UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
Jure Cvetek
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo ŽARGON IGRALCEV POKRA
Graduation thesis POKER JARGON
Mentor: doc. dr. Drago Unuk Kandidat: Jure Cvetek
Maribor, 2012
ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Dragu Unuku za strokovno pomoč pri
nastajanju diplomskega dela.
IZJAVA
Podpisani-a Jure Cvetek rojen 25. 09. 1981 študent-ka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo,
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Žargon igralcev pokra pri
mentorju dr. Dragu Unuku, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;
teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev
__________________________________
(podpis študenta-ke)
Kraj, Maribor
Datum, 24.4. 2012
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Žargon igralcev pokra je sociolingvistična
študija, ki obravnava jezikovno zvrst žargon, podrobneje pa posamezen
žargon, tj. žargon igralcev pokra. Avtor v nalogi žargon opredeli kot
specifično zvrst jezika z značilnimi lastnostmi. V nalogi so soočeni pogledi
raznih domačih in tujih avtorjev na jezikovno zvrst žargon. Naloga
preučuje tudi vzroke za nastanek žargonizmov, kjer avtor izpostavlja
potrebo po poimenovanju novih pojmov, kot tudi težnjo k univerbizaciji
večbesednih poimenovanj. Avtor v nalogi opredeljuje tudi funkcijo žargona
v komunikaciji med njegovimi uporabniki, katero vidi v potrebi po
strokovnem izražanju v zadevah kake dejavnosti, kot tudi v težnji po
izražanju skupinske pripadnosti. Prav tako skuša avtor v nalogi opredeliti
temeljne leksikalne značilnosti žargona. Te so predvsem v velikem številu
prevzetih izrazov, metaforičnih in metonimičnih izrazov in univerbiziranih
večbesednih poimenovanj. V nadaljevanju naloga preučuje žargon
igralcev pokra. Avtor v tem delu opredeljuje najizrazitejše značilnosti
žargona igralcev pokra, med katere prišteva veliko število predvsem iz
angleščine prevzetega izrazja in precejšnjo mero ekspresivnosti. S
pragmatičnofunkcijskega vidika avtor žargonu igralcev pokra pripisuje dve
poglavitni funkciji, ki sta odvisni od konteksta uporabe žargona. Ob študiji
naloga vsebuje tudi razlagalni slovar žargona igralcev pokra z
oblikoslovnimi podatki in primeri rabe.
Ključne besede: funkcijske zvrsti, interesne govorice, socialne zvrsti,
sociolekt, žargon igralcev pokra.
ABSTRACT
The thesis entitled 'Poker Jargon' is a sociolinguistic study which deals
with jargon as type of language and, in particular, a specific type of jargon,
i.e. the jargon of poker players. In the thesis, the author first defines jargon
as a specific language variety with distinctive characteristics, and presents
and confronts views on jargon language from several domestic and foreign
authors. He examines causes of jargonisms and stresses the need for
naming new concepts, as well as the tendency to univerbisation of
multiword expressions. The author then addresses the function of jargon
in communication between its users which he sees in the need for
professional communication in a certain activity, as well as in the drive for
expressing group belonging. Also, the author attempts to define the basic
lexical features of jargon which are, primarily, the large number of
borrowed expressions, metaphoric and metonymic expressions, and
univerbised multiword expressions.
In the following part of the thesis the author examines the jargon of poker
players. He identifies the most significant features of the jargon of poker
players, including the large number of terminology taken from the English
language, a great deal of expressiveness. From the pragmatic and
functional perspective, the jargon used by poker players has two main
functions which depend on the context of its use
The thesis also includes an explanatory glossary of the jargon of poker
players with morphological data and examples of use.
Key words: register, social variations, sociolect, social dialect, poker jargon
KAZALO 1 UVOD .............................................................................................................................. 1
2 NAMEN ........................................................................................................................... 4
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ..................................................................................... 5
4 METODOLOGOJA ....................................................................................................... 6
5 ŽARGON: OPREDELITEV POJMA, PRIMERJAVA DEFINICIJ IN UMESTITEV
V ZVRSTNOSTNI SISTEM ............................................................................................. 7
5.1 zvrstnost jezika....................................................................................................... 7
5.2 Socialne zvrsti ........................................................................................................ 8
5.3 Funkcijske zvrsti ................................................................................................... 11
5.4 Strokovni jezik ...................................................................................................... 13
5.4.1 Strukturalistična in pragmatičnofunkcijska opredelitev strokovnih
jezikov ...................................................................................................................... 13
5.4.2 Terminologija ................................................................................................. 15
5.5 Interesne govorice ............................................................................................... 16
5.5.1 Sleng .............................................................................................................. 17
5.5.2 Argo ................................................................................................................ 18
5.6 Interesne govorice v razmerju do geografskih dialektov ............................... 19
5.7 Definicije žargona v slovenskem jezikoslovju ................................................. 20
5.8 Žargon v nekaterih drugih slovanskih jezikih .................................................. 22
5.9 Žargon v angleškem jezikoslovju ...................................................................... 23
5.10 Avtorjeva opredelitev pojma žargon ............................................................... 26
5.11 Žargonizmi v SSKJ ............................................................................................ 27
5.12 Vrste žargonov ................................................................................................... 27
5.13 Vzroki za nastanek žargonizmov .................................................................... 28
5.14 Žargon v razmerju do ostalih interesnih govoric ........................................... 29
5.14.1 Žargon in sleng ........................................................................................... 29
5.14.2 Žargon in argo ............................................................................................ 30
5.15 Žargon v razmerju do strokovnega jezika ...................................................... 31
5.16 Žargonizmi v različnih funkcijsko-zvrstnih besedilih..................................... 31
6 ZNAČILNOSTI ŽARGONSKE LEKSIKE ................................................................. 35
6.1 Prevzemanje besed iz tujih jezikov ................................................................... 35
6.1.1 Prevzemanje iz angleščine ......................................................................... 36
6.1.2 Prevzemanje iz nemščine ........................................................................... 37
6.1.3 Prevzemanje iz južnoslovanskih jezikov ................................................... 38
6.1.4 Prevzemanje iz ostalih jezikov ................................................................... 39
6.1.5 Prevajanje iz tujih jezikov ............................................................................ 39
6.2 Metaforična in metonimična poimenovanja ..................................................... 40
6.3 Univerbizacija večbesednih poimenovanj ........................................................ 41
7 ŽARGON IGRALCEV POKRA .................................................................................. 42
7.1 Poker ..................................................................................................................... 42
7.1.1 Zgodovina pokra ........................................................................................... 43
7.1.2 »Poker bum« in internetni poker ................................................................ 44
7.1.3 Poker na Slovenskem .................................................................................. 45
7.2 Značilnosti žargona igralcev pokra ................................................................... 46
7.2.1 Tuje jezikovne prvine v žargonu igralcev pokra....................................... 47
7.2.2 Ekspresivnost v leksiki žargona igralcev pokra ....................................... 48
7.2.3 Pragmatičnofunkcijska opredelitev žargona igralcev pokra ................... 49
7.3 Slovar žargona igralcev pokra ........................................................................... 50
7.3.1 Način zbiranja gradiva ................................................................................. 50
7.3.2 Načela pri zapisovanju besed tujega izvora in razvrščanju slovarskega
gradiva ..................................................................................................................... 50
7.3.3 Slovar besedja igre pokra ........................................................................... 52
8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 82
9 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................ 85
9.1 Viri: ......................................................................................................................... 85
9.2 Spletni viri: ............................................................................................................ 85
9.3 Literatura: .............................................................................................................. 86
10 PRILOGE ................................................................................................................... 90
1
1 UVOD
»Kdo, za božjo voljo, pa, razen če je
specialist za kavbojske filme, ve, kaj je
full ali royal flash.«1
Dr. Tomo Korošec2
Kot mnoge skupine ljudi, katere druži kaka skupna dejavnost, imajo tudi
igralci pokra svoj žargon, ki ga uporabljajo za komunikacijo, ki se nanaša
na področje njihove dejavnosti, tj. igro pokra. Za žargon je značilna
predvsem posebna leksika, ki služi za poimenovanje pojmov, povezanih s
področjem dejavnosti. Nepoznavalcem področja je ta pogosto
nerazumljiva.
Pričujoče delo z naslovom Žargon igralcev pokra je diplomska naloga s
področja sociolingvistike, katere osrednji predmet obravnave je žargon
igralcev pokra, tj. pogovorna varianta slovenskega jezika, ki jo uporabljajo
slovenski igralci pokra, tako za potrebe svojega udejstvovanja pri igri
pokra, kakor tudi v vsakršnem diskurzu, povezanim z igro pokra. Ob tem
pa se naloga loteva tudi reševanja širših jezikoslovnih vprašanj, povezanih
z žargonom, v kontekstu jezikovne zvrstnosti.
Za obravnavo žargona igralcev pokra se je avtor odločil iz več razlogov.
Prvi razlog je avtorjevo dobro poznavanje tematike, saj je kot izkušen
igralec pokra tudi sam uporabnik omenjene jezikovne zvrsti, s tem pa je
povezana tudi avtorjeva želja, da bi ob svojem prispevku k slovenistični
stroki prispeval tudi k slovenski skupnosti igralcev pokra in njenemu
razvoju.
1 Pri besedni zvezi royal flash gre za napačen zapis besedne zveze royal flush. Avtor ga pušča
takšnega, kot je v zapisniku z razprave (Humar: 2009). 2 Vprašanje je bilo zastavljeno na strokovnem posvetu o novem slovarju slovenskega jezika leta
2009 v Ljubljani (Humar: 2009).
2
Pomemben razlog za izbiro teme je tudi aktualnost problema. Poker je v
zadnjih nekaj letih tako v svetu kot tudi na Slovenskem dosegel stopnjo
priljubljenosti, kakršne ni imel še nikdar v zgodovini. S tem ko se je močno
povečalo število igralcev, se je sorazmerno povečala tudi raba žargona,
razvoj igre pa je prinesel potrebo po novih in novih poimenovanjih, ki so se
posledično pojavila v žargonu ter dodatno obogatila njegovo leksiko.
Verjetno prav zaradi dejstva, da se je igra pokra oz. njena priljubljenost v
slovenskem prostoru razširila nedavno, žargon igralcev pokra s strani
slovenistične znanosti doslej še ni bil deležen podrobnejše obravnave.
Vendar pa avtor ob tem opaža, da je žargon v slovenskem jezikoslovju
nasploh zelo slabo raziskan. Razloge za to pripisuje tudi stanju v
slovenistki, kjer je sociolingvistika marginalizirana, kar je razvidno tako iz
števila znanstvenih objav, kakor tudi z zastopanosti v študijskih programih
na slovenskih univerzah, kjer sociolingvistika navadno sploh nima mesta
kot samostojen predmet. Tako med razloge za obravnavo žargona avtor
šteje tudi njegovo neraziskanost in željo, da bi med slovenisti vzbudil večje
zanimanje za omenjeno disciplino.
Končno želi avtor s to nalogo opozoriti tudi na pomanjkanje zborne
terminologije s področja igre pokra in pri slovenskih terminologih in
terminografih vzbuditi zanimanje za terminologijo s področja pokra oz.
širše, iger na srečo in igralništva, ki je navsezadnje v Sloveniji pomembna
gospodarska dejavnost.
Vsebinsko je naloga sestavljena iz dveh delov. Prvi del naloge obravnava
žargon kot jezikovno zvrst. V njem skuša avtor opredeliti pojem žargon,
njegovo razmerje do ostalih zvrsti jezika in njegovo mesto v sistemu
socialnih in funkcijskih zvrsti. Ob tem skuša čim bolje predstaviti spoznanja
drugih avtorjev, medsebojno primerjati razne definicije slovenskih in tujih
jezikoslovcev, opredeliti vzroke za nastanek žargonizmov in funkcijo, ki jo
imajo v komunikaciji med uporabniki. Na koncu prvega dela natančneje
opisuje značilnosti žargonske leksike.
3
V drugem delu naloge je predstavljen žargon igralcev pokra. V začetku je
predstavljena igra pokra, njen zgodovinski razvoj tako v svetovnem merilu,
kakor tudi na Slovenskem, s čimer želi avtor bralca pobliže seznaniti z igro
in skupnostjo igralcev oz. govorcev omenjenega žargona. V nadaljevanju
avtor analizira žargon igralcev pokra in predstavi njegove značilnosti.
Največjo pomembnost avtor pripisuje zadnjemu delu naloge, tj.
razlagalnemu slovarju žargona igralcev pokra, s katerim želi širši javnosti
predstaviti besedje obravnavanega žargona.
4
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je:
1. Opredeliti pojem žargon v kontekstu socialne in funkcijske
zvrstnosti.
2. Soočiti različne poglede domačih in tujih avtorjev na žargon kot
jezikovno zvrst.
3. Razložiti vzroke za nastanek žargona in njegovo funkcijo v
komunikaciji med pripadniki skupine uporabnikov.
4. Opredeliti temeljne značilnosti žargona.
5. Izpostaviti in razložiti posebne značilnosti žargona igralcev pokra.
6. V obliki razlagalnega slovarja predstaviti besedje žargona igralcev
pokra.
5
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
V diplomski nalogi avtor postavlja naslednje hipoteze:
1. Slovenski jezikoslovci različno pojmujejo žargon.
2. Prevladujoče pojmovanje žargona v slovenskem jezikoslovju se
razlikuje od pojmovanj v tujih jezikoslovjih.
3. Žargon se od ostalih zvrsti razlikuje predvsem v posebni leksiki.
4. Na žargon igralcev pokra ima močan vpliv angleščina.
5. Za žargon igralcev pokra je značilna ekspresivnost.
6
4 METODOLOGOJA
V diplomskem delu so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode:
1. Deskriptivna metoda
2. Komparativna metoda
3. Metoda klasifikacije
4. Metoda analize in sinteze
5. Metoda abstrakcije in konkretizacije
6. Metoda generalizacije in specializacije
7
5 ŽARGON: OPREDELITEV POJMA, PRIMERJAVA
DEFINICIJ IN UMESTITEV V ZVRSTNOSTNI SISTEM
5.1 ZVRSTNOST JEZIKA
Jezikovne zvrsti so variante jezika, ki se med seboj razlikujejo glede na
različne dejavnike. Kakor tudi ostali jeziki, ima tudi slovenski jezik več
variant. Sicer ima jezik svojo standardno varianto, poimenovano
standardni ali knjižni jezik (v slovenskem jezikoslovju se pojma standardni
in knjižni jezik uporabljata večinoma sinonimno), ki pa je, čeprav ima svojo
govorno podstavo v določenem socialno in teritorialno omejenem
kontekstu, umetna tvorba, kodificirana v slovenski slovnici, pravopisu in
slovarju. Prav tako lahko trdimo, da že sam standardni jezik pozna več
variant (stilnih, funkcijskih). Ko govorimo o nestandardnem jeziku, ki je
nasproti standardnemu živa tvorba, opazimo, da je le-ta še veliko bolj
raznolik. Raznolikost jezika seže tako daleč, da se ne moremo ustaviti niti
pri idiolektu kot govorici posameznika, saj tudi vsak posameznik v različnih
situacijah uporablja različno varianto jezika. Tako bi lahko skoraj za vsak
primer rabe dejali, da gre za neko varianto jezika. Vendar se nekatere
značilnosti pojavljajo večkratno in po predvidljivih vzorcih, zato lahko jezik
klasificiramo po zvrsteh.
Poskusi klasifikacije jezikovnih zvrsti niso enostavni, saj so razločevalne
značilnosti, ki so temelj za klasifikacijo predmet obravnave različnih
disciplin jezikoslovja, kot so dialektologija, sociolingvistika, diskurzna
analiza, stilistika, pragmatika in besediloslovje (tekstna lingvistika).
Crystal navaja, da značilnosti, ki označujejo posamezno zvrst, niso
značilnosti jezika kot celote, ki bi se v jeziku pojavljale kjerkoli v vseh
možnih situacijah, temveč so odvisne od različnih dejavnikov socialne
situacije. Ugotavlja, da se klasifikacije teh dejavnikov razlikujejo, a jih je
8
možno razporediti v dve vrsti: sociolingvistične in stilistične značilnosti
(Crystal: 2001, 290)
Kadar je govora o zvrstnosti slovenskega jezika, je v slovenskem
jezikoslovju najbolj splošno sprejeta delitev Jožeta Toporišiča, kot jo je
opredelil v Slovenski slovnici (Toporišič: 2000). Sam izraz jezikovna zvrst
kot jezikoslovni termin je pri nas uvedel prav Toporišič, definira pa ga kot
pojem, ki »zaznamuje posamezne pojavne oblike velikoobraznega pojma
in poimenovanja jezik (v konkretnem primeru slovenski jezik). Nanaša se
na svet jezika (langue), za vsako zvrst pa obstajajo seveda tudi besedila s
takimi ali drugačnimi delnimi značilnostmi« (Toporišič: 1991, 419).
Toporišič loči naslednje zvrsti slovenskega jezika: socialne, funkcijske,
prenosniške, časovne ter mernostne.
5.2 SOCIALNE ZVRSTI
Socialne zvrsti Toporišič deli na dve nadzvrsti. Prva je knjižni jezik, ki se
še naprej deli na zborni in na splošnopogovorni (tudi knjižnopogovorni). Za
knjižni jezik pravi, da je »namenjen sporazumevanju in sploh sporočanju
na vsem slovenskem ozemlju in z vsenarodno ter narodnoreprezentativno
vlogo.«
Druga nadzvrst je neknjižni jezik, ki se deli na zemljepisna narečja in na
pokrajinske pogovorne jezike (nadnarečja), dodane pa so še
spremljevalne socialne podzvrsti: interesne govorice (sleng, žargon,
latovščina ali argo), starostne zvrsti (otroška, mladostniška, odraslostna,
starčevska), spolnostni (moška, ženska), vitalnostni (živa, papirnata),
interesnozdružbena (družinska, dvoriščna, šolska, delovnostna, športna,
rekreacijska), izobrazbenostna (predšolska, osnovnošolska,
srednješolska, višješolska, univerzitetna), stanovska (kmečka, delavska,
mestna, plemiška), stvarnostna (dejstvena, umiselna) (Toporišič: 2000).
9
Toporišič navaja, da je razlika med nadzvrstema v tem, da je knjižni jezik
»vseslovenski (vsenaroden) in en sam (četudi v zborni in splošni
pogovorni obliki), neknjižnih je pa več, to pa tako narečnih kot pogovornih«
(Toporišič: 1991, 422).
Unuk loči dve osnovni delitvi jezikovnih zvrsti, to sta vodoravna in
navpična (Unuk: 1997, 18–19). Vodoravna delitev je delitev na podlagi
zemljepisnih danosti in deli jezik na narečja, pokrajinske pogovorne jezike
in mestne govorice. Navpična delitev pa »izhaja iz jezikovnih neenakosti v
istem času na istem prostoru« (Unuk: 1997, 19) in deli jezik na sociolekte.
V nadaljnji delitvi socialnih zvrsti (navpična delitev) te deli na knjižne in
neknjižne. Knjižni zvrsti sta knjižna zborna zvrst in knjižna pogovorna
zvrst. Neknjižne zvrsti deli na splošnopogovorno zvrst (termin
splošnopogovorna zvrst uporablja tudi Toporišič, vendar kot sinonim
knjižnopogovorni zvrsti), interesne govorice (žargon, sleng argo) in
podzvrsti (stanovskih slojev, izobrazbene različnosti, interesnih skupin,
spola, starosti, rase, teme).
Andrej E. Skubic obravnava sociolekte glede na kultiviranost3 in jih deli na
tri osnovne skupine: kultivirane sociolekte, obrobne sociolekte ter
ekscesne sociolekte. Podlaga za to delitev je njihov odnos do dominantne
kulture, za katero pravi, da je »utemeljena na ideologiji dominantnih
družbenih skupin, torej tistih z največ ekonomskega, socialnega in
(seveda) tudi družbenega kapitala« (Skubic: 2004, 298).
Med kultivirane sociolekte Skubic uvršča govorice več skupin. Sem
spadajo govorice »večine govorcev nad določeno količino različnih vrst
kapitalov, predvsem kulturnega« (Skubic: 2004, 298). Ti sprejemajo
dominantno kulturo kot svojo. Druga skupina so govorci, »ki so se
geografsko premaknili in se želijo rešiti zaznamovanosti s svojo prvotno
govorico, hkrati pa se z govorico novega okolja ne identificirajo toliko, da
bi jo začeli uporabljati« (Skubic: 2004, 298). V tretjo skupino spadajo 3 Sociolekti so izraz za socialne zvrsti, vendar s tem poimenovanjem niso mišljeni tudi geografski
dialekti.
10
govorci, »ki so se socialno povzdignili, vendar se v svoji novi družbeni
skupini (še) ne počutijo tako gotovi, da bi izbrali nadkultivirani sociolekt
(Skubic: 2004, 289).
Značilnost kultiviranih sociolektov je Skubicu predvsem približevanje
standardnemu jeziku, ki ga imajo govorci za nekakšen ideal, ob tem pa
tudi hiperkorektnost. Tako se na ravni leksike izogibajo regionalizmov ter
vulgarizmov, saj težijo k jezikovni ideologiji vsenarodnosti ter splošne
kultiviranosti, na ravni skladnje težijo k zapletenejšim povedim ter
nominalizaciji (Skubic: 2004, 299). Najbolj Skubic izpostavlja raven
diskurzne semantike, kjer pravi, da je načelo (ali celo zakon) kultiviranih
sociolektov evfemizem (Skubic: 2004, 299).
Med obrobne sociolekte Skubic uvršča govorice nižjega družbenega sloja.
Deli jih na podeželske, mestne in priseljenske. Kot njihovo značilnost
navaja, da »deklarativno priznavajo »večvrednost« kulturnega jezika (ta je
bolj »pravilen«), kljub temu pa čutijo do svojega sociolekta izrazito
lojalnost, ki jo zahtevajo tudi od drugih pripadnikov iste skupine« (Skubic:
2004, 301).
Na glasovni, slovnični in leksikalni ravni so, kot navaja Skubic, obrobni
sociolekti geografsko zelo razčlenjeni, na skladenjski ravni pa težijo k
preprostejšim povedim in eliptičnosti. Na ravni diskurzne semantike se
oddaljujejo od dominantne norme, kot zakon obrobnega sociolekta Skubic
navaja disfemizem (Skubic: 2004, 302).
