Prezelj Simona diplomsko delo · tem tudi zadovoljen ter bo kot človek napredoval, so trije....

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SIMONA PREZELJ

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Edukacijske vede

Diplomsko delo

VLOGE VZGOJITELJIC IN POMOČNIC VZGOJITELJIC V ENEM PRIMORSKEM VRTCU

Simona Prezelj

Koper 2017

Mentorica: prof. dr. Majda Cencič

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Majdi Cencič za vso strokovno pomoč,

usmerjanje in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala vsem vzgojiteljicam in pomočnicam v primorskem vrtcu, ki so si vzele čas in

mi odgovorile na zastavljena vprašanja.

Hvala staršem, sestri Juditi ter fantu Žanu, ki ste pri vseh mojih vzponih in padcih

verjeli vame, me spodbujali ter mi nesebično pomagali.

***

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Simona Prezelj, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Edukacijske vede,

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Vloge vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v enem primorskem vrtcu

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Vzgojiteljica v vrtcu skrbi za celosten razvoj otroka. Razvija njegovo samostojnost,

komunikacijo, radovednost, razmišljanje ter sposobnosti. Otroku pomaga pri

razumevanju odnosov, ki bodo služili kot podlaga za otrokova dejanja, reakcije in

interakcije v svetu, v katerem bodo živeli kot odrasli. Pomočnica vzgojiteljice je

odgovorna za različna dela – sodeluje z vzgojiteljico pri načrtovanju, izvajanju ter

pripravi vzgojnega dela. Poleg pomoči vzgojiteljici je odgovorna tudi za čistočo

igralnice, dvorišča, za nego in higieno otrok ipd.

Vzgojiteljica in pomočnica morata zaradi družbenih sprememb sprejeti nekatere

nove vloge, nekatere spremeniti ali pa celo opustiti. Na vse vloge pa se ni mogoče

pripraviti v času študija.

Vzgojiteljica in pomočnica potrebujeta za uspešno delo v vrtcu tudi določene

kompetence, ki so vezane na vzgojno-izobraževalni proces, na ustanovo ter na

profesionalni razvoj.

V empiričnem delu smo s pomočjo intervjujev z vzgojiteljicami in pomočnicami

enega vrtca ugotavljali, katera dela, naloge in vloge opravljajo. Ugotovili smo, da danes

dela in naloge vzgojiteljice ter pomočnice niso več strogo ločena, kot so bila včasih.

Vlog, ki jih opravljajo, je veliko in se med seboj dopolnjujejo. Izvedeli smo, da morajo

vzgojiteljice in pomočnice določene kompetence, ki so jih pridobile v času formalnega

izobraževanja, še vedno razvijati, predvsem s pomočjo prakse. Pogrešajo predvsem

znanje o otrocih s posebnimi potrebami ter negi in boleznih otrok. Delo vzgojiteljice in

pomočnice zahteva tudi nekatere osebnostne lastnosti. Intervjuvanke so izpostavile

empatijo, ustvarjalnost ter prilagodljivost. Povzemamo, da vzgojiteljica in pomočnica

otrokom predstavljata avtoriteto, hkrati pa tudi prijateljico, ki jim nudi varno zavetje in

toplino.

Ključne besede: vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljic, dela in naloge, vloge,

kompetence, osebnostne lastnosti, študij.

ABSTRACT

The role of preschool teachers and their asisstants in a kindergarden in Primorska

A kindergarden teacher’s objective is the better facilitation of child development in

its broadest sense, including independence, communication, curiosity, thinking ability,

and physical skill. Children also need to learn how to better understand relationships,

as this is the foundation of their actions, reactions and interactions in the world of

adults. Kindergarden teaching assistants are responsible for different tasks, they are

involved in planning, preparing and delivering schemes of work, and, further to this, are

responsible for the nursing and hygiene needs of the children under their care, and

internal and external learning space cleanliness.

The teacher and assistant must keep themselves aware of the broader

environment in which they work, such as economic and sociological change, and act

accordingly, that is, better develop and/or abandon their approach when necessary,

and this is a great challenge when studying.

The teacher and assistant must ensure that they better develop the necessary

skills and knowledge to achieve their objectives within the context of the institute they

work for and their own professional development.

Empirically, this thesis is based on interviews with teachers and assistants at a

kindergarden. Primarily, we found that contemporary teacher and assistant tasks are

not as strictly delineated as they were in the past; their work is complementary.

Secondly, they both have skills and knowledge developed during their formal education

which must constantly be developed in practice. They expressed that they mostly need

training in terms of special needs, nursing and child disease. Their work also demands

specific personality characteristics, especially, empathy, creativity and flexibility. In

summation, kindergarden teachers and their assistant must represent authority in a

friendly manner and ensure that their students’ psychological and physical well-being.

Key words: teachers, teachers assistants, work and tasks, roles and

responsibilities, skills and knowledge, personal characteristics, study.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................................... 3

2.1 Vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok .............................................. 3

2.1.1 Vzgojiteljica predšolskih otrok ................................................................................. 3

2.1.2 Pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok ............................................................. 10

2.2 Vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice v vrtcu ................................................... 13

2.2.1 Opredelitev pojma vloge ....................................................................................... 14

2.2.2 Najpogostejše vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ................................. 15

3 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 24

3.1. Problem, namen in cilji ............................................................................................... 24

3.1.1 Problem ................................................................................................................ 24

3.1.2 Namen ................................................................................................................. 24

3.1.3 Cilji ....................................................................................................................... 24

3.2 Raziskovalna vprašanja .............................................................................................. 25

3.3 Metodologija ............................................................................................................... 25

3.3.1 Raziskovalna metodologija ................................................................................... 25

3.3.2 Vključene osebe v raziskavo ................................................................................ 25

3.3.3 Pripomočki ........................................................................................................... 27

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov.................................................................................. 27

3.3.5 Postopek obdelave podatkov ................................................................................ 27

3.4 Rezultati in razprava ................................................................................................... 28

3.4.1 Dela in naloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice........................................... 28

3.4.2 Spreminjanje in prihod novih vlog vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ............. 31

3.4.3 Vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ........................................................ 33

3.4.4 Kompetence vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ............................................. 35

3.4.5 Študij vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ........................................................ 37

3.4.6 Osebnostne lastnosti vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ................................ 39

3.4.7 Lik vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ............................................................. 40

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ................................................................................................. 42

5 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 44

6 PRILOGE .......................................................................................................................... 49

Prezelj, Simona (2017): Vloge vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v enem primorskem vrtcu. Diplomsko

delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Vzgojiteljice in vzgojitelji ter pomočnice in pomočniki1v današnjem vrtcu nimajo ene

same vloge, temveč mnogo različnih, vendar medsebojno povezanih vlog.

Vsakodnevno so vzgojiteljice in pomočnice postavljene pred nove izzive, zato se

morajo nanje odzvati z različnimi vlogami (Cencič, 2015). Družba stremi k izboljšanju

kakovosti izobraževanja, to je tudi en izmed razlogov za spreminjanje in prilagajanje na

nove vloge (Kramar, 2003).

Vzgojiteljice in pomočnice opravljajo tudi različna dela in naloge. Vzgojiteljica

opravlja tako pedagoška kot organizacijska in administrativna dela. Odgovorna je tudi

za nadzor v skupini.

Včasih se je delo vzgojiteljice in pomočnice jasno ločilo, danes pa sta pri svojem

delu precej enakopravni in delujeta kot tim (Cigale, 2014). Samostojna dela pomočnice

so povezana s prehranjevanjem, z nego otrok ter s čistočo igrišča in igralnice. Pri

ostalih delih nudi pomoč vzgojiteljici, predvsem pri načrtovanju dejavnosti, spremljanju

napredka otrok ipd.

Vsakdo ni primeren za delo vzgojiteljice oziroma pomočnice, saj so za to potrebne

nekatere osebnostne lastnosti. Pogosto je čut za delo z otroki tudi prirojen. Primerne

osebnostne lastnosti pa niso dovolj za delo z otroki, saj so potrebne tudi določene

kompetence, ki so jih vzgojiteljice in pomočnice pridobile v času formalnega

izobraževanja in jih v praksi gradijo, saj je formalno izobraževanje le podlaga za

kasnejše vseživljenjsko učenje.

Temo smo izbrali z namenom, da izvemo, katere vloge opravljajo vzgojiteljice in

pomočnice. Predvsem nas je zanimal razlog za spremembe in prihod novih vlog.

Izvedeti smo tudi želeli, katera znanja, kompetence ter osebnostne lastnosti so

pomembne za delo s predšolskimi otroki.

V empiričnem delu smo izvedli intervju z vzgojiteljicami in s pomočnicami v enem

izmed vrtcev na Primorskem. S pomočjo intervjujev smo spoznali, katera dela, naloge

in vloge opravljajo vzgojiteljice in pomočnice, izvedeli smo tudi razloge za spreminjanje

in prihod novih vlog vzgojiteljic in pomočnic. Vzgojiteljice in pomočnice so nam

povedale, katere kompetence potrebujejo za opravljanje svojega poklica, katera znanja

so pridobila v času formalnega izobraževanja ter katere osebnostne lastnosti so

1 V nadaljevanju smo uporabljali pojma vzgojiteljica/e in pomočnica/e vzgojiteljic/e, saj so bile v

izbranem vrtcu le osebe ženskega spola.



2

potrebne za opravljanje poklica vzgojiteljice oziroma pomočnice. Na koncu smo

predstavili še lik dobre vzgojiteljice oziroma pomočnice.



3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok

2.1.1 Vzgojiteljica predšolskih otrok

V zadnjih dveh stoletjih se je z industrijsko delitvijo dela poklicno razvilo tudi delo

vzgojiteljice. V preteklosti so bile vzgojiteljice prisotne le pri družinah svečenikov,

pisarjev in zdravnikov. Prav tako so kmetje in obrtniki vzgajali svoje otroke v

poučevanju delovnih veščin in organizaciji vodenja posla. Vendar je bilo pri njih

vzgajanje povezano z delom, saj je bilo glavno delo kmetovanje in opravljanje svoje

obrti (Ramovš, 2003).

Vzgojo danes vodijo poklicne vzgojiteljice z visokošolsko strokovno izobrazbo

(Ramovš, 2003). Kdo pa je vzgojiteljica predšolskih otrok? Bevčič (b. l.2) navaja:

»Vzgojitelj predšolskih otrok skrbi za celosten razvoj otroka. Ustvarja in zagotavlja

možnosti za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Razvija otrokovo

samostojnost, samoiniciativnost, radovednost, komunikacijo, sposobnost

razmišljanja, ustvarjalnega izražanja in pozitivno podobo o sebi.«

Poklic vzgojiteljice spada med mlajše poklice, medtem ko je učiteljski star že

tisočletja. Poklic vzgojiteljice predšolskih otrok se je pojavil v najhujših krizah

kapitalističnega zanemarjanja otrok in mladine (Ramovš, 2003).

Vzgojiteljice usmerjajo otroka tako, da otroci osvojijo določene veščine, ki so

potrebne za pridobivanje razumevanja in znanja, pomagajo otroku pri razumevanju

samega sebe, mesta, v katerem živi, ter sveta okrog sebe. Otroku pomagajo tudi pri

razumevanju odnosov, ki bodo služili kot podlaga za otrokova dejanja, reakcije in

interakcije v svetu, v katerem bodo živeli kot odrasli. Cilj pa je, da otroci razvijejo željo

po nadaljnjem učenju ter razvoju veščin, ki bodo povod za srečo in zadovoljstvo v

življenju posameznika (Nations, 1962).

Tako dodiplomsko kot podiplomsko izobraževanje daje in povečuje samo

znanje vzgojiteljice, osebnosti nekega strokovnjaka pa se ne moremo naučiti.

Vendar je pri delu vzgojiteljice njena osebnost enako pomembna kot strokovno

znanje. Osebnost dobre vzgojiteljice pa ne more dati nobena fakulteta (Ramovš,

2003).

2 Kratica b. l. označuje dela brez letnice nastanka.



4

Pogoji, da bo človek v vzgojiteljskem poklicu uspešno vzgajal otroke in bo pri

tem tudi zadovoljen ter bo kot človek napredoval, so trije. Človek mora imeti:

· veselje do dela in sožitja z otroki;

· potrebno izobrazbo;

· potrebne intelektualne in osebnostne sposobnosti za vzgojiteljski poklic.

Obstaja določena formula, katera velja za uspešno delo z ljudmi. Ta pravi, da

je uspeh zmnožek kakovosti strokovnjaka kot človeka − osebnosti in njegovega

strokovnega znanja:

»x = znanje,

y = človek kot strokovnjak,

z = uspeh njegovega dela z ljudmi in za ljudi (Ramovš 2003, str. 35)."

Ramovš (2003) navaja smeri osebnostne rasti, ki so pomembne za uspešno

vzgojno delo:

· čut odgovornosti,

· dobro komuniciranje,

· čut za situacijo,

· poznavanje samega sebe,

· občutljivost za čustva in doživljajske poteke,

· občutljivost za motnje individualnih in odnosnih obrambnih mehanizmov,

· občutljivost za vzvratna sporočila,

· obvladovanje tehnik za sproščenost in sprotno sproščanje večjih

napetosti, saj je sproščenost pogoj za pristnost,

· zdrava lastna samozavest (avtonomija) v ravnotežju z odprtim

doživljanjem soljudi (sodelovanje),

· vzvodi za doseganje lepših doživetij v vsakdanjosti.

x * y = z



5

2.1.1.1 Delo in naloge vzgojiteljice

Vzgojiteljica opravlja dela in naloge, ki so določene s predpisi, letnim delovnim

načrtom ter naloge, ki so v skladu s sklepi vodstva zavoda (Opis delovnih mest, b.

l.).

Glavna dela in naloga vzgojiteljice so:

· opravljanje dela vzgojiteljice v oddelku;

· načrtuje, usklajuje in organizira delo v enoti;

· analizira stanje v oddelku (začetna evalvacija);

· vodi dokumentacijo o svojem strokovnem delu (letni načrt dela, priprave in

evalvacije);

· sodeluje s strokovnimi sodelavci znotraj zavoda in v aktivih enote;

· analizira in vrednoti svoje lastne postopke;

· spremlja razvoj ter napredek otrok in opažanja tudi zapiše;

· strokovno vodi pomočnico vzgojiteljice pri načrtovanju in izvedbi

vzgojnega dela v oddelku;

· neposredno izvaja vzgojne programe v skupini, enoti, zavodu in zunaj

tega;

· sodeluje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu;

· vodi in povezuje delo vseh zaposlenih v enoti v okviru načrtovanega

vzgojnega in drugega dela;

· se izobražuje za svoje področje dela (posveti, seminarji, literatura,

strokovne delavnice in ogledi);

· izvaja priprave na vzgojno-varstveno delo z otroki s posebnimi potrebami

in drugo delo s starši, sodelavci in z zunanjimi strokovnimi delavci;

· načrtuje vzgojno delo;

· vodi in ureja dokumentacijo za enoto in spremlja izvajanje predpisanih

evidenc o delavcih in otrocih v enoti za potrebe zavoda;

· spremlja delo zdravstveno-higienskega področja, področja varstva pri

delu in požarnega varstva;

· razvija zavod z vidika uvajanja novosti na pedagoškem in organizacijskem

področju ter na področju poslovanja;

· se sprotno strokovno izobražuje pri uvajanju novosti;

· opravlja druga dela v skladu z zakoni, veljavnimi predpisi ter po navodilih

ravnatelja in po dogovoru z njim;



6

· načrtuje, spremlja in izvaja druga dela v zvezi z vzgojno-varstvenim

delom;

· se pripravlja na vzgojno delo s sprotno vsebinsko pripravo, z metodično

pripravo in s pripravo didaktičnih pripomočkov in igral;

· opravlja druga dela v zvezi z vzgojno-varstvenim procesom:

o sodeluje s starši;

o sodeluje v strokovnih organih vrtca;

o ureja igralnice, zbirke, telovadnice, igrišča, nasade ipd.;

o opravlja druge naloge, določene z letnim delovnim načrtom;

o vključuje se v organizirano strokovno izobraževanje in usposabljanje;

o pripravlja in vodi izlete, bivanje v naravi ipd., ki jih organizira zavod;

o sodeluje s šolami in z visokošolskimi zavodi, ki izobražujejo strokovne

delavce;

o je mentorica pripravnikom,

o zbira in obdeluje podatke v zvezi z opravljanjem vzgojno-varstvenega

in drugega reda;

o organizira kulturne, športne in druge splošno koristne in človekoljubne

akcije, pri katerih sodelujejo otroci vrtca;

· opravlja druga dela, po katerih se potreba pojavi občasno ali

nepričakovano:

o dela v inventurnih komisijah,

o dela v strokovnih organih in strokovnih skupinah,

o sodeluje pri pripravi letnega delovnega načrta ter publikacije vrtca

(Opis delovnih mest, b. l. str. 27−28).

