizadevali: zgodovina sveta je bolj izpostavljena, ni prisotnih ideologij in
novejša dogajanja so poudarjena v zmerni meri.
5
2.2 Šolski učbeniki
Za primerjavo osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov sem se osredotočil na naslednje
publikacije: Janša - Zorn (2003): Stari in srednji vek za osnovne šole ter Berzelak (2006):
Stare dobe in Brodnik (2000): Zgodovina 1, ki sta namenjena za 1. letnik gimnazij. Vsi ti
učbeniki obravnavajo zgodovino do vključno zgodnjega srednjega veka, razen učbenik Olge
Janše - Zorn, ki obsega tudi visoki in pozni srednji vek. Pri tej analizi sem upošteval splošen
kronološki pregled, pri konkretnih podatkih in detajlih pa sem v uvodu izpostavil v glavnem
največje razlike in podobnosti, tiste opazke, ki so se mi zdele še posebej vredne omembe. Vsi
šolski učbeniki vsebujejo na samem začetku obrazložitev splošnih temeljnih pojmov
zgodovine, zgodovinopisja, zgodovinskih obdobij, štetja let itn. Berzelakov učbenik pa na
samem začetku nima predstavljenih zgodovinskih obdobij, temveč geološka (predkambrij,
paleozoik itn.), kar je malo izven konteksta. Če malo karikiram, bi potem lahko imeli opis
zgodovine vse od velikega poka naprej. Tu je relevantna le zgodovina človeštva. Sicer pa je
francoski zgodovinar, ustanovitelj zgodovinske šole Annales, Marc Bloch, v svoji Apologiji
zgodovine zapisal: »Že zdavnaj so nas naši predhodniki, Michelet ali Fustel de Coulagnes, na
primer, naučili, da priznamo: predmet zgodovine je po naravi človek. Ali še boljše: predmet
zgodovine so ljudje« (Bloch 2006, 57), pri čemer sem enakega mnenja. Nato sledi graf z
razvojem prvih človečnjakov. Brodnikov učbenik nima predstavljenih geoloških obdobij, ima
pa zato veliko bolj natančno opisane različne evolucijske faze človeka. Temu običajno sledi
poglavje o prazgodovini, kjer se razlage velikokrat navezujejo na področje etnologije, pri
čemer je način življenja človeka iz kamene, bronaste in železne dobe, natančneje gledano
način izdelave, uporabe orodja, lov, verovanja ipd., pogostokrat primerjan z raznimi
odmaknjenimi ljudstvi, ki še vedno živijo na zelo rudimentalen način, na praktično enakem
nivoju. To je po mojem mnenju zelo prepričljiv, slikovit prikaz takratnega življenja, prisoten
pa je v vseh treh učbenikih. Ob koncu tega poglavja in vseh naslednji je seveda obravnavano
dogajanje na ozemlju naše današnje države. Sledijo zgodnje visoke civilizacije, torej področje
Mezopotamije, Egipta, Fenicije in Palestine, čemur so ob koncu dodana še območja izven
Sredozemlja in Mezopotamije: Indija, Kitajska in Amerika. Pri srednješolskih učbenikih je
podrobno predstavljena tako dogodkovna ali faktografska zgodovina teh področij, politična
zgodovina, kot tudi kultura. Območja Evrope, Sredozemlja in prvih civilizacij so
predstavljena še posebej podrobno. Pri osnovnošolskem učbeniku Olge Janše - Zorn pa je
predstavljena le kultura zgodovina.
6
Veliko več pozornosti se posveča vsakdanjemu življenju, verovanju in umetnosti posameznih
kultur. Vseprisoten primer egipčanske umetnosti v vseh treh učbenikih je tudi slavni kip
kraljice Nefretete, a v nobenem od teh učbenikov ni omenjeno, kdo je ustvaril ta obče znani
portret kraljice – kraljevi, dvorni kipar Tutmozis. Poleg tega je bil ta kip odkrit v njegovi
delavnici v Amarni (Shaw 1997, 200, 290; Shaw 2004, 151). V vseh starih civilizacijah so
nam umetniki (obrtniki) seveda neznani, to pa je zelo redek primer, kjer avtorja umetnine
poznamo po imenu. V klasični Grčiji so pri slovitih kipih, npr. partenonske Atene, kopjenosca,
vedno navedeni: Fidija, Poliklet itn., pri Nefretetinem kipu pa zanimivo ne, kljub temu da je ta
kip s svojo pogostostjo v tej literaturi in tudi drugače neki »zaščitni znak staroegipčanske
umetnosti«, tako kot je to npr. Mironov metalec diska za klasično grško umetnost. Brodnik na
strani 58 pravi, da je bil Tutankamon Ehnatonov zet, a je formalno znano, da je bil to verjetno
njegov sin, nikakor pa ne zet (Dodson in Hilton 2010, 194, 157). Poleg tega Brodnik še piše,
da se je Tutankamon poročil s princeso Anhesenpamon. Spet ne drži. Poročil se je z
Ankesenamon, ki se je prvotno imenovala Ankesenpaaten, Anhesenpamon pa sploh ne obstaja
(Dodson in Hilton 2010, 151, 154). To so le malenkosti, v kontekstu svetovne zgodovine
resda na videz nepomembne, zanemarljive napake, dejansko pa so to še vedno napake, in če
se že podrobno opisujejo tako konkretne, detajlirane zadeve, naj bodo le-te predstavljene
pravilno in točno. Marshall G. S. Hodgson je v okviru tega dokaj strogega mnenja: »The
scholar in any field must at the very least do whatever is necesarry to eliminate as many errors
as possible.« (Hodgson 1999, 258–259).
Ob koncu poglavja o starih civilizacijah so pri Janši - Zorn (2003, 34) omenjene še
mezoameriške in južnoameriške kulture in v tem učbeniku so glede tega prisotne dobesedno
le tri povedi. Potem je bolj smiselno, da tega sploh ne bi omenjali v tem poglavju. Ista tema je
pri Berzelaku (2006, 52, 186) obravnavana ob koncu poglavja o Indiji in Kitajski pod Starim
vekom in na koncu poglavja o srednjem veku. Pri Brodniku (2000, 269–270) je malo bolj
podrobno opisana, postavljena pa je na konec poglavja o srednjem veku. Po mojem mnenju bi
bilo to še najbolj smiselno postaviti v poglavje o odkritju Amerike, saj se te civilizacije
raztezajo preko starega in srednjega veka in do Kolumbovega odkritja niso relevantne, kajti
do takrat nimajo nobene zveze z evropsko zgodovino. Pri Indiji in Kitajski je prav tako
navedenih zelo malo podatkov, pri Brodniku je izpostavljena predvsem religija, se pravi
hinduizem in budizem, zgodovina teh področij pa je podrobneje opisana le pri Brodniku. Pri
Janši - Zorn je v okviru Kitajske naveden le Kitajski zid, glede Indije pa je podan le odlomek
7
iz sanskrtske lirike. Skratka premalo, da bi to lahko bilo samostojno poglavje v učbenik.
