UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJUuniverza na primorskem fakulteta za vede o zdravju...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

DIPLOMSKA NALOGA

ANITA URŠIČ

Izola, 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA

PATRONAŽNE ZDRAVSTVENE NEGE V

ZGORNJEM POSOČJU V 20. STOLETJU

HISTORICAL REVIEW OF THE DEVELOPMENT OF

COMMUNITY NURSING CARE IN UPPER SOČA REGION IN

THE 20ᵀᴴ CENTURY

Študentka: ANITA URŠIČ

Mentor: doc. dr. MIRKO PROSEN, dipl. zn., univ. dipl. org.

Študijski program: študijski program 1. stopnje Zdravstvena nega

Izola, 2018

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali in me spodbujali v času študija ter pri pisanju

diplomske naloge.

Hvala doc. dr. Mirku Prosenu za pomoč in strokovno vodenje pri pisanju diplomske

naloge.

Največja zahvala pa gre moji družini, partnerju Marku, hčerama Izi in Ini ter sinu Boru

za vso potrpežljivost in podporo. Iskreno se opravičujem za vse ure, ki jih nismo

preživeli skupaj zaradi študija. Rada vas imam.

Posebna zahvala gre mami Klari, ki je bila v času študija mojim otrokom druga mama,

tašči Darinki, Tanji, sestri Valentini in njeni družini, da so pomagali pri varstvu otrok,

in Jasmini ter nečakinji Alji za lektoriranje diplomske naloge.

Zahvaljujem se vsem sodelujočim v raziskavi, ki so mi omogočili, da sem pridobila

podatke in zapisala del zgodovine naših krajev. Zahvala gre tudi ZD Tolmin, da mi je

omogočil študij.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Anita Uršič izjavljam, da:

− je predložena diplomska naloga izključno rezultat mojega dela;

− sem poskrbel-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v

predloženi nalogi, navedena oziroma citirana v skladu s pravili UP Fakultete za

vede o zdravju;

− se zavedam, da je plagiatorstvo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah,

Uradni list RS št. 16/2007 (v nadaljevanju ZASP) kaznivo.

Soglašam z objavo elektronske verzije diplomske v Repozitoriju UP ter zagotavljam, da

je elektronska oblika predložene naloge identična tiskani različici.

V Izoli, dne

Podpis študentke:

Uršič A. Zgodovinski pregled razvoja patronažne zdravstvene nege

Diplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2018

I

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU

Naslov Zgodovinski pregled razvoja patronažne zdravstvene nege v Zgornjem

Posočju v 20. stoletju

Tip dela diplomska naloga

Avtor URŠIČ, Anita

Sekundarni

avtorji

PROSEN, Mirko (mentor) /BENKO, Ester (recenzentka)

Institucija Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju

Naslov inst. Polje 42, 6310 Izola

Leto 2018

Strani IX, 97 str., 57 sl., 1 pril., 23 vir

Ključne

besede

patronažna zdravstvena nega, zgodovina, Zgornje Posočje

UDK 616-083:649

Jezik

besedila

slv

Jezik

povzetkov

slv/eng

Izvleček: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kakšni so bili začetki razvoja

patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju v 20. stoletju ter kakšna je

bila narava dela takratnih sester na terenu. Uporabljena je bila kvalitativna

metodologija – zgodovinsko primerjalna metoda. V namenski vzorec so bili

vključeni primarni in sekundarni viri (upokojene patronažne medicinske

sestre in svojci pokojnih patronažnih medicinskih sester), podatki so bili

pridobljeni s pomočjo delno strukturiranega intervjuja. Sodelovalo je 11 oseb,

4 moški in 7 žensk, povprečna starost sodelujočih je bila skoraj 71 let.

Ugotovili smo, da se je patronažna zdravstvena nega v Zgornjem Posočju

začela razvijati po letu 1950, ko so se na terenu zaposlile prve medicinske

sestre. Delale so predvsem preventivo otrok ter obiskovale paciente s

tuberkulozo. Babice, ki so vodile porode na domu, so bile dejansko začetnice

dela na terenu. Z leti se je delo začelo spreminjati. Babice so imele vedno

manj porodov, kajti začele so se odpirati porodnišnice in potreba po negi

bolnikov na domu je bila vedno večja. Okoli leta 1965 se je začela izvajati

nega na domu. Otroke in nosečnice so počasi začeli spremljati dispanzerji in

delo babic ter medicinskih sester se je začelo vse bolj usmerjati v nego



II

bolnika. Danes patronažna služba izvaja predvsem kurativo, saj je

hospitalizacija vedno krajša, zato je potreba po zdravljenju na domu vedno

bolj nujna. Pridobljeni rezultati raziskave nam podajo pomembne podatke o

zgodovini patronažne službe v Zgornjem Posočju. Bila je pomembna tako v

preteklosti kot danes. Patronažna služba še vedno močno zaznamuje lokalno

skupnost in skrb za zdravje ljudi v njej. Z leti se je veliko spremenilo, kar

pomeni, da se razvija in da je živa veja zdravstvene nege.