Vzgojiteljica se torej pojavi v vlogah kot uslužbenka, kot strokovnjakinja ter kot

oseba oziroma osebnost (Logar, 2014). Delo pa obsega tako pedagoške,

organizacijske in administrativne dejavnosti. Vzgojiteljica je odgovorna tudi za

disciplino ter nadzor v skupini. Ker ima vzgojiteljica več različnih del, ima

posledično tudi več vlog.



7

2.1.1.2 Kompetence vzgojiteljice

Pojem kompetence lahko opredelimo kot: »Celoto znanj, spretnosti in osebnostnih

lastnosti ter oblik vedenje (Zore, 2014, str. 10).« Vse našteto vpliva na to, kako bo

posameznik deloval ob različnih priložnostih in situacijah. Kompetence so še posebej

pomembne v delovnem okolju, saj odgovarjajo na vprašanje, kakšen mora biti nekdo,

da svoje delo dobro opravlja Vendar pa različni avtorji pojem kompetence različno

interpretirajo ter uporabljajo v različnih kontekstih (Zore, 2014).

V grobem kompetence delimo na ključne/splošne, generične/splošne ter delovno

specifične/delovne kompetence. Temeljne kompetence so lahko prenosljive med

delovnimi opravili in zadevajo celotno organizacijo (primer: kompetence na področju

vzgoje in izobraževanja). Generične kompetence so skupne za podobna opravila

oziroma za skupine delovnih mest (primer: za poklic vzgojiteljice in pomočnice

vzgojiteljice). Delovne kompetence pa so specifične za posamezno delovno mesto

(primer: naloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice). Znanje, veščine, osebnostne

lastnosti ter zmožnosti so sestavni deli kompetenc, vendar predstavljajo le zmožnost,

da zaposleni nekaj naredijo, kar pa še ni nujno, da bodo v praksi tudi dejansko pokazali

(Logar, 2014).

Vse kompetence so enako pomembne, med seboj pa se prekrivajo in povezujejo

(Jakopič, 2009). Med osem ključnih kompetenc sodijo: sporazumevanje v maternem

jeziku, sporazumevanje v tujih jezikih, matematična kompetenca ter osnovne

kompetence v znanosti in tehnologiji, digitalna pismenost, učenje učenja, socialne in

državljanske kompetence, samoiniciativnost in podjetnost ter kompetenca kulturne

zavesti in izražanja (O ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, 2006).

Kompetence vzgojiteljic povezane tudi z njenimi stališči, vrednotami, s

samopodobo ter pričakovanji. Slaba samopodoba, prevelika ali premajhna

pričakovanja in nerealni cilji ovirajo doživljanje uspešnosti vzgojiteljic (Lepičnik

Vodopivec, 2005).

Marentič Požarnik (2007) navaja glavne splošne kompetence, ki veljajo za

vzgojiteljice in se med seboj dopolnjujejo ter prepletajo. To so komunikacija in odnosi,

učinkovito poučevanje, organizacija in vodenje, sodelovanje z delovnim in družbenim

okoljem ter profesionalni razvoj (Marentič Požarnik, 2007).

Za uspešno opravljanje poklica vzgojiteljice niso dovolj le splošne kompetence.

Potrebne so tudi kompetence poznavanja sodobne izobraževalne tehnologije, inkluzije



8

otrok s posebnimi potrebami, delo s skupinami različnih otrok (medkulturno mešane),

administrativna opravila ter menedžment ustanove (Golčer, 2014).

Floridska komisija za izobraževalne standardne (Educator Accomplished

Practices, 1999, v Caserman, 2014, str. 24) je navedla kompetence, ki naj bi jih imele

vse vzgojiteljice. To so:

· preverjanje in evalviranje,

· profesionalna rast,

· razvijanje kritičnega mišljenja,

· sprejemanje in spodbujanje različnosti,

· etičnost,

· poznavanje otrokovega razvoja in metod ali načinov posredovanja vsebin,

· znanje o posredovanih vsebinah,

· ustvarjanje spodbudnega učnega okolja,

· načrtovanje,

· sodelovanje z udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa,

· uporaba tehnologije.

Cigale (2014) je v empirični raziskavi Kompetence vzgojitelja skozi oči pomočnika

vzgojitelja prišla do rezultatov, da je za pomočnice najpomembneje, da imajo

vzgojiteljice strokovno znanje, so dosledne in vztrajne, znajo prisluhniti otrokom ter

znajo upoštevati njegove želje. Za pomočnice je pomembna kompetenca tudi dobra

komunikacija, prilagodljivost, iznajdljivost, sočutje, prijaznost in strpnost.

Kot specifične kompetence, ki vključujejo specializirana pedagoška znanja,

skupina za prenovo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani navaja (Devjak, Batistič Zorec in

Vogrinc, 2006, str. 201-202):

· poznavanje, kritično vrednotenje in uporaba teorij o otroštvu, razvoju in

učenju pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji vzgojnega dela,

· poznavanje in avtonomno izvajanje kurikula za predšolsko področje in

kurikula prvega razreda devetletne osnovne šole,

· poznavanje vseh področij dejavnosti v vrtcu in predmetov v prvem razredu

devetletne osnovne šole ter njihovo (interdisciplinarno) povezovanje v

procesu učenja,

· učinkovita ter fleksibilna organizacija prostora in časa: ureditev igralnice

za različne dejavnosti in igro, kotički za igro in umik, izbira didaktičnih in



9

igralnih pripomočkov, fleksibilno časovno razporejene dejavnosti in

prehodi med njimi,

· opazovanje in spremljanje dosežkov, napredka in razvoja otrok,

· prepoznavanje in upoštevanje individualnih potreb in drugih razlik med

otroki (v osebnostnih lastnostih, sposobnostih, zmožnostih, kognitivnih

stikih, družinskem oziroma socialno-kulturnem okolju ipd.) pri vzgojnem

delu,

· nudenje čustvene varnosti otrokom in spodbujanje samostojnosti v skladju

z njihovo zrelostjo,

· negovanje radovednosti, upoštevanje notranje motivacije in interesov,

širjenje interesov ter spodbujanje raziskovalnega in aktivnega učenja,

· sodelovanje v paru s pomočnico vzgojiteljice, vzgojiteljico ali učiteljico,

timsko delo v strokovnem kolektivu vrtca in sodelovanje z drugimi

strokovnjaki zunaj vrtca,

· učinkovita komunikacija s starši ter poznavanje in uporaba različnih oblik

sodelovanja z njimi.

Po pregledu specifičnih kompetenc, ki jih navaja skupina za prenovo na Pedagoški

fakulteti v Ljubljani, lahko rečemo, da večina kompetenc velja tako za vzgojiteljico kot

za njeno pomočnico. Vse kompetence mora obvladovati tudi pomočnica, saj le tako

lahko uspešno deluje v vrtcu in sodeluje z vzgojiteljico v skupini.

2.1.1.3 Lik dobre vzgojiteljice

Vzgojiteljica mora biti občutljiva na potrebe otrok, znati mora prisluhniti

otrokovim nagnjenjem, pomembna so tudi metodično–didaktična znanja. Bistveno

je pozorno in spoštljivo poslušanje, odzivanja na otrokova vprašanja in prošnje,

uporaba pozitivnih navodil, na otroka pozitivno vpliva tudi nasmeh, dotik,

govorjenje v višini otrokovih oči ter prijem (Bevčič, b. l.).

Pri osebnosti pa je najbolj pomembno, da je vzgojiteljica zrela oseba, saj

otroke vzgaja s svojim zgledom (Bevčič, b. l.). Dobra vzgojiteljica uresničuje tudi

načelo enakih možnosti ter upošteva različnosti med otroki. Otrokom omogoča

enakovredne pogoje za optimalen razvoj ter upošteva individualne razlike pri

razvoju in učenju (Kurikulum za vrtce, 1999).

Dolžnost vsake vzgojiteljice je, da podpira vrednote in cilje otrok, ki jih

izobražuje in vzgaja. Vzgojiteljica kot oseba razvija razumevanje za druge, razume



10

samo sebe in zadovoljuje odnose skozi interakcijo z drugimi v mnogih situacijah.

Vsaka vzgojiteljica se mora počutiti sprejeto, tako od sodelavk kot od otrok

(Nations, 1962).

Nations (1962) navaja dva vidika osebnosti, ki sta velikega pomena za

vsakega zdravega, produktivnega in ustvarjalnega posameznika:

a) razumevanje in občutljivost za druge ter

b) osebne sposobnosti, preko katerih pridobi posameznik zadovoljstvo v

lastnem življenju.

Vzgojiteljica postane najprej oseba novih izzivov, šele nato pravi zgled za

mlade (Nations, 1962).

Če hoče učiteljica in tudi vzgojiteljica sprejemati različne vloge, mora biti

fleksibilna, občutljiva, imeti mora različne kompetence, s katerimi se odziva na

potrebe, zahteve in pričakovanja otrok ter okolja (Cencič, 2015). Pomembna

osebnostna lastnost je tudi skladnost oziroma kongruentnost. To pomeni, da je

vzgojiteljica v odnosu pristna in takšna, kakršna je. Pri sporočanju ne sme biti

neskladja med doživljanjem ter izražanjem. Dobra vzgojiteljica mora izražati

brezpogojno naklonjenost ter zaupanje otrokom, biti mora empatična ter mora

otroke sprejemati takšne, kot so. Za delo učiteljice kot tudi vzgojiteljice so

dokazano pomembne naslednje lastnosti: »Empatičnost, ekstravertiranost,

»odprtost do negotovosti« (pomeni, da je vzgojiteljica odprta za inovacije ter

prožna v uporabi različnih metod in postopkov), samozaupanje, pozitivna

samopodoba, osebnostna zrelost in stabilnost (Marentič Požarnik, 2000, str.

226).«

2.1.2 Pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok

Pomočnica vzgojiteljice v vrtcu opravlja dela, ki so določena z Zakonom o

organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) ter dela določena s

področnimi zakoni. Opravlja dela povezana s sodelovanjem z vzgojiteljico – pomoč

pri načrtovanju, izvajanju in pripravi vzgojnega dela. Pomaga tudi pri drugih

nalogah, ki so povezana z dejavnostmi v vrtcu. Skupaj z drugimi strokovnimi

delavci opravlja vzgojno izobraževalno delo. S tem se ustvarja možnost za razvoj

in učenje otrok. Odgovorne so tudi za varnost otrok. Pomembno področje dela je

tudi sodelovanje s starši, saj sodeluje pri roditeljskih sestankih ter v skupinskih

oblikah sodelovanja vrtca in staršev (Opis poklica, b. l.).



11

Strokovna in splošna izobrazba, ustrezne sposobnosti, gibalne in ročne

spretnosti, posluh ter osebnostne lastnosti so priporočene za opravljanje poklica

pomočnice vzgojiteljice, saj se otrok z njo istoveti in jo posnema. Predvsem pa je

pomembno veselje do dela z otroki, znanje s področja komunikacije ter

poznavanje socialnih veščin. Pri delu mora biti motivirana, razvito mora imeti tudi

občutljivost in empatijo – sposobnost vživljanja v doživljanje otrok. Zavedati se

mora tudi, da deluje in vzgaja tudi s svojim zgledom (Opis poklica, b. l.).

2.1.2.1 Delo in naloge pomočnice vzgojiteljice

Pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok opravlja dela in naloge, ki so

določene s predpisi, letnim delovnim načrtom zavoda ter v skladu s sklepi vodstva

zavoda (Opis delovnih mest, b. l).

Glavne naloge:

· sodeluje z vzgojiteljico pri pripravi na vzgojno delo;

· sodeluje z vzgojiteljico pri načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela;

· sodeluje z vzgojiteljico pri delu s starši;

· sodeluje z vzgojiteljico pri organizaciji življenja in dela v vrtcu;

· sodeluje z vzgojiteljico pri analizi stanja v oddelku;

· sodeluje pri spremljanju razvoja in napredka otrok ter pri zapisovanju

tega;

· vodi dokumentacijo o svojem strokovnem delu (letni načrt dela,

evalvacija);

· pripravlja in izvaja prehranjevanje, nego ter počitek otrok;

· vzdržuje in ohranja red in čistočo sredstev, igrač, opreme, igral in

prostorov v vrtcu ter oblačil in obutve otrok;

· opravlja druga dela v zvezi z vzgojno-varstvenim procesom:

o sodeluje s strokovimi sodelavci znotraj enote, v zavodu in zunaj

njega;

o sodeluje v strokovnih organih vrtca;

o sodeluje pri razvoju dejavnosti, neposrednem delu z otroki, starši

in okoljem;

o vključuje se v organizirano strokovno izobraževanje in

usposabljanje za področje dela;



12

o pomaga vzgojiteljici pri urejanju igralnic, zbirk, telovadnice, igrišča

ipd.;

o pomaga vzgojiteljici pri organizaciji kulturnih, športnih in drugih

splošno koristnih in človekoljubnih akcij, pri katerih sodelujejo

otroci vrtca;

o pomaga pri pripravi in izvedbi izletov, bivanja v naravi ipd., ki jih

organizira vrtec;

· opravlja druga dela, po katerih se potreba pojavi le občasno ali

nepričakovano, npr.:

o dela v inventurnih komisijah;

o dela v strokovnih organih in strokovnih skupinah;

o se sproti strokovno izobražuje pri uvajanju novosti;

o vzdržuje pribor, posodo, delovne stroje in prostore;

o sodeluje z vzgojiteljico pri izvajanju varstvenega in drugega dela v

skupini;

o po potrebi samostojno sprejema otroke v jutrnjih urah in jih oddaja

staršem;

o opravlja druga dela v skladu z zakoni, veljavnimi predpisi ter po

navodilih vodje enote, organizacijskega vodje in ravnatelja;

· opravlja druga dela po navodilh ravntelja in direktorja v skladu s predpisi

in letnim delovnim načrtom (Opis delovnih mest, b. l., str. 23−30).

Pomočnica vzgojiteljice ima naloge, ki bi jih v grobem lahko razdelili na

pripravo na vzgojno-varstveno delo, neposredno izvajanje vzgojno-varstvenega

dela ter opravljanje drugega dela z zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, ki so

določena z letnim delovnim načrtom (Maček, 2014).

Veliko nalog, ki jih opravlja pomočnica, se navezuje na pomoč vzgojiteljici v

oddelku. Obema pa je skupno, da se neprestano strokovno izobražujeta. Prav tako

je pomembna evalvacija njunega dela. Pomočnica samostojno opravlja naloge, ki

so povezane s prehranjevanjem, nego ter počitkom otrok, skrbi za urejenost in

čistočo igrišča, igralnice, opreme ter za urejenost oblačil ter obutve otrok. Razlika

med deli in nalogami vzgojiteljice ter pomočnice je v tem, da vzgojiteljica

vodi/načrtuje/spremlja napredek otrok, pomočnica pa ji pri tem pomaga in ne izvaja

teh nalog samostojno. Razlika se pojavi, ker ima pomočnica vzgojiteljice manj

kompetenc kot vzgojiteljica. Tudi samo ime pomočnica vzgojiteljice nam pove, da

izvaja dela in naloge, ki so v pomoč vzgojiteljici.