Kot ekscesne sociolekte Skubic označuje jezike, ko govorci »skušajo
izstopiti iz prevladujočega družbenega razmerja sil in do njega zavzeti
distanciran, brezbrižen ali kritičen odnos« (Skubic: 2004, 302). Kot ključno
posebnost, ki loči ekscesne sociolekte od obrobnih, Skubic izpostavlja
releksikalizacijo. Tako pravi:
»Skupnost z alternativnimi vrednotami pojme iz skupnega jezika skupnosti
preimenuje – z izposojenkami iz drugih jezikov (npr. ludnica, izi, iber),
drugih narečij (npr. kažin, žganjica), z arhaizmi (npr. bojda), z inovativnimi
11
tvorjenkami (npr. džazno, špinel) ali z metaforičnim/metonimičnim
sprevračanjem pomena splošno znanim besedam (npr. teta za žensko,
stari za prijatelja). Preimenuje jih v skladu s svojim vrednotenjem ali
preprosto zaradi inovacije same« (Skubic:2004, 303).
Skubic kot zakon ekscesnega sociolekta izpostavlja intertekstualnost, ki se
odraža v mešanju visokega in nizkega, starega in novega, domačega in
tujega (Skubic: 2004, 303).
5.3 FUNKCIJSKE ZVRSTI
Izraz funkcijske zvrsti je bil v slovenščino prenesen iz češkega jezikoslovja
(Toporišič: 1991). Toporišič jih opredeljuje kot zvrsti, ki služijo določenim
uporabnostnim namenom, kot alternativno možnost poimenovanja pa
navaja izraz področne zvrsti, ker »ubesedujejo predmetnost različnih
področij človekovega udejstvovanja« (Toporišič: 2000, 27). Angleško
jezikoslovje pojem funkcijskih zvrsti poimenuje z izrazom register.
Toporišič loči štiri osnovne funkcijske zvrsti: praktičnosporazumevalno,
strokovno, publicistično in umetnostno, v okviru teh pa še podskupine, kot
na primer praktičnostrokovna, poslovna, poljudnoznanstvena in
znanstvena v okviru strokovne, ter prozno, dramsko in pesniško v okviru
umetnostne. Opredeljuje jih predvsem na podlagi skupnih značilnosti
besedil, katera uvršča v posamezne zvrsti. Tako opredeljuje
praktičnosporazumevalni jezik kot jezik, ki se uporablja v »navadnih
pogovorih, poročilih, naznanilih, obvestilih ter v preprostih opisih in
pripovedovanjih« (Toporišič: 2000, 29), kot značilnosti pa navaja splošno
leksiko in preprosto nezapleteno skladnjo. Kot tipična besedila navaja
pogovore, preproste pripovedi o dogodkih, pisma, dopise, vabila, objave,
obvestila, navodila in nasvete. V strokovni jezik uvršča besedila, katerih
skupna značilnost je predvsem strokovno izrazje. Z oznako publicistični
jezik opredeljuje zvrst jezika, ki ga uporabljajo javna občila, tj. časopisi,
revije, radio in televizija, zanj značilna pa je »nekaka posredovalna vloga«
12
(ibid., 30). Navaja tudi podobnost publicističnega jezika s
praktičnosporazumevalnim, od katerega se razlikuje predvsem po
pogostejšem poseganju k agitacijskim in propagandnim sredstvom,
senzacionalnosti in precejšnji meri čustvenosti. Umetnostni jezik
opredeljuje kot jezik, ki »postavlja močno v ospredje svojo tvarno in
netvarno pojavnost (npr. glasovnost, naglasnost, besedotvornost in
oblikovnost, skladenjskost, besednost), še zlasti v pesniških besedilih«
(ibid., 31), njegov cilj pa je ustvarjanje miselnega oz. fiktivnega sveta, ki ga
posameznik individualno doživlja. Kot značilnosti umetnostnega jezika
navaja še tematsko neomejenost, pogosto rabo neobičajnih besednih zvez
in neologizmov ter razširjene pomenske rabe, zlasti v pesmi pa tudi
razmerje med »majhno količino besed in veličino ubesedenega« (ibid.,
32).
Toporišičeva opredelitev funkcijskih zvrsti se naslanja na strukturalistični
vidik, ki se nekaterim sodobnim slovenskim jezikoslovcem zdi manj
primeren. Problematičnost strukturalističnega pristopa opisuje Skubic:
»Strukturalistično definiranje jezikovnih zvrsti se zdi v načelu induktivno –
videti je namreč, da ne izhaja iz vnaprej postavljenih meril razločevanja
jezikovnih funkcij, temveč opaža posebnosti nekaterih skupin besedil, iz
katerih sklepa na neki združujoči dejavnik, skupno funkcijo« (Skubic:
1995, 155). Kot ustreznejšo alternativo strukturalističnemu vidiku Skubic
(1995), prav tako Vogel (2007), postavlja pragmatično-funkcijski vidik, ki v
ospredje postavlja vprašanje pragmatične funkcije. S tega vidika Skubic
(1995) na podlagi pragmatične funkcije loči naslednje zvrsti: znanstveni
govor, sporočanjsko-vplivanjski govor, konvencionalnoperformativni govor
in umetnostni govor.4
4 Kasneje je Skubic (Skubic: 2005) predlagal drugačno terminologijo, in sicer: kognitivni diskurz (za
znanstveni govor), performativni (izvršni) diskurz s pomožnim poimenovanjem uradni (za konvencionalnoperformativni govor), pragmatični (uporabnostni) diskurz (za sporočanjsko-vplivanjski govor) in imaginativni diskurz (za umetnostni govor).
13
5.4 STROKOVNI JEZIK
S pojmom strokovni jeziki navadno označujemo funkcijske zvrsti, katerih
raba je omejena na določeno strokovno področje. V angleškem
jezikoslovju se za pojem pogosto uporablja kratica LSP (language for
specific purposes).5 Za strokovne jezike je značilna predvsem raba
posebnega strokovnega izrazja oz. terminologije, ki pa ni edina lastnost,
po kateri se strokovni jeziki ločijo od vsakdanjega jezika. Pojem strokovni
jezik je zelo širok in zajema zelo raznolike vrste diskurza, zaradi česar se
je v jezikoslovju pojavila potreba po natančnejši opredelitvi posameznih
strokovnih zvrsti in njihovi klasifikaciji. V slovenskem jezikoslovju se s tem
problemom ukvarjata dve jezikoslovni struji: strukturalistična in
pragmatičnofunkcijska, ki pri klasifikaciji izhajata iz različnih izhodišč,
predstavljenih v naslednjem poglavju.
5.4.1 Strukturalistična in pragmatičnofunkcijska opredelitev
strokovnih jezikov
Strokovni jezik Toporišič (2000) deli na podzvrsti, ki jih opredeljuje
predvsem po stopnji strokovnosti. Tako postavlja za najvišjo vrsto
strokovnega jezika znanstveni jezik, nižje je navadni strokovni ali
poljudnoznanstveni jezik, najnižja strokovna zvrst pa je praktičnostrokovni
jezik, v katerega do neke mere uvršča tudi poslovni jezik.
Za najvišjo vrsto strokovnega jezika Toporišič postavlja znanstveni jezik.
Zanj je značilno strokovno izrazje, ki je znanstveno obširnejše, vendar
poznano ožjemu krogu ljudi kot pri drugih zvrsteh, hkrati pa je tudi bolj
abstraktno. Pri znanstvenem jeziku je pomembna tudi natančnost in
enopomenskost, bistvo stvari mora biti podano na kratko. Za leksiko
znanstvenega jezika so značilni tudi neologizmi (ker je veliko stvari treba
na novo poimenovati) in izrazi, prevzeti iz tujih jezikov. Kot stilne
značilnosti Toporišič (2000) omenja veliko treznost in brezčustvenost,
5 V prevodu: jezik za specifične namene (prevedel avtor).
14
nevtralen stavčni red ter izogibanje rabi besednih iger, metafor in
metonimij. Značilne so tudi posebnosti na ravni besedila (pravila za
povzemanje, opombe, sinopsis in povzetek). Toporišič (2000) omenja še
dva besedovalna tipa: razpostavnega, ki je značilen za priročnike, in
utemeljevalnega, ki je značilen za razprave in presoje.
Nižje mesto ima v Toporišičevi hierarhiji navadni strokovni ali
poljudnoznanstveni jezik (v pisanju o teoretičnih stvareh), ki je namenjen
širšemu krogu ljudi. Glavna značilnost tega je po Toporišiču (2000) težnja
piscev, da bi tudi zapletene stvari razložili čim bolj preprosto in jasno.
Prednost pred prevzetimi besedami imajo domače besede, pred rabo
golega strokovnega izrazja pa opisi in ponazarjanje. Besedovalni tip je
največkrat razpostaven, redko tudi utemeljevalen. Ta zvrst je značilna
predvsem za učbenike.
Zvrst strokovnega jezika z najnižjo stopnjo strokovnosti pa Toporišič
(2000) poimenuje praktičnostrokovni jezik. Tega uporabljajo »npr. delavci
najrazličnejših strok (obrtniki, trgovci, kvalificirani in drugi delavci, uradniki
ipd. v zadevah svojega poklicnega dela (in poklica)« (ibid.) Najbolj je
podoben praktičnosporazumevalnemu jeziku, od njega se razlikuje po
večji natančnosti, vsebuje pa tudi več strokovnega izrazja. Ob tipičnem
izrazju so zanj značilne tudi tipične ustaljene besedne zveze, rekla in kalki.
Toporišič (ibid.) sem do neke mere uvršča tudi poslovni jezik, ki pa mu
pripisuje večjo skladenjsko zapletenost. Kot značilnost
praktičnostrokovnega jezika v pisni obliki navaja neintimnost, pretirano
rabo trpnika in neglagolsko izražanje.
Toporišičeva klasifikacija funkcijskih zvrsti je na kritike naletela že med
strukturalisti. Tako je do nje kritična npr. Pogorelec (1986), ki predlaga, da
se znanstvena zvrst ne opredeljuje kot podzvrst strokovne, temveč kot
samostojna, od strokovne neodvisna zvrst. Kot razloge za takšno delitev
navaja besedilne lastnosti (namen, naslovnik in vsebina oz. smisel) in
nekatere ubesedovalne in upovedovalne lastnosti (ibid.).
15
Znanstveni govor kot samostojno zvrst opredeljuje tudi Skubic (1995), ki
tudi sicer ne priznava strokovnega jezika kot enotno jezikovno zvrst.
Izhajajoč iz načel jezikovne pragmatike v kot temelj za opredelitev
funkcijskih zvrsti, postavlja pragmatično funkcijo, le-ta pa je v različnih
strokovnih podzvrsteh, kot jih je opredelil Toporišič, različna.
Skubic (1995) praktičnostrokovni jezik (razen uradovalnega, ki ga
Toporišič uvršča v praktičnostrokovni jezik) skupaj s
praktičnosporazumevalnim in publicističnim jezikom uvršča v
sporočanjsko-vplivanjski govor, katerega funkcija je perlokucijska oz. se
rabi kot »perlokucijsko vplivanje na naslovnika (vključno z namenom
njegovega informiranja« (ibid: 161), subjekt govora pa je »zaupanja vredni
subjekt«. Uradovalni jezik po funkciji spada v konvencionalnoperformativni
govor, katerega funkcija je performativna, subjekt govora pa je
»pooblaščeni subjekt«. Znanstveni govor je samostojna zvrst, katerega
funkcija je kognitivna, subjekt pa »logični subjekt).
5.4.2 Terminologija
Terminologija je leksika strokovnega jezika. Izraz navadno označuje
specializirano ali strokovno izrazje kakega področja ali stroke, strokovni ali
tehnični termin pa je posamezen tak izraz. Klinar (2004, 107) tehnični
termin označuje kot »objektiven (čustveno nezaznamovan) strokovni izraz
za opis/predstavitev/imenovanje zadev nekega posebnega področja
človeške dejavnosti«, za značilnosti terminov pa navaja slogovno
nezaznamovanost, formalnost, konkretnost in nazornost. Izrazi, ki so
slogovno barviti, zaznamovani, šegavi, pesniško metaforični, žargonski6 ali
vulgarni, so za terminologijo manj sprejemljivi.
Kot izvor za terminologijo Klinar (2004) navaja tri vire: prevzemanje tujih
besed, prevode tujih besed ter izvirne slovenske izraze. Ob tem pa izmed
6 Kaj v tem primeru Klinar misli z žargonski, ni jasno.
16
prevzetih izrazov sprejema nezaznamovane moderne izposojenke, ki po
njegovem samo nadomeščajo manjkajoče slovenske besede, a so strogo
standardne, medtem ko zavrača starodavne besede nemškega izvora, ki v
slovenščini veljajo za nizkopogovorne.
5.5 INTERESNE GOVORICE
Interesne govorice v slovenskem jezikoslovju predstavljajo skupno
poimenovanje za govorice različnih družbenih skupin, delijo pa se na
slenge, žargone in argoje. Poimenovanje je v slovensko jezikoslovje
uvedel Toporišič, pojmovno jih je natančneje opredelil Gjurin. Toporišič
(2000) jih opredeljuje kot spremljevalne socialne zvrsti, vendar prihaja pri
različnih avtorjih do nesoglasij glede tega, ali interesne govorice opredeliti
kot socialne ali kot funkcijske zvrsti. Pri opredeljevanju ni konsistenten niti
Toporišič, kar ugotavlja že Skubic (2005). Tako jih Toporišič (1991)
poimenuje socialne podzvrsti, a jih nadalje opredeli kot »socialno
pogojene modifikacije funkcijskih besedil: sleng kot modifikacija
praktičnosporazumevalnega jezika v smeri k igrivosti, žargon strokovnega
v smeri neoficialnosti, argo pa je izrazit modifikacijski transform socialne
oblike jezika v smeri k zakritosti, nerazumljivosti« (Toporišič: 1991, 423).
Drugače jih v Slovenski slovnici opredeli kot »modifikacije osnovnih
socialnih zvrsti, in sicer z besedjem, frazeologemi in sploh z izraznimi
načini, značilnimi za posamezne ožje interesne skupnosti: za pripadnike
istega poklicnega področja ali kakšne drugačne združbe, npr. šolske,
mladinske, gangsterske, rokovnjaške ipd.« (Toporišič: 2000, 25). Večina
drugih jezikoslovcev uvršča interesne govorice med socialne zvrsti.
Pogledi drugih jezikoslovcev se razlikujejo, nekateri posamezne interesne
govorice obravnavajo ločeno in jih ne uvrščajo v enoten sistem zvrstnosti.
Humar (2001) na primer nasprotuje umeščanju žargona med socialne
zvrsti, saj gre po njenem za prvenstveno govorno različico strokovnega
jezika, ki je večinoma opredeljen kot funkcijska zvrst. Unuk (1997)
17
interesne govorice uvršča med oz. jih opredeljuje kot socialne zvrsti.
Skubic (2005) pravi, da gre pri interesnih govoricah za preplet prvin
socialnega in funkcijskega ter meni, da ta prepletenost ni enaka pri vseh
interesnih govoricah. Tako so po njegovem mnenju pri slengu v ospredju
socialne prvine, pri žargonu in argoju pa funkcijske.
5.5.1 Sleng
Po Gjurinovi definiciji je sleng »neformalna varianta občevalnega jezika, ki
jo sestavlja poseben slovar, sestoječ bodisi iz novih izrazov ali pa iz starih
z novim ali drugače zaobrnjenim pomenom« (Gjurin: 1974, 65). Podobno
kot Toporišič, ga tudi Gjurin označuje kot varianto
praktičnosporazumevalnega jezika (Gjurin: 1982, 128). Kot značilnosti
slenga navede ekspresivnost ali afektacijo.
Če želimo o slengu govoriti kot o socialni zvrsti, mu je treba določiti
skupino uporabnikov glede na družbene dejavnike. Po Toporišiču (2000)
gre preprosto za govorice nepoklicnih skupin, ki pa so posebej značilne za
mladostnike, podobno meni tudi Unuk (1997). Gjurin pravi, da se sleng
lahko razvije v vsaki kolikor toliko kohezivni skupini ljudi, vendar imajo ti
slengi ozek krog uporabnikov in majhno stabilnost. Druge vrste slenga so
še družinski, otroški (ta je zanj dvomljiv) ter širši mladostniški sleng. Kadar
uporabljajo uporabniki žargona afektirano izrazje ali pa imajo svoja
poimenovanja za pojme, ki niso neposredno povezani z njihovo
dejavnostjo, Gjurin (1974) meni, da ne gre več za žargon, temveč za
sleng7 (ta teza se zdi sporna predvsem zato, ker tako žargon zreducira le
na bolj ali manj nezaznamovano tehnično izrazje, kot takšnega bi ga pa
težko opredelili kot jezikovno zvrst). Gomboc (2008, 35) v svojem
priročniku sleng opredeli enostavno kot govorico ljudi iste starosti, kar pa
lahko brez težav ovržemo, saj je opredelitev mnogo preširoka, čeprav
7 Gjurin je v zasebnem pogovoru, ki ga je z njim opravil avtor, pristal na idejo, da lahko te izraze
uvrstimo »nekam vmes«, ker imajo tako prvine žargonskega kot slengovskega.
18
govorci posameznih žargonov pogosto spadajo v isto starostno skupino.
Slengi se med drugim razlikujejo tudi geografsko, tako se na primer
ljubljanski sleng razlikuje od mariborskega, nasploh pa je bolj značilen za
urbana okolja, čeprav zaradi družbeno pogojenih procesov prodira tudi na
podeželje.
Stramljič Breznik (2007, 189) kot tipično značilnost slenga omenja rabo
disfemizma, kar je po Skubicu, ki sleng uvršča med ekscesne sociolekte
(katerih glavno načelo je medbesedilnost), predvsem značilnost obrobnih
sociolektov. Čeprav za nekatere slengizme to velja, pa disfemizma ne
moremo postaviti za splošno značilnost, saj se v slengih prav pogosto
rabijo tudi evfemizmi, pogosto za iste pojme kot disfemizmi. Tako je na
primer izjava »malo ga bom potipal« lahko sinonimna izjavi »razbil ga bom
kot prasca«. Kot glavno značilnost slengov lahko tako izpostavimo težnjo
po drugačnem poimenovanju.
5.5.2 Argo
Argo oziroma latovščina8 je jezikovna zvrst, katero razni avtorji definirajo
kot skrivno govorico raznih marginalnih skupin. Gjurin (1974) ga po
sociolingvističnem kriteriju opredeljuje kot govorico t. i. podzemlja ali
družbenega dna (kriminalcev, potepuhov, beračev, prostitutk), po
funkcionalnem pa kot neuraden tajni jezik (podzemlja).
Pogojno Gjurin (1974) med argoje uvršča tudi razne jezikovne igre
(papajščina, frtajščina).9 Tovrstne jezikovne igre so sistemi spreminjanja
besed po določenem vzorcu. Povezava jezikovnih iger z argojem je
razumljiva, saj so v preteklosti nekatere izmed njih ponekod služile kot
8 Izraz uporablja Toporišič (2000).
9 V angleščini se uporablja izraz language game, pogovorno tudi ludling. Tovrstne govorice v
drugih jezikih so npr. gibberish, pig-latin (v angleščini), verlan, javanais (v francoščini), Löffelsprache (v nemščini) itd.
19
tajne govorice podzemlja,10 vendar te predstavljajo manjšino, zato se
takšno posploševanje ne zdi umestno. Med argoje je tako smiselno šteti le
tiste jezikovne igre, ki so rabljene kot tajni jezik kake skupine.
Gjurin (ibid.) o dejanskem obstoju argojev v slovenščini dvomi in
izpostavlja, da je, vsaj dokler to področje ni raziskano, vsaka definicija le
spekulativna.
5.6 INTERESNE GOVORICE V RAZMERJU DO GEOGRAFSKIH
DIALEKTOV
Interesne govorice in geografski dialekti na prvi pogled morda niso
povezani, saj gre pri opredeljevanju enih in drugih za različne kriterije
delitve, kar Unuk (1997) ponazori s horizontalno in vertikalno osjo. Prav
tako se z vsakim od obeh pojmov ukvarja druga disciplina: z geografskimi
dialekti dialektologija, z interesnimi govoricami pa sociolingvistika. Vendar
pa, kot na primeru ruskega jezika ugotavlja Krysin (2001), prihaja zaradi
socialno pogojenih procesov do medsebojnega vplivanja med
geografskimi dialekti in interesnimi govoricami, in sicer v smislu, da
interesne govorice sicer posredno izpodrivajo geografske dialekte. Pri nas
je podobno že pred pol stoletja opažala Orožen (1960). Pri tem je treba
posebej poudariti besedo posredno, saj ne gre za neposredni vpliv
interesnih govoric na žargone, temveč sta postopno izginjanje geografskih
dialektov pod vplivom standardnega jezika ter širjenje družbeno pogojenih
variant ločena procesa. Prvega je pri nas izpostavil že Skubic (2005), ko
govori o problemih dialektologije, ki mora za svoja raziskovanja iskati
informatorje med čim starejšimi osebami s čim nižjo izobrazbo, pogosto
celo le med moškimi govorci (ti naj bi se bili manj pripravljeni prilagajati
govorici sogovornika), saj je le pri teh še možno najti »čisti dialekt«
(Skubic: 2005, 33). Zaradi družbeno pogojenih procesov, kot so vse večja
10
Takšen primer je npr. šatrovački govor (v hrvaškem, srbskem, bošnjaškem in makedonskem jeziku).
20
povprečna izobrazba, pogostejše migracije, razvoj tehnologije, ki omogoča
krajši čas potovanja, urbanizacija ruralnih območij, poskrbijo za vse večje
mešanje dialektov, združevanje v večje dialektalne enote (regiolekte),
prevlado mestnih govoric ter tudi izpodrivanje dialektov s strani
standardnega jezika. Tako se regionalna diferenciacija jezika postopno
zmanjšuje. Medtem tehnološki in družbeni razvoj ustvarjata vedno več in
več novih področij ter večjo potrebo po specializaciji, kar pa prinaša tudi
nove oblike jezikovne diferenciacije, ki ne temelji več na geografski
podlagi, temveč na podlagi socialne diferenciacije.