Sledi poglavje o antični Grčiji. V vseh učbenikih sta na začetku minojska in mikenska
civilizacija, ki sta praviloma krajše opisani, nato sledijo grške polis in grška kolonizacija,
Šparta, Atene, grško-perzijska vojna itd. Tu so razlike le glede natančnosti, Brodnikov
učbenik ima dodano še bolj podrobno opisano grško filozofijo s posameznimi smermi in
gledališče, prav tako Berzelakov učbenik, le da manj obsežno, a ima za razliko od
Brodnikovega učbenika dodan tudi opis grškega kiparstva. Pri grški zgodovini pa je vedno
veliko govora tudi o mitih, mitologiji, epih ipd., kjer je navedenih precej odlomkov, denimo
Iliade in Odiseje, tudi posamezni bogovi so podrobno opisani. Epi, Homersko vprašanje in
bogovi so vsi postavljeni pod zgodovinski pregled, a spadajo bolj v poglavje o kulturi.
Brodnik pri Mikenah omenja, da je bil njihov odkritelj H. Schliemann arheolog. Tu je treba
strogo poudariti, da je bil to le amaterski arheolog ali bolje rečeno lovec na zaklade brez
izobrazbe na tem področju. A v predhodnem delu, v poglavju o iznajdbi črk, kjer omenjajo
sinajsko pisavo, piše samo, da jo je odkril Anglež Flinders Petrie. Ni pa omenjeno (za razliko
od Schliemanna), da je Petrie danes znan kot oče moderne arheologije, se pravi sodobnih
znanstvenih arheoloških metod raziskovanja, ki jih je začel uporabljati (Shaw 1997, 222).
Pri Janši - Zorn (2003) in pri Berzelaku (2006) je v okviru grške kulture navedena tudi
Hipokratova prisega (prisega zdravnikov iz 5. stol. pr. n. št.). V helenističnem obdobju je
najbolj izpostavljen del o Aleksandru Velikem, njegovih osvajanjih, medtem ko je obdobju po
njegovi smrti in ozemlju, ki je takrat razpadlo na več delov, posvečeno dosti manj pozornosti.
Rimska zgodovina se prav tako začne s svojimi predhodniki Etruščani in Italiki, nastankom
Rima, družbeno hierarhijo in državno ureditvijo. Nato osvajanja (samnitske vojne, punske
vojne), kriza republike in obdobje cesarstva z vzponom krščanstva in pozno antiko. Pri
Etruščanih je najbolj izpostavljena kultura, materialni ostanki, pri Rimljanih pa predvsem
ozemeljske širitve. Brodnik bolj natančno opisuje etnično raznolikost med raznimi italskimi
ljudstvi, kar je pri Berzelaku le navedeno.
Brodnik ima tudi bolj razčlenjeno poglavje o Etruščanih, še posebej o kulturi. Poleg tega ima
dodan tudi opis položaja žensk in grških kolonij na Apeninskem polotoku. Pri opisu nastanka
Rima je bolj izpostavljena legenda, naveden je odlomek iz Eneide. Medtem ko je pri
Brodniku to poglavje predstavljeno bolj zgodovinsko, skupaj s krajšimi opisi rimskih kraljev,
ki so pri Berzelaku le omenjeni.
8
Prav tako so pri Brodniku razčlenjene posamezne faze širjenja Rima skupaj z ureditvijo
osvojenih območij, upravo in posledicami, česar pri Berzelaku ni. Pri Berzelaku je navedeno
le to, da so bili prebivalci obdavčeni in podrejeni Rimu. Brodnik bolj obširno opisuje pojav
romanizacije, kar je še posebej pomemben aspekt širjenja Rima. Berzelak ima romanizacijo
na kratko opisano šele v poglavju o obdobju cesarstva. Pri prehodu v cesarstvo je pri
Brodniku tudi poglavje o Spartakovem uporu, kar je pri Berzelaku le v nekaj stavkov skrčen
opis mozaika z gladiatorji. Vendar pa natančnost Brodnikovega učbenika ponekod celo malo
presega potrebo po natančnosti, npr. v okviru zgodovine arhitekture in vsakdanjega življenja z
opisovanjem specifičnih mer, potem opisuje vrste prostorov v hišah (atrium, impluvium ...),
vrste prostorov v termah (apodyterium, frigidarium ...) ipd. Takšno dlakocepstvo pri šolski
literaturi ni potrebno (četudi ni odveč), sploh pa, če se upošteva, da so druga, predhodna,
poglavja starega veka pomanjkljivo opisana, poleg že omenjenega Hodgsonovega segmenta o
»bistvenih stvareh«, ki so potrebne javnosti (glej str. 14). Pri Berzelaku manjkata Katilinova
zarota in galska vojna (omenjeno je le, da je Cezar zatrl upore Galcev). Pri Cezarjevih
reformah so v Berzelakovem učbeniku izpostavljene le najpomembnejše reforme, Brodnik pa
spet detajlirano opisuje vse reforme. Pri poglavju o Oktavijanovem vzponu je podobno.
Manjka bitka pri Filipih, vojaška reforma, sicer pa je v redu. Brodnik ima spet dodatno
poglavje o položaju žensk v rimski družbi, o suženjstvu, pri poglavju o kulturi pa ima
nadrobno razčlenjeno rimsko filozofijo, prav zato je v teh detajlih Brodnikov učbenik bolj
podroben v primerjavi z Berzelakovim. Glede vzpona krščanstva je pri Berzelaku podan
splošen opis te vere, Jezusa, apostolov in prvih kristjanov, pri Brodniku pa je tukaj opisana še
zgodovina območja Palestine še v obdobju perzijskega kraljestva.
Opazil sem, da so poleg besedila tudi pri slikovnem gradivu v učbenikih prisotne neke
stalnice, lahko bi rekel kar klišeji, ki so značilni za posamezne dobe. Klišeji pa so zato, ker se
pojavljajo praktično v vsakem didaktičnem zgodovinskem diskurzu, kjer so ta obdobja
obravnavana. Denimo v poglavju o prazgodovini je vedno prisotna podoba Willendorfske
Venere, pri starih civilizacijah pa klišeji, kot so posmrtna Tutankamonova maska, doprsni kip
kraljice Nefretete, pri antični Grčiji Partenon, pri helenizmu Laokoontova skulptura ipd.