13

2.1.2.2 Kompetence pomočnice vzgojiteljice

Za kakovostno opravljanje vloge pomočnice vzgojiteljice je pomembno, da ima

posameznica kompetence, ki so potrebne za sodelovanju v timu, za komunikacijo v

timu ter za sodelovanje s starši. V timskem delu vzgojiteljice – pomočnice slednja

konstruktivno razmišlja (kritično, učenje iz napak, odprtost za kritiko ipd.), sklepa

kompromise (znotraj tima se prilagaja, uresničuje skupne interese in dogovore,

prizadeva si za skupno odločitev ipd.), podpira vzgojiteljico (nudi pomoč, spremlja in

spodbuja delo vzgojiteljice ipd.) ter tudi sama aktivno sodeluje v timu (aktivno spremlja

dogajanje v timu, zastopa svoje predloge ipd.) (Maček, 2014).

Pomočnica vzgojiteljice mora biti iskrena, odprta ter pripravljena vzajemno

sodelovati z vzgojiteljico. Vzajemna komunikacija je ključnega pomena za osebnostno

rast ter poklicni razvoj pomočnice. Pri komunikaciji s starši mora pomočnica

vzgojiteljice zna staršem podati informacije o otroku, oceniti mora znati način, kako bo

staršem to informacijo podala, koliko informacij je treba staršem podati na dan ter kako

odgovoriti na vprašanja staršev. Prav tako mora znati oceniti, kdaj naj se starši

pogovorijo z vzgojiteljico (Maček, 2014).

Pšunder in Dečman Dobrnjič (2010, str. 65) razdelita kompetence vzgojiteljice, ki

po našem mnenju veljajo tudi za pomočnico vzgojiteljice, na:

· kompetence, ki so vezane na vzgojno-izobraževalni proces (izkazuje

svoje strokovno znanje in ga posreduje, pomaga pri načrtovanju in

realizaciji vzgojnih dejavnosti, uporablja učinkovita vzgojna sredstva ipd.);

· kompetence, ki so vezane na vzgojno skupino in posameznega otroka

(uporablja ustrezno komunikacijo − tako verbalno kot tudi neverbalno,

spodbuja otroke, obvladuje disciplino ter vedenje otrok, sodeluje s

sodelavci in starši ipd.);

· kompetence, ki so vezane na ustanovo (pozna razvojne načrte, evidentira

napredek in razvoj posameznega otroka ter skupine ipd.);

· kompetence, ki so vezane na profesionalni razvoj (evalvira svoje delo,

odgovorna je za svoje delo in lastni profesionalni razvoj).

2.2 Vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice v vrtcu

Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic danes nimajo le ene vloge – vloge

vzgoje in nege otrok, ampak kopico različnih, medsebojno povezanih vlog.



14

Vloga vzgojiteljic se spreminja tudi zaradi prizadevanj za izboljšanje kakovosti

izobraževalnega procesa in njegovih učinkov. Zahteve po spreminjanju vloge

izhajajo tudi iz novih spoznanj razvojne psihologije in psihologije učenja (Kramar,

2003).

2.2.1 Opredelitev pojma vloge

V nadaljevanju smo predstavili pomen vlog, spreminjanje teh, navedli smo

nekatere vloge vzgojiteljice in njene pomočnice. Večino vlog govori o učiteljih,

vendar smo jih prenesli na vloge vzgojiteljice.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014, str. 909) vlogo opredeli kot: »Kar kaj

opravlja glede na svoj namen.« Richards in Lockhart (1994, v Cencič, 2015, str. 39)

vlogo opredelita kot: »Tisti del, ki ga nekdo zavzame, v katerem koli delu interakcije.«

Te vloge so v nekaterih interakcijah fiksne, pri drugih pa so bolj odprte za spremembe

(Cencič, 2015). Različnim vlogam je skupno, da vključujejo različne vrste dela ter

nivoje odgovornosti, različne vrste odnosov in različne vzorce interakcij ter komunikacij

in tudi različne nivoje odnosov (Richards in Lockhart, 1994, v Cencič, 2015).

Vloga vzgojiteljice se je razširila v neposredni povezavi z razširitvijo funkcije vrtca

samega. Ne zadostuje več, da vzgojiteljica le prenaša znanje iz svoje glave ali iz knjig

v glave otrok. Odgovornost vrtca je postala več kot le frontalno prenašanje znanja od

vzgojiteljice na otroke. Prav tako so se povečale potrebe otrok (Nations, 1962).

Vloga vzgojiteljice je najbolj povezana s poklicem, vendar pa je vloga

določena tudi z vrtcem, v katerem je zaposlena – zato vsaka vzgojiteljica

interpretira svojo vlogo glede na vrsto vrtca, v katerem dela (npr. privatni ali

državni vrtec). Pri interpretaciji vloge je pomembna še kultura ali filozofija vrtca, v

katerem je vzgojiteljica zaposlena, metode in oblike dela, ki jih uporablja v skupini,

osebnost vzgojiteljice ter kulturno okolje. Vse vloge niso stalno prisotne, saj so

odvisne od več dejavnikov. Vloge se menjujejo in med seboj dopolnjujejo.

Vzgojiteljica mora biti pri tem fleksibilna in občutljiva, imeti raznovrstne

kompetence, da lahko sprejema različne vloge in se odziva na zahteve, potrebe in

pričakovanja okolja in otrok (Cencič, 2015).

Razdevšek Pučko (2004) trdi, da ne gre povsem za nove vloge, ampak se

spreminjajo predvsem poudarki. Vzgojiteljica mora zaradi sprememb v družbi

sprejeti nekatere nove vloge, nekatere spremeniti ali pa celo opustiti (Hirvi, 1996, v

Razdevšek Pučko, 2004). Vzgojiteljica je tudi svetovalka, odpoveduje se



15

avtoritarnim pozicijam, represivnim metodam, z otroki pa vzpostavlja enakopravne

odnose ter dvosmerno komunikacijo (Javornik in Šebart, 1991).

Kvalifikacije, ki jih vzgojiteljica dobi skozi študij, ne zadoščajo več, zato je

treba nenehno izpopolnjevanje profesionalnih kompetenc – privzemanje novih vlog

(Day, 1999, v Razdevšek Pučko, 2004).

Na vse vloge ni mogoče vzgojiteljico pripraviti v času študija. V času študija

gre le za pripravo na dolgo – vseživljenjsko učenje, za opravljanje vzgojiteljskega

poklica. Vsak dan pa zahteva spremembe v odnosu do poklica, saj je danes

potreba takšna, jutri že lahko drugačna potreba po novem znanju in novih

spretnostih (Vonta, 2005).

2.2.2 Najpogostejše vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

V nadaljevanju smo navedli nekatere najbolj pogoste in nam najpomembnejše

vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice.

Vzgojiteljica reflektivna praktičarka

Vzgojiteljica v vlogi reflektivne praktičarke pozorno razmišlja o izobraževanju

ter vzgoji, sposobna je tudi etičnih odločitev (Vonta, 2005). Ta vloga zahteva

nekatere osebnostne lastnosti vzgojiteljice, kot so iskrenost, odprtost, sodelovanje,

etičnost, odgovornost ipd. Vzgojiteljica o svojem delu razmišlja – razmišlja o

svojem delovanju in razvijanju (Cencič, 2015).

Vzgojiteljica strokovnjakinja za razvoj otroka

Vse pridobljeno profesionalno znanje o otrokovem razvoju vzgojiteljica

uporablja, da bi se lahko odzvala na vse potrebe otrok (Vonta, 2005). Vzgojiteljice

morajo otrokom v vrtcu omogočati le najboljše. To so izzivi, ki za otroke niso ne

prelahki in ne pretežki. Vzgojiteljice podajajo povratne informacije, ki zmanjšujejo

neko negotovost, hkrati pa povečujejo sposobnost premagovanja in obvladovanja

stresa. Spodbujajo govorjenje, raznolike dejavnosti ter reševanje problemov

(poudarek je na procesu in ne na rešitvi) (Zore, 2014).



16

Vzgojiteljica oblikovalka spodbudnega okolja

V tej vlogi vzgojiteljica ve, kako oblikovati zdravo, razvojno primerno ter varno

fizično okolje za učenje (Vonta, 2005). Poleg ustvarjanja fizičnega okolja mora

vzgojiteljica vzdrževati disciplino v skupini. Probleme je treba preprečiti, še preden

se pojavijo, kot pa da jih kasneje obravnava z grožnjami, opomini ali s kaznimi.

Pomembno se je predhodno dogovoriti glede pravil obnašanja v skupini in se

dogovorov dosledno držati za vzdrževanje discipline v skupini (Marentič Požarnik,

2000). Kako bo vzgojiteljica to naredila, je odvisno tudi od njene osebnosti, ugleda

pri starših ter ravnatelju ter strokovne podkovanosti same vzgojiteljice (Cencič,

2015).

Vzgojiteljica mora organizirati učno okolje, ki bo spodbujalo različne vrste

učenja. Tako načrtuje učenje izven igralnice, vrtčevsko okolje pa organizira v

spodbudno okolje, tako da otroke neformalno nagovori ter neformalno uči (Cencič,

2015).

Poleg oblikovanja spodbudnega učnega vrtčevskega okolja se vzgojiteljica

znajde tudi v vlogi organizatorke različnih prireditev, ki so namenjene otrokom,

staršem ter sodelavcem (Cencič, 2015).

Vzgojiteljica sledilka kurikula za vrtce

Kroflič (2001, str. 11) kurikulum opredeli kot: »Presek različnih dejavnosti, ki

vplivajo na dogajanje v vzgojno-izobraževalni ustanovi.« Načrtovanje vzgojno-

izobraževalnega procesa poteka na več ravneh: od nacionalnega kurikula preko

letnega delovnega načrta (oblikuje se na ravni vrtca) do neposrednih priprav

vzgojiteljic. Kurikulum za vrtce pa ne predpisuje konkretnih vzgojnih tem, oblik

operativnih vzgojnih priprav ter metod evalviranja vzgojne dejavnosti. Tako se ta

del strokovnih odločitev prenese na raven vrtca in na posamezne vzgojiteljice

(Kroflič, 2001). V Kurikulumu za vrtce so opredeljeni cilji, načela uresničevanja teh

ciljev, otrok v vrtcu ter področja dejavnosti v vrtcu. Ti se nato delijo še na

podpoglavja. Kurikulum je dokument, ki spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, hkrati

pa s pomočjo novejših teoretskih pogledov na zgodnje otroštvo dopolnjuje,

nadgrajuje in spreminja dosedanje delo v vrtcu (Kurikulum za vrtce, 1999).

Vzgojiteljica mora poznati in avtonomno izvajati kurikul za predšolsko področje

(Logar, 2014). Znati mora načrtovati dejavnosti, projekte, programe in tematske



17

sklope. V naštetih pa je treba zaznati spoštovanje do različnosti in enkratnosti

otrok, družin ter skupnosti (Vonta, 2005). Pomembno je, da zna vsa področja

kurikula povezati v neko celoto (Zore, 2014).

Za zagotavljanja kriterija kakovosti v vrtcu je treba, da vzgojiteljica sledi

načelom ter napotkom nacionalnega kurikula za vrtce. Če jim vzgojiteljica sledi,

potem vrtec zagotavlja enake možnosti, multikulturalizem, različnost vsakega

otroka, spoštuje tako zasebnost kot intimnost, se povezuje in aktivno sodeluje s

starši in z okolico, zaposleni se timsko povezujejo ter se redno izobražujejo (Zore,

2014).

Vzgojiteljica odločevalka

Pri vzgojiteljici odločevalki je izredno pomembno učinkovito in hitro odločanje

med možnimi alternativami (Vonta, 2005). Vsak dan odloča o tem, katere cilje bo

izbrala, katere dejavnosti bo vključila, odloča o tem, kako bo uredila učno okolje,

katere materiale bo ponudila otrokom ter kako bo uredila potek dejavnosti

celotnega dne (Zore, 2014).

Vzgojiteljica načrtovalka vzgoje in izobraževanja

Vzgojiteljica razume različne nivoje in načine skupne organizacije in

načrtovanja življenja, hkrati zna implementirati smiseln kurikulum – da je skladen s

potrebami in z interesi otrok (Vonta, 2005).

Vzgojiteljica evalvatorka

Vzgojiteljica zna slediti dosežkom in učinkom napredka vsakega otroka ter tudi

svojega dela (Vonta, 2005). Poleg tega mora kritično opazovati in vrednotiti.

Vrednoti napredek otrok kot tudi svoje lastno delo, kot je na primer načrtovanje

dela, sodelovanje s starši ipd. (Cencič, 2015).

Vzgojiteljica kot model otrokom

Vzgojiteljica deluje na otroke kot model, s katero se otroci identificirajo. Krapež

(2005) poda naslednjo primerjavo: »Otroci so kot »gobice«, ki vsrkajo vase vplive

iz okolja in si tako (večinoma na nezavedni ravni) ustvarjajo podobo sveta in sebe



18

v njem.« Vsaka vzgojiteljica bi se morala vprašati, kakšen zgled daje otrokom.

Otroci si bolj kot besede vzgojiteljice zapomnijo njeno vedenje in dejanja (Cencič,

2015).

Vzgojiteljica svetovalka

Najpomembneje je, da vzgojiteljica gradi spoštovanje in zaupanje med vrtcem

in šolo in je vir informacij za vse družine (Vonta, 2005). Vzgojiteljica se mora

zavedati, da preživi z otrokom veliko več časa kot njegovi starši. Ni pa svetovalka

le otrokom, ampak tudi otrokovim staršem, saj ima veliko več znanja glede razvoja,

značilnosti in posebnosti določenega življenjskega obdobja. Svetovanje in

ocenjevanje vzgojiteljice naj bi bilo nepristransko.

Dobro je tudi kolegialno svetovanje, vendar je to manj razvito v praksi (Cencič,

2015).

Vzgojiteljica profesionalka

Vzgojiteljica išče različne poti za svoje razvijanje, raziskuje svojo prakso ter

evalvira svoj napredek (Vonta, 2005). Znanje vzgojiteljice (teoretično, praktično ter

strokovno) vpliva na njeno pravo ravnanje. To pomeni, da opazuje otroke, jih

razume, se nanje občutljivo odziva, jih spoštuje, prav tako pa razmišlja tudi o svoji

lastni praksi (Zore, 2014). V svojem profesionalnem razvoju mora vzgojiteljica

pridobiti znanje o integraciji otrok s posebnimi potrebami, dela z otroki druge

narodnosti, delo z napredujočo informacijsko komunikacijsko tehnologijo, biti mora

pripravljena na vseživljenjsko učenje ter sposobna vzpostavljati odnose s starši

otrok (Logar, 2014).

Od vzgojiteljice profesionalke se zahteva profesionalno ravnanje, fleksibilnost,

sodelovanje s starši, sprejemanje vloge vodje, poznavanje in delovanje znotraj

pravil in šolske ureditve, odprtost za novo učenje, prepoznavanje in razumevanje

vloge in odnosov v kolektivu (Hriberšek, 2014).

Vzgojiteljica upravljalka z viri

Vzgojiteljici, ki upravlja z viri, bi lahko rekli tudi vzgojiteljica v vlogi

menedžerke. Za spodbujanje in podpiranje otrok, sebe ter družin zna pridobiti in

uporabiti fizične in človeške vire (Vonta, 2005). Odgovorna je za nadziranje virov



19

ter za zagotavljanje, da so viri dobro uporabljeni. Nenehno išče izboljšave, ustvarja

klimo, ki iz ljudi izvablja le najboljše, poleg tega usmerja tudi delo drugih (Everard

in Morris, 1996, v Cencič, 2015).