5.7 DEFINICIJE ŽARGONA V SLOVENSKEM JEZIKOSLOVJU
SSKJ ponuja naslednjo definicijo žargona: »govorica posameznih
poklicev, skupin«. Podobno razlago ponuja Veliki slovar tujk (Tavzes:
2002): »govorica posameznih poklicev in skupin, ki odstopa od običajnih
norm«. Po Toporišiču je žargon »interesna govorica strokovne zvrsti, ki se
kaže v rabi neuradnega, zato pa bolj živega in za delovne pogoje bolj
praktičnega, sicer pa enoumnega izrazja, v zdravstvu npr. delati glavo
»operirati g.«, cevka »epruveta« ipd. Veliko tega je v šoli: cvek »negativna
ocena«, pogrniti/pasti »ne napraviti izpita«, slovka »profesorica
slovenščine« itd.« (Toporišič: 2000). Do žargona Toporišič izkazuje dokaj
negativen odnos, še posebej kadar se uporablja izven poklicnega
področja: »Kakor se žargon še prenese, dokler se govori tam, kjer je
nastal (med zdravniki, razbojniki), je v navadni knjižni govorici precej
nemogoč. Tistega, ki rabi žargon v nepoklicnem okolju, imajo normalni
ljudje za malo prifrknjenega, če ne za nevljudnega« (Toporišič: 2008).
Bolj podrobno se je z žargonom ukvarjal Gjurin (1974), ki je v svojem
članku tudi natančneje opredelil interesne govorice. Za žargon podaja
naslednjo definicijo:
21
»Žargon je poseben, od sprejetega različen strokoven slovar, ki ga
uporablja kaka skupina, združena v skupnem poklicu, konjičku, delu,
udejstvovanju ipd., torej tudi govorica, zaznamovana z njim; žargonizmi so
neuradni strokovni termini. Nastajajo in obstajajo zaradi podobnih
razlogov kot sploh pogovorno besedje. – Žargonizmi so neposvečenim
često nerazumljivi, čeprav ne nastajajo s kriptološkim namenom. Vzrok
nerazumljivosti je nepoznavanje poimenovanega. Tudi zbornih
profesionalizmov – četudi so del vsenarodnega zbornega jezika –
povprečen uporabnik jezika večidel ne razume, razen če se je s stroko, v
katero spadajo, že ukvarjal. Zato je poljudno žargon tudi vsaka govorica
stroke, ki je povprečnemu jezikovnemu uporabniku težko umljiva (npr.
politični žargon)« (Gjurin, 1974: 66).
Gjurinova definicija, kakor tudi njegova opredelitev interesnih govoric je v
slovenskem jezikoslovju očitno vsesplošno sprejeta, saj se praktično vse
definicije v slovenskih slovnicah, jezikovnih priročnikih in učbenikih,
izdanih po letu 1974, naslanjajo prav nanjo. Razlog za to je možno iskati v
dejstvu, da se je slovensko jezikoslovje kasneje zelo malo ukvarjalo z
interesnimi govoricami (še največ pozornosti je bil deležen sleng).
Unuk v Osnovah sociolingvistike žargon opredeljuje kot interesno govorico
strokovne zvrsti, ki predstavlja specializacijo jezika v družbi. Ugotavlja, da
je izraz prvotno poimenoval nižje-pogovorni jezik, danes pa »označuje
pripadnost nekemu stanu in načinu življenja ali kulturnemu vedenju«
(Unuk: 1997, 20). Dodaja tudi, da se žargon posebej kaže v rabi
neuradnega in bolj živega izrazja, kot značilnosti žargona pa navaja nove
besede in besedne zveze, zlasti iz tujih jezikov, ter glasoslovne,
oblikoslovne ter skladenjske posebnosti (Unuk: 1997, 20).
22
5.8 ŽARGON V NEKATERIH DRUGIH SLOVANSKIH JEZIKIH
Pri slovenskemu jeziku najbolj sorodnih, tj. južnoslovanskih jezikih je
jezikoslovje dokaj nedosledno, ko govori o žargonu, saj se izraz žargon
uporablja dokaj poljubno in lahko označuje tako sleng, žargon kakor argo,
velikokrat pa se izraz žargon uporablja kot nadpomenka vsem trem. Tako
je na primer v Rječniku hrvatskog žargona Tomislava Sabljaka (2001),
kakor tudi v slovarju Riječnik sarajevskog žargona: prilog leksikografiji
bosanskog jezika Narcisa Saračevića (2007). Saračević sicer omenja, da
obstajajo tudi žargoni posameznih hobijev ali poklicev, katere imenuje
profesionalni žargoni ali podžargoni, ampak po njegovem mnenju, ker gre
za profesionalizme bolj internega in tehničnega značaja, niso deležni
večjega interesa za proučevanje, zato v njegovem slovarju tudi niso
navedeni, razen tistih, ki so prešli v splošni žargon (Saračević: 2007, 8).
Podobno tudi Bugarski (2003) žargon uporablja kot skupno poimenovanje
za interesne govorice, žargone pa deli na strokovne, subkulturne in
mladinske.
Žargon se kot skupno poimenovanje za interesne govorice pojavlja tudi v
ruskem jezikoslovju. Humar (2001) sicer navaja, da se v sovjetski literaturi
žargon izenačuje s slengom in argojem, kar pa za sodobno rusko
jezikoslovje ne velja. Tako Krysin, ki se sklicuje na tradicionalno členitev
ruskega jezika, sicer uporablja pojem »žargoni skupin« kot krovni pojem
za interesne govorice, vendar tudi on žargone loči na poklicne in socialne,
med katere uvršča slenge in argoje (Krysin: 2003, 72). Prav tako lahko
najdemo v ruščini številne slovarje posameznih žargonov, tako poklicnih
(pomorski)11 kakor tudi interesnih (študentski in dijaški žargon)12.
V slovaškem jezikoslovju, če se sklicujemo na ugotovitve Humarjeve,
Mistrik žargon opredeljuje kot del strokovne leksike, kjer žargonizme loči
od strokovnih terminov in profesionalizmov. Profesionalizmi se uporabljajo
11
Kalanov, N. A.: Slovarʹ morskogo žargona : okolo 1.500 slov, 1.400 idiomatičeskih vyraženij (po Radčenko: 2007). 12
Вальтер idr. (2005)
23
v govorni komunikaciji strokovnjakov iz praktičnih razlogov, zato so od
terminov krajši, navadno enobesedni in lahko imajo metaforo ali sinekdoho
za tvorbeno osnovo, žargon pa sestavljajo nestandardni izrazi pripadnikov
istega socialnega ali poklicnega področja, največ tujega izvora, ki so
zaradi majhne pogostosti širše nerazumljiva poimenovanja (Humar: 2001,
211). Masar namesto o žargonizmih govori o profesionalizmih in
slengovskih poimenovanjih. Prvi so stilno neoznačeni izrazi, ki služijo
govorni komunikaciji ter lahko postanejo uradni termini, drugi so stilno
označeni, zato ne morejo postati uradni termini (Humar: 2001, 211).
5.9 ŽARGON V ANGLEŠKEM JEZIKOSLOVJU
Angleško jezikoslovje žargon (ang. jargon) opredeljuje različno, predvsem
pa se razlage pojma razlikujejo od tistih, ki jih ponuja slovensko
jezikoslovje. Splošni slovar angleškega jezika (»Webster's«: 1989) ponuja
naslednje razlage samostalnika jargon:
»1. The language, esp. the vocabulary, peculiar to a particular
trade, profession, or group. 2. Unintelligible or meaningless talk or
writing; gibberish 3. Any talk or writing which one does not
understand 4. Pidgin 5. A kind of speech abounding in uncommon
or unfamiliar words, and often vague in meaning«13
Kljub temu da je pod prvo točko podana nevtralna razlaga, ki bolj ali manj
sovpada z razlago SSKJ, pa Crystal (2001, 174) opozarja, da je v
angleščini v ospredju predvsem zaznamovana raba, kjer pojem jargon
označuje predvsem »nejasen in pogosto pretenciozen jezik, zaznamovan
z načinom izražanja po ovinkih in uporabo dolgih besed«.14 Obenem
opozarja (ibid.) na negativno konotacijo, ki jo ima beseda jargon med laiki. 13
1. Jezik, zlasti besedišče, značilen za posamezno obrt, poklic ali skupino. 2. Nerazumljivo ali brezpomensko govorjenje ali pisanje; blebetanje 3. Vsak govor ali pisanje, ki ga kdo ne razume 4. Pidžin 5. Vrsta govora polna nenavadnih ali nepoznanih besed, pogosto nejasna v pomenu (prevedel avtor) 14
Prevedel avtor.
24
Najbolj skupna točka med angleškim (laičnim) pojmovanjem pojma jargon
in slovenskim (prav tako laičnim) pojmovanjem pojma žargon je prav v
tem, da gre v obeh primerih za negativno konotirano besedo za strokovni
jezik. Ob tem pa obstaja bistvena razlika v kontekstu, v katerem se
beseda uporablja. Medtem ko se v slovenskem laičnem (in večinoma tudi
strokovnem) pojmovanju beseda uporablja predvsem za označevanje
»nepravilnosti« strokovnega jezika, bodisi z vidika knjižnosti (besedo
označimo za žargonsko zato, ker ne ustreza knjižnim standardom) ali
strokovnosti (besedo označimo za žargonsko zato, ker ne ustreza
strokovnim standardom),15 pa v angleškem okolju s pojmom jargon
označujejo predvsem strokovni jezik, kadar se rabi namesto vsakdanjega
jezika, oz., kot navaja Jemec Tomažin (2010): »strokovni jezik v
praktičnosporazumevalni rabi«.
Dvojnost rabe (zaznamovana ali nezaznamovana) se kaže tudi v različnih
obravnavah pojma v angleškem jezikoslovju. Tisti, ki obravnavajo jargon v
nezaznamovani rabi, ga razlagajo podobno, kot slovensko jezikoslovje
razlaga strokovni jezik. Mednje sodi Allan (2006, 109), ki žargon definira
takole: »Žargon je jezik, značilen za obrt, poklic ali drugo skupino; jezik,
rabljen v obliki govorjenih ali pisnih besedil, ki se ukvarja z določenim
omejenim področjem, v katerem je govorcem skupno specializirano
besedje, navade rabe besed in oblike izražanja«16 Kot kriterije, ki
opredeljujejo žargon, Allan navaja leksikalne, skladenjske in
predstavitvene označevalnike, jargon pa zaznamuje eden ali več izmed
njih. Med leksikalne označevalnike šteje besedišče, specializirano za
posamezno področje, razne značilne idiome in okrajšave. Med
skladenjske označevalnike sodijo na primer raba imperativov v receptih,
raba neosebnih pasivov v znanstvenih besedilih ter raba polnih
samostalniških poimenovanj namesto zaimkov v pravnih dokumentih. Med
predstavitvene označevalnike Allan uvršča prozodične in paralingvistične
značilnosti ter format teksta (ibid. 110). Iz zgoraj navedenega je razvidno,
15
Jezikoslovci dajejo v ospredje prvi, strokovnjaki posamezne stroke pa drugi vidik. 16
Prevedel avtor.
25
da nekatere značilnosti, katere Allan pripisuje žargonu, sovpadajo z
značilnostmi, ki v slovenskem jezikoslovju opredeljujejo nekatere
funkcijske zvrsti, nekatere pa se nanašajo na pragmatična načela v
posameznih govornih situacijah.
Na prvi pogled veliko bližje slovenskemu pa je Allanovo pojmovanje funkcij
žargona. Ti sta po njegovem dve. Prva funkcija je, da služi kot tehnični ali
specialističen jezik, druga pa se nanaša na izražanje pripadanja skupini in
izključevanju tistih, ki skupini ne pripadajo ter žargona ne razumejo.
Vendar prva funkcija pri Allanu predstavlja učinkovitost in ekonomičnost,
predvsem tendenco k čim natančnejšemu poimenovanju raznih pojmov, ki
obstajajo na področjih posameznih strok in nestrokovnjakom niso posebej
relevantni, med poimenovanja povezana s to funkcijo pa uvršča predvsem
strokovne termine, ki pa po pojmovanju večine slovenskih jezikoslovcev
ne spadajo v žargon. Z drugo funkcijo pa povezuje dve motivaciji žargona.
Prva, podobno kot pri slengu in argoju, služi izločevanju nepripadnikov
skupine, medtem ko je druga motivacija izboljševanje samopodobe
posameznega govorca s tem, da uporablja zapletene besede, predvsem
grškega in latinskega izvora. To seveda ne velja za vse žargone enako,
Allan pri tem izpostavlja predvsem žargon birokratov (ibid., 110).
Walter Nash v svoji razpravi jargon obravnava širše, tako v obravnavo
vključuje nezaznamovano in zaznamovano rabo. Tako jargon deli na
shop-talk ali jargons of profession, ki označuje prvo, in show-talk ali
jargons of pretension, ki označuje drugo definicijo, ob tem pa dodaja še
tretjo, ki jo poimenuje sales talk ali jargons of production (Nash: 1993).
Pod oznako shop talk ali jargons of profession Nash uvršča posebno
izrazje, ki ga pripadniki neke stroke uporabljajo pri sporazumevanju med
seboj. Pri show talk ali jargons of pretension pa gre za izrazje ali način
izražanja, ki ga pripadniki neke stroke uporabljajo predvsem z razlogom,
da bi naredili vtis na sogovornike. Kot sales-talk ali Jargons of Production
Nash opredeljuje govorico pripadnikov neke stroke, ki jo ti uporabljajo, da
bi vplivali na nepripadnike te stroke.
26
Crystal pa v svoji enciklopediji ob pojmu jargon, katerega uporablja
predvsem v poglavju o besedišču angleškega jezika, uporablja v kontekstu
zvrstnosti jezika še drugo oznako za omenjeno zvrst, tj. »poklicni dialekt«
(occupational dialect) (Crystal: 2001, 370). Čeprav se termin na prvi
pogled nanaša le na poklicno okolje, pa Crystal poudarja, da poklicni
dialekti niso omejeni le na zaposlitev, temveč sem sodijo tudi šport, hobiji,
gradnja značaja ter ostale skupinske dejavnosti. (Crystal: 2001, 370).
Opredelitev pojma poklicni dialekt najbolj sovpada z opredelitvami pojma
žargon v slovenski jezikoslovni tradiciji.
5.10 AVTORJEVA OPREDELITEV POJMA ŽARGON
Kot je razvidno iz prejšnjih poglavij, se kljub enostavni slovarski definiciji
pojma žargon, kot posledica zaznamovane rabe posamezne interpretacije
pojma močno razlikujejo, kar pri analizi jezikovne zvrsti povzroča veliko
zmede. Avtor se v želji po konsistentnosti skuša izogibati vplivom
zaznamovane rabe in za izhodišče pri nalogi postavlja pojem žargon v
osnovni, nevtralni nezaznamovani rabi, kot jezikovno zvrst različnih
skupin, ki jih druži poklic ali kaka druga dejavnost, katere pojmi (in s tem
tudi izrazje) so širšemu krogu ljudi manj znani.
V razmerju do strokovnega jezika žargon po mnenju avtorja ne nastopa
kot nasprotje, temveč je žargon po svoji funkcijski plati strokovni jezik,
natančneje njegova pogovorna varianta, ki v veliki meri sovpada s tem, kar
Toporišič opredeljuje kot praktičnostrokovni jezik. Od običajnega
pogovornega jezika ga loči tematska zamejenost s strokovnim področjem
in večji delež strokovnega izrazja s tega področja, tako knjižnega kakor
pogovornega, v oblikoslovju in skladnji pa se tako kot pogovorni jezik
nasploh naslanja na regionalno varianto. Od knjižnih strokovnih zvrsti se
loči predvsem po svoji pogovornosti in deležu (eksplicitno)
nestandariziranega izrazja, tj. žargonizmov.
27
Žargonizme avtor opredeljuje kot strokovno izrazje, ki je značilno za
pogovorno strokovno zvrst oz. žargon, ne pa tudi za knjižno, ob tem pa iz
žargona kot zvrsti ne izključuje tudi rabe knjižnega strokovnega izrazja, ki
v žargonu soobstaja z žargonizmi.
5.11 ŽARGONIZMI V SSKJ
SSKJ vsebuje 1141 besed, označenih s kvalifikatorjem žargonsko (žarg.),
a s tem kvalifikatorjem označuje tako žargonizme, kakor tudi slengizme,
kar kaže na to, da SSKJ ne ločuje med tema dvema kategorijama izrazov.
Na to je opozarjal že Gjurin (1974), kasneje pa še Toporišič (1991) in
Humar (2001). Nejasna je tudi oznaka nestrokovno (nestrok.), s katero je
označenih 54 izrazov, in ki prav tako označuje nestandarizirane strokovne
izraze. Nekatere žargonizme SSKJ sicer loči od slengizmov tako, da jim
ob zvrstnem kvalifikatorju žargonsko dodaja še kvalifikator posamezne
stroke, pri čemer pa ni dosleden.
5.12 VRSTE ŽARGONOV
Vrste žargonov razvrščamo na podlagi poklicev ali interesnih področij,
katerih pripadniki te žargone uporabljajo. Tako poznamo na primer vojaški
žargon, računalniški žargon, šolski žargon, žargon avtomobilizma,
nogometni žargon, itd. Vendar se ti žargoni delijo še naprej, in sicer na
podlagi posameznih manjših skupin uporabnikov znotraj področja. Tako se
na primer znotraj področja računalništva razlikujejo žargoni programerjev,
hekerjev, kakor tudi navadnih uporabnikov računalnikov, različni so že
žargoni uporabnikov posameznih računalniških aplikacij (uporabniki
spletne aplikacije Facebook na primer uporabljajo posebno izrazje, ki je
značilno le zanje, npr. fejs za Facebook, lajkati za označitev kakšne
28
povezave s funkcijo »všeč mi je«).17,18 Podobno imajo na področju
nogometa svoje izraze igralci, športni komentatorji, navijači itd. Določeni
žargoni manjših skupin lahko spadajo v več večjih kategorij. Tako je na
primer žargon študentov slovenistike možno uvrstiti tako v študentski kot v
slovenistični žargon.
Prav tako se žargoni razlikujejo glede na osnovi zemljepisnih danosti.
Tako se na primer mariborski študentski žargon razlikuje od ljubljanskega,
žargon koroških rudarjev od žargona zasavskih itd. Govorimo lahko celo o
žargonskih variantah posameznih institucij, ali pa o žargonih uslužbencev
kakega posameznega podjetje, na primer o žargonu študentov
slovenistike na Univerzi v Mariboru, žargonu zaposlenih v Tovarni vozil
Maribor itd. O tem na primeru posameznega besedja iz rudarskega
žargona govori že Orožen (1960, 221): »Jamsko orodje poimenujejo po
lastnosti, podobnosti ali po izvoru, a to skoraj vsaka jama po svoje.«
5.13 VZROKI ZA NASTANEK ŽARGONIZMOV
Keith Alan navaja dve funkciji žargona:
1. Da služi kot tehnični ali specialističen jezik.
2. Da promovira znotrajskupinsko solidarnost in da izloča kot
nepripadnike skupine tiste ljudi, ki ne uporabljajo žargona.
Prav v teh funkcijah žargona gre iskati tudi vzroke za nastanek
žargonizmov, ki so prav tako dveh vrst. Tako lahko rečemo, da je prvi
vzrok za nastanek žargonizmov v pomanjkanju knjižne terminologije. Za
standardizacijo neke terminologije mora priti do konsenza stroke in
17
Zaradi vsesplošne razširjenosti aplikacije Facebook se zastavlja vprašanje, ali je to sploh še žargon (glej str. 21–22). Morda je na tem mestu bolje izpostaviti besedje kakšnih aplikacij z ožjim krogom uporabnikov, npr. računalniških iger. Med temi imajo verjetno najizrazitejši žargon igralci množičnih omrežnih iger (npr. World of Warcraft), ki so tudi tesneje skupinsko povezani, tako znotraj virtualnega sveta igre, kakor tudi preko spletnih forumov. 18
Nekateri tovrstni izrazi, npr. lajkati, so (sicer z razširjenim pomenom) prešli v splošni mladinski sleng.
29
jezikoslovne znanosti skozi znanstveno razpravo, vendar jezikoslovje ne
more slediti družbenim spremembam, nastajanju vedno novih poklicev in
strok ter ostalih dejavnosti ter nadaljnjemu razvoju že obstoječih, zato v le
teh pride do pojava onomasioloških lukenj, le-te pa uporabniki jezika
skušajo zapolniti s tem, da si izposojajo izraze iz drugih jezikovnih zvrsti,
tujih jezikov, ali pa tvorijo nove izraze (neologizme). Drugi vzrok, ki je prav
tako povezan s prvo funkcijo žargona, pa je težnja po univerbizaciji ali
enobesednem poimenovanju. Kadar v slovenskem jeziku za kak strokovni
pojem že obstaja strokovno poimenovanje, je le-to tudi zaradi same
narave slovenskega jezika pogosto večbesedno. Zaradi težnje po
ekonomičnosti, ki je značilnost tehničnega jezika, se uporabniki tudi v tem
primeru pogosto zatekajo k tujim enobesednim izrazom ali pa h kratičnim
poimenovanjem.
Druga funkcija žargona je izražanje pripadnosti skupini. V tem pogledu se
žargon močno približuje slengu, zato so tudi vzroki za nastanek te vrste
žargonizmov podobni tistim za nastanek slengizmov.
5.14 ŽARGON V RAZMERJU DO OSTALIH INTERESNIH GOVORIC
5.14.1 Žargon in sleng
Žargon in sleng sta socialni zvrsti, ki sta si v nekaterih značilnostih zelo
podobni. Zato že Gjurin (1974, 71). opozarja, da med žargonom in
slengom ni mogoče potegniti čiste meje. Podobnost med zvrstema izvira
predvsem iz tega, da gre pri tvorbi nekaterih žargonizmov za isto
motivacijo kot pri slengu, tj. za željo po ekspresivnem izražanju. V teh
primerih je ločitev med zvrstema ta, da določen žargon poimenuje le
pojme, ki so direktno povezani z določeno dejavnostjo (npr. nogometni
žargon le pojme, ki so neposredno povezani z nogometom), in so tako
širši javnosti (nepripadnikom poklica ali interesne skupine) pogosto
nerazumljivi. Problem se pojavi pri poimenovanjih pojmov, ki spadajo k
30
neki dejavnosti, a je ta dejavnost tako razširjena, da so njeni pojmi in
poimenovanja že bolj ali manj splošno znani. Takšen primer bi bil lahko
npr. »cvek« kot izraz za negativno oceno v šoli. Za ta izraz ne moremo
trditi, da je znan le ozki skupini ljudi ali da ga le ozka skupina ljudi
uporablja, temveč je znan bolj ali manj celotni populaciji, saj je tudi velika
večina ljudi bila kdaj šolarjev ali pa so šolo obiskovali njihovi otroci.