III

KEY WORDS DOCUMENTATION

Title Historical review of the development of community nursing care in the upper

Soča region in the 20th century

Type Diploma work

Author URŠIČ, Anita

Secondary

authors

PROSEN, Mirko (supervisor) /BENKO, Ester (reviewer)

Institution University of Primorska, Faculty of Health Sciences

address Polje 42, 6310 Izola

Year 2018

Pages IX, 97 p., 57 fig., 1. ann., 23 ref.

Keywords Community nursing, History, Upper Soča area

UDC 616-083:649

Language slv

Abstract

language

slv/eng

Abstract The purpose of the following degree paper was to determine the beginnings of

the development of the home health care in the Upper Soča Valley in the 20th

century and to determine what was the nature of work of the then working

field nurses. Qualitative method was used – historical comparative method.

Primary and secondary sources ( retired home care nurses and relations of the

deceased nurses) were included in the purposive sample, the information was

acquired with the help of a semi-structured interview. 11 people participated,

4 men and 7 women, the average age of the participants being almost 71. It

was concluded that in the Upper Soča Valley the home health care started to

develop after 1950 when first nurses were hired to do fieldwork. They mostly

performed prevention check-ups on children and visited tubercular patients.

At the time, midwives were already working in the field, assisting at home

births. They are the actual pioneers of fieldwork. Over the years, fieldwork

started to change. With the establishment of maternity hospitals, midwives

had fewer and fewer home births to attend to but the need for home care of

the patients has increased. Around 1965, home care developed and clinics

started to accompany children and pregnant women and the work of the

nurses and midwives focused more and more on the care of the patient. Home

care today is mostly remedial, due to the increasingly shorter hospital



IV

discharge period and the consequent increased need for home medical

treatment. The acquired results of the research provide us with important

information about the history of home care in the Upper Soča Valley. Home

care was important in the past and is still important today. It still strongly

marks the local community and the health of the people in it. A lot has

changed over the years. That means that home care is evolving and that it is a

live branch of health care.



V

KAZALO VSEBINE

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU ............................................................................... I

KEY WORDS DOCUMENTATION ............................................................................. III

KAZALO VSEBINE ....................................................................................................... V

KAZALO SLIK ............................................................................................................. VII

SEZNAM KRATIC ........................................................................................................ IX

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

1.1 Začetki patronažne zdravstvene nege v svetu .................................................... 1

1.2 Začetki patronažne zdravstvene nege v Sloveniji .............................................. 2

1.2.1 Izobraževanje medicinskih sester ............................................................... 7

1.3 Geografska opredelitev Zgornjega Posočja ....................................................... 8

1.4 Prebivalstvo Zgornjega Posočja v 20. stoletju ................................................... 9

1.5 Začetki patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju in razvoj do

današnjih dni ............................................................................................................... 10

2 NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ................................ 12

3 METODE DELA IN MATERIALI ......................................................................... 13

3.1 Opis vzorca ....................................................................................................... 13

3.2 Raziskovalni inštrument ................................................................................... 13

3.3 Potek raziskave in obdelava podatkov ............................................................. 14

4 REZULTATI ........................................................................................................... 16

4.1 Razvoj patronažne zdravstvene nege pred drugo svetovno vojno in do leta

1950 16

4.1.1 Prve patronažne službe ............................................................................. 16

4.1.2 Šolanje in zaposlitev prvih babic .............................................................. 17

4.1.3 Delo na terenu ........................................................................................... 20

4.1.4 Resursi ...................................................................................................... 21

4.2 Razvoj patronažne zdravstvene nege v drugi polovici 20. stoletja (od leta 1950

do 1970) ...................................................................................................................... 23

4.2.1 Šolanje in zaposlitev ................................................................................. 23

4.2.2 Delo na terenu ........................................................................................... 28

4.2.3 Razmere na terenu .................................................................................... 48

4.2.4 Resursi ...................................................................................................... 49

4.2.5 Dokumentacija .......................................................................................... 61

4.3 Razvoj patronažne zdravstvene nege v drugi polovici 20. stoletja (od leta 1971

do 1999) ...................................................................................................................... 69



VI

4.3.1 Zaposlitev .................................................................................................. 69

4.3.2 Delo na terenu ........................................................................................... 70

4.3.3 Razmere na terenu ..................................................................................... 72

4.3.4 Resursi ....................................................................................................... 73

4.3.5 Dokumentacija .......................................................................................... 74

4.4 Primerjava med patronažno zdravstveno nego v preteklosti in danes .............. 83

4.4.1 Zaposlitev in urnik dela ............................................................................. 83

4.4.2 Delo na terenu ........................................................................................... 84

4.4.3 Resursi ....................................................................................................... 86

4.4.4 Dokumentacija .......................................................................................... 87

5 RAZPRAVA ............................................................................................................ 90

6 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 94

7 VIRI ......................................................................................................................... 95

PRILOGE ........................................................................................................................ 97



VII

KAZALO SLIK

Slika 1: Nasveti za pripravo hrane .................................................................................... 3

Slika 2: Nasveti za pripravo hrane .................................................................................... 4

Slika 3: Zemljevid Občine Tolmin ................................................................................... 9

Slika 5: Babice v Babiški šoli v Ljubljani. ..................................................................... 19

Slika 6: Babice med poukom .......................................................................................... 19

Slika 7: Injekcijska brizga in igla za večkratno uporabo ................................................ 22

Slika 8: Injekcijska brizga in igla za večkratno uporabo ................................................ 22