Vzgojiteljica spodbujevalka učenja

Vzgojiteljica mora stalno spodbujati otroke ter jih motivirati za učenje.

Pomembne so tudi povratne informacije, ki jih vzgojiteljica posreduje otrokom.

Pomaga jim tudi pri usmerjanju interesov, spodbuja jih, da izboljšajo svoje

spretnosti organiziranja, zbiranja in uporabe znanja. Otrokom pomaga pri

odkrivanju in izgrajevanju lastnega znanja, poleg tega pa verjame v otroka ter

spodbuja njegove dobre sposobnosti in lastnosti (Cencič, 2015). Vzgojiteljica

učenje spodbuja s pomočjo vprašanj, raznih komentarjev, spodbud, miselnih

izzivov, problemskih situacij, preko spremljanja in opazovanja znanja in spretnosti,

ki ga otroci že imajo, česa so se zmožni še naučiti, kakšni so njihovi interesi ipd.

(Zore, 2014).

Vzgojiteljica mentorica

Vzgojiteljica ima lahko vlogo mentorice otrokom (neformalno mentorstvo) ali

vlogo mentorice študentom in/ali kolegom, ki so pravkar vstopili v pedagoški poklic

(formalno mentorstvo) (Cencič, 2015).

Kot mentorica otrokom usmerja njihovo zanimanja in jih spodbuja pri nalogah.

V tej vlogi ni le vzgojiteljica, ampak tudi tovarišica, saj si z otrokom delita isti svet −

noben od njiju ne ve več kot ve drugi (Ščuka, 2008). Otrokom pomaga razvijati

procese, ki vodijo v integracijo intelektualne, moralne ter čustvene plati njihove

osebnosti. Če vzgojiteljici to uspe, postane eden izmed najpomembnejših

sodelavcev v otrokovem razvoju (Cencič, 2015).

Biti mentorica študentom ali pripravnikom je občutljivo področje. Mentorice se

med seboj zelo razlikujejo. Nekatere pripravnike precenjujejo – prišli so z veliko

novega znanja in se jih zato celo bojijo, drugi jih podcenjujejo – bili naj bi brez

izkušenj, spet tretji se za njih sploh ne zmenijo in jih prepustijo, da se znajdejo

sami. Zato je pri mentorstvu veliko odvisno od osebnostnih lastnosti tako

mentorice kot pripravnika, drugih vzgojiteljic, ravnatelja ter zunanjih sodelavcev

šole. Dobra mentorica je tista, ki načrtuje delo pripravnika, ga opazuje pri delu ter



20

mu sporoča povratne informacije, po potrebi mu svetuje – vendar mu ne vsiljuje

svojih metod in oblik dela (Cencič, 2015).

Ščuka (2008, str. 278) je še dodal: »Brez mentorja je mlad človek vedež brez

moči.«

Vzgojiteljica timska delavka

Vedno bolj v ospredje prihaja poudarek na timskem delu. Prav tako lahko

vzgojiteljice veliko del opravijo kakovostnejše pri sodelovanju z drugimi. Timi, v

katere se povezuje vzgojiteljica, so lahko stalni (za delo z otrokom s posebnimi

potrebami je vzgojiteljica v timu z različnimi strokovnimi delavci) ali pa samo za

omejen čas (do doseženega cilja, npr. organizacija zaključne prireditve v vrtcu)

(Cencič, 2015).

Da v skupini ne pride do zlorabe zaupanja, prilaščanja dela celotne skupine s

strani le nekaterih članov, navajajo nekateri avtorji (Horne, Brownova, 1997, v

Cencič, 2015, str. 43, 44) priporočila za timsko delo:

· bodi v vzajemno pomoč;

· redna srečanja;

· razvijanje sodelujočega in izmenjujočega vodenja;

· vsi člani tima naj sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

Vzgojiteljica si s timskim delom krepi svojo samozavest, sprejema

konstruktivno kritiko, ki je nujna za lastno refleksijo ter se preizkuša v novih vlogah.

Pri timskem delu Zalokar Divjak (2005) pogreša nekatere osebnostne značilnosti

posameznikov, kot so odprtost, iskrenost in pogum.

Timsko delo ima prednosti na treh področjih:

1. prednost za posameznika (člana tima),

2. za sam tim ter

3. za organizacijo v celoti.

Posameznik si prihrani čas, pridobi na samopodobi, dvigne raven morale in

motivacije, pridobiva novo znanje iz izkušenj zaposlenih, boljše tudi izkoristi svoje

sposobnosti in prednosti. Pri prednostih tima je najpomembnejši dvig delovne

motivacije, medsebojna delovna integracija med zaposlenimi, skupaj lažje



21

obvladujejo nove in kompleksne naloge, boljše uporabijo ideje ter večplastno in

ustvarjalno oblikujejo rešitve. Pri prednostih organizacije je izrednega pomena

večja povezanost zaposlenih ter sodelovalna klima (Pamič in Kotnjak, 2014).

Vzgojiteljica kot partnerica staršem

Nova partnerstva ali sodelovanja je treba nenehno spodbujati in razvijati. Eno

izmed takšnih je partnerstvo s starši, saj spodbuja otrokov socialni, čustveni in

intelektualni razvoj. Hkrati tudi zagotavlja uspešnost otroka na različnih področjih

(Cencič, 2015).

Vsak starš si želi, da bi njegov otrok postal odgovoren in samostojen. Pri tem

pa se zaveda, da so mu pedagoški delavci pri tej želji dobri sodelavci. Pod

vodstvom dobrih vzgojiteljic se otroci igraje marsičesa naučijo. Vse to poteka v

družbi vrstnikov ter pod strokovnim nadzorom in poteka mnogo hitreje kot doma.

Da otrok vse navade ohrani tudi doma, je dobra komunikacija in sodelovanje vrtca

s starši ključnega pomena. Potreben je skupni cilj staršev in vzgojiteljic, kaj si želijo

za otroka (Lašič Lončarič, 2005).

Sodelovanje ne vpliva le na otroka, ampak tudi na boljše odnose v družini ter

na vzgojiteljico, saj ta postaja bolj zadovoljna s svojim delom. Kakovostno

sodelovanje prav tako prispeva k zagotavljanju optimalnega izobraževanja otrok

(Šteh, 2008). Osnova za dobro sodelovanje so: poslušanje, enakopravnost,

empatija, dvosmerna komunikacija ter participacija. Pomembno je upoštevanje

individualnosti vsakega posameznika. Sodelovanje je treba vzdrževati neprestano

in ne le takrat, ko pride do problema oziroma je z otrokom kaj narobe. Pri rednem

sodelovanju vzgojiteljica pridobiva tudi zaupanje staršev (Cencič, 2015).

Sodelovanje vrtca s starši je eden izmed najpomembnejših dejavnikov

otrokovega razvoja. Pridobivanje novih izkušenj in učenje imata v otroštvu zelo

bistveno vlogo. Za otrokov razvoj mora biti tudi usklajen sistem delovanja in

sodelovanja med družino in vrtcem. Sodelovanje med vrtcem in starši lahko

razumemo tudi kot komunikacijo. Ta pa je učinkovita takrat, kadar pošiljatelj in

prejemnik enako prepoznavata vsebino sporočil (Lepičnik Vodopivec, 2012).

Pomembna je tako verbalna kot neverbalna komunikacija. Komunikacija mora biti

na obeh straneh odprta, poštena in neposredna. Ob negativni komunikaciji se

lahko zgodi, da se v določenih situacijah sprožijo negativne misli. Vzgojiteljice



22

morajo staršem prisluhniti pri kakršnih koli vprašanjih, pripombah, dilemah, nanje

pa se odzivati z odprtim razgovorom (Novak, 2005).

Obstajajo različna pričakovanja vzgojiteljic do staršev ter staršev do

vzgojiteljic. Med tipična pričakovanja staršev Hornby (2000) navaja: vzgojiteljice

se morajo posvetovati s starši in prisluhniti njihovemu pogledu in stopiti z njimi v

stik, če menijo, da ima otrok kakršne koli težave. Starši pričakujejo upoštevanje

individualnih razlik otrok ter obravnavanje otrok s spoštovanjem. Starši od

vzgojiteljic tudi pričakujejo, da bodo za njihovega otroka našle primeren ključ za

odpravljanje vzgojnih težav, dilem ter da bodo otroka spodbujale k celostnemu

razvoju (Golčer, 2014).

Kakovostno sodelovanje staršev in vrtca prispeva h kakovostni predšolski

vzgoji (Novak, 2005).

Družini in vrtcu je skupno, da si prizadevata za zdrav otrokov napredek in

njegovo srečno prihodnost. Vrtec ne sme posegati v zasebno okolje družine,

staršem mora nuditi le storitve. Spoštovati mora identiteto, prepričanja, vrednote,

jezik, navade in običaje staršev (Novak, 2005).

Prav tako morajo starši upoštevati meje svojega odločanja. Starši imajo tudi

pravico do sodelovanja pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter v oddelku, pri

tem pa morajo upoštevati strokovno avtonomijo vrtca in vzgojiteljice (Novak, 2005).

»Starši se že v začetku vsakega novega šolskega leta seznanijo z letnim delovnim

načrtom vrtca, projekti in aktivnostmi na nivoju vrtca oziroma na nivoju posameznih

enot« (Novak, 2005, str. 58).

Kje pa je meja sodelovanja? Vzgojiteljice so večkrat v dilemi, kje in kako

postaviti meje strokovne avtonomije. Starši imajo kljub vsemu pravico do želja,

zahtev in mnenj, vendar pri tem ne smejo škodovati otroku ali stroki. Pomembno

je, da se nekatere dogovore poišče skupaj s starši, pri tem pa se upošteva tako

otroka, starše ter vzgojiteljico. Večkrat je treba postaviti meje, jih jasno predstaviti

staršem in jih strokovno zagovarjati (Novak, 2005).

Vzgojiteljica inkluzivne skupine

»Koncept inkluzije teži k iskanju poti za boljše reševanje vzgojno-

izobraževalnih problemov, ki izhajajo iz drugačnosti otrok« (Cencič, 2015, str. 46).

V skupino drugačnih otrok spadajo otroci s posebnimi potrebami, otroci s

specifičnimi učnimi težavami, otroci, ki imajo težavave v socialni integraciji, otroci,



23

ki izhajajo iz socialno depriviligiranih okolij, otroci beguncev, priseljencev in

manjšin (Medveš, 2003). V to skupino sodijo tudi otroci iz drugega jezikovnega in

kulturnega okolja (Cencič, 2015).

Inkluzija vključuje tako načelo individualizacije kot tudi diferenciacije.

Vzgojiteljica v inkluzivni skupini mora neprestano prilagajati učno okolje vsakemu

otroku posebej, saj je vsak otrok nekaj posebnega (Cencič, 2015).

Navajamo še nekatere vloge vzgojiteljice:

· vzgojiteljica zagovornica otrok: zaveda se, da je otrok v samem središču

dogajanja v vzgoji in izobraževanju;

· vzgojiteljica olajševalka učenja: vzgojiteljica razume socio-kulturne ter

kognitivno-psihološke teorije, prav tako razume njihov pomen za

implementacijo v praksi;

· vzgojiteljica mediatorka: vzgojiteljica modelira načine reševanja

problemov in konfliktov (Vonta, 2005);

· vzgojiteljica v vlogi razredničarke: vzgojiteljica prevzame formalno vodenje

skupine – po eni strani postane del skupine, po drugi pa vez med starši,

vodstvom vrtca, svetovalno službo ipd. (Lipovec, 2014).

Vzgojiteljice in pomočnice opravljajo različna dela in naloge, pojavijo se v

različnih vlogah, zato potrebujejo tudi določena znanja in kompetence. Poleg tega

ni vsaka primerna za delo vzgojiteljice oziroma pomočnice, saj potrebuje določene

osebnostne lastnosti, da je v svojem poklicu uspešna. Katera dela in naloge

opravljajo, v katerih vlogah se znajdejo, katere kompetence, znanja in osebnostne

lastnosti potrebujejo vzgojiteljice in pomočnice pri svojem delu, smo izvedeti v

enem vrtcu na Primorskem.



24

3 EMPIRIČNI DEL

3.1. Problem, namen in cilji

3.1.1 Problem

Spremembe v družbi se odražajo tudi v spremembi vlog in nalog, ki jih izvajajo

vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic ter v kompetenčnem profilu, ki se postavlja pred

vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljic.

Kompetence, naloge in vloge se pogosto navajajo v literaturi, v kateri pa ni

izpostavljeno, katere so najpogosteje uporabljene in kako nanje gledajo pomočnice

in vzgojiteljice.

3.1.2 Namen

Namen diplomskega dela je ugotoviti in predstaviti, katera dela in naloge opravljajo

vzgojiteljice ter pomočnice, v katerih vlogah se znajdejo ter katere kompetence

potrebujejo za opravljanje dela vzgojiteljice oziroma pomočnice. V ta namen smo izbrali

enega izmed vrtcev na Primorskem ter s pomočjo raziskave ugotovili dela, naloge,

vloge ter kompetence vzgojiteljic ter pomočnic.

3.1.3 Cilji

V diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje:

1. Ugotoviti, katera dela in naloge opravljajo vzgojiteljice in pomočnice.

2. Ugotoviti glavne razloge za spreminjanje in prihod novih vlog vzgojiteljic in

pomočnic.

3. Ugotoviti, katere vloge opravljajo vzgojiteljice in pomočnice.

4. Ugotoviti, katere kompetence, ki so pomembne za opravljanje dela

vzgojiteljice oziroma pomočnice, so pridobile v času študija.

5. Ugotoviti, katera znanja, potrebna za delo, bi si želele pridobiti v

formalnem izobraževanju.

6. Ugotoviti, katere osebnostne lastnosti so pomembne za delo vzgojiteljice

oziroma pomočnice.



25

3.2 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Katera dela in naloge opravljajo vzgojiteljice in pomočnice?

2. Kateri so glavni razlogi za spreminjanje in prihod novih vlog vzgojiteljice in

pomočnice?

3. Katere vloge opravljajo vzgojiteljice in pomočnice?

4. Katere kompetence, pomembne za opravljanje poklica vzgojiteljice in

pomočnice, so vzgojiteljice in pomočnice pridobile v času študija?

5. Katera znanja bi si vzgojiteljice in pomočnice še želele pridobiti v času

formalnega izobraževanja?

6. Katere osebnostne lastnosti so pomembne za opravljanje dela

vzgojiteljice oziroma pomočnice?

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metodologija

V empiričnem delu smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja

ter kvalitativno paradigmo raziskovanja. Kvalitativna raziskava je raziskava, pri kateri

sestavljajo temeljno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi

ali pripovedi, in v kateri je to gradivo tudi obdelano in analizirano besedno, brez

uporabe merskih postopkov, ki dajo števila, in brez operacij nad števili (Vogrinc, 2008).

Podatki so zbrani predvsem v besedni in ne numerični obliki. Pomembna značilnost

kvalitativne raziskave je tudi, da je raziskovalec neposredno vključen v okolje, kjer

proučuje (Vogrinc, 2008).

3.3.2 Vključene osebe v raziskavo

Udeleženke v naši raziskali smo izbrali namensko – izbrali smo vrtec na Primorskem

ter v njem intervjuvali vse zaposlene vzgojiteljice ter pomočnice.

Pri kvalitativnih raziskavah se raziskovalci večkrat osredotočajo na manjše število

proučevanih primerov ali pa celo na en sam primer (na primer ena oseba, dogodek,



26

skupina, kultura ipd.). Raziskovalec pa mora vključiti toliko primerov, da bo pridobil

potrebne informacije, s katerimi si odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja

(Vogrinc, 2008). S pomočjo namenskega vzorčenja lahko v raziskavo vključimo

posameznike iz neke širše populacije ali pa proučujemo celotno podskupino širše

populacije. Ugotovitve, pridobljene s pomočjo namenskega izbora vzorca, ne

posplošimo na neko širšo populacija, ampak so omejene na proučevan vzorec (Engel

in Schutt, 2005, v Vogrinc, 2008).