Klišeji sicer sami po sebi niso nič negativnega, a z vidika materialnih ostankov ustvarjajo
preveč ustaljen, klišejski izbor vizualizacije materialnih ostankov iz zgodovine. Vse to se
pojavlja sprva v osnovnošolskih učbenikih, potem pa spet v srednješolskih, za kar res ni
9
nobene potrebe glede na številčnost ohranjenih artefaktov in številčnost fotografskega
materiala, reprodukcij. Treba bi bilo podati večji, bogatejši ali bolje rečeno raznovrstnejši
vizualni spekter materialnih zgodovinskih ostankov. Ta bi morebiti naredil omenjena poglavja
zgodovine celo bolj zanimiva za učence.
Pri slikah vseh teh artefaktov pa ni navedeno, kje se nahajajo, kar bi bilo dobrodošlo, saj niso
nujno več na samem kraju ali v državi, kjer so bili odkriti ali prvotno postavljeni, z izjemo
opisa kipa Emonca iz Ljubljane pri Janši - Zorn in najstarejše upodobitve voza v muzeju v
Bagdadu pri Berzelaku, str. 42. A pri večini slik ta podatek manjka, npr. pri fotografiji vrat
boginje Ištar v Babilonu pri Janši - Zorn (2003, 33), ki so zdaj v Berlinu. Zato je še posebej v
tovrstnih primerih to pomemben podatek. Druga značilnost je ta, da so to dokaj stare
fotografije, v nekaterih primerih ne najboljše kakovosti ali pa črno-bele.
Pri svoji podrobni analizi sem našel nekaj manjših, pa tudi večjih napak, ki so prisotne
predvsem pri obravnavi starejših civilizacij. Denimo pri Brodniku (2000) na str. 52 je
prikazana stenska slika iz Menove ali Menenove grobnice (Dodson in Ikram 2008, 115), ki
prikazuje mlačev žita, a pod njo je napačno navedeno, da je to podoba iz Nahtovega groba.
Druga nenavadna zadeva pri obravnavi starega Egipta je Tutankamonova kanopična posoda v
obliki sarkofaga, ena izmed štirih, v katerih so shranili enega izmed njegovih notranjih
organov (Shahawy 2005, 218–219) .
Pri Berzelaku (2006) na str. 45 je ta predmet opisan kot sarkofag, pri Janši - Zorn (2003), str.
24, pa je prikazan le zgornji del, ki je opisan celo kot njegova slavna posmrtna maska. Tudi
brez analize raznih virov je že ob primerjavi podobe Tutankamonove zlate maske iz Berzelaka,
str. 37., ali Brodnika, str. 58, jasno, da to ne more biti en in isti artefakt. To se mi zdi resnično
presenetljivo dejstvo, da je v dveh učbenikih en in isti predmet opisan vsakič drugače in
obakrat napačno. Nadalje Janša - Zorn pri kanopični krsti opisuje vladarske atribute kot krivo
palico in pahljačo. Moram priznati, da se mi to zdi že malce smešno, saj to ni pahljača,
temveč cepec ali bolje rečeno flagellum, ki naj bi bil prvotno muhalnik (Shaw, 1997, 74–75).
Mimogrede je S. Berzelak napisal še en učbenik za tehniške in druge strokovne šole, kjer prav
tako omenja Tutankamonovo posmrtno masko (Berzelak, 1997, 32), a je slika spet napačna,
saj prikazuje eno izmed treh Tutankamonovih antropoidnih krst (Shahawy 2005, 217; Hawass
2010, 36).
10
V Svetovni zgodovini (Sluga 1976, 79) je prikazan isti artefakt, pa čeprav piše, da je to 2.
krsta in ne 3., kar dejansko je, je pa vsaj opisana kot sarkofag ali krsta (Shahawy 2005, 216–
217; Amenta 2006, 92). Tako da je glede enega izmed najslavnejših artefaktov na svetu tukaj
totalna zmešnjava. Pri Mezopotamiji so kot po navadi zabeležen terasasti stolpi ali zigurati,
tudi pri Janši - Zorn, le da izraz zigurat ni naveden.
Pri opisu družbene hierarhije starega Egipta sem opazil še eno nenavadnost pri Berzelaku
(2006) na str. 43: na dnu lestvice so sužnji, na sliki pa je prikazano, kako jih pretepajo s palico.
To ni slika sužnjev, temveč kmetov, ki jih kaznujejo, ker niso odplačali vseh davkov (Dodson
in Ikram 2008, 115; Strouhar 1992, 99; Casey 2009, 24). To je spet podoba iz že omenjene
Menove grobnice, ki je v celoti reproducirana na isti strani (spodaj), iz katere je jasno
razvidno, da so pri hierarhični shemi v učbeniku ta del s tepežem zrcalno kopirali in še petkrat
kopirali klečečo figuro zraven, ki je na dejanski upodobitvi prikazana le enkrat. Po M. Blochu
so takšne predelave še bolj zahrbtne goljufije kot preproste laži in obenem M. Bloch poudarja,
da je pri lažeh in napakah treba odkriti še vzgibe zanje, saj je laž tudi svoje pričevanje (Bloch
2006, 100, 103). Domnevam, da je ta očitna laž po vsej verjetnosti lahko razložena z vzgibom,
da so avtorji te fotomontaže želeli ustvariti vtis množičnosti sužnjev, kar je res nekakšno rahlo
izkrivljanje zgodovine, da sploh ne omenjam samega spreminjanja primarnih materialnih
virov. Poleg tega pa ima ta učbenik tudi zelo grobo izrisane zemljevide, denimo na zemljevidu
Sredozemlja na strani 92 sploh ni prisotne Sicilije. Mimogrede sem našel tudi en zastareli
podatek, v Brodnikovem učbeniku namreč piše, da je Tutankamon umrl nasilne smrti, zaradi
udarca v zatilje (Brodnik 2000, 58). Tomografske raziskave iz leta 2005 so to teorijo zavrgle
in se je pojavila domneva, da je umrl zaradi poškodbe na kolenu (Handwerk 2005). Tako da to
kaže na to, da se podatki o še tako stari zgodovini lahko spremenijo.
Kar se tiče tujega izrazoslovja v teh učbenikih, je tudi to precej problematično področje,
denimo pri Brodniku. V poglavju o Kitajski (Brodnik 2000, 69–70) so seveda zapisani razni
izrazi imen, obdobij, dinastij v mednarodni transkripciji pinjin (načinu zapisovanja,
prečrkovanja kitajskih izrazov v latinici), a kako se vse to izgovarja, pa ni obrazloženo. Npr.
dinastija Shang se izgovori kot »Šang«, Qin kot »Čin«, Zhou kot »Džou« ipd. Opazil sem, da
se slovenski viri pri standardni periodizaciji egipčanskih obdobij razlikujejo od drugih, saj je
uporabljen izraz »država« (stara, srednja in nova država), kar je dokaj nenavadno, kajti v vseh
11
drugih jezikih se konvencionalno uporablja izraz »kraljestvo« ali »imperij« (ang. Old
Kingdom, fr. Ancien Empire, nem. Altes Reich, it. Antico Regno, hr. Staro kraljevstvo ...) in
nikoli »država«. Sicer ne vem, kdo si je to izmislil, in je tudi vseeno, a pravilneje bi bilo
uporabljati izraz »kraljestvo«, tako kot v vseh drugih jezikih. Zato se mi zdi res nepotrebno,
da bi pri nas delali tovrstne izjeme pri tej že dolgo ustaljeni terminologiji.