Slika 9: Babice pred Babiško šolo leta 1955 .................................................................. 24

Slika 10: Babice na odmoru. ........................................................................................... 24

Slika 11: Matura na babiški šoli v Ljubljani. .................................................................. 25

Slika 12: Strokovni izpit, priznanje. ............................................................................... 25

Slika 13: Medicinske sestre in zdravnik pred dispanzerjem. .......................................... 27

Slika 14: Prvi porod ........................................................................................................ 33

Slika 15: Porod sredi poletja 1958 .................................................................................. 34

Slika 16: Primer čistoče .................................................................................................. 35

Slika 17: Nagel porod ..................................................................................................... 36

Slika 18: Živa skala ......................................................................................................... 37

Slika 19: Porod sredi zime .............................................................................................. 38

Slika 20: Družinski kontaktni omot ................................................................................ 41

Slika 21: Družinski kontaktni omot zadnja stran ............................................................ 41

Slika 22: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju ........................................... 42

Slika 23: Patronažni list v protiburkuloznem dispanzerju, zadnja stran ......................... 42

Slika 24: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju ........................................... 43

Slika 25: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju Tolmin, zadnja stran ......... 44

Slika 26: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju Tolmin, zadnja stran ......... 45

Slika 27: Članek iz časopisa Delo iz leta 1955 ............................................................... 46

Slika 28: Patronažni kovček ........................................................................................... 50

Slika 29: Usnjena patronažna torba ................................................................................ 51

Slika 30: Gorilnik ............................................................................................................ 52

Slika 31: Brizge .............................................................................................................. 53

Slika 32: Epruvete ........................................................................................................... 54

Slika 33: Igla za odvzem krvi ......................................................................................... 54

Slika 34. Sterilna nit za šivanje ....................................................................................... 55

Slika 35: Pinnardova slušalka ......................................................................................... 56

Slika 36: Medicinske sestre v protituberkuloznem dispanzerju so dobile kolo. ............. 57

Slika 37: Patronažna medicinska sestra Silva Rustja na terenu ...................................... 59

Slika 38: Patronažna medicinska sestra Nežka Lipušček z njenim motorjem ................ 60

Slika 39: Knjiga porodov pokojne babice Berte Ostan ................................................... 62

Slika 40: Knjiga porodov pokojne babice Berte Ostan ................................................... 63

Slika 41: Dnevnik dela babice Berte Ostan .................................................................... 64

Slika 42: Dnevnik dela babice Berte Ostan .................................................................... 65



VIII

Slika 43: Obrazec prijava rojstva .................................................................................... 66

Slika 44: Obrazec prijava poroda .................................................................................... 67

Slika 45: Obrazec socialna anamneza družin .................................................................. 68

Slika 46: Patronažni družinski karton ............................................................................. 75

Slika 47: Poročilo o delu patronažne službe iz leta 1983 ................................................ 77

Slika 48: Poročilo patronažne službe iz leta 1983 ........................................................... 78

Slika 49: Poročilo o delu krajevne babice iz leta 1975 ................................................... 79

Slika 50: Poročilo krajevne babice iz leta 1975 .............................................................. 79

Slika 51: Poročilo pokojne babice Jožefe Taljat o obiskih na domu iz leta 1974 ........... 80

Slika 52: Poročilo pokojne babice Jožefe Taljat o obiskih na domu iz leta 1974 ........... 81

Slika 53: Kartica za planiranje ponovnih obiskov .......................................................... 82

Slika 54: Delovni nalog iz leta 1994 ............................................................................... 83

Slika 55: Prvotni zeleni delovni nalog ............................................................................ 88

Slika 56: Prvotni zeleni delovni nalog, zadnja stran ....................................................... 88

Slika 57: Današnji delovni nalog .................................................................................... 89



IX

SEZNAM KRATIC

ZD Tolmin

Zdravstveni dom Tolmin



1

1 UVOD

Leta 1980 je bila, po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije, patronaža

opredeljena kot posebna oblika zdravstvenega varstva, ki opravlja aktivno zdravstveno -

socialno varstvo v družinah z varovanci, ki so zaradi bioloških lastnosti ali določenih

obolenj še posebej občutljivi za škodljive vplive okolja. Deluje na vseh ravneh

zdravstvenega varstva, in sicer pri ohranjanju in utrjevanju zdravja, pri preprečevanju

bolezni in poškodb, pri zgodnjem odkrivanju bolezni, pri diagnosticiranju in zdravljenju

ter rehabilitaciji. Patronažno dejavnost so izvajale praviloma le višje medicinske sestre z

dokončano višjo šolo za zdravstvene delavce in s podiplomskim tečajem za preventivno

zdravstveno dejavnost. Izvajala se je polivalentna patronažna služba, ki je zajemala vse

varovance v družini, ter monovalentna patronažna služba, ki je bila namenjena

nosečnicam in otročnicam in so jo izvajale babice, ter monovalentna patronažna služba,

ki je bila namenjena pacientom s tuberkulozo (Vuga, 1980). Danes se izvaja le

polivalentna patronažna služba, ki jo izvajajo višje medicinske sestre ter diplomirane

medicinske sestre.