V raziskavo je bilo vključenih 10 žensk – 5 vzgojiteljic ter 5 pomočnic vzgojiteljice v

enem izmed vrtcev na Primorskem. Delovna doba vzgojiteljic je od 6 do 35 let, delovna

doba pomočnic pa od 1 do 7 let.

Vzgojiteljica 1 (I1): ima 30 let in ima 6 let delovne dobe. Njeni hobiji so sprehodi v

naravi, branje strokovne literature in romanov ter druženje.

Vzgojiteljica 2 (I2): ima 46 let in 24 let delovne dobe. V prostem času bere strokovno

literaturo (predvsem o otrocih s posebnimi potrebami), hodi na dolge sprehode v

naravi, igra klavir ter se druži s prijatelji.

Vzgojiteljica 3 (I3): ima 56 let ter ima 36 let delovne dobe. Njen hobi so razna ročna

dela ter aerobika.

Vzgojiteljica 4 (I4): ima 40 let ter 15 let delovne dobe. Njeni hobiji so sprehodi v

naravi z družino, obiskovanje galerij in predstav ter jadranje.

Vzgojiteljica 5 (I5): ima 58 let, njena delovna doba je 34 let. V prostem času se druži

z vnučki, se sprehaja, kolesari in bere.

Pomočnica vzgojiteljice 1 (I6): je stara 22 let in ima dve leti delovne dobe. V prostem

času se izobražuje ter druži s prijatelji.

Pomočnica vzgojiteljice 2 (I7): je stara 24 let ima le eno leto delovne dobe. Njeni

hobiji so druženje s prijatelji, sprehodi v naravo ter razna izobraževanja.

Pomočnica vzgojiteljice 3 (I8): ima 32 let in ima 7 let delovne dobe. V prostem času

je najraje v miru, saj se na ta način sprošča. Rada tudi teče.

Pomočnica vzgojiteljice 4 (I9): ima 28 let in 4 leta delovne dobe. V prostem času se

sprehaja, uživa ter lenari.

Pomočnica vzgojiteljice 5 (I10): ima 30 let in 2 leti delovne dobe. Njeni hobiji so

sprehodi s psičkom ter druženje v dobri družbi.



27

3.3.3 Pripomočki

Podatke smo pridobili s pomočjo kvalitativne tehnike pridobivanja podatkov –

intervjuja. Intervju je ena izmed najpogostejših tehnik zbiranja podatkov. »Podatke se

zbira s pomočjo pogovorne komunikacije, kjer ena oseba sprašuje (intervjuist), druga

pa odgovarja (intervjuvanec) (Sagadin, 1995, str. 101).« Med intervjujem je

spraševalec pozoren tudi na neverbalno komunikacijo, na vedenje vprašane osebe,

mimiko obraza, ton odgovarjanja ipd. Pri polstrukturiranem intervjuju si raziskovalec v

naprej pripravi nekaj bistvenih vprašanj − običajno odprtega tipa, ki jih postavi vsem

udeležencem raziskave. Ostala vprašanja pa raziskovalec oblikuje tekom intervjuja

(Vogrinc, 2008).

Intervju je bil sestavljen iz vprašanj, ki so se nanašale na osebne podatke – spol,

starost, delovno dobo ter hobije/prosti čas. Sledila so odprta vprašanja, najprej

vprašanja o delu in nalogah vzgojiteljice/pomočnice, nato vprašanja o vlogah, vprašanji

o kompetencah, študiju oziroma srednji šoli, osebnostnih lastnostih, na koncu pa še

vprašanji o liku vzgojiteljice oziroma pomočnice. Intervju smo snemali s pomočjo

snemalnika zvoka.

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Z vzgojiteljicami in s pomočnicami smo stopili v kontakt po e-pošti v mesecu

februarju 2017 ter se dogovorili o datumu in kraju izvedbe intervjuja. Nato smo

intervjuje izvedli v mesecu februarju in marcu. Pred vsakim intervjujem smo

intervjuvanko vprašali za dovoljenje snemanja intervjuja. Povedali smo tudi, da se

podatke potrebuje le za namen diplomskega dela, prav tako smo vsaki zagotovili

anonimnost. Intervjuji so potekali individualno, časovno so trajali med 15 in 20 minut.

Intervjuvanke se predhodno niso seznanile s vprašanji.

Z vsemi sodelujočimi je intervju potekal v zbornici izbranega vrtca, le intervju s

pomočnico vzgojiteljice 2 (I2) je potekal na njenem domu zaradi bolniške odsotnosti.



28

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Iz pridobljenih podatkov smo naredili transkripcijo (pretvorba iz govornega v pisni

zapis), nato pa odgovore analizirali s pomočjo kodiranja. Z njegovo pomočjo

oblikujemo teoretično razlago ali pa pojasnimo proučevan pojav (Vogrinc, 2008).

Zaradi lažje analiziranja smo odgovore zapisali v tabelo (priloga 1). Odgovore

(besedilo) smo nato razdelili na posamezne enote. Iz posameznih odgovorov smo

najprej izpeljali kode, iz njih pa kasneje kategorije, ki so se navezovale na raziskovalna

vprašanja.

Pri predstavitvi rezultatov v poglavju Rezultati in razprava so predstavljeni izseki

najpomembnejših izjav vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic.

3.4 Rezultati in razprava

V nadaljevanju so predstavljeni rezultate naše raziskave.

3.4.1 Dela in naloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Vzgojiteljice opravljajo različna dela in naloge. Njihova naloga je, da pripravijo

otroke na šolo, razvijajo otrokovo osebnost, njihove intelektualne, estetske in telesne

sposobnosti. Vodijo predpisano dokumentacijo, sodelujejo znotraj tima ter se

neprestano strokovno izobražujejo. Poleg naštetega spremljajo uspeh otrok, razvijajo in

uvajajo nove metode in oblike dela za delo s predšolskimi otroci (Opis delovnih mest in

nalog za plačne skupine, b. l.). Prav tako je pomembno njihovo sodelovanje s starši,

pogosto pa je vzgojiteljica tudi mentorica pripravnikom (Opis delovnih mest, b. l.).

Podoben odgovor nam je podala vzgojiteljica 5: »V mislih imam predvsem pisanje

priprav in načrtovanje, saj je danes zelo pomembno, da izhajamo iz otrok. Če bi

načrtovala vse sama brez otrok, ne bi bilo takega interesa, tako pa je interes zelo velik.

Skratka ogromno dela imam z dokumentacijo, v mislih imam pisanje priprav, zapis

dnevnega opazovanja otrok in evalvacije.«

Pomočnice vzgojiteljice so zadolžene za opravljanje različnih del in nalog.

Zadolžene so za razvijanje osebnostni predšolskih otrok, ročnih spretnosti,

likovnega izražanja, za razvijanje otrokovih kulturnih in higienskih navad. Njihova

naloga je jutranje in opoldansko varstvo ter varstvo med malico in kosilom.



29

Pomočnica vzgojiteljice sodeluje z vzgojiteljico na način, da ji nudi pomoč pri

izdelavi didaktičnega materiala in drugih pripomočkov. Izdeluje in ureja dekoracijo

vrtca, glede na svoje interese vodi različne interesne dejavnosti. Poleg naštetega

je naloga pomočnice, da se stalno strokovno izobražuje (Opis delovnih mest in

nalog za plačne skupine, b. l.). Tudi naše intervjuvanke so zajele velik del zgoraj

napisanih del in nalog.

Pomočnica vzgojiteljice 1 pravi: »Skozi celotno dnevno rutino sodelujem in

pomagam vzgojiteljici. Med počitkom otrok pospravim igralnico, enkrat tedensko

preoblečem ležalnike, skrbim za čistočo igralnice. Med samim počitkom tudi

pripravljam gradivo za nadaljnje dejavnosti, dekoracijo igralnice in garderobe.

Vzgojiteljici pomagam pri načrtovanju dejavnosti in evalvaciji. Pogosto se z

vzgojiteljico po končani dejavnosti pogovoriva, kaj nama je uspelo in kaj bi lahko

izboljšale. Opazujem otroke med dejavnostjo, jih opozarjam na pravilno sedenje,

skrbim za njihovo redno higieno. Največ časa pa opravljam pripravo na nadaljnje

dejavnosti. To zajema načrtovanje skupaj z vzgojiteljico in otroci. Izbor dejavnosti

in njihova opredelitev (cilji, metode, dela ipd.), priprava in izdelava gradiva in

pripomočkov.«

Pomočnica vzgojiteljice 4 odgovarja: »Pospravljanje, urejanje oglasnih desk.

Pomoč pri načrtovanju dejavnosti, priprava otrok na hranjenje in kasneje na

počitek.«

Včasih je bila meja med delom vzgojiteljice in njene pomočnice jasno ločena.

Vzgojiteljica je vodila oddelek, dejavnosti, pomočnica pa je skrbela predvsem za nego

otrok in skrbela za urejenost igralnice. Danes pa je vloga vzgojiteljice in sposobnosti.

Vodijo predpisano dokumentacijo, sodelujejo znotraj tima ter se neprestano strokovno

izobražujejo. Poleg naštetega spremljajo uspeh otrok, razvijajo in uvajajo nove metode

in oblike dela za delo s predšolskimi otroci (Opis delovnih mest in nalog za plačne

skupine, b. l.). Prav tako je pomembno njihovo sodelovanje s starši, pogosto pa je

vzgojiteljica tudi mentorica pripravnikom (Opis delovnih mest, b. l.).

Vzgojiteljica 1 je povedala: »Največ pa se osredotočam najprej na načrtovanje

dejavnosti. Predvsem se trudim zares izhajati iz otrok in upoštevati njihove želje pri

dejavnostih. Pri vodenju dejavnosti mi pomaga tudi pomočnica, sama prevzamem

vodenje, pomočnica pa pripravi vse potrebno za dejavnost. Skozi celoten dan si na

vnaprej pripravljeno shemo beležim opažanja o otrocih. Kot na primer otrok X je danes

brez spodbude pri kosilu pojedel špinačo. Po končanih dejavnostih so seveda še

refleksije in analize dejavnosti, ki nama s pomočnico vzamejo veliko časa.«



30

Vzgojiteljica 4 odgovarja: »Največ sigurno načrtujem, saj se trudim da zares

izhajam iz otrok. To pa ni ravno lahko narediti, saj je treba otroke dobro poznati in jih

pomočnice precej bolj enakopravna, saj naj bi delovali kot tim ter skupaj

izvajali vzgojne dejavnosti znotraj skupine (Cigale, 2014).

Pomočnica vzgojiteljice 2 je odgovorila: »Menim, da je za dobro skupine treba

veliko sodelovanja med vzgojiteljico in pomočnico. Težko odgovorim na vprašanje,

ker z vzgojiteljico nimava točno ločenega dela. Nekako več dela imam s

preoblačenjem ležalnikov 1x na teden, z urejanjem igralnice, skratka pospravljanje

(npr.: zlivanje vode iz bazena, pometanje, brisanje praha ipd.), ob menjavi teme

dekoracije v igralnici ali garderobi ter urejanje oglasne deske.«

Podobno je odgovorila tudi pomočnica vzgojiteljice 4: »Z vzgojiteljico se

skupaj pripraviva na vsak posamezni dan v vrtcu. Pomagam ji pri načrtovanju

dejavnosti, prav tako tudi sama sodelujem s starši. Sama tudi spremljam razvoj

otrok, svoja opažanja si zapisujem. Poleg tega se trudim, da sta garderoba in

igralnica pospravljeni. Igralnico pripravim za hranjenje, poskrbim tudi, da so otroci

čisti.«

Tudi vzgojiteljica 1 nam je podala odgovor: »Sama mislim, da sva s

pomočnico vzgojiteljice zelo enakovredni glede dela.«

Različna dela vzgojiteljicam ter pomočnicam vzamejo največ časa. Večina

vzgojiteljic največ časa porabi za načrtovanje, evalvacijo ter vsakodnevno beleženje

opazovanj otrok.

Vzgojiteljica 2 je odgovarila: »Največ časa porabim vsekakor za načrtovanje,

pripravo gradiva za roditeljske sestanke, dodatne sestanke za otroka s posebnimi

potrebami, vsakodnevno beleženje opazovanj in dokumentiranje otrok.«

Pomočnice vzgojiteljice pa največ časa porabijo za čiščenje in pripravo gradiva ter

pripomočkov za dejavnosti.

Pomočnica vzgojiteljice 1 je odgovarila: »Največ časa mi vzame priprava gradiva,

pripomočkov za dejavnost ter čiščenje.«

Tako vzgojiteljice in pomočnice so povedale, da bi si želele več časa za

opazovanje otrok.

Vzgojiteljica 1 je povedala: »Ob natrpanem delu v skupini in skakanju sem ter tja

pa se mi zdi, da premalo opazujem otroke pri delu.«



31

Pomočnica vzgojiteljice 1 je odgovorila podobno: »Včasih se ob prenatrpani dnevni

rutini premalo posvetim otrokom in sem predvsem osredotočena na dejavnost ne pa na

njihovo počutje, stanje.«

Sklenemo lahko, da vzgojiteljice v vrtcu načrtujejo ter izvajajo dejavnosti, beležijo

opažanja otrok, po posamezni dejavnosti naredijo analizo in refleksijo dejavnosti.

Pomočnice vzgojiteljice pa pri vsem tem pomagajo vzgojiteljici. Poleg pomoči

vzgojiteljici je njihova vloga skrb za čistočo igralnice, igrišča ter skrb za nego, higieno in

počitek otrok, priprava gradiva za dejavnosti in skrb za dekoracijo v igralnici. Dela in

naloge vzgojiteljice in pomočnice se danes strogo ne ločujejo, velik pomen ima dobro

sodelovanje med njima.

3.4.2 Spreminjanje in prihod novih vlog vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

V 21. stoletju se srečujemo z mnogimi spremembrami, kot so hitro nastajanje

novega znanja, spremembe vrednost, revščina, neenakost itd. Zaradi vseh naštetih

nasprotij je vloga vzgoje in izobraževanja postala zelo pomembna – za posameznika in

tudi za družbo v celoti (Pušnik in Zorman, 2004). V sodobnem svetu nastajajo tudi

spremembne na področju izobraževanja učiteljic/vzgojiteljic: »Od poudarka na vsebini k

poudarku na kompetencah, od poudarka na sprejemanju znanja in reprodukciji k

poudarku na uporabi znanja in produkciji, od iskanja informacij v učbenikih in knjigah k

iskanju infromacij na spletu, od pasivnega k aktivnemu učenju, od učiteljice/vzgojiteljice

kot ekspert k učiteljici/vzgojiteljici kot trenerki, od učiteljice/vzgojiteljice k učencu/otroku

(Cvetek, 2004, str. 146−147)«.

Pri novih vlogah je v ospredju preusmeritev od poučevanja k učenju,

usposobljenost za delo z različnimi otroki (multikulturne razlike in otroci s

posebnimi potrebami), sodelovanje z drugimi vzgojiteljicami, starši ter drugimi

strokovnimi delavci, znanje za refleksijo, evalvacijo lastnega dela in raziskovanje

(Razdevšek Pučko, 2004).

Kar nekaj vzgojiteljic nam je odgovorilo, da so se časi spremenili, vse napreduje –

tudi vzgoja in izobraževanje.

Vzgojiteljica 1 nam je odogvorila: »Danes so drugačni časi kot pred leti. Predvsem

to povezujem z vse večjimi zahtevami staršev, napredovanju v izobraževanju, nove

teorije, potrebami otrok ter na splošno izboljšanje kakovosti dela v skupini in v vrtcu.«



32

Vzgojiteljica 3 odgovarja: »Danes so drugačni časi kot pred desetletjem. Vse se

razvija naprej tako tudi vzgoja in izobraževanje.«

Vzgojiteljice spremembam vlog pripisujejo tudi vse večje zahteve staršev, vse več

otrok s posebnimi potrebami ter vse večja pričakovanja od vzgojiteljic.