V vseh učbenikih so dodani razni odlomki opisov zgodnjih zgodovinarjev, npr. Herodota,
Tukidida, Plutarha, Polibija, Salustija ipd., ki so poleg drugih pisnih virov dosledno navedeni
predvsem pri Janši - Zorn. Prisotni so še odlomki iz raznih mitov in legend, raznovrstnih
dokumentov, pa tudi popolnoma običajnih pisem, govorov idr., kar je zelo pomemben del
učbenikov, saj lahko neposredni prevodi pisnih virov zelo popestrijo dostikrat suhoparno
strokovno razlago, a žal so prisotni tudi odlomki del sodobnih pisateljev, denimo iz
Ceramovih (psevdonim za Kurta Wilhelma Mareka) Pokopanih kultur (prvič izšlo leta 1949)
pri Janši - Zorn na str. 30, kjer poskuša nazorno opisati, kako naj bi zatirani sužnji gradili
Veliko piramido v Gizi: »Siromaki so tulili in vzdihovali pod udarci bičev, stokali pod
bremenom vrvi, ki so se jim zarezale v rame [...] Med njihovim vpitjem, stokom in umiranjem
je rasla piramida [...]«. To ni le milo rečeno nezgodovinska, skrajno brutalna fantazijska
podoba, ki se mi iskreno zdi neprimerna za šolski učbenik, temveč je poleg tega že dlje časa
povsem znano, da so piramide (v Egiptu) gradili svobodni možje in ne sužnji (Shaw 1997,
272; Hawass 2007, 163; Romer 2007, 66). V Berzelakovem učbeniku delno pravilno piše, da
so piramide gradili svobodnjaki in sužnji (Berzelak 2006, 44), pri Brodniku pa popolnoma
jasno in pravilno piše: »Piramide so gradili samo svobodni delavci, ki so to delo opravljali z
veseljem.« (Brodnik 2000, 72) Torej v vseh treh učbenikih je glede tega podana drugačna
razlaga, s tem da je Brodnikova razlaga edina pravilna in je popolno nasprotje prikazu gradnje
v Zornovem učbeniku, ki uporablja kot vir zastarelo Ceramovo knjigo. Še en odlomek iz
Ceramovih kultur je prisoten tudi v srednješolskem Berzelakovem učbeniku (str. 45), a na
srečo je to le opis odkritja Tutankamonove grobne izbe in ne spet kakšno sanjarjenje. Tudi pri
Brodniku je naveden Ceram s svojimi Pokopanimi kulturami, tokrat opis Schliemannovega
odkritja Miken. Namesto Ceramove publikacije, ki bi jo po mojem mnenju bilo še najbolje
odstraniti, bi lahko pri teh citatih odlomkov, ki so predvsem iz tuje literature, uporabili kakšna
bolj verodostojna, se pravi strokovna, znanstvena, specifična dela, predvsem pa recentnejša.
Večina dodanih odlomkov besedil je iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja,
prisotna pa so tudi starejša.
12
Tukaj seveda govorim o raznih sodobnih opisih in razlagah (in ne o prevodih starih
zgodovinskih virov). Vsakemu poglavju je dodan tudi časovni trak z najpomembnejšimi
dogodki, a le pri Berzelaku so po vsakem poglavju poleg opisanega obdobja ali področja
prisotni časovni trakovi ali preglednice za: ostalo Evropo, naše kraje, Azijo in ostali svet. To
bi bilo zelo koristno imeti v vseh učbenikih, saj nam na ta način zmanjša vtis linearnosti
poteka zgodovine, ki je tako značilna za prikaze v učbenikih. Seveda je treba imeti neko rdečo
nit, a hkrati je treba podati čim bolj celostno podobo. Omenjene kronologije so pri Berzelaku
še podrobneje razdeljene na dogodke, kulturo ter znanost in tehniko.
Iz tega lahko zaključim, da so vsi opisani učbeniki vsebinsko precej dodelani, osnovnošolski
seveda malenkost manj, izvzemajoč zastarele podatke in staro slikovno gradivo ter navedeno
literaturo. Tovrstne pomanjkljivosti sem zasledil v glavnem le pri obravnavi starega veka, se
pravi tistih kultur, civilizacij, ki so najbolj oddaljene tako v prostoru kot v času, še posebej pri
starem Egiptu. To je po eni strani razumljivo, saj za ta obdobja v Sloveniji ni prav veliko
strokovnjakov, ki bi bili specializirani na teh področjih, poleg tega pa te nepravilnosti izvirajo
tudi iz zastarele ali nestrokovne literature, za kar nimam razlage, zakaj so jo uporabljali, saj je
dandanes dobre literature za stari vek na pretek. To bi bilo treba spremeniti, izboljšati z
novimi viri. Vsa ostala obdobja od vključno srednjega veka dalje pa nimajo nobenih napak,
kar je veliko bolj spodbudno. Po opisu in razlagah so si ti učbeniki med seboj zelo podobni,
vsi potekajo po nekih zelo ustaljenih in standardiziranih vzorcih, ki delujejo precej linearno.
Glede slikovnega gradiva in razlage slikovnih virov pa so vsi žal nekoliko površni.
Berzelakov učbenik je kot učbenik, ki je namenjen gimnaziji, precej manj podroben in skop,
skratka slabši v primerjavi z Brodnikovim učbenikom, v katerem je obravnavanih veliko več
tematik znotraj posameznih obdobij in geografskih področij. A, kot že rečeno, je po nekod že
preveč dlakocepski. Tako da je pri Berzelaku zgodovina opisana zelo faktografsko, zelo
deskriptivno, medtem ko so pri Brodniku poleg tega malo bolj izpostavljena tudi vzročno-
posledična razmerja med pomembnejšimi zgodovinskimi premiki, tako na dogodkovnem kot
tudi na področju ekonomije, znanosti in kulture. Skratka, marsikaj bi se v teh učbenikih dalo
posodobiti in dodati s tem namenom, da bi dobili popolnoma pravilno predstavo zgodovine,
predvsem pa bolj natančen, sistematičen in sodoben pregled nad njo: najprej je treba
izpostaviti dejstva, nato pa razlage, a kot prvo bi moralo vsako področje zgodovine imeti
izpostavljene ključne, najpomembnejše, se pravi osnovne zadeve.