Patronažna medicinska sestra svoj delovni čas preživi na terenu. Svoje delo mora

opraviti bodisi v lepem ali slabem vremenu. Terensko delo zahteva dobro

pripravljenost oziroma dobro strukturiran dan, da so vse potrebne zdravstvene storitve

opravljene. Patronažna medicinska sestra, ki dela samo v mestu, ima drugačne pogoje

dela kot patronažna medicinska sestra, ki dela na razpotegnjenem terenu. Oddaljene

vasi, ki se razprostirajo na več kilometrih in v višje ležečih predelih, težji dostopi do hiš,

slabe vremenske razmere ‒ vse to spada v njen delovnik in vse mora pri načrtovanju

obiskov upoštevati. Patronažna medicinska sestra veliko časa preživi na cesti oz. v

avtomobilu in mora prevoziti nemalo kilometrov od ene hiše, kjer mora opraviti neko

delo, do druge, ker jo spet čaka drugo delo. Delo na terenu zahteva vozilo, primerno

obleko in terensko torbo, kajti brez teh treh stvari je delo na terenu mnogo težje.

1.1 Začetki patronažne zdravstvene nege v svetu

V preteklosti so bolnega človeka negovali sorodniki. V času rimskega imperija je

negovanje bolnikov začelo prehajati v profesionalno obliko. Negovale so jih redovnice,

ki pa niso potrebovale strokovnega znanja. Šele kasneje je red usmiljenk in diakones

zahteval izučitev za negovanje bolnih. Prve organizirane obiske na domu so pričeli

izvajati v Angliji leta 1816. V 18. st. se je izoblikoval tudi poklic babice. Sestrski poklic

sega v leto 1860, ko je prva medicinska sestra Florence Nightingale ustanovila prvo

šolo za civilne sestre v Londonu, leta 1867 pa je v Liverpoolu začela delovati služba

bolniške nege na domu. Prve terenske sestre so bile babice, za njimi so prišle na teren

izšolane patronažne medicinske sestre. Prvim šolanim patronažnim medicinskim

sestram »district nurses« je Florence Nightingale podala navodila za delo na terenu.

Dejala je: »Terenska sestra mora biti zdravstvena odposlanka. Za to pa mora biti

šolana. Njena služba ni delitev materialne podpore niti ne vloga zdravnika ali morda



2

celo okoriščanja z donosno privatno prakso. Negovati mora po zdravnikovih navodilih,

predvsem pa paziti, da ne bo ovirala bolnikovega ozdravljenja. Naj bo družinska

prijateljica in ne ukazovalka, zato naj pač nikoli ne reče: upam, da boste do prihodnjič,

ko zopet pridem, pospravili to ropotijo pod posteljo (če bi tod naletela na stare škornje,

umazano perilo ali krompir). Če bo tako rekla, si bodo samo želeli, da bi je nikoli več

ne bi bilo. Naj v hiši tudi sama kaj stori prav z namenom, da jim pokaže, kako

vzdržujemo snago in higieno. Sestra mora vedeti tudi, na koga naj se obrne v

nevšečnostih, ki jih ne more opraviti sama, vedeti mora, kaj sodi v domeno sanitarne

oblasti in javiti potrebe …«. Tako je postavila temelje sestrskemu poklicu (Vuga, 1975,

str. 19).

1.2 Začetki patronažne zdravstvene nege v Sloveniji

S terenskim delom so začele babice, ki so obiskovale zasebne tečaje pri »všegarjih«

(učiteljih porodništva). Med vladanjem cesarice Marije Terezije, v 18. stoletju, se je

izoblikoval poklic babice. Ko so udeleženke tečaja pridobile dovolj praktičnega znanja,

so opravile izpit. Bile so tudi take, ki niso obiskovale tečaja, ampak so le pomagale pri

porodih ali kot pomočnice spremljale izkušene babice. Brez tečajev so si naziv babica

lahko pridobile le poročene ženske, mlajše od 45 let, ki so kot porodne pomočnice

opravile preverjanje praktičnega znanja pri potrjenih babicah, ki so jih tudi usposabljale

(Borisov, 1995). Tako so si pridobivale znanje, in ko so se čutile dovolj zmožne, so se

javile k izpitu k »všegarjem« in zdravnikom, ki so jih izprašali. Od tod tudi naziv

»izprašana« babica. Pred nastopom službe so morale še zapriseči, da so si pridobile

naziv »zaprisežena« babica. Vse izprašane babice je moral potrditi tudi deželni urad, v

večjih mestih pa zdravstvena komisija. Od tod naziv »potrjena« babica. Ženske so lahko

tako postale babice še v času, ko je že bila babiška šola, leta 1812 pa je oblast

prepovedala izobraževati in izpraševati (Lavrič, 1953). Po letu 1874 so postale

diplomirane babice (Prelec, 2001).