Vzgojiteljica 2 pravi: »Predvsem to pripisujem napredku vzgoje in izobraževanja.

Saj noben starš ne bi peljal otroka k zdravniku, ki zdravi s 50 let staro metodo, tako se

tudi vzgoja in izobraževanje neprestano razvija. Mislim, da se tudi strokovni delavci

veliko več izobražujejo kot pred leti, vse to pripelje do novih pogledov na vzgojo in

izobraževanje. Predvsem pa danes vrtec ni le varstvo, ampak tudi vzgoja za nadaljnjo

življenje, seveda je učinkovitejša v sožitju s starši.«

Vzgojiteljica 5 je poudarila še pomembnost nenehnega izobraževanja vzgojiteljic:

»Sam način dela se je zelo spremenil od mojih začetkov, zato velikokrat poudarim

mojim mlajšim sodelavkam, da jih čaka lepo, a zelo zahtevno delo v prihodnosti.

Zahteve staršev so vse večje, otrok s posebnimi potrebami je vse več, potreba po

nenehnem izobraževanju, saj vrtec danes ni samo varstvo, ampak tudi vzgoja in

izobraževanje skozi igro.«

Zelo podobno kot vzgojiteljice razmišljajo tudi pomočnice. Velik del pomočnic vidi

razloge v spremembi, razvoju vzgoje in izobraževanja, v vse večjih pričakovanjih

staršev pa tudi v spremembi osnovne funkcije vrtca, torej varstva otrok.

Pomočnica vzgojiteljica 2 nam je odgovorila: »Mislim, da je to predvsem povezano

s tem, da so o vzgoji in izobraževanju neprestano nove teorije, starši imajo vse večja

pričakovanja od vrtca, otroci so zelo različni (nekateri so manj, drugi bolj zahtevni).

Velik pomen pa pripisujem tudi prehodu iz tradicionalne vzgoje in izobraževanja v

progresivno vzgojo in izobraževanje. Menim, da so bili včasih vrtci predvsem za

varstvo otrok, danes pa se je to korenito spremenilo. Izhajati je treba iz otroka, da bo

rad prišel v vrtec ter upoštevati razvojno lestvico. Temu pripisujem zelo velik pomen.«

Pomočnica vzgojiteljice 1 vidi razlog tudi v dojemanju strokovnega osebja v vrtcu:

»Mislim, da razlog tiči v razvoju vzgoje in izobraževanja ter potreb otrok in staršev. Vse

prej našteto se je zelo spremenilo, strokovno osebje ni samo oseba, ki otroke varuje,

ampak tudi vzgaja. Na spreminjanje in prihod novih vlog je pripomogel tudi kurikulum

za vrtce, saj je točno opredelil področja. Mislim tudi, da se je kakovost programov

vrtcev po nastopu kurikuluma izboljšala.«

Izpostavljamo, da so glavni razlogi za spreminjanje in prihod novih vlog

vzgojiteljice in pomočnice, razvoj in napredek vzgoje in izobraževanja, vse večje



33

zahteve staršev in več otrok s posebnimi potrebami. Spremenila se je tudi prvotna

funkcija vrtca – varstvo. Izboljšala se je tudi kakovost dela tako v vrtcu kot tudi v

posamezni skupini. Vedno več se tudi zahteva tudi od vzgojiteljic, ki so v vlogi

zdravnika ali psihologa. Nekateri pa razlog vidijo tudi v prehodu iz tradicionalne vzgoje

in izobraževanja v progresivno vzgojo in izobraževanje.

3.4.3 Vloge vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Otrok se v vrtcu prvič sreča z drugimi vrstniki, z odraslimi – postane del

novega socialnega sistema. Vzgojiteljica ima, poleg staršev, pomembno vlogo, saj

s svojim strokovnim znanjem zmore oblikovati spodbudno okolje, kjer se bo otrok

počutil varnega in sprejetega. Pri tem pa je pomembno, da vzgojiteljica ohranja in

razvija identiteto vsakega posameznega otroka (Kobal, 2009).

Vlog, ki jih opravljajo vzgojiteljice in pomočnice, je veliko. Vonta (2005, str. 17)

navaja naslednje: »Reflektivna praktičarka, zagovornica otrok, strokovnjakinja za

razvoj otroka, olajšavalka učenja, kreatorka in oblikovalka spodbudnega okolja,

sledilka kurikukulma za vrtce, odločevalka, načrtovalka vzgoje in izobraževanja,

evalvatorka, mediatorka in model otrokom, svetovalka, profesionalka ter

upravljalka z viri.« Cencič (2015) navaja naslednje: spodbujevalka učenja,

mentorica, timska delavka, partnerica staršem ter vzgojiteljica inkluzivne skupine.

Veliko naštetih vlog so nam v intervjuju omenile tudi vzgojiteljice.

Vzgojiteljica 2 odgovarja: »Spremljanje otrok, spodbujanje otrok pri igri, skrb

za higieno, dajanje otrokom občutek varnosti, sprejetosti in pripadnosti,

načrtovanje, analiziranje, reflektiranje, sodelovanje s starši in skrbniki.«

Vzgojiteljica 5 nam je v odgovoru podala še nekatere vloge, ki jih vzgojiteljica

2 ni: »Letos sem bila mentorica dijakinji na praksi ter študentki, dnevno opazujem

otroke ter si opažanja takoj napišem na listek, načrtovanje, dokumentiranje

izdelkov otrok, evalviranje tako dejavnosti kot tudi same sebe. Vlog je ogromno,

zavedam se, da smo vzgojiteljice kot tudi pomočnice vse od psihologa, prijatelja in

strokovnega delavca.«

Pomočnice vzgojiteljice opravljajo podobne vloge kot vzgojiteljice, vendar pri

nekaterih vlogah le pomagajo, kot npr. pomoč pri načrtovanju in evalviranju. Poleg

pomoči vzgojiteljici skrbijo tudi za čistočo igralnice, skrbijo za higieno otrok itd.

Pomočnica vzgojiteljice 1 nam je odgovorila: »Vzdrževanje higiene igralnice,

izdelovanje dekoracij, spremljanje otrok, pomoč vzgojiteljici pri načrtovanju,



34

evalviranju, opazovanje otrok, dokumentiranje otrok, izdelovanje daril za rojstne

dneve otrok, skrb za higieno otrok, skrbim, da se otroci v vrtcu počutijo sprejete,

varne, zaželene, oblikujem pozitivno in spodbudno učno okolje.«

Med pomembnejše dejavnike, ki pozitivno vplivajo na otrokov razvoj v vrtcu,

navaja Cugmas (2009, str. 41) naslednje: »Varno in zdravo okolje; možnosti za

razvojno primerne in spodbudne dejavnosti; interakcije z odraslimi dajejo otroku

zaupanje; možnosti za otrokovo socialno delovanje in razvoj govornih ter

komunikacijskih spretnosti; okolje spodbuja otrokovo neodvisnost in sodelovanje;

odnosi z vrstniki spodbujajo otrokovo otrokov socialni in emocionalni razvoj.«

Vzgojiteljica v vrtcu ima zelo pomembno vlogo pri uresničevanju teh dejavnikov,

saj je otrokom partnerica v igri, skrbi za zadovoljevanje otrokovih potreb, otroka

vodi skozi dejavnosti ter ga poučuje. Ima tudi vlogo skrbnice. Odgovorna je za

prehranjevanje otrok, skrbi, da je otrok čist, da mu je toplo, odgovorna je tudi za

dnevni počitek otrok. V času, ko je otrok v vrtcu, niso prisotni starši, zato je

odgovornost vzgojiteljice, da otroku zagotovi telesno in čustveno varnost (Howes

in Hamilton, 1992, v Cugmas, 2009).

Kar trem od petih pomočnic vzgojiteljic se zdi, da je najpomembnejša vloga ta,

da se otroci v vrtcu počutijo varne ter zaželene.

Pomočnica vzgojiteljice 1 odgovarja: »Vse se mi zdijo zelo pomembne,

posebej pa izpostavljam, da se otroci v vrtcu počutijo sprejete, ljubljene in varne,

saj se po mojem mnenju na tej predpostavki vse ostalo gradi naprej. Če tega ni, je

delo veliko težje oziroma onemogočeno.«

Da so pomembne vse vloge in da se te med seboj prepletajo, nam je povedala

vzgojiteljica 2: »Vse so zelo pomembne za otrokovo čim večjo uspešnost in

optimalni razvoj. Ena vloga brez druge ne gre in so si med seboj v sožitju.«

Vzgojiteljica 5 je omenila pomembnost vloge mentorstva tako dijakom kot

študentom: »Če omenim moje mentorstvo dijakinji in študentki, pa naj rečem, da

se mi zdi izredno pomembno, da jim pomagaš in se jim zares posvetiš, da bodo

kasneje kot zaposlene lažje nastopile v vrtcu.«

V intervjuju smo tako vzgojiteljice kot tudi pomočnice vprašali po prednostnih

vlogah. 3 vzgojiteljice so odgovorile, da so pomembne vse vloge ter da prednost

ne dajejo nobeni. Vzgojiteljica 4 pa je kot prednostno vlogo navedla spremljanje

otrok. Kar 4 pomočnice vzgojiteljic so kot prednostne vloge navedle skrb za otroke

ter za njihovo počutje.



35

Ugotovili smo, da vzgojiteljice in pomočnice v vrtcu opravljajo veliko vlog.

Nobeni vlogi ne želijo dati prednost, trudijo se, da ne zapostavljajo nobene. Vloge

se med seboj tudi prepletajo in delujejo v sožitju ena z drugo. Vzgojiteljice in

pomočnice so izpostavile naslednje vloge: sodelovanje s starši, mentorstvo

dijakom oziroma študentom, dokumentiranje opažanj, skrb za pozitivno in

spodbudno vrtčevsko okolje, načrtovanje, evalviranje ter reflektiranje.

3.4.4 Kompetence vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

UP PEF Koper navaja predmetno specifične kompetence, ki jih ima diplomirana

vzgojiteljica po končanem 3-letnem študiju predšolske vzgoje.

Navedli bomo le tiste, ki se nam zdijo najpomembnejše. Diplomirana vzgojiteljica

predšolskih otrok je zmožna (Predšolska vzgoja − Opis programa od vpisa v 1. letnik v

študijskem letu 2016/2017 dalje, b. l.):

· opazovati in spremljati dosežke, napredek in razvoj otrok;

· učinkovito komunicirati s starši in uporabiti različne oblike sodelovanja z

njimi;

· negovati radovednosti otrok in spodbujati raziskovanja pri zgodnjem

učenju;

· načrtovati in pripraviti didaktična gradiva za zgodnje učenje;

· kritično analizirati institucije z vidika 'prikritega kurikula';

· prepoznati otroke s posebnimi potrebami, jim prilagoditi programe in

sodelovati v timu pri pripravi individualiziranih programov zanje;

· kritično vrednotiti in uporabiti teorije o otroštvu, razvoju in učenju pri

načrtovanju, izvajanju in evalvaciji vzgojnega dela;

· opazovati in spremljati dosežke, napredek in razvoj otrok;

· otrokom nuditi čustveno varnost in jih spodbujati k samostojnosti v skladu

z njihovo zrelostjo;

· ustvarjati spodbudno igralno okolje in medsebojne odnose ter učinkovito

reševanje problemov;

· uporabiti ustrezne strategije za soočanje z neprimernim vedenjem,

agresivnostjo in konflikti.



36

Vzgojiteljice so skozi formalno izobraževanje pridobile predvsem kompetenco

pisanja priprav, načrtovanj dejavnosti, pomembna se jim zdi tudi kompetenca

komuniciranja s starši.

Vzgojiteljica 1 je odgovorila: »Pridobila sem si znanje s področja psihologije,

pisanja priprav, načrtovanja dejavnosti.«

Vzgojiteljica 2 je dodala še kompetenco sodelovanja in komuniciranja s starši:

»Fleksibilnost, ustvarjalnost, načrtovanje, empatijo, komunikacija s starši …«

Več kot polovica pomočnic vzgojiteljic je se za poklic pomočnice prekvalificirale iz

drugega poklica, zato so vse pridobile zelo malo kompetenc v času formalnega

izobraževanja.

Pomočnica vzgojiteljice 1 je odgovarila: »Šolo za pomočnico sem delala s

prekvalifikacijo in sem vse naredila v 1 letu. Tako, da sem skozi šolanje pridobila zelo

malo.«

Pomočnica vzgojiteljice 2 nam je povedala zelo podobno, kot so odgovarjale

vzgojiteljice: »Veliko znanja sem pridobila o načrtovanju, evalviranju, dokumentiranju

otrok, psihologiji in pedagogiki.« Pomočnica vzgojiteljice je izpostavila predvsem

znanje, ki pa je le ena sestavina kompetenc.

V času formalnega izobraževanje ni mogoče vzgojiteljice in pomočnice pripraviti na vse

vloge, ki jih bosta opravljali. V tem času jih pripravi le na dolgo vseživljenjsko učenje

(Vonta, 2005). Jarvis (1983, v Cvetek, 2004) trdi, da od nekoga, ki šele pride v določen

poklic, ni mogoče pričakovati, da bo kompetentno deloval na vseh področjih, ki jih

poklic zahteva, vendar naj bi po koncu začetnega izobraževanja imel osnove, na

katerih bo kasneje gradil prakso. Večino vzgojiteljic nam je odgovorilo, da še vedno

razvija vse kompetence.

Vzgojiteljica 1 nam je odgovorila: »Vse. Prav zaradi sprememb in dopolnjevanju

vlog moram graditi tudi na vseh kompetencah. Na primer vse bolj zahtevni starši, zato

tudi gradim in delam na kompetenci sodelovanja s starši.«

Podoben odgovor nam je podala vzgojiteljica 4: »Skozi leta še vse razvijam, ker

znanja ni nikoli dovolj in tako tudi kompetentnosti.«

Prav tako kot vzgojiteljice so nam tudi pomočnice odgovorile, da prav vse

kompetence še vedno razvijajo.

Pomočnica 1 je odgovarila: »Popolnoma vse kompetence, saj kot sem že omenila,

v času šolanja nisem dobila veliko.«



37

Povzemamo, da so vzgojiteljice v času študija pridobile predvsem kompetence o

pisanju priprav, načrtovanju dejavnosti in sodelovanja s starši. O kompetencah,

pridobljenih v času formalnega izobraževanja, smo zelo malo izvedeli od pomočnic

vzgojiteljic, saj je več kot polovica intervjuvank šolo naredilo s pomočjo prekvalifikacije,

ki trajala le leto dni. Izvedeli smo še, da večino vzgojiteljic in pomočnic še vedno gradi

na prav vseh kompetencah.

3.4.5 Študij vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Tancing (2006) je analizirala kompetence v izobraževanju učiteljev in drugih

pedagoških delavcev. Analizirala je tudi kompetence študijskega programa predšolska

vzgoja. Diplomant je po končanem študiju predšolske vzgoje bolje usposobljen za

timsko delo (sodelovanje v paru), nudenje čustvene varnosti in spodbujanje

samostojnosti ter spodbujanje raziskovalnega dela in aktivnega učenja. Slabše pa je

pripravljen na uporabo specialno-pedagoškega dela za delo z otroki s posebnimi

potrebami, obvladovanje postopkov svetovalnega dela ter razumevanje osnov

svetovalnega dela. Batistič Zorec, Devjak in Vogrinc (2006) so naredili raziskavo o

kompetencah, ki so jih pridobili diplomanti na študiju predšolske vzgoje. Anketiranci so

študij končali v zadnjih desetih letih. Rezultati so pokazali, da diplomanti visoko

usposobljeni za sodelovanje s starši, dobro poznajo vsebine in metodike področja,

dobro usposobljeni za pedagoško vodenje razreda in/ali skupine, razumejo in

uporabljajo vsebina kurikula in splošno didaktično znanje. Po mnenju anketirancev

diplomanti najmanj poznajo delo z otroki s posebnimi potrebami, slabše obvladajo

svetovalno delo, pomanjkljivo znanje je tudi pri poznavanju in kritičnemu vrednotenju

teorij o otroštvu, razvoju in učenju pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji vzgojnega

dela.