Podobno lahko rečemo za nekatere izraze iz avtomobilizma ali
računalništva, saj avtomobil in računalnik uporablja večina populacije, ne
pa le ozki skupini poklicnih šoferjev ali računalničarjev. Tako so izrazi kot
»zabremzati« ali »guglati« že bolj ali manj v splošni rabi.
5.14.2 Žargon in argo
Argo je, kakor tudi žargon, interesna govorice skupine ljudi, ki jih povezuje
skupna dejavnost, vendar obstaja med tema dvema zvrstema bistvena
razlika. Ta razlika je v tem, da so argotizmi tvorjeni s kriptološkim
namenom. Tako lahko o argoju govorimo ne le kot o sociolektu, temveč
tudi kot o kriptolektu. Prav ta dvojnost pa povzroča nekoliko zmede pri
definicijah argoja. Tako npr. Gjurin med argoje uvršča tudi kriptolekte,
kateri nimajo nobene socialno opredeljene podlage in jih s skupnim
imenom poimenuje »ajščine« (npr. nazajščina, papajščina). Ker je argo v
osnovi socialna zvrst, te vrste kriptolektov ne moremo prištevati vanj.
Če izvzamemo razne »ajščine«, nam v Gjurinovi definiciji argoja ostanejo
le še govorice raznih tajnih združenj, ki te govorice uporabljajo z namenom
nerazumljivosti. Vendar pa po poročanju nekaterih virov obstajajo takšne
govorice tudi pri nekaterih družbenih skupinah, ki same po sebi niso tajna
združenja, ampak gre za pripadnike čisto običajnih poklicev. Takšen
primer je recimo banjački govor v Bosni in Hercegovini in zahodni Srbiji.19
Kot poročajo viri (Andrić: 2006), gre za tajni jezik zidarjev, ki ta jezik
19
Podobno mešterski jezik v Bolgariji.
31
uporabljajo, da jih delodajalec ne bi razumel. Tovrstne govorice lahko tako
uvrščamo med argoje, saj gre za sociolekte, ki se uporabljajo s
kriptološkim namenom, kljub temu da jih uporabljajo pripadniki čisto
običajnih poklicev.
5.15 ŽARGON V RAZMERJU DO STROKOVNEGA JEZIKA
Žargon v razmerju do strokovnega jezika ne nastopa v nasprotju, temveč
ga lahko prej obravnavamo kot fenomen znotraj pojma strokovni jezik. V
slovenskem jezikoslovju se sicer žargon večinoma obravnava samostojno
oz. znotraj pojma interesne govorice, elementi žargona (žargonska
leksika) pa predvsem v opoziciji do (standardiziranega) strokovnega
izrazja oz. terminologije, v samih obravnavah strokovnega jezika pa se
pojem žargon večinoma ne pojavlja. Posledica tega je, da je razmerje med
pojmoma žargon in strokovni jezik za zdaj v veliki meri ostalo nedorečeno.
Medtem ko žargon zlahka opredelimo v nasprotju do znanstvenega in
poljudnoznanstvenega jezika že z vidika knjižnosti, pa je mnogo bolj
nejasno razmerje med žargonom in praktičnostrokovnim jezikom, sploh
ker Toporišičeva definicija praktičnostrokovnega jezika20 v veliki meri
sovpada z definicijami žargona.
5.16 ŽARGONIZMI V RAZLIČNIH FUNKCIJSKO-ZVRSTNIH BESEDILIH
Za zgled rabe žargona v umetnostnem besedili lahko vzamemo primer iz
popularne glasbe, besedilo pesmi Adijo knapi V. Poredoša, ki jo v glasbeni
inačici izvaja skupina Orlek. Posebni izrazje v tem besedilu je predvsem
žargon zasavskih rudarjev.
20
Glej str. 14
32
Samo nekaj let je še ostalo
in gverk se bo zaprl,
za njim ostal bo spomenik na trgu
In ob njem zarustan hunt,
donferca ne bo vozila
kolma na štacjon,
ampak bo utrujeno krasila
nov ajzenpon.
Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo,
dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo.
Pesem krampov bo zamrla
in kamerati se bojo razšli
nekam v kot v muzej se bo zadigal
v štil popljuvan herc.
Kdo odslej bo štrajke delal in kdo frdinste klel,
kdo odslej bo fano nosil, ko kak hajer bo umrl.
Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo,
dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo.
Skozi vahšav bo le vehtar hodil,
skoz gezenke bo vleku prepih,
nihče ne bo več huntov rajdal
in nihče po hofu klel,
pesem knapov bo zamrla
in kamerati se bojo razšli,
in ko se zadnji zajbrovc bo na britof znajdu,
z njim umrl bo še spomin.
Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo,
dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo.
Še bolj pogosto kot v umetnostnih pa se žargonizmi pojavljajo v
publicističnih besedilih. Še najbolj to velja za športno novinarstvo, kar bi
lahko pripisali dejstvu, da je šport področje z zelo razvitim žargonom.
33
Namen rabe žargona v tovrstnih besedilih je zato predvsem približevanje
ciljnemu občinstvu, torej bralcem ali poslušalcem. O rabi žargona v
športnem novinarstvu je bilo govora že v nekaterih diplomskih delih (Vnuk:
2004, Kladnik: 2007), ki pa so bolj ali manj osredotočena na rabo
prevzetih besed. Vnuk rabo le-teh razloži z izjavo športnega novinarja
Tomaža Lajevca, ki pravi, da se vseh tujk ne da posloveniti, saj bi zvenele
neumno in čudno, če bi jih nadomestili s slovenskim izrazom ali opisno
besedno zvezo (Vnuk: 2004). Kot enega izmed pomembnih vzrokov Vnuk
navaja tudi dejstvo, da je v nekaterih primerih, kjer je stroka izraze
slovenila, to storila prepozno, ko je bil tuj izraz že močno uveljavljen
(Vnuk: 2004). Primer takšnega izraza je v nogometnem žargonu izraz
offside, za katerega je stroka ponudila slovenski izraz prehitek, ki pa se
med ljubitelji nogometa nikakor ni prijel. Vendar ti primeri nikakor niso
edini primeri rabe žargona v športnem novinarstvu niti niso edini primeri
rabe prevzetih besed. Zelo pogosto športni novinarji rabijo žargonizme
(tujejezična ali slovenske) le zaradi stilnega učinka. Prav poseben primer
žargonizmov v športnem novinarstvu so tako poimenovanja športnih
moštev z vzdevki, tvorjenimi na metaforično-metonimični podlagi. Takšna
poimenovanja so na primer Vijolice (igralci NK Maribora), Zmaji (igralci NK
Olimpije), Kanarčki (igralci NK Kopra). Pogosto so ekipe poimenovane le s
posamostaljenimi pridevniškimi besedami, ki označujejo barvo dresov
(vijoličasti, zeleno-beli). Pri tujih ekipah se včasih uporablja slovensko
poimenovanje (Topničarji – igralci Arsenala, Rdeči vragi – igralci
Manchester Uniteda), pogosto pa tudi tujejezično poimenovanje (
predvsem na podlagi barve dresa), kot na primer Azzuri (igralci italijanske
nogometne reprezentance), Neroazzuri (igralci Interja), Rossoneri (igralci
Milana), Redsi (igralci Liverpoola). Nekatere ekipe imajo tudi več takšnih
poimenovanj (galaktiki, beli balet za igralce Real Madrida). Vzdevke
pogosto novinarji uporabljajo tudi pri poimenovanju posameznih športnikov
(Leteči Finec za voznika formule 1 Kimija Raikkonena). Za športno
novinarstvo so značilna tudi metaforična poimenovanja za prvine same
34
igre, ki imajo stilni učinek. Tako nogometni komentator močan strel proti
golu včasih poimenuje bomba ali projektil.
Športno novinarstvo pa ob značilnem žargonskem besedju uporablja tudi
značilno frazeologijo. Tako lahko med prenosom nogometne tekme
pogosto slišimo, da so igralci kakega moštva »stopili na žogo« (zaigrali
bolje) ali pa nasprotniku »skrili žogo« (več časa nasprotnika niso pustili do
žoge), v prenosu smučarske tekme pa, da je tekmovalec »zajahal količek«
(z eno smučko zgrešil zavoj).
Še najmanj pogost je žargon v nepraktičnostrokovnih strokovnih zvrsteh.
Ti večinoma zahtevajo knjižnost in čustveno nezaznamovanost,
žargonizmi pa so pogosto neknjižni, kakor tudi čustveno zaznamovani
izrazi. Prav tako se ostale strokovne zvrsti izogibajo rabi frazeologije.
Kalin Golob, ki se ukvarja predvsem s pravniškim strokovnim jezikom, na
primer pravi, da zahteva po knjižnosti v strokovnem jeziku izključuje rabo
žargonizmov (Kalin Golob: 2001). Vendar pa kljub temu opaža, da se v
pravnih strokovnih besedilih lahko pojavljajo tudi žargonizmi, vendar gre
pri tem predvsem za napake avtorjev. Kot navaja avtorica, se precej
žargonizmov nahaja predvsem v odločbah, ki se nanašajo na
cestnoprometne prekrške, ter ob tem navaja naslednje zglede:
Obdolženec je zavil na levo, pred njegovo vozilo, ne da bi zaustavil pri
»stop« znaku«; Vozniku je poblendal in ni vedel, da je bil to policist, sicer
pa bi to storil vseeno, da bi ga opozoril na dolge luči; Žmigavec je vključil
kakšnih 50 metrov pred križiščem, dal v tretjo brzino in tako zmanjšal
hitrost; Motor ni startal (Kalin Golob: 2001, 110).21
21
Ker tovrstno izrazje uporablja večji del populacije, ki sodeluje v prometu (v prometu pa sodeluje velik del populacije nasploh), je vprašanje, ali so ti izrazi še vedno žargonizmi ali pa so del splošnega pogovornega jezika.
35
6 ZNAČILNOSTI ŽARGONSKE LEKSIKE
6.1 PREVZEMANJE BESED IZ TUJIH JEZIKOV
Med prevzete besede štejemo v slovenskem jeziku besede, ki jih je
slovenščina sprejela iz tujih jezikov. Delimo jih glede na prilagoditev
govornim in pisnim zakonitostim slovenskega jezika, in sicer na citatne ter
polcitatne besede, katere nadalje delimo na tujke ter izposojenke.22
Citatne besede so tiste, katerih zapis, izgovor ter slovnične lastnosti
ostajajo enake izvirniku. Pri pregibanju pred končnico uporabljamo vezaj.
Tujke so besede, ki so zakonitostim slovenskega jezika prilagojene v
izgovoru, ne pa tudi pri obliki zapisa. Izposojenke so zakonitostim
slovenskega jezika prilagojene tako v izgovoru, pregibanju ter obliki
zapisa.
Prevzete besede se ne pojavljajo samo v žargonih, je pa njihova
pogostnost v žargonih posebej izrazita. Slovenski žargoni v svoje besedje
sprejemajo prevzete besede predvsem zaradi pomanjkanja domačih.
Prevzete besede, ki se pojavljajo kot žargonizmi, pa so tako citatne
besede, kakor tudi tujke in izposojenke. Jeziki, iz katerih žargoni
prevzemajo besede, so predvsem angleščina, ki ima v sodobnem času
vlogo globalnega jezika, iz jezikov sosednjih držav, tj. nemščine in
srbohrvaščine (manj iz italijanščine in madžarščine), nekoliko manj pa tudi
iz drugih jezikov, kar je predvsem posledica razmer v družbi Humarjeva
(2001, 217) o tem meni naslednje: »Sprejemanje tujeizvorne terminologije
odseva kulturne, politične in gospodarske povezave in prevlade. Sodobno
citatno terminološko izrazje največ prihaja iz angleščine, starejše
slovenske stroke pa imajo zelo veliko iz nemščine prevzetih žargonizmov,
vojaški jezik iz srbščine.« Vplivi jezikov sosednjih držav na žargone niso 22
Določila so povzeta po Slovenskem pravopisu (Toporišič idr.: 1994).
36
enako močni na vsem slovenskem ozemlju, temveč so kot posledica
stičnosti prostora bolj izraziti v obmejnih regijah.
6.1.1 Prevzemanje iz angleščine
Med privzetimi besedami, predvsem novejšega izvora, se v slovenskem
jeziku (kakor tudi v ostalih evropskih jezikih) pojavlja največ anglicizmov,
kar je predvsem posledica dominantnosti angloameriške kulture v času od
druge svetovne vojne naprej. Tako vsakodnevno gledamo ameriške filme
in televizijske serije, poslušamo glasbo z angleškimi besedili itd. Za vpliv
angleščine na žargon pa je pomembno tudi dejstvo, da je angleščina
prevzela nekakšno vlogo mednarodnega jezika znanosti. Prav tako sta
proces globalizacije ter pojav interneta v veliki meri pospešila pretok
informacij ter omogočila lažji dostop do njih. Tako v slovensko družbo
prihajajo novosti s hitrostjo, katere jezikoslovje ne more dohajati.
Večinoma te novosti prihajajo iz angloameriškega govornega okolja ali
vsaj preko medijev tega okolja. Uporabniki potrebujejo poimenovanja za
razne novosti, in ker jim slovenščina tega ne nudi, uporabljajo že
obstoječa angleška poimenovanja, kakršna so jim bila posredovana preko
medija. Do takrat, ko stroki uspe najti ustrezno domače poimenovanje, pa
je raba anglicizmov v praksi že tako utrjena, da se domača poimenovanja
v rabi le stežka uveljavijo, angleško poimenovanje pa tudi po uveljavitvi
domačega poimenovanja v stroki ostane v žargonu kot sopomenka
strokovnemu, rabljena predvsem v funkciji izražanja pripadnosti skupini.
Angleščina pa je zaradi vplivnosti svoje kulture najprimernejša tudi, kadar
v funkciji izražanja pripadnosti skupini uporabniki žargona preimenujejo
pojem, za katerega je že uveljavljeno domače poimenovanje.
Izrazit primer žargona, v katerem prevladujejo anglicizmi, je računalniški
žargon. Računalniški žargonizmi angleškega izvora so v slovenščini že
tako utrjeni, da se pogosto znajdejo tudi v strokovnih besedilih, tudi če
zanje že obstaja domača ustreznica. Takšne izraze najdemo že pri najbolj
37
osnovnih pojmih, npr. hardver in softver (iz angl. hardware in software), ki
so domače ustreznice za besedni zvezi strojna ter programska oprema.
Ko govorimo o vzrokih za prodor anglicizmov v slovenske žargone, pa je
lahko izpostavimo še lastnost angleščine, da je zaradi same narave jezika
oz. njegovih besedotvornih zakonitosti enobesedno poimenovanje pojmov
veliko enostavnejše. Pri uporabi računalniških aplikacij za oblikovanje
tekstov, tako na primer obstajata ukaza »kopiraj« (»copy«) ter »prilepi«
(»paste«), ki se uporabljata večinoma skupaj, zaporedno. To zaporedje
angleščina enostavno poimenuje »copy-paste« ter tvori glagol »to copy-
paste«, za kar bi knjižna slovenščina potrebovala večbesedno
poimenovanje »kopirati in prilepiti«. Uporabniki se zaradi težnje po
enobesednem poimenovanju raje zatečejo k angleščini, in s prilagoditvijo
slovenskim oblikoslovnim zakonitostim nastane tujka »copy-pastati« ali
izposojenka »kopipejstati«.23
6.1.2 Prevzemanje iz nemščine
Žargonizme nemškega izvora najdemo predvsem pri skupinah poklicev,
obrti ter ostalih dejavnosti, ki so se v slovenskem prostoru pojavili še v
času, ko je bil ta prostor še del Avstrijskega cesarstva, ali pa je bil še
močno vezan na nemško kulturno okolje, torej v času pred drugo svetovno
vojno. Ker takrat slovenske strokovne terminologije na večini področij
sploh še ni bilo, so se namesto domačih strokovnih izrazov tudi v
strokovnih besedilih najpogosteje uporabljali nemški izrazi. Medtem ko so
nekatere izmed starejših obrti že izginile ali pa počasi izumirajo, z njimi pa
tudi njihovi žargoni, so se nekatere ohranile ali razvile v sodobne poklice, z
njimi pa so se ohranili tudi žargonizmi nemškega izvora. Ker gre predvsem
za dejavnosti, ki so prisotne že dalj časa, se ti žargonizmi veliko manjkrat
23
Izraz copy-paste v angleščini, v kolikor se rabi v svoji primarni vlogi (v računalništvu) ni žargonski (v našem pomenu besede), temveč gre za navadni strokovni jezik računalništva. Kopipejstati je v slovenske jeziku žargonizem, saj gre za prevzeto besedo, ki ima v knjižnem jeziku ustreznejše (čeprav večbesedno) alternativno poimenovanje.
38
znajdejo v strokovnih besedilih, saj so se slovenske ustreznice v tem času
že uspešno uveljavile. Kljub temu pa se žargonizmi nemškega izvora
pogosto rabijo v vsakdanjem govoru.24 Raba žargonizmov nemškega
izvora pa je delno pogojena tudi geografsko. Bolj pogosta je v območjih
bližje avstrijski meji oziroma območjih, kjer je pred drugo svetovno vojno
živelo več nemškega prebivalstva; tudi sicer je v pogovornem jeziku več
germanizmov. Z vplivi nemščine na lokalne variante žargonov sta se
podrobneje ukvarjala na primer Križman (2006) z nogometnim ter Cebe
(2007) z žargonom avtomehanikov; oba sta obravnavala mariborski
varianti. Humar (2001), ki je raziskovala žargonizme v modernih
terminoloških slovarjih, je največ žargonizmov nemškega izvora našla v
Gorniškem slovarju, ter v Papirniškem terminološkem slovarju.
6.1.3 Prevzemanje iz južnoslovanskih jezikov
Ko govorimo o prevzemanju iz južnoslovanskih jezikov, imamo v mislih
predvsem jezik, ki je bil nekdaj poimenovan srbohrvaščina, danes pa gre
za štiri samostojne jezike (srbščina, hrvaščina, bošnjaščina in
črnogorščina). Prevzemanje srbokroatizmov izvira predvsem iz časa, ko je
bilo slovensko ozemlje del jugoslovanske države. Med žargoni se največ
srbokroatizmov pojavlja v vojaškem. V času SFRJ je bil namreč
poveljevalni jezik v Jugoslovanski ljudski armadi srbohrvaščina, služenje
vojaškega roka pa je bilo obvezno tako da so Slovenci vojaški rok služili v
srbohrvaškem govornem okolju, od koder so prevzeli vojaško izrazje. To
izrazje se je v žargonu ohranilo tudi po razpadu SFRJ ter osamosvojitvi
Slovenije.
24
S tem ko so izrazi prešli v splošno rabo se pojavlja vprašanje, ali sploh še gre za žargon. Ker v jezikoslovju ni enotnega merila, kako razširjena mora biti raba besede, da jo lahko uvrščamo bodisi v splošni pogovorni jezik, bodisi v katero izmed interesnih govoric, meje ni mogoče natančno določiti.
39
6.1.4 Prevzemanje iz ostalih jezikov
Vpliv madžarščine na slovenske žargone je večinoma geografsko omejen
na območje ob madžarski meji. Madžarizmi se pojavljajo predvsem pri
žargonih starejših obrti. Koletnik (2007) tako na primer omenja nekaj
madžarizmov v lončarskem izrazju v Filovcih, in sicer: falat (kos
lončarskega izdelka), inaš (vajenec), laboška (vrsta posode), tepsija
(pekač).
Nekaj žargonizmov izvira tudi iz francoščine, v slovenščino pa večinoma
niso prišli neposredno, temveč preko drugih jezikov. Humar (2001) tako
navaja vojaške izraze, prevzete preko avstrijske nemščine: menaža
(vojaška hrana), menažka (vojaška posoda za hrano), patron (naboj) in
šarža (čin).
6.1.5 Prevajanje iz tujih jezikov
Prevajanje tujih izrazov lahko štejemo za vrsto prevzemanja. V tem
primeru gre za (v Saussurovem smislu) za prenos označenca (ideje,
vsebine) oziroma za prevzemanje na pojmovni ravni. Ta način je značilen
za vse zvrsti jezika, tudi knjižnega, z vidika katerega je takšen način v
veliki meri sprejemljiv, zato pri tovrstnih žargonizmih obstaja večja
možnost, da so sprejeti v terminologijo.
Najpogostejši način prevajanja je kalkiranje, t. j. dobesedno prevajanje iz
tujega jezika. Pogosto se pa slovenski jezik ne zadovolji z dobesednim
prevodom, temveč se odloči za približek ali pa prevodu dodaja kakšno
komponento. Primer približnega prevoda je na primer v računalniškem
žargonu glagol zapeči (ang. burn – zažgati) kot izraz za posneti (npr.
zgoščenko). Primer prevajanja z dodajanjem komponente je v
računalniškem žargonu izraz miška (ang. mouse – miš), kjer je dodan
40
modifikacijski morfem, ki besedo zaznamuje kot pomanjševalnico ali
ljubkovalni izraz.
6.2 METAFORIČNA IN METONIMIČNA POIMENOVANJA
Za žargon značilni sredstvi poimenovanja sta tudi metafora in metonimija.
Metafora pomeni zamenjavo neke besede z drugo na podlagi podobnosti
ali kake skupne lastnosti, metonimija pa na podlagi logičnega razmerja
med njima. Metaforična in metonimična poimenovanja se sicer pojavljajo
tudi v drugih jezikovnih zvrsteh, zato kot žargonske štejemo tiste
strokovne izraze, katere stroka zavrača bodisi zaradi obstoječega
primernejšega izraza ali kakega drugega vzroka.