Leta 1907 je Ljubljana dobila prvi tuberkulozni dispanzer, a sestre na terenu v celotni

domovini še ni bilo. Leta 1914 je na Dunaju diplomirala Angela Boškin, prva

medicinska sestra in socialna delavka v Jugoslaviji, ki se je po diplomi usposobila za

terensko zaščitno sestro. Tako je 27. 1. 1919 dobila prvi dekret o imenovanju skrbstvene

terenske sestre v Jugoslaviji. Delovala je monovalentno pri varstvu matere in otroka

(matere je učila o higieni in o pravilni negi novorojenčka) ter v protituberkulozni

dejavnosti na Jesenicah kot predhodnica današnjih patronažnih medicinskih sester in

socialnih delavcev (Vuga, 1975). Na začetku svojega dela je obiskala tudi babice, jih

seznanila s svojo vlogo in jim povedala, da jih ne bo ovirala pri njihovem delu, ampak

jim bo delo olajšala, da se bodo med seboj dopolnjevale. Pozanimala se je o naslovih

novorojenčkov in ogroženih družin ter ob prvih obiskih spoznala strašne stanovanjske

razmere in skrajno revščino. Ljudje so bili lačni in izčrpani, otroci pa so zaostajali v

razvoju. Veliko otrok je bilo brez očetov, saj so bili ubiti v vojni. Ljudje so skrbstveno

sestro sprejemali z začudenjem, zlasti ko se je zanimala za najmlajše. Obiskovala je tudi



3

premožne kmete, ki so ji dali hrano za revne. Sodelovala je z zdravnikom, ki je znal

prisluhniti njenim informacijam, prinesenim s terena, in začel obiskovati ljudi na domu.

Boškinova je pričela tudi predavati ljudem o higieni, o zaščiti pred okužbami in o negi

dojenčka. To pa ni bilo dovolj, saj ni bilo nikogar drugega, ki bi poskrbel za najbolj

ogrožene otroke, zato je zdravnika prosila, če bi lahko enkrat na teden pregledal

dojenčke, ona pa bi medtem poučevala matere o prehrani (Slika 1, 2), negi dojenčka ter

osebni higieni. Tako se je začelo bolj organizirano delo in prebivalci so počasi začeli

sprejemati to pomoč in se tudi sami začeli obračati po nasvete k skrbstveni sestri

(Lovše, 1969).

Slika 1: Nasveti za pripravo hrane (Kogelnik, 2015, str. 32)



4

Slika 2: Nasveti za pripravo hrane (Kogelnik, 2015, str. 33)

Prve patronažne službe so bile organizirane v sestavi higienskih zavodov oz. njihovih

posvetovalnic za nosečnice in otroke ter v protituberkuloznih dispanzerjih (Jarnovič,

1967). Druga svetovna vojna je v glavnem prekinila delo na terenu, ostale so nekatere

monovalentne patronažne službe, neposredno po vojni pa je monovalentna patronažna

služba delovala pod okriljem zdravstvenih postaj, dispanzerjev, ambulant (Vuga, 1975).



5

Patronaža je v 80. letih prejšnjega stoletja zajemala (Vuga, 1980):

1. dejavnosti patronažne službe v ožjem smislu ali zdravstveno socialno dejavnost,

2. babiško dejavnost na domu,

3. dejavnost strokovne nege na domu,

4. dejavnost domače nege.

Vse te naloge so bile različno organizirane v različnih domovih (nekje

monovalentno, nekje polivalentno).

Nego na domu so začeli organizirati v sestavi patronažnih služb. Zgodovina nege

pacienta na domu v Sloveniji sega v leto 1956, ko je bil sprejet Zakon o organizaciji

zdravstvenih domov. Ta zakon je bil podlaga za razvoj strokovne nege na domu, ki se je

pričela leta 1959. Zanjo je bilo pomembno zagotavljanje celovitosti in enotnosti (Vuga,

1980).

Nega na domu je bila razdeljena na (Krstić, 1984):

1. osnovno nego (umivanje bolnika, kopanje, hranjenje, preprečevanje dekubitusa),

2. specialno nego (nega nevrološkega, pulmološkega, onkološkega bolnika),

3. medicinsko-tehnične storitve (toaleta rane, injekcije, klizme, inhalacije, infuzije,

merjenje krvnega pritiska) in

4. pomoč pri negi in gospodinjskih opravilih (čiščenje, kuhanje, likanje, pranje

ipd.).

Proces zdravstvene nege na domu je izvajal negovalni kolektiv, ki ga je vodila

medicinska sestra. Naloge so bile razdeljene na zahtevnejše in lažje, izvajal pa ga je bolj

ali manj usposobljen kader (Vuga, 1980). Zdravstvena nega bolnika na domu se v

različnih območjih Slovenije ni začela izvajati sočasno. Nekje so jo začeli nepretrgoma

izvajati leta 1964, nekje pa šele leta 1980 (Krstić, 1984).

Definicija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o negi na domu je:

»Nega bolnika je širok pojem in zajema celotno poklicno delo medicinskih sester, ki

delajo z odraslimi in otroki. Nega v najširšem smislu besede pomeni samostojno funkcijo

medicinske sestre - posamezniku, bolnemu ali zdravemu pomagati pri izvrševanju tistih

opravil ki prispevajo k zdravju in zdravljenju ali k spokojni smrti« in »Nega bolnika v

ožjem smislu besede kot bolniška nega, pomeni vse tiste dejavnosti v zdravstvu, ki s v

organizirani obliki namenjene bolniku« (Vuga, 1980, str. 229).