Intervjuvane vzgojiteljice so nam na vprašanje, katera znanja so pridobile v času

študija, odgovorile zelo različno. Dve vzgojiteljici sta poudarili, da sta se nekaj naučili o

razvojni psihologiji.

Vzgojiteljica 2 je dodala: »Nekaj malega psihologije, ki pa je od takrat že veliko

napredovala in je res treba veliko dodatnega izobraževanja, da prideš na zeleno vejo.

V okviru prakse pa smo napisali veliko priprav in evalvacij, tako da predvsem to ter

nego otroka in bolezni.«

Tudi vzgojiteljica 5 je omenila nego in bolezni otrok, dodala pa je še: »Veliko je bilo

nege in bolezni otrok, kar pa danes v šoli pogrešajo mlajše kolegice. Nekaj pa je bilo o

načrtovanju dejavnosti.«



38

Ko smo vzgojiteljice vprašali po znanjih, katere pogrešajo iz časa študija, so kar 3

vzgojiteljice odgovorile, da pogrešajo znanje o negi in boleznih otrok.

Vzgojiteljica 1 nam je odgovorila: »Pogrešala sem predvsem predmet, ki bi nas

poučil o negi otrok, boleznih in njihovih znakih, kako delati z otroki s posebnimi

potrebami ter predmet, kjer bi se učili veščin komunikacije s starši. Tega v vseh letih v

šoli nisem slišala nič.«

Vzgojiteljica 5 je pogrešala glasbo, kar se ji pozna še danes, vzgojiteljica 1 pa

pogreša znanje o sodelovanju s starši – predvsem, kako ravnati v neprijetnih situacijah.

Ker je večina pomočnic vzgojiteljic (tri od petih) naredila šolo za pomočnico s

prekvalifikacijo, smo si pogledali urnik poklicnega tečaja za pridobitev naziva pomočnik

vzgojitelja. Ljudska univerza Koper ima v enoletnem tečaju 8 strokovnih predmetov. To

so: komunikacijske veščine, predšolska pedagogika, razvojna psihologija, varnost in

zdravje v vrtcu, kurikulum oddelka v vrtcu, likovno, glasbeno in plesno izražanje,

matematika kot igra ter otrok in jezik. Poleg strokovnih predmetov morajo opraviti 240

ur pedagoške prakse pri izbranem delodajalcu (Predmetnik – predšolska vzgoja, b. l.).

Pomočnici 3 in 5 sta povedali, da sta se največ naučili o kurikulumu za otroke, ki

so ga v času prekvalifikacij razdelali po posameznih področjih. Kot primanjkljaje so te

pomočnice navedle komunikacijo s starši, nego otrok ter razvojno lestvico pri

psihologiji.

Pomočnica 1 je odgovorila: »Želela bi si več psihologije, nege in bolezni otrok,

načinov komunikacije s starši.«

Za razliko od pomočnic, ki so šolo naredile s prekvalifikacijo, sta ostali dve

pomočnici (2 in 4) največ znanja pridobili o psihologiji. Tako kot nekatere vzgojiteljice in

tudi pomočnice (1, 2 in 5) sta tudi pomočnici 2 in 4 kot primanjkljaj navedli premalo

znanja o boleznih in negi otrok.

Poleg formalnega izobraževanja je tudi za vzgojiteljice in pomočnice pomembno

vseživljenjsko izobraževanje, saj je znanje temelj profesionalnega razvoja. Za

opravljanje vseh nalog in vlog, ki jih opravljajo, ne zadostuje le znanje iz časa študija

ter pripravništva. Strokovno se morajo izobraževati skozi celotno profesionalno kariero.

Brez vseživljenjskega učenja, stalnega usvajanja novega znanja se strokovni delavci

(tudi vzgojiteljice in pomočnice) ne morejo prilagajati vsem spremembam, ki jih prinaša

družba, prav tako ne morejo izpolniti pričakovanj, ki so postavljena pred njih

(Hargreaves, 2003, v Skudnik, 2012).



39

Starejše vzgojiteljice so v času študija pridobile veliko znanja o negi ter boleznih

otrok. To znanje pa mlajše vzgojiteljice zelo pogrešajo. Vzgojiteljice pogrešajo tudi

znanja o otrocih s posebnimi potrebami ter znanje komunikacije s starši. Prav tako kot

vzgojiteljice tudi pomočnice pogrešajo znanja o negi in bolezni otrok ter komunikaciji s

starši. Znanja s področja psihologije pogrešajo predvsem tiste pomočnice, ki so

naredile le enoletni tečaj za poklic pomočnice vzgojiteljice.

3.4.6 Osebnostne lastnosti vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Cugmas (2009) kot poglavitne lastnosti vzgojiteljice v vrtcu navaja občutljivost,

empatičnost, prilagodljivost, toplino in odzivnost. Če ima vzgojiteljica vse te lastnosti, v

otroku vzbuja razvoj samozaupanja, njegovo komunikacijo in govornjenje, mišljenje in

ustvarjanje zamisli, učenje in razsikovanje (Leachj idr., 2008, v Cugman, 2009).

MecBeth (1999, v Devjak, 2004) navaja, da je ravno osebnost vzgojiteljiice

(učiteljice) eden izmed ključnih faktorjev, ki pokaže uspeh oziroma neuspeh vrtca

(šole).

Plestenjakova (1990, v Skudnik, 2012, str. 5−6) pravi, da je pokazatelj nivoja

predšolske vzgoje poklicna in osebna kakovost vzgojiteljice. Kot pomembne lastnosti

vzgojiteljic navaja:

· dobro splošno in strokovno izobraževanje,

· ljubezen do otrok in poklica,

· osebnostne lastnosti: humanost, samostojnost, sproščenost, živahnost,

optimizem, ustvarjalnost, objektivnost, pozornost, tolerantnost,

razumevanje, samokritičnost, čustvena stabilnost, sposobnost

opazovanja, inteligentnost, vztrajnost, duševno zdravje, čustvena toplina,

prijaznost, odgovornost ter smisel za humor.

Za dobro in usešno delo vzgojiteljice in pomočnice veljajo zgoraj naštete

osebnostne lastnosti, ki jih potrebujejo pri svojem poklicu. Veliko večino osebnostnih

lastnosti, ki smo jih navedli, so v odgovorih podale tudi intervjuvane vzgojiteljice in

pomočnice.

Vzgojiteljica 1 je odgovarila: »V mislih imam predvsem empatičnost, ustvarjalnost,

prilagodljivost, humanost, sproščenost, veliko optimizma, objektivnost, razumevanje,

tolerantnost, sposobnost opazovanja, čustvena toplina, odgovornost.«

Vzgojiteljica 5 je poleg naštetih dodala prijaznost.



40

Pomočnica vzgojiteljice 1 je dodala še vztrajnost: »Ustvarjalnost, empatija,

vztrajnost in fleksibilnost.« Pojavile so se še nekatere osebnostne lastnosti, ki zgoraj

niso naštete. To so: srčnost, pozitivnost, potrpežljivost in iznajdljivost.

Vzgojiteljice in pomočnice smo vprašali tudi, katere osebnostne lastnosti morajo še

vedno razvijati. Mislimo, da je to zelo odvisno od posameznice. Nekatere gradijo in

razvijajo vse osebnostne lastnosti (vzgojiteljice 1 in 2 in 3 ter pomočnici 2 in 5), druge

pa so šibkejše le na določenem področju, na primer pomočnica 3 najbolj gradi na

potrpežljivosti: »Vsekakor mi pogosto zmanjka potrpežljivosti sploh pri zahtevnih

otrocih, ki te vrtijo okrog prsta.« Vzgojiteljica 5 pa najbolj gradi na empatiji.

Za delo vzgojiteljice in pomočnice so potrebne nekatere osebnostne lastnosti.

Intervjuvanke so poudarile predvsem naslednje osebnostne lastnosti: empatičnost,

ustvarjalnost, fleksibilnost, prijaznost, čut za delo z otroki, razumevanje, objektivnost,

čustvena toplina, odgovornost itd. Neprestano pa je treba graditi na vseh oziroma le na

določenih osebnostih lastnostih, odvisno od posamezne vzgojiteljice oziroma

pomočnice.

3.4.7 Lik vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice

Vzgojitelji v vrtcu pogosto bolje razumejo svoje delo, kot pa tisti, ki imajo doktorski

naziv (Palmer Parker, 2001). Palmer Parker (2001) vidi razlog v tem, da so otroci na

nižjih stopnjah podobni otroku v knjigi Cesarjeva nova oblačila. To pa utemelji s tem,

da otrok ne zanima, kako visoko šolo so obiskovale vzgojiteljice, koliko knjig so

napisale, ampak hitro začutijo, ali so vzgojiteljice pri svojem delu pristne ali ne.

Otrok v vrtcu se pogosto naveže na vzgojiteljico, pod njenim okriljem se počuti

varno, prav tako zazna njeno občutljivost na svoje potrebe. C. Howes in C. E. Hamilton

(1992, v Cugmus, 2009, str. 43) sta v svoji raziskavi o otrokovi navezanosti na

vzgojiteljico ugotovili slednje: »Vzgojiteljica, ki otroku nudi občutek varnosti, ga manj

kritizira, grozi in kaznuje, se bolj zanima za otroke, jih bolj nadzoruje, z otroki ima tudi

več interakcij, prav tako več odgovarja na otrokove signale.«

Vzgojiteljica na otroke deluje tudi kot model, s katerim se otroci identificirajo

(Cencič, 2015). Vzgojiteljica kot model tudi vodi otrokovo vedenje (Vonta, 2005).

Bevčič (b. l.) trdi, da vzgojiteljica in pomočnica otroke vzgajata s svojim zgledom.

Vzgojiteljica mora biti otrokom vzor, saj imajo otroci neko potrebo, da vidijo pred seboj

vzor, h kateremu lahko stremijo. Predvsem prve otrokove vzgojiteljice so njegov ideal

(Behrić, 2012).



41

Na vprašanja, kaj otrokom predstavljajo same vzgojiteljice oziroma pomočnice

smo velikokrat dobili odgovor, da so otrokom zgled in da jim dajejo občutek varnosti in

sprejetosti.

Vzgojiteljica 5 nam je odgovorila: »Oseba, ki za njih oblikuje varno in spodbudno

učno okolje, oseba, ki jim pomaga, če kaj ne zmorejo sami, in jih potolaži, ko so

žalostni.« Podoben odgovor nam je podala pomočnica 5: »Za njihovo toplo osebo, ki

jim daje občutek varnosti in zaželenosti.«

Večina vzgojiteljic in pomočnic je odgovorila, da za otroke predstavlja zgled in da

je oseba, ki jim nudi oporo, toplino, varnost in zdravo mero avtoritete.

Kakšna pa je dobra vzgojiteljica? Je mehkobna, srčna in je magnet za otroke

(Colja, b. l.). Otrok in vzgojiteljica skupaj spleteta globoko in ljubečo vez. Otrok se mora

počutiti varnega in sprejetega, prav tako mora zaupati vzgojiteljici. Pri dobri vzgojiteljici

je pomembno, da obvladuje svoja čustva, je zanesljiva, potrpežljiva in prijazna ter da

zna obvladovati svojo jezo. Pomembno je, da ima v sebi naravno naklonjenost in željo

za delo z otroki – da se tudi ti v njeni družbi počutijo prijetno. Vsaka ne mora biti

zdravnica ali inženirka, zato tudi vsaka ne mora biti dobra vzgojiteljica. Dobra

vzgojiteljica tudi razume otroke, jim postavi zdrave meje, jih ljubi in sprejme, kakršne

so, prav tako ne vpije na njih in jih ne tepe (Colja, b. l.). O lastnostih dobre vzgojiteljice

smo vprašali tudi naše intervjuvanke.

Vzgojiteljica 1 nam je odgovorila: »Dobra vzgojiteljica je po mojem mnenju najprej

zelo empatična, čustvena, ustvarjalna, ima čut za otroke, je pozitivna, urejena, zgledna,

organizirana, sposobna, čustveno stabilna in sproščena.«

Vzgojiteljica 2 je poudarila tudi, da je pomembno, da vzgojiteljica ne dela razlik

med otroki, spoštuje tako njihovo kulturo, religiozno pripadnost itd. Podobno kot

vzgojiteljice so nam odgovorile tudi pomočnice.

Pomočnica 3 je povedala: »Dobra pomočnica mora imeti veliko mero pozitivne

energije, je ustvarjalna, energična, nasmejana, empatična, prilagodljiva in predvsem z

občutkom za otroški svet. Ne more biti vsak vzgojitelj ali pomočnik vzgojitelja«

Sklenemo lahko, da vzgojiteljice in pomočnice otrokom pomenijo prijateljice z

avtoriteto, so osebe, ki jim nudijo varno in spodbudno učno okolje. Otrokom morajo dati

občutek, da so zaželeni in sprejeti. Lastnosti dobre vzgojiteljice oziroma pomočnice pa

se skladajo z osebnostnimi lastnosti, ki jih mora imeti vzgojiteljica oziroma pomočnica.



42

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Z diplomskim delom smo želeli izvedeti, katere glavne vloge opravljajo vzgojiteljice

ter pomočnice v vrtcu. Zanimali so nas tudi razlogi za spreminjanje ter prihod novih

vlog. S pomočjo intervjujev smo želeli izvedeti tudi, katera dela in naloge vzgojiteljice in

pomočnice opravljajo, katera znanja so pridobila v času formalnega izobraževanja,

katere kompetence potrebujejo za opravljanje svojega poklica ter katere osebnostne

lastnosti mora imeti vzgojiteljica oziroma pomočnica.

Ugotovili smo, da se dela in naloge vzgojiteljice in pomočnice ne ločijo več tako

strogo, kot so se v preteklosti. Vzgojiteljica predvsem vodi dejavnosti, jih načrtuje,

pomočnica pa ji pri vsem tem pomaga. Obe delata tako pedagoška kot organizacijska

in administrativna dela. Pomočnica je poleg pomoči vzgojiteljici odgovorna tudi za

čistočo igralnice, igrišča, igral ipd. ter za osebno higieno otrok, njihovo prehrano ter

počitek.

Vzgojiteljice in pomočnice opravljajo vse več vlog. Glavni razlog za spremembo

vlog vidijo intervjuvanke v vse večjih zahtevah staršev, v razvoju vzgoje in

izobraževanja, v porastu številka otrok s posebnimi potrebami in v vse večjih zahtevah

in pričakovanjih okolja. Ugotovili smo tudi, da vrtec nima več le vloge varstva, ampak

tudi vlogo vzgoje za življenje – vzgoje skozi igro. Vlog vzgojiteljice in pomočnice ne

ločujejo, saj so vse v sožitju druga z drugo in se med seboj dopolnjujejo. Zato je tudi

težko določiti, katera vloga se posamezni vzgojiteljici oziroma pomočnici zdi

prednostna, saj se jim zdijo vse enako pomembne in se trudijo, da nobene ne

zapostavljajo.

Ugotovili smo tudi, da so za delo vzgojiteljice in pomočnice potrebne tudi določene

kompetence, ki so jih pridobile v času formalnega izobraževanja. Med pomembne

kompetence sodijo načrtovanje dejavnosti, znanja iz psihologije, komunikacija s starši,

ustvarjalnost itd. Kar tri intervjuvane pomočnice so šolo naredile s prekvalifikacijo, zato

smo dobili tudi zelo skromne odgovore o kompetencah, saj jih v enem letu ni mogoče

veliko pridobiti. Vse kompetence pa je treba v času prakse tudi graditi in jih razvijati.