Nekatera metaforična in metonimična poimenovanja so tvorjena s
preprosto zamenjavo besede ali besedne zveze z drugo. Primeri takšnih
metaforičnih poimenovanj so na primer cvek, kljuka, ali fajfa (šol.,
negativna ocena v šoli), paradajz (voj., rdeče pobarvana ročna bomba
italijanske izdelave), ajmar, kahla (gor., čelada), pajek (avt., tovornjak za
odvažanje nepravilno parkiranih avtomobilov), hruška (avt., tovornjak
avtomešalec) in podobno. Primeri metonimičnih poimenovanj so roka
(nog., igra z roko), roka (igr., kombinacija kart), brzina (avt., prestava),
obramba (prav., zagovornik) in podobno. Pogosta so poimenovanja po
lastnih imenih, npr. po iznajditeljih, npr. brobek (pap., Brobeckova naprava
za segrevanje krožeče lužine), ali osebah, kako drugače povezanih s
poimenovanim pojmom, npr. gomulka (žel., model potniškega vlaka,
poimenovan po poljskem komunističnem voditelju).
Druga poimenovanja, ki prav tako temeljijo na metafori ali metonimiji, so
tvorjenke, ki se tvorijo po običajnih besedotvornih postopkih. Takšni
metaforični izrazi so na primer paradajzarica (voj., rdeče pobarvana
bomba italijanske izdelave), jajčarica (voj., ročna bomba jajčaste oblike).
Metonimični izrazi se najpogosteje nanašajo na funkcijo poimenovanega
41
predmeta, npr. datirka (adm., datumska štampiljka), defenzivka (voj.,
defenzivna bomba), snov, iz katere je predmet narejen, npr. hikorice
(smuč., smuči iz hikorijevega lesa), iverica (les., iverna plošča), pogosta so
tudi poimenovanja po lastnih imenih, npr. kraju izdelave, npr. kragujevka
(voj., mavzerica, izdelana med drugo svetovno vojno v Kragujevcu),
tovarni izdelave, npr. efenka (voj., pištola belgijskega tipa z začetnicama
tovarne FN), ali osebi, na kak način povezani s poimenovanim
predmetom, npr. molotovka (voj., zažigalna steklenica, poimenovana po
sovjetskem zunanjem ministru v času druge svetovne vojne).
Nekateri žargonizmi, tvorjeni na osnovi metafore ali metonimije, imajo v
določenih okoljih vlogo simbolov, tj. so nosilci nekega globljega pomena.
Primera takšnih simbolov sta na primer v ekonomskem žargonu bik in
medved, ki nastopata kot opozicijski par in simbolizirata rast oziroma
padanje vrednosti vrednostnih papirjev, valutnih tečajev ali surovin na trgu.
6.3 UNIVERBIZACIJA VEČBESEDNIH POIMENOVANJ
Težnja po enobesednem poimenovanju je eden najpogostejših vzrokov za
nastanek žargonizmov. Dosega se, kot navaja Gjurin (1974), z izpustom
jedra ali z nadomestitvijo ene besede v besedni zvezi z morfemom.
Posledica tega je lahko izguba povednosti ali natančnosti, kar je tudi
vzrok, da takšne žargonizme terminologija odklanja (Gjurin: 1974).
Pomanjkanje povednosti in natančnosti pri uporabnikih žargona
nadomeščata implicitna standardizacija (standardizacija z rabo) in
kontekst, nepoznavalcem pa je zaradi entropičnosti informacije sporočilo
lahko nerazumljivo. Primeri: tritonec (žerjav, ki dviga tri tone), kubik
(kubični meter), kadrovska (kadrovska služba, uslužbenka v kadrovski
službi), pustolovka (pustolovski film) itd.
42
7 ŽARGON IGRALCEV POKRA
7.1 POKER
Poker je skupna oznaka za vrsto iger s kartami, pri katerih igralci stavijo na
kombinacije kart. Pri igri se uporablja standardni komplet 52 igralnih kart.25
Posamezna karta je označena z barvo (srce, pik, križ, karo) ter z
vrednostjo (Priloga A). Igralci iz teh kart sestavljajo kombinacije (Priloga
B), na katere stavijo (Priloga C). Skupne značilnosti iger, ki jih imenujemo
poker, so vrednosti kombinacij ter pravila stavljenja.
Različic igre pokra je veliko, najpopularnejše spadajo v tri skupine
(poimenovanja za skupine so angleškega izvora): draw poker, community
card poker (flop poker) in stud poker. V skupino draw pokra spadajo igre,
pri katerih so karte posameznega igralce ostalim igralcem skrite, igralci pa
lahko karte menjajo. V skupino community card pokra spadajo igre, kjer je
del kart skupen, tj. ga lahko za sestavo kombinacij uporabljajo vsi
udeleženi igralci. V stud poker spadajo igre, kjer ima vsak igralec svoje
karte, vendar so nekatere od teh vidne ostalim igralcem. Posebna oblika
igre je tudi lowball, pri kateri je zmaga igralec z najnižjo kombinacijo. Na ta
način se lahko igrajo igre iz vseh prej omenjenih skupin iger.
Poker se navadno igra na dva načina: kot gotovinska igra ali kot turnir. Pri
gotovinski igri imajo žetoni protivrednost v denarju, igralci pa se igri lahko
kadarkoli priključijo, ali pa jo zapustijo. Turnirji se navadno igrajo tako
dolgo, dokler eden izmed igralcev ne osvoji vseh žetonov, denarne
nagrade pa se delijo glede na uvrstitev, ki je odvisna od tega, kako dolgo
je kdo vzdržal pri igri (ko nekdo izgubi vse žetone izpade iz turnirja).
25
Izjema so igre, pri katerih se uporablja še 53. Karta oz. joker
43
7.1.1 Zgodovina pokra
Poker, kot ga poznamo danes, se je razvil v Združenih državah Amerike v
19. stoletju, a njegove korenine segajo dosti dlje v preteklost, saj se je
poker skozi stoletja razvil iz različnih, bolj ali manj podobnih iger s kartami.
Igre s kartami imajo zelo dolgo zgodovino, njihov začetek pa se večinoma
postavlja na Kitajsko v čas 10. stoletja, kjer naj bi cesar Muzong igral igro
domine (lesene ploščice, ki se uporabljajo kot karte). Viri sicer niso
zanesljivi, se pa domine zanesljivo pojavljajo že v 11. stoletju. Igralne
karte, namenjene hazardiranju, pa so prvič omenjene leta 1294 v odloku
Kublaj Kana.
Za prvo pokru sorodno igro se večinoma omenja igra »as nas«, ki se je
pojavila v Perziji v 16. stoletju. Pri igri se je uporabljalo 25 kart, iz katerih
so igralci sestavljali kombinacije, katere so bile hierarhično razvrščene, ter
stavili nanje v več stavnih krogih. V Evropi pa se v istem stoletju pojavi igra
»primero«, ki je že vsebovala blefiranje kot svoj sestavni del. Iz te igre se v
17. in 18. stoletju razvijeta igri »poque« v Franciji ter »Pochen« v Nemčiji,
kateri štejejo za neposredni predhodnici pokra. Igro »poque« so v 18.
stoletju francoski kolonisti prenesli v Kanado in ZDA, kjer se je naprej
samostojno razvijala. V začetku 19. stoletja je tako na območju reke
Mississippi že uveljavljena igra z imenom Poker, ki se igra s standardnim
angleškim kompletom 52 kart. Do začetka 20. stoletja je prišlo v igri do
nekaterih inovacij, kot sta na primer kombinaciji barva ter lestvica, pojavile
so se pa tudi razne variante igre (stud poker, lowball poker, split-pot
poker). Okoli leta 1925 se pojavijo variante pokra s »skupnimi kartami« ali
»flopom« (community card poker), katere so danes najpopularnejše
(mednje sodita danes najpopularnejši varianti igre Texas Holdem in
Omaha).
44
Po drugi svetovni vojni je popularnost pokra rasla, vendar se je zaradi
zakonov o igrah na srečo, ki so poker marsikje prepovedovali, igral
večinoma v nezakonitih igralnicah, skritih »zadnjih sobah« barov in
domačih igrah, kar je tudi prispevalo k precej negativni podobi pokra, ki je
v veliki meri prisotna še danes. V igralnicah se je igrala predvsem v Las
Vegasu ter še nekaterih krajih v ZDA, kjer je zakonodaja to dopuščala.
Popularnost igre se je še povečala v 70. letih, z uvedbo serije turnirjev
World Series of Poker, ki se je prvič odigral leta 1970 in se igra še danes.
Že v sedemdesetih je posnetke s tega turnirja začela predvajati tudi
televizija. To je povzročilo, da je začela močno rasti priljubljenost igre
Texas Holdem, katera se igra na glavnem turnirju serije in je danes najbolj
razširjena varianta pokra. Približno v istem času so se začele pojavljati tudi
prve knjige o strategiji igre. Za dodatno priljubljenost so poskrbeli tudi razni
filmi, predvsem vesterni, ter televizijske serije.
V 90. letih prejšnjega stoletja je bila igra že močno razširjena po vseh
ZDA, delno pa tudi v Evropi.
7.1.2 »Poker bum« in internetni poker
V začetku 21. stoletja je prišlo na področju pokra do globalnega
fenomena, znanega kot »poker bum«. Eden prvotnih vzrokov za ta pojav
sega že na konec prejšnjega stoletja, natančneje v leto 1998, ko spletna
igralnica Planet Poker ponudi možnost igranja pokra preko interneta. Igra
preko interneta se je nato hitro širila, poker pa je tako dobil nove možnosti
za širitev priljubljenosti. Kmalu so internetne poker igralnice začele
ponujati igranje kvalifikacijskih turnirjev (v žargonu imenovanih sateliti),
preko katerih se je bilo mogoče z majhnim vložkom kvalificirati na največje
svetovne turnirje. Tako je prišlo do dogodka, ki je najbolj poskrbel za
nadaljnjo širitev priljubljenosti pokra, ko se je leta 2003 amaterski igralec
Chris Moneymaker z vložkom 40 ameriških dolarjev kvalificiral na glavni
45
turnir serije World series of poker (Za nastop na turnirju je bilo sicer
potrebno vložiti 10.000 ameriških dolarjev) in na tem turnirju tudi zmagal, s
čimer je osvojil 2.500.000 ameriških dolarjev. Moneymakerjeva zmaga na
WSOP z minimalnim vložkom je pri delu javnosti ustvarila prepričanje, da
lahko zmaga vsak in da za osvojitev velikih vsot ni potrebno vložiti veliko
denarja. V naslednjih letih se je priljubljenost pokra po svetu širila z veliko
hitrostjo, spletno igralništvo pa je postalo pomembna in donosna
gospodarska panoga z velikimi dobički.
7.1.3 Poker na Slovenskem
Podatkov o tem, kdaj natančno se je poker pojavil na Slovenskem, avtorju
iz razpoložljivih virov ni uspelo pridobiti. Izhajajoč iz podatka, da se je na
prostoru nekdanje skupne države pojavil že pred drugo svetovno vojno (na
to kaže publikacija »Kompletna pravila igre Poker. Veština dobiti u igri« iz
leta 1939, ki je izšla v Beogradu), lahko predvidevamo, da se je približno v
istem času pojavil tudi na Slovenskem. Iz dejstva, da se tudi do konca 20.
stoletja poker v slovenskih besedilih ne pojavlja prav pogosto, lahko
sklepamo, da tudi v tem času ni dosegel večje popularnosti. Razloge za to
gre iskati tudi v neodobravanju iger na srečo s strani oblasti nekdanje
SFRJ, na prostoru katere so vstop v igralnice imeli le tuji državljani. Tako
je bila igra pokra omejena na domače igre, kjer pa je popularnost igre
zaostajala za nekaterimi, takrat bolj priljubljenimi igrami, kot sta npr. šnops
in tarok. Izmed variant iger pokra, ki so se v omenjenem obdobju igrale,
sta največjo priljubljenost dosegli igri five card draw in five card stud,
medtem ko so bile igre, ki so v dandanes najpopularnejše (texas holdem,
omaha, seven card stud), takratnim igralcem bolj ali manj neznane.
Priljubljenost, kakršno ima danes, je poker dosegel po letu 2003 s t. i.
»poker bumom«, ki je povzročil globalni razcvet igre pokra. Z večjo
popularnostjo je poker sprožil tudi zanimanje množičnih medijev, odraz
tega so predvajanja raznih mednarodnih turnirjev v pokru, ki so bili
46
prikazani na slovenskih televizijskih programih (TV3, Šport TV, Kanal A).
Spomladi leta 2010 je bila na Kanalu A prvič predvajana oddaja Zvezda
pokra, ki je prva oddaja o pokru v slovenski produkciji. V oddaji so se v igri
pokra med seboj pomerili profesionalni in ljubiteljski igralci ter nekaj znanih
osebnosti. Omenjena oddaja je posredno, s pogosto rabo angleških
izrazov, opozorila tudi na pomanjkanje slovenske terminologije na
področju igre pokra.
Slovenija se je v pokru v začetku 21. stoletja uveljavila tudi kot prireditelj
mednarodnih tekmovanj na najvišjem nivoju. Najpomembnejši mednarodni
turnir v pokru v Sloveniji je bil turnir serije World Poker Tour (WPT), ki je
med 17. in 21. julijem 2011 potekal v Portorožu. Omenjenega turnirja se je
udeležilo 141 igralcev, ki so plačali pristopnino 3000 evrov (in pristopno
takso 300 evrov), nagradni sklad pa je znašal 405.268 evrov. S tem ko je
na turnirju zmagal slovenski igralec, je Slovenija dobila tudi prvega igralca
z osvojenim naslovom serije WPT.
7.2 ZNAČILNOSTI ŽARGONA IGRALCEV POKRA
Prepoznavne značilnosti žargona igralcev pokra so, kakor tudi pri drugih
žargonih, predvsem v njegovi leksiki. Značilno leksiko predstavlja
specializirano izrazje, ki se uporablja pri igri pokra ali v raznih besedilih, ki
se ukvarjajo s tematiko pokra. Posebej značilni so tujeizvorni izrazi, ki se
uporabljajo bodisi zaradi pomanjkanja domačih bodisi zaradi želje po večji
ekspresivnosti (izražanje skupinske pripadnosti). Kot posledica
čustvenega naboja, ki je značilen za igro pokra, so za govorico igralcev
pokra prav tako značilni posebni ekspresivni izrazi (čustveno
zaznamovani), ki ob osnovnem pomenu nosijo dodaten pomen, kateri
izraža razna čustvena stanja.
47
7.2.1 Tuje jezikovne prvine v žargonu igralcev pokra
Ker igra poker izvira iz Združenih držav Amerike, ki so del angleškega
govornega okolja, tudi večina prevzetega izrazja izvira iz angleškega
jezika, saj je le to v slovensko okolje prišlo skupaj z igro. Manjši delež
imajo v slovenskem žargonu igralcev pokra izrazi nemškega izvora, tukaj
gre predvsem za izrazje splošnega kvartopirskega žargona, ki je v
slovenski jezik prišlo preko avstrijske nemščine, in se uporablja tudi pri
nekaterih drugih igrah s kartami (npr. herc, cener, kenik). To izrazje je
starejše in ga imajo nekateri mlajši igralci za arhaičnega, v slovensko
govorno okolje pa je prišlo skupaj z igrami, ki so se na slovenskem
ozemlju uveljavile še v času, ko je le-to še bilo del avstrijske države. Preko
avstrijske nemščine so bili verjetno prevzeti tudi nekateri izrazi
francoskega izvora (tref, kenta).
Tujeizvorno izrazje lahko razdelimo v dve kategoriji glede na to, ali imajo
slovensko ustreznico ali ne, saj ta podatek do neke mere sovpada z
namenom rabe. Raba izrazov, ki nimajo slovenskih ustreznic, je največkrat
nevtralna, namen rabe pa je izključno poimenovanje pojma (primeri takih
izrazov so npr. pot, flop, turn, river…).26 Veliko teh izrazov je dejansko
globalizmov in jih tudi ostali jeziki večinoma ne domačijo. Raba izrazov, ki
imajo slovensko ustreznico (največkrat gre za kalke), pa je v veliki meri
ekspresivna, namen rabe pa je v izkazovanju pripadnosti skupini in
uveljavljanju položaja znotraj skupine (posameznik se s tem, da razkazuje
svoje poznavanje terminologije, skuša predstavljati tudi kot večji
strokovnjak za področje).27
26
Nekateri izrazi so v izvornem (angleškem) jeziku morda ekspresivni (metaforičnost), vendar se je ta ekspresivnost ob prevzemanju v slovenski jezik izgubila. 27
Tukaj imamo v mislih predvsem rabo obeh kategorij v izključno domačem okolju (kjer so vsi igralci govorci slovenskega jezika). V igrah z mednarodno zasedbo igralcev (v slovenskih igralnicah so zelo pogoste, ne samo na mednarodnih turnirjih ampak tudi v gotovinskih igrah, saj je med obiskovalci slovenskih igralnic velik delež tujcev) ima angleščina nekakšno vlogo globalnega jezika, tako da je lahko tudi raba izrazov iz druge kategorije nevtralna.
48
V posameznih besednih zvezah je opazen tudi vpliv tujih jezikov na ravni
skladnje, tukaj govorimo predvsem o rabi levega neujemalnega prilastka,
katerega knjižna slovenščina zavrača, v pogovornem jeziku (tudi v
nekaterih knjižnih zvrsteh, npr. žurnalizmu) pa je sicer dokaj pogost pojav.
Vzrok za tovrstno skladenjsko prevzemanje gre iskati v ugotovitvah
Hudsona (1980), ki ugotavlja, da je predvsem v dvojezičnih okoljih
prehajanje skladenjskih prvin iz enega jezika v drugega zelo pogosto, in je
posledica težnje govorcev, da bi odstranili razlike v skladnji, kar jim
omogoča lažje menjavanje koda z enostavno zamenjavo elementov
znotraj posamezne povedi. Primeri rabe levega neujemalnega prilastka v
žargonu igralcev pokra so: poker turnir (turnir v pokru), omaha poker
(poker omaha), cashgame igralec (igralec cashgama) …
7.2.2 Ekspresivnost v leksiki žargona igralcev pokra
Ker je poker igra, za katero je značilen velik čustven naboj, tudi žargon
igralcev pokra vsebuje precejšen delež ekspresivnega izrazja. Med
ekspresivne izraze lahko štejemo tujke, kadar se rabijo nenevtralno, o
čemer govori že prejšnje poglavje, to poglavje pa obravnava predvsem
izraze z višjo stopnjo ekspresivnosti oz. izraze, ki so že v osnovi čustveno
zaznamovani. Največ čustveno zaznamovanih izrazov se nanaša na
pojme, povezane največkrat z igralnimi potezami (stavljenje, zviševanje), z
igralci (glede na njihove lastnosti) ali z dobivanjem in izgubljanjem denarja.
Ti pojmi so pri igri pokra osrednjega pomena in so tudi največkrat rabljeni,
posledica tega pa je večje število (delno) sinonimnih izrazov za
posamezne pojme z različnimi pomenskimi odtenki. Na tem mestu se
žargon do neke mere približuje slengu, saj je pri mnogih izrazih v ospredju
prav težnja po drugačnem poimenovanju. Veliko tovrstnega izrazja je
precej ustaljenega (bolj ustaljeni izrazi so uvrščeni v slovar), pogosto pa
se rabijo tudi priložnostni izrazi, z rabo katerih želijo govorci kazati tudi
izvirnost, njihova raba pa ima lahko kratek rok trajanja in do
49
standardizacije sploh ne pride. Primeri ekspresivnih izrazov s težnjo po
drugačnem poimenovanju so: pribiti (staviti), zatakniti, poriniti (staviti vse),
ovca (slab igralec), kuzla (dama) …
7.2.3 Pragmatičnofunkcijska opredelitev žargona igralcev pokra
Jezikovna pragmatika funkcijske zvrsti opredeljuje glede na pragmatično
funkcijo. V žargonu igralcev pokra, kadar se ta uporablja pri igri pokra, sta
v ospredju predvsem dve funkciji: perlokucijska in performativna. Pri tem je
prva v ospredju pri pogovoru o igri, druga pa se nanaša na samo igranje.
Za pojasnitev navedenega je treba najprej pojasniti potek igre pokra.
Igra pokra je igra stavljenja. Igranje pokra je izvajanje igralnih potez, ki se
izvajajo z izrekanjem izjav kot so : stavim, višam, izenačim, odstopim. Te
izjave so govorna dejanja, ki jih Austin (1990) imenuje eksplicitni
performativi in služijo izvajanju ilokucijskih dejanj. Ta del žargona, ki bi ga
morda lahko poimenovali jezik igre ali igralni jezik, po Skubicevi (1995)
klasifikaciji lahko opredelimo kot konvencionalnoperformativni govor.
Kadar igralec izvaja kako potezo, nastopa v vlogi pooblaščenega subjekta,
njegova avtoriteta izhaja iz pravil igra pokra. Vlogo pooblaščenega
subjekta igralci prevzemajo v določenem vrstnem redu, ki ga predvidevajo
pravila igre. Kršenje konvencije, ki jo pravila določajo (npr. kršenje
vrstnega reda), je sankcionirano (poteza ni veljavna, igralec pa je po
navadi še dodatno kaznovan).
Kljub temu, da ima t. i. igralni jezik v žargonu igralcev pokra osrednjo
vlogo, pa predstavlja le manjši delež celotne govorice. To lahko
opredelimo kot sporočanjsko-vplivanjski govor, obsega pa pogovore o igri
(med igro in izven), debate na forumih, poljudnoznanstvene članke v
revijah, poljudnoznanstvena besedila v priročnikih itd.
50
7.3 SLOVAR ŽARGONA IGRALCEV POKRA
7.3.1 Način zbiranja gradiva
Gradivo za slovar je avtor pridobil iz različnih virov
- pri igri pokra,
- iz spletnih forumov,
- iz tiskanih medijev.
Ker je igra pokra najosnovnejše okolje uporabe žargona igralcev pokra, je
tudi avtorju služila za poglavitni vir zbiranja besedišča. Avtor je kot izkušen
igralec pokra dobro seznanjen z izrazjem, v času nastajanja dela pa je še
posebej pozorno spremljal pogovor igralcev pri igri pokra v domačih igrah
in igralnicah, kakor tudi pri igri preko spletnih igralnic.
Spletni forumi so prav tako pomemben vir, saj največ razprav o pokru
poteka prav tam. Prav tako pa je tam moč najti nekatere izraze, ki so v igri
v živo redkejši, saj se nanašajo posebej na igro preko svetovnega spleta.
Zaradi razširjenosti spletne igre pokra je avtor mnenja, da si to izrazje prav
tako zasluži obravnavo.