13
Čeprav so denimo pri kulturni zgodovini v učnem načrtu pustili avtorjem proste roke, je tudi
na tem področju določene stvari bolj pomembno poznati kakor ostale. Hodgson meni, da je
zgodovina javna disciplina in kot taka ostaja v interesu javnosti, javnosti pa so
najpomembnejše le bistvene stvari (Hodgson 1999, 251). Obenem razlaga, da ni cilj najti
dokončne sisteme, sheme svetovne zgodovine, temveč izboljšanje tega, kaj si javnost misli o
tem, torej kako javnost razume že obstoječo zgodovino (Hodgson 1999, 259).
3 ANALIZA POLJUDNOZNANSTVENE LITERATURE
Pri analizi poljudnoznanstvene literature sem v raziskavo vključil malo več raznovrstnega
gradiva, iz različnih desetletij prejšnjega stoletja in bolj nedavno objavljene primere: kronike,
enciklopedije, hkrati pa tiste publikacije, ki so namenjene različnim skupinam bralcem, bodisi
šolarjem, odraslim bralcem itd. Tako kot pri učbenikih sem poleg primerjave splošnih razlik
in podobnosti med njimi pri primerih, ki sem jih obravnaval, upošteval le tiste, ki so pritegnili
mojo pozornost s še posebej zanimivimi opisi, večjimi razlikami, dvoumnostmi, nejasnostmi,
anahronističnimi elementi, morebitnimi napakami ipd. Večina publikacij ima tako rekoč
sekundarne zvrsti zgodovinopisja, kot so kulturna, gospodarska in socialna zgodovina idr.,
neenakomerno vključene v politično zgodovino in jim avtorji pogosto ne namenijo ločenih
poglavij. Zato jim tukaj, in to le v okviru te analize in ne dejansko, pravim sekundarne. Pa
tudi zato, ker so omenjena področja npr. v šolskih učbenikih vedno na sekundarnem mestu, v
šolskih načrtih so praviloma postavljena pod izbirne vsebine ipd. Redkejše in seveda zato tudi
obsežnejše publikacije v več delih imajo te kategorije za vsako poglavje ali obdobje
zgodovine. In zato so te publikacije po mojem mnenju ene izmed najboljših.
Naslovi posameznih zgodovinskih obdobij so v poljudnoznanstvenih virih pogostokrat bolj
samosvoji ali bolje rečeno nekonvencionalni kot pa v učbenikih, ker bolj natančno opisujejo
poglavitni vidik določenega obdobja, kar je značilno pri M. Maiju, npr. poglavja Prvo
svetovno čudo (stari Egipt), Velikanska dežela (cesarska Kitajska), Osnove sodobnega sveta
(antična Grčija), Vojne v znamenju križa (križarske vojne) ... To je samo po sebi lahko tudi
zavajajoče in preveč »ozko gledano«, četudi so nekateri primeri videti jedrnati in povzemajo
bistvo, a so drugi preveč nezgovorni. To bi bilo primerneje za podnaslove. Med deli sem
izbral najrazličnejše publikacije, namenjene različnim skupinam bralcev.
14
Svetovna zgodovina na kratko (2005), Mai
Ta opis svetovne zgodovine je zelo strjen, avtor Manfred Mai, ki je kot mladinski pisatelj
večkrat prejel nagrado za najboljšo knjigo, v uvodu dokaj skromno pravi, da je knjiga bila
tako na hitro napisana, »da se mu je sprva zdela že kar tvegana« (Mai 2005, 7). Tako da je tu
precej očiten problem izbora, s katerim se je avtor moral soočati, katere stvari bi vključil v to
delo, kaj bi izpostavil in katere stvari bi izločil, čeprav se je osredotočil večinoma na politično
zgodovino. Slovensko izdajo je priredil Mitja Pucer, ki je dodal še poglavja o slovenski
zgodovini. Nepravilnosti v tej knjigi skorajda ni, razen tega, da je pri sliki slavnega
Michelangelovega Davida kot avtor skulpture napisan Da Vinci, in če sem malo bolj
dlakocepski, je manjša napaka tudi zapis, da je sloviti prazgodovinski kipec Willendorfske
Venere visok 25 centimetrov (Mai 2005, 9). Dejansko je višina za polovico manjša, le 11
centimetrov (Lawrence 2009, 5; Kleiner 2012, 18). Drugih napak nisem zasledil. Ta
publikacija ima vseeno tudi večje šibkosti. Avtor je zapisal v uvodu, da je knjiga res tako
kratka, da je dostikrat preskopa, a vendar je avtor ne glede na svojo kritičnost izpostavil in
opisal vse bistvene stvari. V besedilo je avtor vključil številne odlomke iz pisnih zgodovinskih
virov, kar zaradi skrčenosti vsebine res ne bi bilo potrebno. Čeprav se zdi, da je pravzaprav
skušal z njimi nadomestiti svoje opise in pripoved zgodovine. Pri inkovski civilizaciji glede
njihove ureditve pravi: »Danes bi lahko tako državo označili za socialno ali socialistično;
videti je bilo, da je delovala celo bolje kot nekatere države, ki so se pozneje uradno imenovale
socialistične.« (Mai 2005, 59) Menim, da je zelo anahronistično govoriti o takšnih
primerjavah, in jih zaradi tega raje ne bi uporabljal. Nič ni narobe, če nekateri avtorji
dopuščajo, da se kaj postavi v širši zgodovinski kontekst, a ne glede na to mora vsaka zadeva
biti obravnavana znotraj obdobja, v katerega tudi spada. Tako kot je to vedno pri učbenikih,
kjer takih primerjav vsaj za zdaj še ni. Pri najrecentnejši zgodovini, 20. stoletju, govori z
vidika spopada kultur, izpostavlja pa predvsem vojne, medtem ko o kulturnih, znanstvenih
dosežkih ni govora.
Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce (2005), Gombrich
Ta knjiga je bila prvič izdana leta 1935 in ker naj je po mnenju recenzentov ne bi prekosila
nobena druga, so avtorja Ernsta H. Gombricha leta 1958 prosili, ali bi lahko napisal
prenovljeno izdajo. V tej je zapisal tudi svojo retrospektivo pisanja zgodovine, kjer govori
tudi o popravkih prvotnega besedila. Ker je knjiga namenjena mlajšim bralcem,
osnovnošolcem, je napisana v zelo preprostem, pripovednem slogu, kjer avtor večkrat
15
nagovarja bralca. Pri poglavju o starodavnem Bližnjem vzhodu se nenehno prepleta biblijska
zgodovina z dejanskimi zgodovinskimi dogodki, a med tema dvema področjema bi morala
biti neka ločnica (Gombrich 2005, 36–39).