Leta 1953 je bila patronažna služba kot organizirana samostojna enota zdravstvenega

doma prisotna (že) v dveh zdravstvenih domovih v Sloveniji. Prve patronažne

medicinske sestre so bile usmerjene predvsem v zdravstveno in socialno varstvo matere

in otroka in so opravljale monovalentno patronažno službo. Monovalentna patronažna

služba se je počasi (okoli leta 1960) začela spreminjati v polivalentno patronažno

službo, kjer je ena patronažna medicinska sestra opravljala vsa dela v družini. Dela se

tako niso več delila na več oseb, kot je bilo to pri monovalentni patronažni službi



6

(Jarnovič, 1978). Monovalentna patronažna služba obsega delo na enem področju

zdravstvenega varstva in obravnava eno vrsto varovancev v družini, bodisi po vrsti

bolezni, po starosti ali bioloških skupinah. Je v sestavu neke strokovne službe:

specialistične, dispanzerske ali splošne službe (Vuga, 1975).

Patronažne medicinske sestre so morale pogosto nadomestiti zdravstvene delavce v

ambulantah in babice na terenu, medtem ko nadomeščanja v patronažni službi ni bilo.

Velikokrat zdravniki v splošni praksi za patronažno službo sploh niso imeli časa, poleg

tega je bilo to delo marsikje podcenjeno, zato je bilo veliko zapuščanj terena.

Patronažne medicinske sestre so leta 1966 opravile na patronaži le 56 % obiskov

(obiskale so 7700 družin manj kot leta 1965). Skupaj z administracijo in pripravami na

obisk je patronažno delo obsegalo tri četrtine skupnega delovnega časa, ker so morale

opravljati še druga dela, za katera niso bile postavljene. Delo na terenu je bilo

utrujajoče, brez urnikov in v vseh vremenskih razmerah. Na eno patronažno medicinsko

sestro je v letu 1966 prišlo v povprečju 6426 prebivalcev, nekje tudi do 13.000. Višje

izobražene medicinske sestre so raje odšle na vodilna mesta v bolnišnice, zaposlovale so

se po ambulantah, ostal je le srednji kader, ki pa za patronažno službo ni več ustrezal,

saj je bilo za to delo potrebno nenehno izpopolnjevanje (v sodobni preventivni

dejavnosti), da je osebje lahko vodilo vse delo. Na terenu se je izvajala predvsem

preventiva, ki je bila manj cenjena kot kurativa, zato je bilo tudi zanimanja za delo na

terenu vedno manj. Zaradi pomanjkanja denarja in sredstev se ni doseglo strokovnih

normativov. V letu 1966 je bilo s strani patronažne službe obiskanih le 6 % ostarelih in

kroničnih bolnikov ter 64 % otrok. Patronažo so začeli zaradi finančnih razlogov vedno

bolj ožiti in jo celo nameravali ukiniti, vendar do tega ni prišlo. Posledica ukinitve te

panoge bi bila večja morbidnost in mortalnost, zlasti otrok (Jarnovič, 1967).

Leta 1975 je bilo v Sloveniji zaposlenih 625 patronažnih delavk. Osebje se je krepilo

predvsem na račun širjenja zdravstvene nege na domu. Leta 1984 je bilo zaposlenih 829

patronažnih delavk, od teh 55,1 % polivalentnih, 23,9 % patronažnih medicinskih sester

babic, 21% medicinskih sester in bolniških strežnic za nego na domu (Skok, 1986).

V svoji diplomski nalogi je pokojna medicinska sestra Cvetka Medved (por. Černigoj),

ki je bila zaposlena v protituberkuloznem dispanzerju v Tolminu, kasneje tudi

patronažna medicinska sestra, napisala, kako naj bo patronažna medicinska sestra

pripravljena za delo na terenu (Medved, 1965):

1. »Tehnična priprava. Za to so potrebni osnovni podatki, poznati je treba

družbeno, gospodarsko in socialno strukturo kraja, imeti je treba pregled nad tem

področjem glede zdravstvene strukture, navad. Važna je tudi osebna urejenost«.

2. »Psihična priprava. Zavedati se je potrebno, da tuberkuloza v svojem razvoju

močno spremeni duševnost in čustveno razpoloženje. Pri takih bolnikih je treba

računati na psihične spremembe, od strahu, so zlobe, asocialnosti. Ravnati je potrebno



7

kot s človekom, ki ni samo telesno bolan ampak je tudi duševno prizadet. Do okolice je

lahko brezbrižen in posledično sebičen«.

3. »Če hočemo dajati nasvete in poučevati, moramo znati poslušati. Izražati se

moramo nazorno in biti preprosti, da nas bodo ljudje razumeli. Patronažna sestra se

mora zavedati, da bolnik in njegova okolica gledajo na dogodke v zdravstvu z drugimi

očmi kot ona. Sestra mora biti v svojem delu strokovna, vztrajna, imeti mora smisel za

praktičnost in improvizacijo. Biti mora naklonjena, obzirna in dati občutek varnosti.

Pacienta je potrebno zajeti v celoti, se pravi fizično, psihično in socialno. Upoštevati je

potrebno socialno raven družine, na tej podlagi dajati družini navodila, ki so praktično

izvedljiva. Pri prvem hišnem obisku postavimo solidne in trdne temelje. Sprva se

omejimo samo na bistvene predpise, ostale nasvete pa pustimo za pozneje, ko bolnik in

svojci dobro razumejo osnovna pravila. Upoštevati moramo pravilen odnos družine do

bolnika, pa tudi bolnika do družine. Bolnik se mora počutiti vključenega v družino, ne

sme pa za družino pomeniti breme. Sestra mora doseči, da sodeluje tudi družina.