Z vse večjo priljubljenostjo igre pokra so se začele pojavljati tudi razne
publikacije, namenjene igralcem pokra, večinoma poljudnoznanstvenega
značaja. Avtorju so služile predvsem kot dopolnilo ostalim virom, saj je
avtentičnost žargona tam zaradi prilagajanja knjižni normi manjša.
7.3.2 Načela pri zapisovanju besed tujega izvora in razvrščanju
slovarskega gradiva
Pri odločanju glede načina zapisovanja besed tujega izvora se je avtor
znašel v dilemi, ali zapisovati besede v izvorni ali poslovenjeni obliki. V
prid fonetičnemu zapisu je govorilo predvsem dejstvo, da je obravnavano
51
besedje del žargona, ki se kot pogovorna jezikovna zvrst pojavlja
predvsem v govorni obliki. Vendar se je avtor kljub prej omenjenemu
argumentu odločil za izvorno obliko, kateri je dodal fonetični zapis, ki je z
namenom večje razumljivosti poknjižen in poenostavljen. Poglavitni razlog
za takšno odločitev je predvsem v razvoju internetnega pokra ter
razširjenosti uporabe internetnih forumov, kateri igralcem predstavljajo
osrednji medij za razpravljanje o igri pokra. Tako je žargon igralcev pokra
(avtor predvideva, da je podobno tudi z drugimi pogovornimi jezikovnimi
zvrstmi) vedno bolj prisoten tudi v pisni obliki. Ker avtorji besedil na
internetnih forumih najpogosteje zapisujejo besede v izvorni obliki zapisa
(kot citatne besede ali tujke), se avtorju zdi najbolj smiselno, da jih tudi
sam tako zapiše, saj želi prikazati jezikovno zvrst v čim bolj pristni obliki.
Ob tem pa je avtor upošteval še drugi razlog, in sicer zgled, ki ga ponujajo
terminološki slovarji. Ker gre v primeru žargonske leksike za manj
standardizirano strokovno izrazje, katero se v terminološki znanosti
predstavlja predvsem kot alternativa terminologiji, se kot najprimernejša
rešitev pri obliki zapisa ponuja način, kakršnega se poslužujejo
terminološki slovarji.
Slovarsko gradivo je razvrščeno po abecednem redu, pri čemer so
besedne zveze, tako kakor posamezne besede, samostojne v položaju
slovarskega gesla. Za vzorec je avtorju služilo Gradivo za poštni
terminološki slovar (Čuk idr.:, 2011).28
28
http://student.ff.uni-mb.si/literarna-revija/Slovarski_del.pdf
52
7.3.3 Slovar besedja igre pokra
A igra -- -e ž – igra kakega igralca po svojih najboljših zmožnostih: igral je
svojo A igro
ABC poker -- -a m – začetniška strategija igranja pokra: igrati ABC poker
account [akaunt] -a m – internetni račun, na katerem ima igralec sredstva
za igro: napolnil je svoj account s 500 evri
add-on [ed-on] -a m – v turnirski igri, dodaten nakup žetonov, ki ga lahko
opravijo vsi igralci, ne glede na velikost svoje zaloge žetonov: naredil je
add-on in tako povečal svojo zalogo žetonov
agresivnen -vna -o prid. – takšen, ki veliko stavi in viša stave: Nasprotnik
je bil zelo agresiven
agro -ta m -agresiven igralec: na moji levi je sedel agro
ahter -ja m – igralna karta osemka: imel je par ahterjev
akcija –e ž – 1. posamezna poteza pri igri pokra: pri igri Texas holdem je
možnih 5 akcije: preveriti ,odstopit, staviti, zvišati ali izenačiti stavo 2.
stavljenje in višanje, posebno kadar je obojega veliko: za mizo je bilo
veliko akcije
aktiven igralec -vnega -ca m – igralec, ki je udeležen v posamezni igri: v
igri sta še bila dva aktivna igralca
all-in [ol-in] -a m – poteza, pri kateri igralec stavi vso svojo zalogo
žetonov: nasprotnik je stavil all-in
ante -ja m – začetna stava, obvezujoča za vse udeležene igralce: potem,
ko smo vsi položili ante, nam je delivec razdelil karte
as -a m – igralna karta z najvišjo in najnižjo vrednostjo: imel je par asov
as v barvi -a -- -- m – v igri texas holdem, začetna kombinacija kart,
sestavljena iz asa in še ene karte v isti barvi: imel je asa v barvi
53
ata -a m – igralna karta as: imel je dva ateja
baba -e ž – igralna karta dama: imel je dve babi
backdoor [bekdor] neskl. prid. (v zvezah) – (označuje kombinacijo)
sestavljen s pomočjo turna in riverja: nasprotnik je sestavil backdoor
lestvico
backdoor vlečka [bekdor vlečka] -- -e ž – kombinacija, ki za zmago
potrebuje pomoč dveh kart: ob paru kraljev je imal še backdoor vlečko za
barvo
bad beat [bed bit] -- -a m – poraz s kombinacijo kart, ki so veljale za
izrazitega favorita: nasprotnik mi je zadal bad beat
banja -e ž. – 1. Posoda za prenašanje žetonov: žetone je zložil v banjo in
se preselil za drugo mizo 2. Zaloga žetonov: izgubil je dve banjiv istem
večeru
bankroll [benkrol] -a m – vsota denarja, ki ga ima igralec za potrebe igre
pokra: ima 5000 evrov bankrolla
barva -e m – ena od kategorij, ki označujejo karte: v igri pokra obstajajo
štiri barve: srce, pik, križ in karo 2. Kombinacija petih kart v isti barvi:
sestavil je barvo
barvna lestvica -e -e ž – igralna kombinacija, sestavljena iz petih kart v
isti barvi ter z zaporednimi vrednostmi: sestavil je barvno lestvico
bb -ja m krat. – (krat. ang. big blind) glej velika slepa stava
bergla -e ž – igralna karta sedmica: imel je dve bergli
bet -a m – glej stava
betati nedov. – glej staviti
betniti dov. – glej staviti
big bet -- -a m – glej velika stava
54
big blind [big blajnd] -- -a m – glej velika slepa stava
big stack [big stek] -- -a m – 1. Zaloga žetonov, ki je relativno velika,
glede na ostale: ker je imel big stack je igral zelo agresivno 2. Igralec, ki
ima relativno veliko zalogo žetonov: big stack je igral zelo agresivno
blank karta [blenk karta] -- -e ž – karta, ki nima vpliva na rezultat: ker je
na turnu padla blank karta, je ponovno stavil
blef -a m – stava ali višanje s kombinacijo kart, za katero igralec ne misli,
da je zmagovalna: z blefom je pobral pot
blefirati dov. in nedov. – staviti s kombinacijo kart, za katero igralec ne
predvideva, da je zmagovalna: zdelo se mu je, da nasprotnik blefira
board [bord] -a m – v igrah s skupnimi kartami karte, ki so na voljo vsem
igralcem: board je bil ugoden, zato je ponovno stavil
bottom par -- -a m – par, sestavljen iz najnižje karte na boardu ter ene od
kart igralca: imel je bottom par
bounty [baunti] -ja – nagrada za izločitev kakega določenega igralca na
turnirju: bounty na posameznega igralca je bil 50 evrov
breakeven neskl. prid. – brez izgube ali dobička: bil je breakeven igralec
bring-in -a m – stava pri igrah stud, ki jo mora v prvem krogu stavljenja po
razdelitvi kart položiti eden izmed igralcev (navadno tisti z najnižjo
kombinacijo, v nekaterih igrah tisti z najvišjo kombinacijo): igralec z
najnižjo karto je stavil bring-in
bubblati [bablati] dov. in nedov. – končati turnir na mestu, ki je tik za mesti,
katera prinašajo denarne nagrade: na turnirju je bubblal
bubble [babl] -a m – uvrstitev na turnirju, neposredno za tistimi, ki osvojijo
denarne nagrade: upal je, da ne bo končal na bubblu
55
bully [buli] -ja m – igralec, ki pogosto stavi in viša, ter s tem sili ostale
igralce k previdnejši igri: bully za mizo je neprestano stavil in višal
button [batn] -a m – 1. plošček (navadno okrogle oblike), ki označuje
delivca: po vsaki igri se button prestavi za mesto v levo 2. Igralna pozicija.
Igralec na tej poziciji je v večini krogov zadnji na potezi: najlažje je igrati na
buttnu 3. Igralec na igralni poziciji button: button je stavo povišal na 50
evrov
bustati [bastati] dov. in nedov. – izpasti iz turnirja: jezen je, ker je bustal
buy-in [baj-in] -a m – glej vložek: buy-in za turnir je 50 evrov
c-bet [si-bet, c-bet] -a m – glej nadaljevalna stava: na nasprotnikov c-bet
je odstopil od igre
c-betati [si-betati, c-betati] dov. in nedov. – staviti nadaljevalno stavo:
potem ko je nasprotnik c-betal, je odstopil od igre
call [kol] -a m– glej izenačitev: ker j sumil, da nasprotnik blefira, se je
odločil za call
callati [kolati] dov. in nedov. – glej izenačiti: ker je sumil, da nasprotnik
blefira, je callal
calling station [koling stejšn] -- -a – igralec, ki zelo pogosto izenačuje
stave, a zelo poredko stavi ali viša stave: če je nasprotnik calling station,
proti njemu ni pametno blefirati
cap [kep] – 1. v limit igrah zadnje možno višanje (navadno tretje): igralec
je višal cap 2. V nekaterih no-limit igrah omejitev stave na neko vrednost:
igrali smo igro, kjer je bil cap 50 evrov
cashgame [kešgejm] -a m – oblika igre pokra, kjer imajo žetoni
protivrednost v denarju, igralec pa se ji lahko kdajkoli priključi ali jo
zapusti: raje igra cashgame kot turnirje
cashout [kešaut] -a m – izplačilo: naredil je cashout in šel domov.
56
cashoutati [kešautati] dov. in nedov. – vzeti izplačilo dobitka: igralec je
cashoutal in šel domov
cener -ja m – igralna karta desetica: imel je par cenerjev
check [ček] -a m – glej preverjanje: na nasprotnikov check je odgovoril s
stavo
checkirati [čekirati] dov. in nedov. – glej preveriti: raje je checkiral, kot da bi
stavil
checkniti dov. – glej preveriti: nasprotnik je checknil
checkraise [čekrejz] -a m – serija zaporednih potez preverjanja in
zviševanja: na nasprotnikov checkraise je odstopil
checkraisati dov. in nedov. – odigrati serijo zaporednih potez preverjanja in
zviševanja: nasprotnik je pogosto checkraisal
checkcall [čekkol] -a m – serija zaporednih potez preverjanja in
izenačitve: odločil se je za checkcall
checkcallati dov. in nedov. – odigrati serijo zaporednih potez preverjanja in
izenačitve: nasprotnik je pogosto checkcallal
chip [čip] -a m – glej žeton: denar je menjal za chipe
chip dumping [čip damping] -- -a m – način goljufanja pri pokru, kjer
igralec namerno izgublja proti določenemu igralcu, da bi le ta dobil večjo
količino žetonov: chip dumping je v večini igralnic prepovedan
chip leader [čip lider] -- -ja m – v turnirski igri igralec, ki ima največjo
zalogo žetonov: s 50.000 v žetonih je bil chipleader na turnirju
chip race [čip rejs] -- -a m – v turnirski igri, postopek razdelitve žetonov
pri menjavi žetonov nižje denominativne vrednosti za tiste z višjo
vrednostjo: med odmorom je delivec naredil chip race
57
chip stack [čip stek] -- -a m – glej zaloga žetonov: imel je velik chip stack,
zato je lahko igral zelo agresivno
chop [čop] -a m – delitev pota zaradi izenačenega izida igre ali dogovora:
ker sta dve igralce imela enaki kombinaciji, je prišlo do chopa pota
chopati [čopati] dov. in nedov. – deliti pot zaradi izenačenega izida ali
dogovora: igralca sta chopala
cifra -e ž – glej številka: dobil je dve cifri
coin flip [kojn flip] -- -a m – situacija, v kateri imata dva igralca približno
enake možnosti za zmago: z nasprotnikom sta imela coin flip: par desetic
proti asu in kralju
collusion [koljužn] -a m – neetično sodelovanje dveh ali več igralcev, ki
se v pokru smatra za goljufanje: na turnirju je prišlo do collusiona
colludati [koljudati] nedov. – neetično sodelovati pri igri pokra: ker sta dva
igralca na turnirju colludala, so ju diskvalificirali
cooler [kuler] -ja m – situacija, ko imata dva ali več igralcev zelo močno
kombinacijo kart: v coolerju, ko je z barvo izgubil proti višji barvi, je izgubil
precejšnjo vsoto denarja
cutoff [katof] -a m – 1. igralna pozicija mesto v desno od delivca, na
kateri je igralec v večini krogov predzadnji na potezi: igralec na cutoffu je
višal na 50 evrov 2. Igralec na igralni poziciji mesto v desno od delivca:
cutoff je višal na 50 evrov
cvajer -ja m – igralna karta dvojka: imel je dva cvajerja
čakati nedov. – imeti vlečko: čakal je barvo
dama -e ž – igralna karta: imel je asa in damo
dead money [ded mani] -- -ja m – denar, ki ga je stavil igralec, kateri ima
malo ali nič možnosti za zmago: v potu je bilo veliko dead moneyja
58
deal [dil] -a m – v turnirski igri dogovor med igralci, ki so še v igri, da si
razdelijo nagradni sklad kako drugače, kot je predvideno: igralci, ki so še
preostali na turnirju, so se dogovorili za deal
dealati [dilati] dov. in nedov. – deliti karte: njegova služba je, da deala v
igralnici
dealer [diler] -ja m – glej delivec
dealer's choice [dilers čois] -- --/-a – vrsta igre pokra, pri kateri se igra
več variant, delivec pa izbira varianto igre: igrali so dealer's choice
deep [dip] neskl. prid. – takšen z veliko zalogo žetonov, glede na začetne
stave: vsi za mizo so bili deep, saj je imel vsak za več kot 200 big blindov
deep [dip] prisl. – v pozni fazi turnirja: na turnirju je prišel zelo deep
deepstack [dipstek] neskl. prid. (v zvezah) – tak z razmeroma veliko zalogo
žetonov, glede na višino začetnih stav: igrali so deepstack no limit holdem
delivec -a m– 1. igralec, ki deli karte: ker je bil v tistem krogu delivec, je
zmešal karte in jih rezdelil 2. oseba, zaposlena v igralnici, ki deli karte
namesto igralcev: delivec je igralcem razdelil karte 3. Igralec, ki ima vlogo
delivca v vrstnem redu pri stavljenju: ker je bil v tistem krogu delivec, je bil
zadnji na vrsti za odločitev
deliti nedov. – deliti karte: zaradi napake je moral še enkrat deliti
desetica -e ž – igralna karta: imel je par desetic
desetka -e ž – igralna karta: imel je par desetk
devetica -e ž – igralna karta: imel je par devetic
devetka -e ž– igralna karta: imel je par devetk
dominirati dov. in nedov. – imeti kombinacijo, ki ima od nasprotnikove
mnogo večjo možnost za zmago: z asom in kraljem je dominiral
nasprotnikovega asa in damo
59
DON krat. – glej double or nothing: igrati DON
donk -a m – glej donkey
donk bet -- -a m – stava, ki jo naredi igralec, ki v prejšnjem krogu izenačil:
na nasprotnikov donk bet je odgovoril z višanjem
donkey [donki] -ja m – slab igralec: nasprotnik je bil pravi donkey
door karta -- -e ž – 1. v igrah stud, prva odkrita karta igralca: imel je
najvišjo door karto, zato se je odločil, da bo zvišal stavo 2. Pri igri texas
holdem, prva vidna karta na flopu: door karta je bila as
double or nothing [dabl or nafing] -- -- --/-a – vrsta turnirja: igrati double
or nothing
drajer -ja m – igralna karta trojka: imel je dva drajerja
draw [dro] -ja m – glej vlečka
duplirati dov. – podvojiti zalogo žetonov: v drugi igri je dupliral
dva para -eh -ov m dv. – igralna kombinacija, sestavljena iz dveh parov:
imel je dva para: dve dami in dve devetici
dvojka -e ž – igralna karta: imel je par dvojk
EV -- -ja krat. – (angl. expected value) pričakovana vrednost: njegova stava
je imela pozitiven EV
family pot [femili pot] -- -a m – pot, v katerem so udeleženi vsi igrelci,
katerim so bile dodeljene karte: igrali so family pot, saj so vsi igralci
izenačili big blind
fant -a m – igralna karta: imel je par fantov
farba -e ž – glej barva
favorit -a m – kombinacija, ki ima večje možnosti za zmago: njegov par
asov je bil favorit proti nasprotnikovemu paru kraljev
60
final table [fajnl tejbl] -- -a m finalna miza na turnirju: na turnirju se je
uvrstil na final table
finalka – glej final table: na turnirju se je uvrstil na finalko
firer -ja m – igralna karta štirka: imel je dva firerja
fish [fiš] -a m – slab igralec: za mizo je bilo veliko fishev
five card draw [fajv kard dro] -- -- -ja m – varianta igre pokra: igrali so
five card draw
five card stud [fajv kard stad] -- -- -a m varianta igre pokra: igrali so five
card stud
flop -a m – 1. prve tri skupne karte v igrah s skupnimi kartami: delivec je
podelil flop 2. Faza igre: na flopu je bil favorit
flop poker -- -a m – skupina iger s skupnimi kartami: texas holdem in
omaha spadata v flop poker
flopniti dov. – sestaviti na flopu: flopnil je barvo
flush [flaš] -a m – glej barva 2
fold -a m– glej odstop
foldati dov. in nedov.– glej odstopiti
full [ful] -a m – glej full house
full house [ful haus] -- -a m – igralna kombinacija, sestavljena iz trisa in
para: imel je full house: tri kralje in dva asa
full ring -- -a – igra z devetimi ali desetimi igralci: najraje igra full ring
funfer -ja m – igralna karta petka: imel je dva funferja
glavni pot -ega -a m – kadar se pot deli na več manjših potov, tisti pot, za
katerega se poteguje največ igralcev: za glavni pot so se potegovali trije
igralci
61
gor-dol prisl. – glej štiri v vrsto
gotovinska igra -e -e ž – oblika igre pokra, kjer imajo žetoni protivrednost
v denarju. Igralec se lahko gotovinski igri kdajkoli priključi, ali jo zapusti:
raje igra gotovinske igre kot turnirje
grablje -elj s mn. – pri igrah s skupnimi kartami skupne karte nizke
vrednosti, ki niso povezane niti po vrednosti, niti bo barvi: na boardu so
bile grablje
grind [grajnd] -a m – glagolnik iz grindati: s celomesečnim grindom je
zaslužil 1500 evrov
grindati [grajndati] nedov. – služiti denar pri igri pokra z zelo pogostim
igranjem, oz. izkoriščanjem minimalne prednosti pred ostalimi igralci: cel
mesec je grindal, da je zaslužil 1500 evrov
grinder [grajnder] -ja m – igralec, ki igra zelo pogosto in služi z
izkoriščanjem minimalne prednosti pred slabšimi igralci: nekateri grinderji
igrajo poker po več ur na dan
hand [hend] -a m – 1. glej igra 1: na turnirju je izpadel že v prvem handu
2. Kombinacija: imel je dober hand
hand for hand [hend for hend] prisl. – način igre v določenih fazah
večmiznih turnirjih: ko je na turnirju ostalo še deset igralcev, smo začeli
igrati hand for hand
hand history [hend histori] -- -ja m – zgodovina iger v obliki zapisa:
pregledoval je svoj hand history, da bi ugotovil, če je v igri storil kakšno
napako
heads-up [hedz-ap] prisl. – igra dveh igralcev: igrala sta heads-up
heater [hiter] -ja m – obdobje, v katerem dobiva igralec nadpovprečno
dobre karte zaradi variance: bil je na heaterju
62
heftati dov. in nedov. – 1. Staviti: igralec je heftal, nasprotniki pa so odstopili
2. igrati poker: pogosto so heftali
herc -a m – igralna barva srce: imel je dva herca
high [haj] prisl. (v zvezah) – najvišja karta: imel je as/asa high
high stakes [haj stejks] -- --/ov mn. - visoke stave: igrali so high stakes
hijack [hajdžek] -a m – igralna pozicija eno mesto v desno od delivca:
igralec na hijacku je zvišal stavo
hiša -e ž – glej igralnica
hole karte [houl karte] -- -- ž mn. – karte, ki jih dobi posamezen igralec v
igrah s skupnimi kartami: njegovi hole karti sta bili as in dama
igra -e ž – 1. posamezen krog igre; obdobje od deljenja kart do
showdowna: v prvi igri je dobil par asov 2. varianta igre pokra: igra ki so jo
igrali je bila omaha 3. Igranje: njegova igra na turnirju ni bila najboljša
igralnica -e ž – 1. Prostor ali zgradba, kjer se igrajo igre na srečo: vstopil
je v igralnico in poiskal mizo za poker 2. Ustanova ki prireja igre na srečo:
delež pota pri igri pokra vzame igralnica
igrati board [igrati bord] dov. in nedov. – v igri texas holdem igrati
kombinacijo, sestavljeno samo iz skupnih kart: igral je board in upal na
delitev pota
imeti pozicijo nedov. – imeti prednost zaradi boljše pozicije: imel je pozicijo
nad nasprotnikom
implied odds(i) [implajd ods(i)] -- --/ov m mn. – ni imel implied odds(ov),
zato je odstopil
insta-call [instakol] -a m –takojšnja izenačitev stave brez razmišljanja:
nasprotnikov instta-call je igralca prepričal, da njegova kombinacija ni
dovolj močna.