Zgodovina sveta, (1996) Abel
Ta ilustrirana zgodovina sveta, namenjena mlajšim bralcem, ima številne ilustracije,
fotografije in celo prizore iz filmov (npr. Deset zapovedi, 1956, str. 42, Cezar in Kleopatra
1945, str. 70, Atila, 1954, str. 109, El Cid, 1961, str. 140, Sveta Ivana, 1957, str. 174, Misijon
1986, str. 231), čeprav pri nekaterih scenah niso navedeni naslovi filmov. To se mi zdi
zanimiv primer, kako so avtorji preko filmskih vizualizacij in interpretacij zgodovine (ki so
seveda umetniške in ne preveč zgodovinske) skušali prikazati razne zgodovinske osebe,
dogodke ipd. Knjiga je zelo sistematično razdeljena na dvajset poglavij, kjer so v vsakem
opisane zgodovine posameznih geografskih območij, ki se delijo na pet skupin (Evropo, Azijo,
Afriko, Ameriko in Oceanijo). Na začetku vsakega poglavja je kratek uvod z zemljevidom
sveta, kjer so ilustrirani pomembnejši dogodki posameznih regij, sledi pa preglednica s
pomembnejšimi letnicami posameznih regij. Prvo poglavje je postavljeno 570 milijonov let
pred našim štetjem, kjer je opisan nastanek življenja na Zemlji, razvoj morskih in kopenskih
živali in eventualno tudi ljudi. To v tem primeru ni tako sporno kot pri nekaterih prejšnjih
primerih, saj je vendarle naslov knjige Zgodovina sveta.
Zgodovina, sodobna ilustrirana enciklopedija (1968), Bullock
Ta publikacija ima vključene vse predele sveta, večinoma v njihovih najpomembnejših
obdobjih, prikazana je tako politična kot tudi kulturna zgodovina in drugi vidiki. Zdi se mi
nenavadno, ko avtor pravi, da »če skušamo ovrednotiti egipčansko civilizacijo v celoti, ni
dosegla tiste v Mezopotamiji« (str. 27), s čimer se ne strinjam, poleg tega da avtor te trditve
ne utemeljuje, kar bi bilo tukaj potrebno. In tu je treba omeniti, da je na območju
Mezopotamije bilo več različnih civilizacij (Sumerci, Akadci, Babilonci ...), tako da je ta
trditev tudi nekam nejasna in površna. Tu so vidni tudi nezgodovinski, dokaj neumestni
biblijski vplivi, npr. omemba »leta suhih krav« v Egiptu (str. 24). Po mojem mnenju biblijska
zgodovina spada bolj v religiozen in ne v zgodovinski kontekst. Zato takšne zadeve sem
praviloma ne spadajo ali pa vsaj ne na takšen način. Primerneje bi bilo denimo zapisati to tako:
»Po Bibliji je bilo v tem obdobju v Egiptu leto suhih krav«. Podnaslov »Narodne države« je
postavljen kar v poglavje o srednjeveški Evropi. Centralizirane srednjeveške
16
države, ki jih avtor tukaj opisuje, niso nujno narodne, pojem narodnih držav je bolj primeren
od francoske revolucije naprej, tu bi bilo zato nujno treba definirati, kaj sploh pomeni pojem
»naroda« v takratnem zgodovinskem kontekstu oziroma kaj je avtor sploh želel s tem izraziti.
Knjiga ima na koncu seznam pomembnejših zgodovinskih osebnosti, imperijev in dosežkov.
Almanac of World History (2006), Daniels in Hyslop
To publikacijo je izdala družba National Geographic in je namenjena zelo širokemu krogu
bralcev. V predgovoru D. Berry zelo samozavestno pravi, da je ta knjiga po njegovem mnenju
»one of the most inteligent and gracefully rendered pictorial almanacs that we humans have
produced (or are likely to for quite some time).« (Daniels in Hyslop 2006, 11) To so besede z
dokaj veliko težo, a po mojem pregledu knjige sprejemljive. Knjiga je bila napisana zelo
rafinirano in metodično. Tukaj se periodizacija zgodovinskih obdobij malenkost razlikuje od
tistih, ki so običajno v učbenikih. Namesto delitve zgodovine na stari, srednji, novi vek in
novejšo zgodovino je zgodovina bolj natančno razdeljena na starodavni svet, klasični svet,
dobo vere, križarske vojne do Kolumba, koloniziranje Novega sveta, dobo imperializma,
globalni konflikt in proti novemu tisočletju. To je malo bolj sistematično urejen pogled na
zgodovino. Če gledamo razvrstitev obdobij, so tudi razlike v primerjavi z drugimi
zgodovinskimi čtivi. Na primer stari Rim je postavljen pred poglavje o antični Grčiji, ki ni
obravnavana v enem delu kot celota, kakor je to običajno ne le pri učbenikih, ampak tudi
večini poljudnoznanstvenega gradiva. Predhodne civilizacije, ki se navezujejo nanjo, kot sta
minojska in mikenska civilizacija, so v tem primeru umeščene v svoje predhodno podpoglavje
o mediteranskih civilizacijah. Rim in antična Grčija sta postavljena v poglavje z naslovom
Klasični svet, v katerega so vključeni še Indija, Kitajska in vzpon krščanstva. Ob koncu
vsakega poglavja je dodan pregled sveta (World survey), kjer so v okviru področij, ki niso bila
obravnavana, izpostavljeni najpomembnejši dogodki. Veliko je tudi citatov, ki so vsak posebej
obrazloženi. V tej publikaciji sta si avtorja prizadevala, da bi vključila čim več delov sveta v
vseh obdobjih in jih enakomerno razporedila. Na koncu so tudi tu dodani še seznami večjih
vojn, religij raziskovalcev, umetnikov ipd. Takšni seznami so po navadi kratki, a vseeno lepo
dopolnjujejo glavno besedilo. Podobno ima tudi na začetku predstavljene zgodovinske
mejnike, kot so izum pisave, demokracije, kolonializma, tehnologij ipd. To bi lahko bilo
vključeno tudi v glavno besedilo.
17
4 INTERPRETACIJA RAZLIK IN PODOBNOSTI TER ZAKLJUČEK
Če upoštevam tisto najbolj grobo členitev svetovne zgodovine, tako kot jo zgodovinska šola
Annales deli na dogodkovno zgodovino ali zgodovino dolgega trajanja, in jo apliciram na
svojo raziskavo, je pri obravnavi svetovne zgodovine bolj v ospredju dogodkovna zgodovina
kot pa zgodovina dolgega trajanja ali long dureé (dolgoročni zgodovinski procesi). Ta bi bila
lahko vseeno dodana, ker se obravnava svetovna zgodovina, torej tisočletja dolga obdobja.