Sodelovanje bolnika in njegove ožje okolice je eden najvažnejših pogojev za uspešno

zdravljenje. Bolnik mora vedeti za svoje stanje in pomen uživanja zdravil. Socialno delo

je tesno povezano z zdravstvenim, saj se nemalokrat s sanacijo socialnega problema

hitreje izboljša zdravstveno stanje in obratno. Prav socialno delo na patronaži je delo,

kjer samostojno ugotavlja socialne probleme, išče socialno anamnezo in nudi pomoč.

Socialna problematika je obširnejša kot zdravstvena, saj zajema osebno, družinsko in

družabno življenje bolnika. Le redko se lahko pomaga s konkretno pomočjo, večinoma

se lahko se svetuje, pokaže se čustva in razumevanje. Za uspešno delo v borbi s

tuberkulozo je nujna kvantitativna in kvalitativna patronažna služba« (Medved, 1965).

Njeni nasveti, kako mora biti patronažna medicinska sestra pripravljena za delo na

terenu, ne samo za paciente s tuberkulozo, ampak za vse bolnike, veljajo še danes, saj je

v njih zajela bistvo terenskega dela.

1.2.1 Izobraževanje medicinskih sester

V Sloveniji se bodoče matere še pred nekaj stoletji niso mogle zanašati na strokovno

pomoč pri porodu, saj smo prve izšolane babice dobili šele v drugi polovici 18. stoletja

(Kogelnik, 2015). Izobraževanje za medicinske sestre v Sloveniji sega v čas po prvi

svetovni vojni, prej šol za medicinske sestre ni bilo. Prva izšolana medicinska sestra je

bila Angela Boškin, ki je leta 1918 na Dunaju diplomirala kot »usposobljena za

poklicno opravljanje socialne skrbstvene dejavnosti na vseh področjih javne

zdravstvene nege« (Zaletel, 2005).

Leta 1923 je bila v Ljubljani ustanovljena šola za medicinske sestre. Trajala je 1 leto,

bila je monovalentnega tipa, vendar z usmerjenim programom socialno higienske

zaščite otroka. Medicinske sestre so pridobile naziv »otroška zaščitna sestra« (Gradišek,

1992). Namen šole je bil izobraziti medicinske sestre na področju zaščite dojenčkov in

majhnih otrok ter mladine, posvetovanja z materami, zaščite bolnih sirot, revnih in



8

jetičnih. Leta 1926 so program razširili na dve leti in šola je dobila naziv Šola za dječje

zaščitne sestre in dojenske negovalke. Leta 1932 je postala šola s triletnim

izobraževanjem. Po drugi svetovni vojni, leta 1951, je šola začela sprejemati tudi

kandidatke z zaključeno srednješolko izobrazbo. Razlogi za uvedbo študija so bili

predvsem organizacijske in strokovne narave, kajti potrebovalo se je vodilne in

vodstvene medicinske sestre, ki bi lahko prevzele delo na področju preventive v

patronažni službi in dispanzerjih (Zaletel, 2005).

Ker redno šolanje patronažnim medicinskim sestram ni podalo zadosti znanja, se je po

vojni organiziralo tečaj, ki je ponudil več kot sama šola. Bole (1954) je v drugi polovici

20. stoletja zapisala, da redno šolanje nudi le napotke za praktično delo. Za delo v

patronažni službi, ki je zagotovo najzahtevnejše področje, pa se zahteva, da ima

medicinska sestra poleg strokovnega znanja in splošne izobrazbe tudi najplemenitejše

človeške lastnosti in poseben dar, da zna s svojimi varovanci navezati stike in se jim

približati. Pobude za specialni tečaj za terenske medicinske sestre so se začele zaradi

potreb po zdravstveni zaščiti matere in otroka. Potrebno je bilo zmanjšati otroško

morbidnost in nuditi strokovno pomoč na domu (Bole, 1954).

1.3 Geografska opredelitev Zgornjega Posočja

Posočje je geografsko območje v severozahodni Sloveniji in obsega ozemlje ob reki

Soči. Deli se na Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje. Zgornje Posočje sega od izvira

reke Soče do Mosta na Soči, razdeljeno je na Bovško, Kobariško in Tolminsko (Jarc,

2002). Zgornje Posočje je zelo razgibano in meri 940.40 km² (Slika 3). Teren je

predvsem hribovit, nekoliko ravnine je le ob Soči. Relacija od prvega do zadnjega

naselja je preko 100 km. Veliko vasi leži na težje dostopnih, višje ležečih mestih kjer

patronažne medicinske sestre delajo tudi v zimskem času, ko se vremenske razmere

poslabšajo. Iz nekaterih hribovitih vasi imajo prebivalci dve do tri ure hoda do najbližje

železniške ali avtobusne postaje. Razlika med najnižjo in najvišjo nadmorsko višino

krajev je 783 m. Tolmin ima 201 m nadmorske višine, vas Strmec na Predelu pa 955 m

nadmorske višine. Tolminske ravne 913 m, Petrovo Brdo na vzhodni meji 797 m,

najbolj zahodna vas v Sloveniji, Robidišče, pa ima 671 m nadmorske višine. Ti podatki

povedo, da je moralo biti izpolnjenih veliko dejavnikov za razvoj patronažne službe na

tem področju. Morali so imeti dovolj kadra in denarja, da se je lahko zagotovilo

osnovno zdravstveno oskrbo na tako obsežnem in hribovitem področju, ter vložiti

veliko napora, da se je vse to lahko izvedlo (Medved, 1965).