63
iskati nedov. – imeti vlečko: iskal je barvo
ITM krat. – na eni izmed pozicij (na koncu turnirja), ki prinaša denarne
nagrade: na turnirju je bil ITM
izhod –a m – karta, ki potencialno omogoča kombinaciji, da postane
zmagovalna: proti nasprotnikovemu setu je imel dva izhoda
izenačenje -a m – situacija, ko imata dva ali več igralcev kombinacijo kart
z enako vrednostjo: prišlo je do izenačenja, saj sta dva igralca sestavila
lestvico do asa
izenačitev -e ž – igralna poteza, s katero igralec izenači nasprotnikovo
stavo: odločil se je za izenačitev
izenačiti dov. – odigrati igralno potezo izenačitev: igralec je izenačil
izolirati dov. in nedov. - s stavo prisiliti vse igralce razen enega, da odstopijo
od igre: stavil je, da bi izoliral slabega igralca
izvleči dov. – sestaviti kombinacijo, potem ko je kdo imel vlečko: izvlekel je
barvo
jack [džek] -a m – igralna karta: imel je par jackov
janez -a m – igralna karta: imel je par janezov
joker [džoker] -ja m – nestandardna igralna karta, ki ima v nekaterih igrah
lahko vrednost katerekoli karte: imel je poker, sestavljen iz trisa kraljev in
jokerja
karta -e ž – karta za poker: pri igri texas holdem dobi na začetku vsak
igralec dve karti
kazino -a/ja – glej igralnica
kemati nedov. brezoseb. – dobivati dobre karte: ves večer ga je kemalo
kenik -a m – igralna karta kralj: imel je par kenikov
64
kenta -e ž – glej lestvica: s kento je premagal nasprotnikov tris
kibic -a m – kdor prisostvuje igri s kartami: ob mizi je stalo veliko kibicev
kibicirati nedov. – prisostvovati igri s kartami: veliko ljudi je kibiciralo igro
kicker [kiker] -ja m – karta, ki določi zmagovalca, kadar imata dva ali več
igralcev igralno kombinacijo enake vrednosti: imel je par asov s slabim
kickerjem
king -a m – igralna karta kralj: imel je par kingov
kitajec -a m – glej kitajski poker: igrali so kitajca
kitajski poker -ega -a m – varianta igre pokra: igrali so kitajski poker
klic -a m – izenačitev stave: odločil se je za klic
klicati dov. in nedov. – izenačiti stavo: igralec je klical
konektorji -ev m mn – dve ali več kart zaporednih vrednosti: imel je
konektorje, šestico in sedmico
kraja -e ž – glej blef
kralj -a m – igralna karta: imel je par kraljev
kraljeva barvna lestvica -e -e –e ž – najmočnejša igralna kombinacija v
pokru, sestavljena iz kart od desetke do asa v isti barvi: imel je kraljevo
barvno lestvico
krasti nedov. – glej blefirati
krasti nazaj – blefirati, kadar igralec meni, da igralec ki je povišal blefira:
kadar je mislil, da kdo krade, je igralec pogosto kradel nazaj
kuzla -e ž – igralna karta dama: imel je dve kuzli
lag -a m – (okr. ang. loose aggressive) igralec, ki igra veliko kombinacij
ter veliko stavi ali viša: za mizo sta bila dva laga
65
lay-down [lejdaun] -a m – odstop od igre z sestavljeno, navadno močno
kombinacijo: odločil se je za lay-down
lestvica -e ž – igralna kombinacija, sestavljena iz petih kart z zaporedno
vrednostjo: z lestvico je pramagal nasprotnikov tris
limit -a m – višina stav: igrati na visokih limitih
limit prid. (v zvezah) – z omejitvijo stav: igrali so limit texas holdem
limp -a m – izenačenje velike slepe stave: odločil se je za limp
limpati dov. in nedov. – izenačiti veliko slepo stavo: igralec na prvi poziciji je
limpal
live [lajv] prisl. – v živo: raje igra live kot preko interneta
lojtra -e ž – glej lestvica: igralec je sestavil lojtro
loose [lus] prid. – ki igra veliko kombinacij: nasprotnik je bil zelo loose
loose aggressive [lus agresiv] prid. – ki igra veliko kombinacij in veliko
stavi in zvišuje stave: nasprotnik je bil loose aggressive
loose passive [lus pesiv] prid. – ki igrat veliko kombinacij in veliko
preverja in izenačuje stave: nasprotnik je bil loose passive
loviti nedov. – nadaljevati z igro s slabo kombinacijo z namenom izboljšati
kombinacijo: nasprotnik je lovil barvo
low [lou] prisl. (v zvezah) – pri lowball in split-pot igrah najnižja karta: imel je
sedem low
lowball [loubol] -a m – vrsta iger, kjer zmaga igralec s kombinacijo
najnižje vrednosti: igrali so lowball
main pot [mejn pot] -- -a m – glej glavni pot
mala slepa stava -e -e -e ž – prva izmed slepih stav, v vrednosti polovice
velike slepe stave: igralec je položil malo slepo stavo
66
mala stava -e -e ž – v limit igrah stava v vrednosti polovice velike stave, ki
se navadno stavi v začetnih stavnih krogih: igralec je stavil malo stavo
mali blind [mali blajnd] -ega -a m – glej mala slepa stava
manijak -a m– zelo agresiven igralec: nasprotnik je bil manijak
min-bet -a m – minimalna stava: odločil se je za min-bet
min-betati nedov. in dov. – staviti minimalno stavo: igralec je min-betal
min-raise [min-rejz] -a m – minimalno višanje: odločil se je za min-raise
min-raisati [min-rejzati] nedov. – minimalno višati: igralec je min-raisal
misdeal [misdil] -a m – napačno deljenje kart, zaradi česar je igra
razveljavljena: prišlo je do misdeala, zato je delivec ponovno zmešal karte
multiway pot [multivej pot] -- -a m – pot, za katerega se potegujejo trije
ali več igralcev: igralec je osvojil multiway pot
muck [mak] -a m – kupček odvrženih kart: karte je vrgel v muck
muckniti [makniti] dov. – 1. odstopiti od igre 2. odvreči karte na
showdownu, brez da bi jih obrnil in pokazal njihovo vrednost.
naložiti dov. – kupovati žetone: potem ko je izgubil zalogo žetonov, je
ponovno naložil
nameštalka -e ž – glej cooler
naštimalka -e ž – glej cooler
nit -a m – igralec, ki igra zelo previdno: nasprotnik je bil nit
no-limit [nou-limit] prid. – brez omejitve stav: igrali so no limit texas
holdem
nojner -ja m – igralna karta devetka: imel je dva nojnerja
nut [nat] neskl. prid. (v zvezah) - najvišji možen: imel je nut lestvico
67
nuts [nac] neskl. m – najboljša možna kombinacija kart: imel je nuts
nut low [nat lou] -- -a m – v split pot igrah najnižja možna kombinacija:
imel je nut low
nut nut [nat nat] -- -a – v split pot igrah, kombinacija, ki je hkrati najvišja
in najnižja: imel je nut nut
obrati dov. – vzeti komu pri igri veliko količino denarja ali žetonov: obrali so
ga za 500 evrov
odpreti dov. – prvi višati v prvem stavnem krogu: igralec je odprl s parom
desetic
odstop -a m – poteza, s katero igralec odstopi od igre: igralec se je odločil
za odstop
odstopiti dov. – odstopiti od igre: igralec je odstopil
off prid. – glej offsuit: imek je asa in kralja off
offsuit [ofsjut] prid. – ne v isti barvi: imel je asa in kralja offsuit
omaha -e ž – varianta igre pokra: igrali so omaho
option [opšn] -a m – možnost, ki jo ima igralec, ki je položil slepo stavo,
da zviša stavo: ker je en igralec izenačil big blind, nihče pa ni zvišal stave,
je imel igralec na big blindu option
orbita -e ž – število iger, enako številu igralcev za mizo: igra je potekala
zelo počasi, igrali so le tri orbite na uro
osemka -e ž – igralna karta: imel je par osemk
osmica -e ž – igralna karta: imel je par osmic
out [aut] -a m – glej izhod: imel je 3 oute
ovca -e ž – slab igralec: za mizo so bile same ovce
overbet -a m – stava, ki je višja od velikosti pota: odločil se je za overbet
68
overbetati dov. in nedov. – staviti več, kot je v potu: igralec je overbetal
overcall [overkol] -a m – izenačitev stave, ki jo je že izenačil stavo drug
igralec: zaradi nasprotnikovega overcalla na flopu, se je na turnu odločil za
check
overcallati [overkolati] dov. in nedov. – izenačiti stavo, ki jo je že izenačil
drug igralec: igralec je overcallal
over-karta -e ž – karta z višjo vrednostjo od tistih na boardu: imel je dve
over-karti
over-par -a m – par kart z višjo vrednostjo od tistih na boardu: mislil je, da
ima nasprotnik over-par
overplay -a m – napaka pri igranju kombinacije zaradi precenjevanja
njene vrednosti: overplay dveh desetic ga je drago stal
overplayati dov. in nedov. – slabo odigrati kombinacijo zaradi precenjevanja
njene vrednosti: nasprotnik je overplayal asa in damo
par -a m – igralna kombinacija, sestavljena iz dveh kart enake vrednosti:
imel je par
pasiven prid. – tak, ki veliko preverja in izenačuje: nasprotnik je bil pasiven
igralec
petica -e ž – igralna karta: imel je par petic
petka -e ž – igralna karta: imel je par petk
play [plej] -a m – kakršenkoli način igranja posamezne kombinacije, ki
nasprotnika zavaja glede vrednosti kombinacije: mislil je, da nasprotnik
izvaja play, zato je izenačil
pob -a m – igralna karta fant: imel je par pobov
pocket par [poket par] -- -a m – par, ki je bil igralcu dodeljen kot začetni
karti: že dalj časa ni dobil pocket para
69
poker -a m 1. skupina hazardnih iger s kartami: igrali so poker 2. Igralna
kombinacija, sestavljena iz štirih kart z enako vrednostjo: imel je poker
kraljev
pokeraš -a m – igralec pokra: pokeraši zahajajo v igralnico, kjer igrajo
poker
poriniti dov. – staviti vso zalogo žetonov: ni imel več veliko žetonov, zato
je porinil
postaviti na dov. – predvideti vrednost nasprotnikove kombinacije:
nasprotnika je postavil na par desetic
post-flop prisl. – po flopu: dobro je igral post-flop
pot -a m– vsota denarja, ki ga igralci stavijo v posamezni igri: v potu je bilo
500 evrov
pot limit prid. (v zvezah) – vrsta igre pokra, kjer so stave omejene z
velikostjo pota: pri sosednji mizi so igrali pot limit omaho
pot odds neskl./-- -ov m mn. – razmerje med vsoto denarja, ki je v potu in
vsoto denarja, ki ga mora igralec plačati za izenačitev stave: odstopil je,
ker ni imel ustreznih pot odds(ov) za izenačitev
pozicija -e ž – 1. položaj igralca v razmerju do delivca: igralec na tretji
poziciji je zvišal stavo 2. Pozicijska prednost: imel je pozicijo, zato je zvišal
stavo
pozicijska igra -e -e ž – način igre, ki izkorišča pozicijsko prednost:
igralec je dober v pozicijski igri
pozicijska stava -e –e ž – stava, ki jo položi igralec z namenom
izkoriščanja pozicijske prednosti: igralec je stavil pozicijsko stavo
pre-flop prisl. – pred flopom: bil je favorit pre-flop
70
predstavljati nedov. – z načinom igre skušati nasprotnika prepričati o
vrednosti svojih kart: predstavljal je par asov
prevzdigniti dov. - vzeti kupček kart z vrha, in ga dati pod ostale karte z
razlogom, da bi preprečili goljufanje: potem ko je eden izmed igralcev
prevzdignil, je delivec razdelil karte
pribiti dov. – staviti ali povišati za veliko količino žetonov: igralec je pribil
500 evrov
priti dov. – glej staviti
prop bet -- -a m – glej propozicijska stava
propozicijska stava -e -e – stranska stava, sklenjena izven običajnih
pravil pokra: igralce sta sklenila propozicijsko stavo
pubec -a m – igralna karta fant: imel je par pubecev
push [puš] -a m – stava vseh žetonov, ki jih ima igralec v svoji zalogi: ker
je imel malo žetonov, se je odločil za push
rainbow [rejnbou] neskl. prid. – različnih barv: ker je flop bil rainbow,
nasprotnik ni mogel imeti vlečke za barvo
raise [rejz] -a m – zviševanje stave: odločil se je za raise
raisati [rejzati] dov. in nedov. – zviševati stavo: igralec je raisal
raiser [rejzer] -ja m – kdor viša: igralec, ki je bil pred flopom raiser, je na
flopu ponovno stavil
rake [rejk] -a m – delež pota, ki ga pobere igralnica: rake, ki ga pobere
igralnica navadno znaša 5 odstotkov pota
rakeback [rejkbek] -a m – delež rake-a, ki ga igralnica vrne igralcu, kot
nagrado za zvestobo: spletne igralnice navadno ponujajo 30 odstoten
rakeback
71
rakeback pro [rejkbek pro] -- -ja m – profesionalni igralec pokra,
kateremu večino dobička prinaša rakeback: rakeback proji navadno niso
vrhunski igralci
range [rejndž] -a m – razpon kombinacij, s katerimi kateri igralec igra:
igralec je ocenil, da je nasprotnikov range zelo širok
razstreliti se dov. – izgubiti vso (navadno veliko) zalogo žetonov: na
turnirju je dolgo vodil, potem pa se je razstrelil
rebuy [ribaj] -a m – ponoven nakup žetonov: igralec je oprevil rebuy
rebuyati [ribajati] dov. in nedov. – narediti ponoven nakup žetonov: igralec
je rebuyal
redraw [ridro] -ja m – vlečka, ki jo dobi igralec po tem, ko je vlečka
njegovega nasprotnika napredovala v vodilno kombinacijo: nasprotnik je
sestavil lestvico, a je imel igralec redraw za barvo
reraise [rirejz] -a m – zviševanje stave po tem, ko je nasprotnik že zvišal
stavo: igralec je na nasprotnikov raise odgovoril z reraisom
reraisati [rirejzati] dov. in nedov. – zviševati stavo po tem, ko je nasprotnik
že zvišal stavo: igralec je reraisal
resteal [ristil] -a m – blef, ki ga izvede igralec, kateri misli, da nasprotnik
blefira: igralec je napravil resteal
read [rid] -a m – prepričanje o vrednosti nasprotnikovih kart, pridobljena iz
informacij, katere zavedno ali nezavedno oddaja nasprotnik: igralec je imel
read, da ima nasprotnik zelo močne karte
regularec -a m – igralec, ki redno igra poker: nasprotnik je bil regularec v
igrah z visokimi stavami
reg -a m – glej regularec
riba -e ž – slab igralec: nasprotnik je bil riba
72
river -ja m – v igrah s skupnimi kartami zadnja skupna karta: river je bil
ugoden, zato je igralec ponovno stavil
RNG krat. – (angl. random number generator) program za generiranje
naključnih števil, ki ga uporabljajo spletne igralnice: spletne igralnice
uporabljajo RNG, s čimer poskušajo zagotoviti poštenost igre
ROI krat. – (angl. return of investment) povračilo investicije, po navadi
izraženo v procentih: igralec ima pet odstoten ROI
rojalka -e ž – glej kraljeva barvna lestvica
roka -e ž – 1. kombinacija kart pri igri pokra: tris je boljša roka kot dva
para 2. v igrah s skupnimi kartami karte, ki jih ima igralec kot lastne: cel
večer ni dobil boljše roke od asa in desetice 3. igra od deljenja kart do
showdowna: že v prvi roki je dobil par asov
royal flush [rojal flaš] -- -a m – glej kraljeva barvna lestvica
runner-runner [raner-raner] neskl. prid. – glej backdoor
satelit -a m – kvalifikacijski turnir: na turnir se je uvrstil preko satelita
sb -ja m – glej mala slepa stava
scare karta [sker karta] -- -e ž – karta, ki predstavlja nevarnost, da je
nasprotniku pomagala izboljšati kombinacijo: as na turnu je bil scare karta
scoop [skup] -- -a m – v split pot igrah osvojitev celotnega pota: igralec je
izenačil stavo na turnu, saj je imel možnosti za scoop
scoopati [skupati] dov. in nedov. – v split pot igrah osvojiti ves pot: igralec
je scoopal
sedemka -e ž – igralna karta: igralec je imel par sedemk
sedmica -e ž – igralna karta: igralec je imel par sedmic
semiblef -a m – stava ali zviševanje z vlečko: s semiblefom je skušal
osvojiti pot
73
set -a m – tris, sestavljen iz dveh začetnih in ene skupne karte: na flopu je
zadel set asov
seven card stud [seven kard stad] -- -- --/-a m – varianta igre pokra:
igrali so seven card stud
shipniti [šipniti] dov. – staviti vso zalogo žetonov: imel je dobre karte, zato
je shipnil
shootout [šutaut] -a m – vrsta večmiznega turnirja: igrali so shootout
short buy-in [šort baj-in] -- -a m – ponoven nakup žetonov, katerih
količina je manjša od najmanjše dovoljene količine prvega nakupa,
dovoljen v nekaterih igralnicah: igralec je napravil short buy-in
shorthanded [šorthended] neskl. prid. – 1. z manjšim številom igralcev od
maksimalnega: za mizo jih je ostalo le še pet, zato je igra postala
shorthanded 2. ki ne dopušča več kot pet ali šest igralcev za mizo: najraje
igra ima shorthanded gotovinske igre
shortstack [šortstek] -a m – igralec z najmanj žetoni za določeno mizo ali
na turnirju: shortstack je imel še zelo malo žetonov
shortstacker [šortsteker] -ja m – igralec, ki igra z majhno zalogo
žetonov: proti shortstackerjem ne igra rad
showdown [šoudaun] -a m – faza igre, ko igralci pokažejo karte,
primerjajo vrednost kombinacij in določijo zmagovalca: na showdownu je
zmagal s parom asov
side pot [sajd pot] -- -a m – glej stranski pot
sit and go [sit end gou] -- -- -ja m – vrsta turnirja, ki se prične, ko se nanj
prijavi predvideno število igralcev: igrali so sit and go
skupna karta –ih -- ž – v igrah s skupnimi kartami karta, ki jo lahko
uporabijo vsi igralci: ker so mu skupne karte ustrezale, je stavil
74
skuriti karto dov. – vzeti karto iz igre: delivec je skuril karto in podelil flop
skurjena karta -e -e ž – karta, vzeta iz igre: karta, ki jo je delivec
pomotoma obrnil, je bila skurjena
slepa stava -e -e ž – v igrah s slepimi stavami prisilna stava: ko sta igralca
položila slepi stavi, je delivec razdelil karte
slika -e ž – karta, na kateri je sličica: dobil je dve sliki, zato je zvišal stavo
slowplay [slouplej] -a m – igranje močne kombinacije na način, da se
prikrije njena vrednost: igralec se je odločil za slowplay
slowplayati [slouplejati] dov. in nedov. – igrati kombinacijo na način, da se
prikrije njena vrednost: mislil je, da nasprotnik slowplaya par asov, zato je
preveril
slowroll [slourol] -a m – dejanje, s katerim igralec z zmagovalno
kombinacijo na showdownu zavaja nasprotnika: mnogi igralci pokra
smatrajo slowroll za neetično početje
slowrollati [slourolati] dov. in nedov. – na showdownu besedno ali z
gestami zavajati nasprotnika: nasprotnika je slowrollal
small bet [smol bet] -- -a m – glej mala stava
small blind [smol blajnd] -- -a m – glej mala slepa stava
snap call [snep kol] -- -a m – glej insta-call
snežak -a m – igralna karta, osmica: imel je dva snežaka
SNG -ja m krat. – glej sit and go
soft igra -- -e ž – igra z veliko slabimi igralci: igralec je opazil, da je igra
zelo soft, zato se ji je pridružil
soft play [soft plej] -- -a m – način goljufanja pri pokru: soft play dveh ali
več igralcev je v večini igralnic prepovedan
75
softplayati [soft plejati] dov. in nedov. – goljufati pri pokru z uporabo
softplaya: ker sta softplayala, sta bila igralca diskvalificirana
spiti dov. – pri igri pokra vzeti nekomu veliko žetonov: imel je veliko
žetonov, a so ga hitro spili
splashati pot [splešati pot] dov. in nedov. – vreči žetone v kup na mizi:
igralec je splashal pot
split -a m – delitev pota: igralca sta imela split, saj sta imela enakovredni
kombinaciji
split pot poker -- -- -a m – varianta igre pokra, kjer si pot deli več (po
navadi dva) igralcev; pri večini iger si pot razdelita igralec z najvišjo in
igralec z najnižjo kombinacijo: rad igra split pot poker
splitati dov. in nedov. – deliti si pot: igralca sta splitala pot, saj sta imela
enakovredni kombinaciji
squeeze play [skuiz plej] -- -a m – zviševanje nasprotnikove stave po
tem, ko je kak drug igralec že izenačil ali zvišal stavo: igralec se je odločil
za squeeze play
squeezati [skuizati] dov. in nedov. – zviševati nasprotnikovo stavo po tem,
ko je kak drug igralec že izenačil ali zvišal stavo: vedel je, da nasprotnik
pogosto squeeza
srednji par -ega -a m – v igrah s skupnimi kartami par, sestavljen iz ene
od kart igralca in ene skupne karte, ki ni ne najvišja in ne najnižja: igralec
je imel srednji par
stack [stek] -a m – zaloga žetonov posameznega igralca: imel je največji
stack za mizo
stackati [stekati] dov. – vzeti komu vso zalogo žetonov v eni igri: s trisom
kraljev je stackal nasprotnika
76
stake [stejk] -a m – denar, ki ga kdo investira v igro kakega igralca, v
zameno za delež dobička: igralcu so ponudili stake
stakati [stejkati] dov. in nedov. – investirati denar v igro kakega igralca v
zameno za delež dobička: igralca so stakali
staker [stejker] -ja m – kdor investira denar v igro kakega igralca, v
zameno za delež dobička: ker je imel premalo denarja za igro, je iskal
stakerja
stava -e ž – 1. poteza, s katero igralec stavi denar, nasprotniki pa lahko
stavo izenačijo, povišajo ali odstopijo od igre: v dani situaciji se mu je
stava zdela najboljša poteza 2. v igrah z omejitvijo stav vnaprej določena
količina žetonov: stave so 20 in 40 evrov
staviti dov. in nedov. – položiti stavo: igralec je stavil
staviti za vradnost dov. in nedov. – staviti s predvidoma favorizirano
kombinacijo kart: igralec je stavil za vrednost v upanju, da bo nasprotnik
izenačil stavo
straddle [stredl] -a m – tretja, neobvezna slepa stava, v vrednosti dveh
velikih slepih stav: igralec na UTG se je odločil za straddle
straddlati [stredlati] dov. in nedov. – položiti straddle: igralec na UTG je
straddlal
straight [strejt] -a m – glej lestvica
straight flush [strejt flaš] -- -a m – glej barvna lestvica
stranski pot -ega -a m – kadar se pot razdeli med več igralcev tisti pot, za