Čeprav sta obe zvrsti literature v veliki večini zelo faktografski, je v učbenikih za vsako
obdobje vedno podana razlaga raznih zgodovinskih dejavnikov in zgodovina vsakdanjega
življenja ter kulturna zgodovina. V večini poljudnoznanstvenih publikacij zgodovina ni
razdeljena na stari, srednji in novi vek ter novejšo zgodovino. Šolski učbeniki pa imajo vedno
to delitev. Poljudnoznanstvena literatura ima pogosto razdeljeno zgodovino na več krajših
obdobij, kar je bolje, saj je to bolj natančno.
V srednješolskih učbenikih je poleg same dogodkovne zgodovine veliko govora o družbenih
in politični strukturah, razslojenosti prebivalstva in funkcijah posameznih družbenih skupin,
skratka o socialni zgodovini. Tako v starem veku, kjer so vedno izpostavljeni vladajoči sloji in
podrejeni sloji skupaj s sužnji. Prav tako so družbeni sloji ter politične in verske ureditve
vedno obrazloženi tudi pri obdobju srednjega in novega veka. Medtem ko v
poljudnoznanstvenih knjigah tega skorajda ni, ampak se bolj kot to obravnavajo v glavnem le
politična zgodovina in pomembnejši dosežki posameznih civilizacij na kulturnih področjih.
To bi lahko šteli kot neko pomanjkljivost, saj je potek svetovne zgodovine velikokrat pogojen
tudi s sestavo družbe in političnih ureditev, sicer pa je že sam razvoj družbe eden izmed
pomembnejših vidikov zgodovine, ki bi ga bilo znotraj svetovne zgodovine treba malo bolj
upoštevati.
Učbenik Zgodovina 4 (Dolenc in Gabrič 2002) ima omenjeno tudi propagando in likovno
umetnost, ki je služila državi, ter politično cenzuro, predvsem totalitarnih režimov 20. stoletja
(Dolenc in Gabrič 2002, 53, 70, 71, 187, 234). Poljudnoznanstvene knjige imajo tudi te
vsebine v približno enaki meri kot učbeniki, le da manj obrazloženo. Dolenčev učbenik ima
npr. prikazane tri faze retuširanja fotografije revolucionarjev sovjetskega režima, kjer opisuje
vzroke za cenzuro in druge, podobne, posledice (Dolenc in Gabrič 2002, 187). Čeprav sem se
osredotočil le na starejšo zgodovino, stari vek, sem tukaj hotel izpostaviti to, da je ta izbris
18
spomina na nekoga, damnatio memoriae, kot tudi sama propaganda ipd. prisoten že od
najstarejših civilizacij in v antiki, o čemer pa ni govora pri teh zgodnjih poglavjih, četudi je
res, da je to bilo v novejših obdobjih veliko bolj sofisticirano.
Pri primarnih zgodovinskih pisnih virih so pogosto vedno navedeni eni in isti citati, npr. poziv
papeža Urbana II. v boj proti Turkom pri obravnavi križarskih vojn (Daniels 2006, 152; Mai
2005, 48). Zanimiva značilnost, ki sem jo opazil pri vseh šolskih učbenikih, ki obravnavajo
zgodovino od vključno 18. stoletja naprej, je prisotnost številnih političnih satir in karikatur,
ki so v poljudnoznanstveni literaturi objavljene bolj poredko. Menim, da jih je v učbenikih
tako veliko zaradi tega, da bi s takimi elementi avtorji bolj pritegnili pozornost mladih bralcev,
ki so primorani to brati. Hkrati pa bi lahko rekli, da lahko satira velikokrat dobro ponazori
določene stvari, vsekakor pa popestri morebitno preveč suhoparno besedilo. Pri nekaterih
primerih satir, ki imajo bolj propagandni namen, je očitna enostranskost, a dodatni vidiki
dajejo tudi širši vpogled. Avtor nekaterih izmed teh karikatur je tudi znani slovenski
karikaturist Hinko Smrekar, ki je kot avtor tudi ustrezno naveden. Če pogledamo na to s
statističnega vidika, je stanje naslednje: pri učbeniku Zgodovina 4 (Dolenc in Gabrič 2002) je
prisotnih vse skupaj kar 17 karikatur ali satir, pri enciklopediji Zgodovina sveta (Abel, Ivanič,
1996) sedem, medtem ko so npr. pri Svetovni zgodovini na kratko (Mai 2005) prisotne le tri
karikature, pri (Daniels in Hyslop 2006) pa ni ne enih ne drugih. Verjetno so avtorji teh del
želeli prikazati zgodovino v bolj resnejših tonih ali bolje rečeno brez posmehljivih, komičnih
elementov, kot so politične satire. To ni nujno potrebno niti pri učbenikih , je pa sicer
zanimiva vizualizacija zgodovinskih dogodkov. Za razliko od poljudnoznanstvene literature,
ki je namenjena predvsem širši množici bralcev, imajo šolski učbeniki s svojo usmerjenostjo
na specifično skupino ljudi točno določene starosti zelo jasno opredeljen potek zgodovine, saj
je manj posvečanja nepotrebnim detajlom, izvzemajoč slovensko zgodovino, in so poudarjene
najbolj bistvene zadeve, tiste, ki jih je treba nujno poznati v okviru splošne izobrazbe. Torej,
kar se tiče kontinuitete, povezanosti in prikaza prehodov raznih zgodovinskih faz, je ta
večinoma bolj jasno razvidna pri učbenikih in malo bolj zanemarjena pri poljudnoznanstvenih
publikacijah.
19
Ker avtorji poljudnoznanstvenih knjig pogosto nimajo nekih konkretnih omejitev pri pisanju
tako kot učbeniki, ki morajo biti napisani v skladu z navodili učnega načrta, imajo pri pisanju
seveda veliko več svobode. To jim omogoča, da prikažejo malo širši vpogled v svetovno
zgodovino, kot je v učbenikih. Učbeniki pa imajo s točno določenimi navodili v učnih načrtih
zato že v sami osnovi bolje opredeljen potek svetovne zgodovine. Iz lastnih šolskih izkušenj
lahko povem, da imata pri obravnavi svetovne zgodovine zelo velik pomen sistematičnost in
preglednost. Ti sta tipični značilnost večine učbenikov.
Iz moje analize je tudi očitno, da je čim bolj univerzalen in hkrati čim bolj objektiven pregled
nad svetovno zgodovino velikokrat cilj mnogih avtorjev poljudnoznanstvenih knjig. Številnim
je to uspelo, drugim pa malo manj. Šolski učbeniki izpostavljajo le to, kar je iz zgodovine
pomembno za splošno izobrazbo (in pa seveda poznavanje lastne slovenske zgodovine).