Študij vzgojiteljice in pomočnice pripravi na dolgo vseživljenjsko učenje. V času

študija so pridobile določena znanja, na katerih gradijo skozi delovno prakso. Kar nekaj

znanja so tako vzgojiteljice kot tudi pomočnice pridobile o razvojni psihologiji, le

prekvalificirane pomočnice so iz razvojne psihologije navedle pomanjkljivo znanje.

Veliko vzgojiteljic in pomočnic (predvsem mlajših vzgojiteljic ter pomočnic) pa pogreša



43

znanje o negi ter bolezni otrok. Več znanja si želijo tudi z delom z otroki s posebnimi

potrebami ter sodelovanju s starši.

Za delo z otroki so potrebne tudi določene osebnostne lastnosti vzgojiteljic in

pomočnic. Ugotovili smo, da so pomembne osebnostne lastnosti empatija,

ustvarjalnost, prilagodljivost, čustvena toplina, predvsem pa čut za delo z otroci.

Neprestano pa je treba graditi na vseh ali določenih osebnostnih lastnostih. Nekatere

vzgojiteljice in pomočnice gradijo le na določeni lastnosti, na tisti, kjer so šibkejše (npr.

komunikacija, potrpežljivost), druge pa skozi prakso gradijo in delajo na vseh

osebnostnih lastnostih.

Otroci se v vrtcu pogosto močno navežejo na vzgojiteljico in pomočnico. Pod

njunim okriljem se počutijo varne. Poleg občutka varnosti, vzgojiteljica in pomočnica

delujeta na otrok kot model, s katerim se otroci identificirajo. Bolj kot besede si otroci

zapomnijo vedenje vzgojiteljice in pomočnice. Vzgojiteljica in pomočnica otroke

vzgajata tudi z zgledom, za njih oblikujeta varno in spodbudno učno okolje,

predstavljata osebo, ki jim nudi toplino in občutek zaželenosti.

Tudi v prihodnosti bo tema vlog vzgojiteljic in pomočnic zanimava, saj bodo prišla

nova pričakovanja in zahteve družbe ter še večja pričakovanja staršev, zato bo tudi

vlog vzgojiteljic in pomočnic še več. Prav tako se študijski programi spreminjajo. Čez

nekaj let bi bilo zanimivo ponovno analizirati predmetnik študijskega programa

Predšolska vzgoja.



44

5 LITERATURA IN VIRI

Batistič Zorec, M., Devjak, T. in Vogrinc, J. (2006). Analiza kompetenc študijskega

programa predšolske vzgoje. V T. Devjak in S. Tancing (ur.), Prispevki k

posodobitvi pedagoških študijskih programov (str. 13−16). Ljubljana: Pedagoška

fakulteta.

Behrić, E. (2012). Starši kot avtoriteta, ideal in vzgled pri otroku. Zapisnik srečanja za

starše dne 5.10.2012 z doc. dr. Zdenko Zalokar Divjak. Vrtec Ciciban. Pridobljeno

4. 4. 2017, http://vrtec-ciciban.si/starsi/sola-za-starse/arhiv-zapiskov-srecanj-sole-

za-starse.

Bevčič, L. (b. l.). Poklic vzgojitelja in učitelja. Pridobljeno 23. 1. 2017,

http://www.uje.si/vzgoja/poklic-vzgojitelja-in-ucitelja.

Caserman, A. (2014). Kompetence vzgojitelja v družbi znanja. V M. Željeznov Seničar

(ur.), Kompetence vzgojitelja - izzivi, izkušnje, spoznanja (str. 21−29). Ljubljana:

MiB.

Cencič, M. (2015). Izbrani pristopi k spodbujanju refleksije učiteljev. Koper:

Univerzitetna založba Annales.

Cigale, T. (2014). Kompetence vzgojitelja skozi oči pomočnika vzgojitelja. V M.

Željeznov Seničar (ur.), Kompetence vzgojitelja - izzivi, izkušnje, spoznanja (str.

61−70). Ljubljana: MiB.

Colja, A. (b. l.). Kakšen je dober vzgojitelj? Apsara. Pridobljeno, 4. 4. 2017,

http://www.apsara.si/kaksen-je-dober-vzgojitelj/.

Cugmas, Z. (2009). Kakovost vrtca in otrokova navezanost na vzgojiteljico. Sodobna

pedagogika, 60 (3), 40−54.

Cvetek, S. (2004). Kompetence v poučevanju in izobraževanju učiteljev. Sodobna

pedagogika, 55 (121), 144−160.

Devjak, T. (2004). Usposobljenost in kompetentnost učiteljev za poučevanje predmeta

državljanska vzgoja in etika. Sodobna pedagogika, 55 (121), 210−219.

Golčer, K. (2014). Vzgojitelj s srcem, sem to tudi jaz. V M. Željeznov Seničar (ur.),

Kompetence vzgojitelja − izzivi, izkušnje, spoznanja (str. 39−46). Ljubljana: MiB.

Hornby, G. (2000). Improving parental involvement. London, New York: Cassell.



45

Hriberšek, V. (2014). Profesionalni razvoj vzgojiteljice. V M. Željeznov Seničar (ur.),


Jakopič, H. (2009). Kulturna zavest in izražanje – Od tam, kjer smo doma. V F. Fras

Berro, U. Margan, M. Senica, M. Sivec, U. Stritar, M. Turk in N. Zore (ur.),

Spodbujanje otrokovih kompetenc v vrtcu (str. 69−78). Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Javornik, M. in Šebart, M. (1991). O vlogi učitelja v pedagoškem procesu. Sodobna

pedagogika, 42 (1/2), 27−37.

Kobal, M. (2009). Vloga vzgojitelja pri spodbujanju pobude otrok. V F. Fras Berro, U.

Margan, M. Senica, M. Sivec, U. Stritar, M. Turk in N. Zore (ur.), Spodbujanje

otrokovih kompetenc v vrtcu (str. 51−55). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Kramar, M. (2003). Konstruktivizem in učiteljeva vloga v izobraževalnem procesu. V B.

Marentič – Požarnik (ur.), Konstruktivizem v šoli in izobraževanje učiteljev (str.

14−15). Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.

Krapež, B. (2005). Postavljanje meja v šolskih klopeh. Soutripanje, 39. Pridobljeno, 10.

5. 2017, http://cdk.si/soutripanje/st39/postavljanje_meja.htm.

Kroflič, R. (2001). Temeljne predpostavke, načela in cilji kurikula za vrtce. V B.

Marjanovič Umek (ur.), Priročnik h kurikulu za vrtce (str. 7−25). Maribor: Založba

Obzorja.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Lašič Lončarič, M. (2005). Jasni, razumsko utemeljeni cilji pomagajo k pravilnemu

vzgojnemu ravnanju. V R. Malej (ur.), Strokovna avtonomija vzgojitelja (str.

48−57). Ljubljana: Skupnost vrtec Slovenije.

Lepičnik Vodopivec, J. (2005). Avtonomija vzgojiteljice in vzgojitelja v odnosu s starši.

V R. Malej (ur.), Strokovna avtonomija vzgojitelja (str. 38-47). Ljubljana: Skupnost

vrtec Slovenije.

Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Lipovec, A. (2014). Vzgojiteljica v vlogi razrednika. V M. Željeznov Seničar (ur.),




46

Logar, D. (2014). Vzgojiteljeve kompetence za sodobni čas. V M. Željeznov Seničar

(ur.), Kompetence vzgojitelja − izzivi, izkušnje, spoznanja (str. 12−20). Ljubljana:

MiB.

Maček, J. (2014). Kompetence pomočnika vzgojitelja skozi oči vzgojitelja. V M.

Željeznov Seničar (ur.), Kompetence vzgojitelja − izzivi, izkušnje, spoznanja

(str.71−77). Ljubljana: MiB.

Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.

Marentič Požarnik, B. (2007). Čemu potrebujemo širši odgovor o temeljnih učiteljevih

zmožnostih/kompetencah. Vzgoja in izobraževanje, 38 (5), 44-50.

Medveš, Z. (2003). Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni šoli, srednji šoli: sklepi

strokovnega posveta. Sodobna pedagogika, 54/posebna izdaja, 278-286.

Nations, E. J. (1962). The Teacher as a Person. Association for Supervision and

Curriculum Development. Pridobljeno 23. 1. 2017,

http://www.ascd.org/ASCD/pdf/journals/ed_lead/el_196211_nations.pdf.

Novak, R. (2005). Kvalitetno sodelovanje med starši in vrtcem. V R. Malej (ur.),

Strokovna avtonomija vzgojitelja (str. 58−63). Ljubljana: Skupnost vrtec Slovenije.

O ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, (2006). Uradni list Evropske unije.

Pridobljeno 13. 2. 2017, http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:394:0010:0018:sl:PDF.

Opis delovnih mest, (b. l.). Osnovna šola Dobrovo. Pridobljeno 17. 1. 2017,

http://www.os-

.dobrovo.si/si/file/open/40_1564f0c5476d2/OPIS%20DELOVNIH%20MEST%20pr

iloga%202.pdf .

Opis delovnih mest in nalog za plačne skupine, (b. l.). Center za sluh in govor Maribor.

Pridobljeno 28. 3. 2017,

http://www2.arnes.si/~mbusgm1s/novi_placni_sistem/Priloga_III.pdf.

Opis poklica, (b. l.). Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Pridobljeno 23. 1.

2017, http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=600.

Palmer Parker, J. (2001). Poučevati s srcem: raziskovanje notranjih pokrajin

učiteljevega življenja. Ljubljana: Educy.



47

Pamič, I. in Kotnjak, K. (2014). Delo v tandemu dveh vzgojiteljic ali ko se združijo

znanje in izkušnje. V M. Željeznov Seničar (ur.), Kompetence vzgojitelja - izzivi,

izkušnje, spoznanja (str. 55−60). Ljubljana: MiB.

Predmetnik – predšolska vzgoja (b. l.). Ljudska univerza Koper. Pridobljeno, 4. 4. 2017,

http://www.lu-koper.si/files/2016/01/PRED%C5%A0OLSKA-VZGOJA-PT.pdf.

Predšolska vzgoja − Opis programa od vpisa v 1. letnik v študijskem letu 2016/2017

dalje, (b. l.). PEF Koper. Pridobljeno, 3. 4. 2017,

http://www.pef.upr.si/izobrazevanje/dodiplomski_studij_1%20_stopnje/predsolska

_vzgoja_(vs)/od_2016-2017/.

Pšunder, M in Dečman Drobnič, O. (2010). Alternativni vzgojni ukrepi med teorijo,

zakonodajo in prakso. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Pušnik, M. in Zorman, M. (2004). Od znanja h kompetencam. Vzgoja in izobraževanje,

35(3), 9-18.

Ramovš, J. (2003). Krepitev vzgojiteljske kondicije – zdravilo proti poklicni izgorelosti

(razširjene teze za referat). V S. Puš Seme (ur.), Posvet, zaupaj vase, poskrbi

zase (biti vzgojitelj) (str. 34−40). Ljubljana: Skupnost vrtcev republike Slovenije.

Razdevšek Pučko, C. (2004). Kakšnega učitelja potrebuje (pričakuje) današnja (in

jutrišnja) šola? Sodobna pedagogika, 55 (posebna izdaja), 52−74.

Sagadin, J. (1995). Standardizirani intervju. Sodobna pedagogika, 3−4, 101−111.

Skudnik, N. (2012). Kompetence vzgojiteljev in vzgojiteljic predšolskih otrok. Diplomsko

delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014). Druga, dopolnjena in deloma prenovljena

izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Ščuka, V. (2008). Šolar na poti do sebe. Oblikovanje osebnosti. Priročnik za učitelje in

starše. Radovljica: Didakta.

Šteh, B. (2008). Učitelji in starši v očeh drug drugega pri medsebojnem »sodelovanju«.

Sodobna pedagogika 59/5, 30–50.

Tancing, S. (2006). Generične in predmetno – specifične kompetence v izobraževanju.

V T. Devjak in S. Tancing (ur.), Prispevki k posodobitvi pedagoških študijskih

programov (str. 13−16). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.



48

Vonta, T. (2005). Profesionalni razvoj vzgojiteljice v funkciji njene avtonomnosti. V R.

Malej (ur.), Strokovna avtonomija vzgojitelja (str. 13−32). Ljubljana: Skupnost

vrtec Slovenije.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje, (1996). Pravno –

informacijski sistem. Pridobljeno 4. 4. 2017,

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO445.

Zalokar Divjak, Z. (2005). Timsko delo v vrtcu. V R. Malej (ur.), Strokovna avtonomija

vzgojitelja (str. 93). Ljubljana: Skupnost vrtec Slovenije.

Zore, N. (2014). Pomen kompetenc vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev pri

zagotavljanju kakovosti vrtca. V M. Željeznov Seničar (ur.), Kompetence

vzgojitelja − izzivi, izkušnje, spoznanja (str. 6−12). Ljubljana: MiB.



49

6 PRILOGE

Priloga 1: Primer odgovorov shranjenih v tabelo, s svojo kodo ter kategorijo.

Številka

odgovora,

številka

intervjuja

Dobesedni odgovori

Kode

Kategorije

O1, I1 Sama mislim, da sva s

pomočnico vzgojiteljice

zelo enakovredni glede

dela. Največ pa se

osredotočam najprej na

načrtovanje dejavnosti.

Predvsem se trudim

izhajati iz otrok in

upoštevati njihove želje pri

dejavnostih. Pri vodenju

dejavnosti mi pomaga tudi

pomočnica, sama

prevzamem vodenje,

pomočnica pa pripravi vse

potrebno za dejavnost.

Skozi celoten dan si za v

naprej pripravljeno shemo,

kjer beležim opažanja o

otrocih. Kot na primer otrok

X je danes brez spodbude

pri kosilu pojedel špinačo.

Po končanih dejavnostih so

seveda še refleksije in

analize dejavnosti, ki pa

nama s pomočnico

vzamejo veliko časa.

· načrtovanje

dejavnosti

· vodenje

dejavnosti

· shema za

beleženje

· refleksija in

analiza

dejavnosti

dela in naloge

vzgojiteljice

O1, I2 Največ sem vsakodnevno v

neposrednem stiku z otroci

· neposreden

stik z otroki



50

preko dejavnosti in

vsakodnevne rutine, poleg

tega pa tudi načrtujem in

evalviram dejavnost.

· načrtovanje in

evalvacija

dejavnosti

O1, I3 Delam vse, s pomočnico

nimava strogo ločenega

dela. Načrtujem predvsem

jaz, seveda ob njeni

pomoči in idejah. Prav

načrtovanja pa je res

največ ter neposrednega

dela v skupini.

· načrtovanje

dejavnosti

· neposredno

delo v skupini

O1, I4 Največ načrtujem, saj se

trudim, da zares izhajam iz

otrok. To pa ni ravno lahko

narediti, saj je treba otroke

dobro poznati in jih redno

opazovati in spraševati.

Sestavni del službe so tudi

strokovna izobraževanja na

različne teme.

· načrtovanje

· strokovna

izobraževanja

O1, I5 V mislih imam predvsem

pisanje priprav in

načrtovanje, saj je danes

zelo pomembno, da

izhajamo iz otrok. Če bi

načrtovala vse sama brez

otrok, ne bi bilo takega

interesa, tako pa je interes

zelo velik. Skratka

ogromno dela imam z

dokumentacijo, v mislih

imam pisanje priprav, zapis

dnevnega opazovanja

· pisanje priprav

· načrtovanja

· delo z

dokumentacijo



51

otrok in evalvacije.

Date post:	04-Mar-2020
Category:	Documents
Upload:	others
View:	1 times
Download:	0 times

Prezelj Simona diplomsko delo · tem tudi zadovoljen ter bo kot človek napredoval, so trije....

Documents