katerega se poteguje manj igralcev: osvojil je tako glavni kot stranski pot
street [strit] –a m – posamezna faza igre s stavnim krogom: na četrtem
streetu je odstopil
77
string bet -- -a m – v večini igralnic prepovedan način stavljenja z več kot
eno potezo: string bet je v večini igralnic prepovedan
stringbetati dov. in nedov. – staviti z več kot eno potezo: ker je stringbetal,
njegova stava ni bila veljavna
stud [stad] -a m– skupina variant igre pokra: najraje je igral stud
suckout [sakaut] -a m – situacija ko zmaga kombinacija, katere možnosti
za zmago so bile zelo majhne: zaradi nasprotnikovega suckouta je
izpadels turnirja
suckoutati [sakautati] dov. in nedov. – dobiti karte, ki omogočajo zmago
kombinaciji, katera je imela zelo malo možnosti za zmago: ker je njegov
nasprotnik suckoutal, je igralec izpadel s turnirja
suited [sjuted] neskl. prid. – glej v barvi
suited konektorji [sjuted konektorji] -- -ev m mn. – karte zaporednih
vrednosti v isti barvi: rad igra suited konektorje
šetica -e ž – igralna karta: imel je par šestic
šestka -e ž– igralna karta: imel je par šestk
številka -e ž - karta, katere vrednost je označena s številko: imel je dve
številki
štiri v vrsto --/-h -- -- št. – vlečka za lestvico s štirimi kartami zaporedne
vrednosti: imel je štiri v vrsto
štirica -e ž – igralna karta: imel jen par štiric
štirka -e ž – igralna karta: imel je par štirk
štrudelj -a m – glej straddle
tag -a m – igralec, ki igra malo kombinacij, vendar veliko stavi in zvišuje
stave: nasprotnik je bil tag
78
tell -a m – informacija o vrednosti kombinacije, ki jo kdo oddaja: iskal je
telle pri nasprotnikih
texas holdem [teksas holdem] -- -a m – varianta igre pokra:
najpopularnejša zvrst pokra je texas holdem
tight [tajt] neskl. prid. – ki igra malo kombinacij in pogosto odstopa:
nasprotni je bil zelo tight
tight aggressive [tajt agresiv] neskl. prid. – ki igra malo kombinacij, ko
igra,pa pogosto stavi in zvišuje stave: proti tight agressive nasprotnikom
igra zelo previdno
tight passive [tajt pesiv] neskl. prid. – ki igra malo kombinacij, ko igra, pa
pogosto preverja in izenačuje stave: najraje igra proti tight passive
nasprotnikom
tekstura boarda -e -a ž – medsebojna povezanost skupnih kart glede na
barvo ali vrednost: tekstura boarda je bila ugodna, zato je stavil
tilt -a m – psihično stanje igralca, navadno zaradi frustracije ob izgubah, ki
negativno vpliva na igro igralca: ker je izgubil veliko denarja, je bil v tiltu
tiltati nedov. – biti v psihičnem stanju, ki negativno vpliva na kakovost
igranja: dobri igralci zelo redko tiltajo
top neskl. prid. (v zvezah) – najvišji: imel je top par
TPTK --/-ja m krat. – (angl. top pair top kicker) najvišji par z najvišjim
kickerjem: imel je TPTK
trapirati dov. nedov. – z načinom igranja zavajati nasprotnika, tako da
igralec predstavlja slabšo kombinacijo, kot jo ima v resnici: imel je močno
kombinacijo, zato se je odločil, da bo trapiral
tref -a m – igralna barva križ: imel je dva trefa
79
tris -a m – igralna kombinacija, sestavljena iz treh kart z enako vrednostjo:
imel je tris asov
trojka -e ž – igralna karta: imel je dve trojki
turbo turnir -- -ja turnir, ki je zasnovan tako, da traja manj časa od
običajnih turnirjev: najraje igra turbo turnirje
turn [trn] -a m – v igrah s skupnimi kartami četrta skupna karta: turn je bil
as
turnir -ja m – oblika tekmovanja v pokru: raje igra turnirje kot gotovinske
igre
ujeti dov. – sestaviti (kombinacijo), potem ko je kdo igral z vlečko: ujel je
barvo
under the gun [andr d gan] -- -- -- – igralna pozicija eno mesto za veliko
slepo stavo: igralec na poziciji under the gun je zvišal stavo
UTG -ja m krat. – glej under the gun
v barvi prid. – v isti barvi: imel je asa in kralja v barvi
value bet [velju bet] -- -a m – glej vrednostna stava
value betati [velju betati] – dov. in nedov. – glej staviti za vrednost
velika slepa stava -e -e -e ž – pri igrah s slepimi stavami prisilna stava v
dvakratni vrednosti male slepe stave: igralec je položil veliko slepo stavo
velika stava -e -e ž – v limit igrah, stava v vrednosti dveh malih stav, ki se
navadno stavi v kasnejših stavnih krogih: na turnu je igralec stavil veliko
stavo
veliki blind -ega –a m – glej velika slepa stava
visoka karta -e -e ž – kombinacija, katere vrednost je določena z višino
najvišje karte, saj ne vsebuje para ali višje kombinacije: zmagal je z
visoko karto asom
80
višanje -a m – igralna poteza, s katero igralec zviša stavo: nasprotnikovo
višanje ga je prisililo v odstop
višati nedov. – zviševati stavo nasprotnika: igralec je višal na 50 evrov
višja karta -e -e ž – katera od igralčevih lastnih kart, katere vrednost je
višja od vrednosti posameznih skupnih kart: imel je dve višji karti
višji par -ega -a m – par, sestavljen iz kart, katerih vrednost je višja od
posamezne skupne karte: imel je višji par
vlečka -e ž – nepopolna kombinacija, ki ji manjka kaka karta da doseže
želeno vrednost: imel je vlečko za lestvico
vleči nedov. – imeti vlečko: vlekel je barvo
vnos -a m – glej bring-in
VPIP -ja m krat. – (angl. voluntarily put money in pot) delež iger, v katerih
igralec prostovoljno prispeva denar v pot, izražen v procentih: opazil je, da
ima nasprotnik nizek VPIP, zato je odstopil na njegovo višanje
vrednostna stava -e –e ž – stava s predvidoma boljšo kombinacijo
vzetek –a m – znesek denarja, ki ga igralec osvoji v igri: njegov vzetek je
bil 500 evrov
wild [uajld] neskl. prid. – ki ima vrednost katerekoli karte: igrali so five card
draw z wild dvojkami
wrap [vrep] -a m – v igri omaha vlečka, sestavljena iz dveh lastnih in treh
skupnih kart: igralec je imel wrap
zapreti dov. – glej odstopiti
zariniti dov. – staviti vso zalogo žetonov: igralec je zarinil
zatakniti dov. – staviti vso zalogo žetonov: igralec je zataknil
81
zavarovanje -a s – propozicijska stava, ki jo igralec sklene s kakim
igralcem, ki ni udeležen v pot, proti zmagi svoje kombinacije: igralec je
kupil zavarovanje
zehcer -ja m – igralna karta šestka: imel je par zehcerjev
zibner -ja m – igralna karta sedemka: imel je par zibnerjev
ženka -e ž – igralna karta dama: imel je dve ženki
živa karta -e -e ž – kart, ki omogoča kombinaciji, da napreduje v
zmagovalno, če sestavi par: imel je dve živi karti
82
8 ZAKLJUČEK
Diplomsko delo z naslovom Žargon igralcev pokra je sociolingvistična
študija s področja jezikovne zvrstnosti, v kateri avtor obravnava jezikovno
zvrst žargon. Osrednji del naloge je vsebinsko sestavljen iz dveh delov. V
prvem delu (poglavja 5 in 6) se avtor ukvarja s splošnimi vprašanji,
povezanimi s pojmom jezikovne zvrstnosti žargona in mestu žargona v
zvrstnostnem sistemu in predstavi najizrazitejše značilnosti žargonske
leksike, v drugem (poglavje 7) pa obravnava primer žargona, žargon
igralcev pokra.
Prvi del avtor začenja s predstavitvijo jezikovnih zvrsti in opredelitvijo
pojmov, kot so: socialne zvrsti, funkcijske zvrsti, interesne govorice,
strokovni jezik in terminologija ter sooči različne poglede na jezikovno
zvrstnost, pri čemer ugotavlja razlike med strukturalističnim vidikom
(Toporišič, Pogorelec, Gjurin) in vidikom pragmatičnega jezikoslovja
(Skubic), ki so še posebej izrazite pri vprašanju strokovnega jezika.
Podrobneje skuša razložiti pojem interesnih govoric in njihovo razmerje do
ostalih jezikovnih zvrsti.
V nadaljevanju se avtor osredotoča na jezikovno zvrst žargon. Predstavi
različne definicije žargona v slovenskem in tujem jezikoslovju, pri čemer
ugotavlja, da se pojmovanje žargona v slovenskem jezikoslovju razlikuje
predvsem od tistega v angleškem, saj slovensko jezikoslovje pod pojmom
žargon razume predvsem neknjižno strokovno izrazje, medtem ko žargon
(jargon) v angleškem jezikoslovju pomeni predvsem rabo strokovnega
izrazja izven strokovnega diskurza. Nesoglasja znotraj slovenskega
jezikoslovja so, kot ugotavlja avtor, predvsem pri opredelitvi žargona kot
bodisi socialno bodisi funkcijsko zvrst, pri čemer avtor zavzema stališče,
da gre za oboje.
83
Avtor žargone klasificira po poklicih oz. interesnih skupinah, ob tem pa
ugotavlja, da znotraj posameznih žargonov obstajajo razlike, ki so
pogojene z drugimi dejavniki, predvsem geografskimi. Kot glavni funkciji
žargona navaja komunikacijo med strokovnjaki in izražanje pripadnosti
skupini, kot najpogostejša vzroka za nastanek žargonizmov pa izpostavlja
potrebo po poimenovanju novih pojmov in težnjo k ekonomičnosti, ki se
najpogosteje odraža v univerbizaciji večbesednih poimenovanj. Ugotavlja
tudi, da se posamezni žargonizmi pogosto rabijo tudi v drugih jezikovnih
zvrsteh, najpogosteje v publicistiki.
V poglavju, namenjenem značilnostim žargonske leksike, avtor ugotavlja,
da največ žargonizmov nastane s prevzemanjem iz tujih jezikov, uporabo
metafore in metonimije ter z univerbizacijo večbesednih poimenovanj. Med
prevzetimi izrazi je največ anglicizmov, kar je posledica prevladujoče vloge
angleščine v sodobnem času, sledijo germanizmi in srbokroatizmi kot
posledica zgodovinskega položaja slovenščine.
V drugem delu naloge avtor podrobneje obravnava žargon igralcev pokra.
Po predstavitvi igre pokra in njene zgodovine pri nas in v svetu avtor
ugotavlja značilnosti žargona, ki ga igralci uporabljajo pri igri in v
konverzaciji, povezani z igro pokra. Med njimi izpostavlja vpliv angleščine
in ekspresivnost. Kot razlog za prevladujoč vpliv angleščine navaja izvor
igre pokra in govorno okolje, v katerem so igralci udeleženi, večja
ekspresivnost pa izvira iz narave igre, kjer je pogost velik čustven naboj.
Avtor žargon igralcev opredeli tudi s pragmatičnofunkcijskega vidika in mu
v tem smislu pripiše dvojno funkcijo: perlokucijsko, ki je v ospredju v
pogovoru o igri, in performativno, ki prevladuje pri sami igri.
Teoretični obravnavi žargona igralcev pokra avtor dodaja razlagalni slovar
z oblikoslovnimi podatki in primeri rabe. Slovar predstavlja prvo obsežno
zbirko izrazja s področja pokra pri nas.
V upanju, da je s svojim diplomskim delom prispeval k raziskovanju
žargona, se avtor nadeja ugodnega sprejema dela pri sociolingvistični
84
znanosti. Upa tudi, da bo s svojim delom vzpodbudil tudi druge sloveniste
k raziskovanju žargona in drugih sociolektov, saj je na tem področju še
veliko prostora za napredek. Predvsem bi si avtor želel obsežnejše
znanstve študij s področja žargona in slovarje posameznih žargonov, kot
jih poznajo tuji jeziki. Obenem avtor poziva tudi slovenske terminologe in
terminografe, da svojo pozornost usmerijo tudi v področja, kot na primer
poker, katera se na prvi pogled morda zdijo manj pomembna in so bila
zaradi tega v preteklosti deležna manjše pozornosti. Poker je igra, ki jo za
zabavo ali za zaslužek igra na tisoče igralcev širom Slovenije, obenem pa
spada v gospodarsko dejavnost igralništva, katerega vloga v slovenskem
gospodarstvu vsekakor ni zanemarljiva. Kljub temu so se igralci in osebje
v igralnicah v pomanjkanju domače knjižne terminologije za potrebe svoje
dejavnosti prisiljeni zatekati k rabi žargonizmov, ki pa so pretežno
angleškega izvora. Avtor zato upa, da bo njegovo delo v prihodnosti
služilo za izhodišče pri izdelavi terminološkega slovarja iger in igralništva,
ki bo olajšal rabo slovenščine tako v igralniški dejavnosti kot igrah za
zabavo, obenem pa bo z novim besedjem še dodatno obogatil slovenski
knjižni jezik.
85
9 VIRI IN LITERATURA
9.1 VIRI:
Card Player Slovenija vol. 2 / št. 3 (september/oktober 2009). Nova
Gorica: Triol.
Card Player Slovenija vol. 3 / št. 1 (januar/februar 2010). Nova Gorica:
Triol.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega
jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki
[Elektronski vir] (2000). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša, ZRC SAZU.
Ultimativni vodič po pokru (2010). Ljubljana: GT mediji.
9.2 SPLETNI VIRI:
http://dictionary.pokerzone.com/ (Pridobljeno 10. 2. 2012)
http://en.wikipedia.org/wiki/Poker (Pridobljeno 10. 2. 2012)
http://si.pokernews.com/ (Pridobljeno 10. 2. 2012)
http://si.pokerpro.cc/ (Pridobljeno 10. 2. 2012)
http://student.ff.uni-mb.si/literarna-revija/Slovarski_del.pdf (Pridobljeno 10.
2. 2012)
http://www.orlek.com/orlek.html (Pridobljeno 10. 2. 2012)
86
9.3 LITERATURA:
Allan, Keith (2006): Jargon. V Brown, K. (ur.): Encyclopedia of language
and linguistics: second edition (str. 109-112). Amsterdam
(etc.): Elsevier.
Andrić, Milan B. (8. 9. 2006): »Banjački« jezik zidarski tajni kod. Глас
јавности (internet izdanje). Pridobljeno 10. 2. 2012,
http://arhiva.glas-
javnosti.rs/arhiva/2006/09/08/srpski/RG06090701.shtml
Austin, John L. (1990): Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana:
Založba ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Вальтер Х., Мокиенко В.М., Никитина Т.Г. (2005): Толковий словарь
русского школьного и студенческого жаргона: Около 5000 слов
и выражений. Москва: Астрель.
Bugarski, Ranko (2003): Žargon: lingvistička studija. Beograd: Biblioteka
XX vek: Knjižara Krug.
Cebe, Melanie (2007): Deutsche Worter in der Sprache Der
Automechaniker in Maribor. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v
Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Crystal, David (2001): The Cambridge Encyclopedia Of The English
Language. Cambridge: Cambridge.
Gomboc, Mateja (2009): Mala slovnica slovenskega jezika: Priročnik za
vsakdanjo rabo. Ljubljana: DZS.
Hudson, Richard. A (1980): Sociolinguistics. New York: Cambridge.
Humar, Marjeta (2001): Tipologija žargonskega izrazja v slovarju
slovenskega knjižnega jezika in modernih terminoloških slovarjih.
Filologija. 36/37 .209-219.
Humar, Marjeta (2004): Stanje in vloga slovenske terminologije in
terminografije. V Humar, M. (ur.): Terminologija v času globalizacije
87
(str. 17-31). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša,
ZRC SAZU.
Humar, Marjeta (2009): Terminologija v novem slovarju slovenskega
jezika. V Perdih, A. (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju
slovenskega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Jemec Tomažin, Mateja (2010): Slovenska pravna terminologija: od
začetkov v 19. Stoletju do danes.Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU
Kalin Golob, Monika (2001): Jezikovne reže. Ljubljana: GV revije.
Kladnik, Nika: Radijski športni komentar (Osebni stil Aleša Smrekarja).
Diplomsko delo. Ljubljana: FDV, 2007
Klinar, Stanko (2004): Tehnični termin, kaj je to? V Humar, M. (ur.):
Terminologija v času globalizacije. Ljubljana: Inštitut za slovenski
jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU.
Koletnik, Mihaela (2007): Prekmursko lončarsko izrazje v Filovcih. V Orel,
I. (ur.): Razvoj slovenskega strokovnega jezika (str. 497-514).
Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za
slovenistiko Filozofske fakultete.
Križman, Mirko (2006): Vpliv nemščine na mariborski nogometni žargon po
drugi svetovni vojni. V Koletnik, M., Smole, V. (ur.): Diahronija in
sinhronija v dialektoloških razpravah (str. 336-343). Maribor:
Slavistično društvo.
Krysin, Leonid P. (2001): о социально обусловленных процессах в
русском языке конца хх века. V Muha, A. V. (ur.): Slovenski knjižni
jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici
izida prve slovenske knjige. Ljubljana: Center za slovenščino kot
drugi/tuji jezik pri oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Nash, Walter (1993): Jargon: its uses and abuses. Oxford: Blackwell.
88
Orožen, Martina (1960): Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev. Jezik in
slovstvo. 7/5. 219 – 222. Ljubljana: Slavistično društvo.
Pogorelec, Breda (1986): Znanstveno besedilo, njegove jezikoslovne
prvine in slog. V Vidovič-Muha, A (ur.): Simpozij Slovenski jezik v
znanosti 1. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut.
Prijatelj, Dagmar (2008): Terminologija in žargon v mizarstvu (Omejeno na
ročno orodje). Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta.
Radčenko, Marina (2007): морфологическое словообразование как
один из способов пополнения лексики русского морского
жаргона. Croatica et Slavica Iadertina. 3/3. 151-164. Zadar:
Sveučilište u Zadru.
Sabljak, Tomislav (2001): Rječnik hrvatskog žargona. Zagreb: V. B. Z.
Saračević, Narcis (2007): Rječnik sarajevskog žargona: prilog leksikografiji
bosanskog jezika. Zenica: Vrijeme.
Skubic, Andrej E. (1995): Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatična
definicija funkcije. Jezik in slovstvo 5/40. (155-168)
Skubic, Andrej. E. (2001): Mesto standardnega jezika v jezikovnem
repertoarju posameznika. V Muha, A. V. (ur.): Slovenski knjižni jezik
– aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici izida
prve slovenske knjige. Ljubljana: Center za slovenščino kot
drugi/tuji jezik pri oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Skubic, Andrej E. (2003): Sociolekti od izraza do pomena: Kultiviranost,
obrobje in eksces. V Kržišnik, E. (ur.): Aktualizacija
jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne
resničnosti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri
oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Skubic, Andrej. E. (2005): Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba.
89
Stramljič Breznik, Irena (2007): Slovenska slengovska frazeologija danes.
Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 6. 183-193.
Tavzes Miloš (ur.): Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002
Toporišič, Jože (ur.): Slovenska zvrstna besedila. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, 1981
Toporišič Jože (1991): Družbenost slovenskega jezika: sociolingvistična
razpravljanja. Ljubljana: Delo.
Toporišič, Jože (2000): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Toporišič, Jože (2008): Stilnost in Zvrstnost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU
Toporišič Jože idr. (1994): Slovenski pravopis 1, Pravila. Ljubljana: DZS
Unuk, Drago (1997): Osnove sociolingvistike. Maribor: Pedagoška
fakulteta Maribor
Vnuk, Katja: Anglizmi v športnem novinarstvu – med žargonizmi in
strokovnim izrazjem. Diplomsko delo. Ljubljana: FDV, 2004
Vogel, Jerca (2007): »Nestrokovnost« v jeziku poljudnoznanstvenih
besedil (pragmatično-funkcijski vidik). V Orel, I. (ur.): Razvoj
slovenskega strokovnega jezika (str. 125-142). Ljubljana: Center za
slovenščino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za slovenistiko filozofske
fakultete.
Žagar, Franc (2010): Slovnica za vsakdanjo rabo. Celje: Celjska
Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba
90
10 PRILOGE
Priloga A: poimenovanja za posamezne karte v pokru
oznaka Standardno
poimenovanje
Alternativna poimenovanja v žargonu
A as raketa, ata,
K kralj king (ang. king) , kenig (nem.
Koenig),
Q dama baba, ženka, kuzla,
J fant pob, pubec, janez, džek (ang. jack),
10 desetka, desetica cener
9 devetka, devetica nojner
8 osemka, osmica ahter
7 sedemka, sedmica zibner, bergla
6 šestka, šestica zehcer
5 petka, petica funfer
4 štirka, štirica firer
3 trojka, trojica drajer
2 dvojka, dvojica cvajer, raca
91
Priloga B: poimenovanja za kombinacije v pokru
Angleško
poimenovanje
Slovensko
poimenovanje
Žargonske različice
royal flush kraljeva barvna lestvica rojal flaš, rojal, rojalka
straight flush barvna lestvica strejt flaš
four of a kind Poker -
full house Ful ful haus
flush Barva farba flaš
straight Lestvica lojtra, strejt, kenta
three of a kind tris set
two pair dva para -
pair par -
high card visoka karta (ime najvišje karte) +
haj (as haj, kralj haj …)
92
Priloga C: poimenovanja za igralne poteze pri igri pokra
Angleško
poimenovanje
poteze
Slovensko
poimenovanje
poteze
Glagol Žargonske
različice
glagola
Gesta
check preverjanje preveriti čekniti,
čekirati
Igralec
potrka po
mizi.
bet stava staviti betati,
heftati, pribiti
Igralec
prestavi
žetone.
raise višanje višati rejzati, pribiti Igralec
prestavi
žetone.
reraise ponovno
višanje
ponovno
višati
rirejzati,
pribiti nazaj
Igralec
prestavi
žetone.
fold odstop odstopiti foldati,
zapreti
Igralec
odvrže
karte.
all-in - staviti vse dati olin,
poriniti,
zariniti,
šipniti,
zatakniti
Igralec
premakne
vse žetone.