Krajša podpoglavja, namenjena kulturni in gospodarski zgodovini, pogosto bolje razjasnijo
oziroma pomagajo razumeti tedanji duh časa. Zgodnejša obdobja so v učbenikih prikazana
malo bolj površno kot ostala. V poljudnoznanstveni literaturi pa so ta obdobja večinoma bolje
opisana. To je ena izmed opaznejših vsebinskih razlik.
Težko je reči, katera zvrst literature je boljša. Od učbenikov se vedno ve, kaj se lahko
pričakuje, saj so v osnovi vsi skoraj enaki med seboj. Kar se pa tiče poljudnoznanstvenih
knjig, so tiste publikacije, ki obravnavajo za vsako obdobje več kot le dogodkovno, politično
zgodovino, ampak še druga področja zgodovine, po mojem mnenju najcelovitejši in s tem tudi
najboljši primeri. Učbeniki so napisani po Heglovski shemi svetovne zgodovine, omenjeni v
uvodu, ki je prisotna tudi v poljudnoznanstveni literaturi, a so pri določenih primerih
geografska območja obravnavana posebej. Čeprav je Heglova shema dostikrat predmet kritike
zgodovinarjev, niti ni tako napačna, če upoštevamo Hodgsonovo idejo o bistvenih elementih,
pomembnih širši javnosti, ki so ji namenjene poljudnoznanstvene publikacije, po drugi strani
pa je to, kot rečeno, premalo objektivno, saj je treba zgodovino obravnavati po posameznih
regijah.
20
Kot rečeno v uvodu, je tu najprej prisotna problematika selekcije podatkov zaradi obsežnosti.
A še večji in resnično pomemben je pravzaprav problem razmerja kvantitete proti kvaliteti
napisanega. Nekateri krajši učbeniki so boljši od nekaterih obsežnih poljudnoznanstvenih
knjig in obratno. Dobri avtorji vedo, kaj je treba izpostaviti, v kolikšni meri in kako to
predstaviti določeni skupini bralcev, s tem da se hkrati ohrani neka kontinuiteta skozi
zgodovinski razvoj. In to so poglavitni elementi takšnih besedil. Tu seveda ne mislim le na
dogodke, dejanja, faktografsko zgodovino, ampak tudi na različne zvrsti zgodovine (politično,
kulturno, gospodarsko itn.). Ne glede na vse pa je sama zgodovina v osnovi pri vseh enaka.
21
5 VIRI IN LITERATURA
Abel, Christopher in Ivanič Martin. 1996. Ilustrirana zgodovina sveta. Ljubljana: Mladinska
knjiga
Amenta, Alessia. 2006.Tutankhamon. Torino: White Star
Berzelak, Stane. 2006. Stare dobe: zgodovina za 1. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan
Berzelak, Stane. 1997. Zgodovina 1 za tehniške in druge strokovne šole. Ljubljana: Modrijan
Bloch, Marc. 2006. Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic / Marc Bloch ; s
predgovorom Jacquesa Le Goffa. Studia Humanitatis. Ljubljana: ISH
Brodnik, Vilma in Jernejčič Robert A. 2003. Zgodovina 1, Učbenik za 1. letnik gimnazije.
Ljubljana: DZS
Bullock, Allan. 1968. Zgodovina, sodobna ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska
knjiga
Burke, Peter. 2001. New perspectives on historical writing / edited by Peter Burke.
Cambridge: Polity
Casey, John. 2009. After Lives: A Guide to Heaven, Hell, and Purgatory. Oxford: Oxford
University Press
Cunningham, Lawrence S. in Reich John J. 2009. Culture and Values: A Survey of the
Humanities, Volume I without Readings: A Survey of the Humanities. Wadsworth:
Cengage Learning
Daniels, Pat in Hyslop Steve. 2006. Almanac of World History. Washington: National
Geographic
Dodson, Aidan in Hilton Dyan. 2010. The Complete Royal Families of Ancient Egypt.
London: Thames & Hudson
Dodson, Aidan in Ikram Salima. 2008. The Tomb in Ancient Egypt: Royal and Private
Sepulchres from the Early Dynastic Period to the Romans. London: Thames & Hudson
Dolenc, Ervin in Gabrič Aleš. 2002. Zgodovina 4, učbenik za četrti letnik gimnazije.
Ljubljana: DZS
Handwerk, Brian. 2005. »King Tut Not Murdered Violently, CT Scans Show«.
http://news.nationalgeographic.com/news/2005/03/0308_050308_kingtutmurder.html
Hawass, Zahi. 2007. Le montagne dei faraoni. La storia mai raccontata dei costruttori delle
piramidi. Saggi. Torino: Giulio Einaudi editore
22
Hawass, Zahi. 2010. »Tutankamonove družinske skrivnosti«. V: National Geographic
Slovenija, september, št. 9. Ljubljana: Založba Rokus Klett
Hodgson, Marshall G. S. 1999. Rethinking world history : essays on Europe, Islam and world
history / Marshal G. S. Hodgson ; edited, with an introduction and conclusion by
Edmund Burke. New York; Oakleigh: Cambridge University Press
Janša-Zorn, Olga in Mihelič Darja. 2003. Stari in srednji vek. Zgodovina za 7. razred
devetletke. Ljubljana: DZS
Kleiner, Fred S. 2013. Gardner's Art through the Ages: The Western Perspective, Volume I,
14e. Wadsworth: Cengage Learning
Križnik, Katja in Purgat Nataša (ur.). 2008. Učni načrt Gimnazija Zgodovina. Ljubljana:
Ministrstvo RS za šolstvo in šport
Mihelič, Darja. 1991. Uvodna beseda v razgovor o novih vsebinah pouka zgodovine. V:
Zgodovinski časopis, 45 št 1. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije
Shaw, Ian in Nicholson T. Paul. 1997. The British Museum dictionary of Ancient Egypt.
London: The British Museum Press
Shaw, Ian. 2004. Ancient Egypt A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press
Turk, Prevenka. 1991. O šolski zgodovini, njenih nalogah in dogajanjih. V: Zgodovinski
časopis, 45 št. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije
Mai, Manfred. 2005. Svetovna zgodovina na kratko. Ljubljana: Mladinska knjiga
Romer, John. 2007. The Great Pyramid: Ancient Egypt Revisited. Cambridge: Cambridge
University Press
Shahawy, Abeer el. 2005. The Egyptian Museum in Cairo. Cairo: American University in
Cairo Press
Sluga, Meta (ur.). 1976. Zgodovina človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba
Strouhal, Evžen. 1992. The Life of the Ancient Egyptians. Oklahoma: University of Oklahoma
Press
Štrukelj, Alenka. 2011. Program osnovna šola Zgodovina Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo
RS za šolstvo in šport
23