9

Slika 3: Zemljevid Občine Tolmin (Miklavčič-Brezigar, I., 1995, str. 336)

1.4 Prebivalstvo Zgornjega Posočja v 20. stoletju

Prebivalstvo v Zgornjem Posočju je bilo predvsem kmečkega porekla, dve tretjini jih je

živelo na podeželju, ostali v mestih Bovec, Kobarid in Tolmin. Tretjina se jih je

preživljala na svojih polkmetijah, druga tretjina, pa je poleg službe obdelovala še

domačo zemljo, ki jim je nudila hrano. Ostali so se preživljali z gospodarstvom. V

prehrani so prevladovali ogljikovi hidrati, primanjkovalo pa je beljakovinske in

vitaminske hrane. Večina prebivalstva je bila podhranjena in neodporna za škodljive

vplive iz okolja. Živeli so v neugodnih stanovanjskih razmerah, saj je bilo veliko hiš

zgrajenih iz kamnitih materialov, ti pa so bili tudi vzrok raznim prehladnim in

revmatičnim boleznim, ki so bile tipične za to prebivalstvo (Lipušček, 1965).

Leta 1965 je bilo v Posočju 23.019 ljudi. Od tega 11.989 žensk in 11.030 moških. 25-

letna okupacija pod fašistično Italijo in njena družbena ureditev sta bili krivi, da je bilo

na tem področju malo industrije in še ta v zgodnjih fazah razvoja. V tem času se je že

začelo opuščati manjše kmetije v goratih predelih. Prebivalstvo se je selilo v

industrijska središča, ker v gorskih vaseh ni bilo pričakovati izboljšanja življenjskih

pogojev. Na težko dostopnih kmetijah so ostajali starejši ljudje. Zaradi hribovitega



10

terena in starosti so težko obdelovali zemljo. Pomanjkanje dohodkov, nekvalitetna

hrana in izčrpanost so bili le nekateri izmed vzrokov številnih bolezni, med njimi tudi

tuberkuloze (Medved,1965).

V preteklosti je bila v družinah slaba higienska in zdravstvena prosvetljenost ljudi in

nizka stopnja razgledanosti. Prevladovala je materialna beda, sploh prva leta po drugi

svetovni vojni. Ljudje so vztrajali pri tradicionalnih običajih in primitivnem

gospodarjenju, vse te navedene trditve pa so otežile delo na domu (Ahčin, 1955).

1.5 Začetki patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju in

razvoj do današnjih dni

Začetki patronažne službe v Zgornjem Posočju segajo v daljna 50. leta 20. stoletja.

Nosilke so bile babice, ki so izvajale zdravstveno varstvo žena in otrok. Babiške obiske

so najprej izvajale priučene babice, kasneje šolane. Pred prvo svetovno vojno so na tem

področju delovale nešolane vaške babice ‒ samoukinje. Babica naj bi prišla v tistih

časih na dom nepripravljena, saj posebnega znanja ni imela. Porodnica je rodila pokrita

z rjuho, babica pa je privzdignila rjuho šele, ko je zaslišala jok otroka, nato z navadnimi

škarjami prerezala popkovino. V Breginju so ženske še po vojni rojevale stoje,

naslonjene na vznožje postelje, in šele na koncu poroda legle v posteljo. Po prvi

svetovni vojni so se začele babice šolati v Trstu. Pred drugo svetovno vojno so delovale

babice v Podbrdu, Grahovem, Bovcu, Tolminu, Mostu na Soči, Kobaridu, Soči in v

Logu pod Mangartom, nekatere med njimi so bile že šolane. Marija Medved iz

Kobarida je bila prva šolana babica po drugi svetovno vojni, opravila je enoletno

babiško šolo v Ljubljani. (Miklavčič-Brezigar, 1995).

Leta 1960 je bilo na območju regionalnega zdravstvenega centra Nova Gorica, kamor je

spadal tudi ZD Tolmin, 44 babic, v letu 1967 pa je delovalo v patronaži 13 patronažnih

medicinskih sester in le 29 babic. Za Tolminsko in njen hriboviti predel to število ni

zadoščalo za redno delo, oddaljeni kraji so bili vzrok zaviranja razvoja patronažne

službe na tem področju. Z razmerami patronažne medicinske sestre niso bile

zadovoljne, saj je njihovo delo na terenu obsegalo le 35 % delovnega časa, v preostalem

času pa so bile razporejene v dispanzerje in ambulante. Borile so se za spremembe v

korist hišnih obiskov in za zaposlovanje novih patronažnih medicinskih sester. Zaradi

pomanjkanja kadra je bila v letu 1967 patronažna služba na področju ZD Tolmin še

vedno monovalentnega tipa. Za približno 32.000 prebivalcev je bila na voljo ena

patronažna medicinska sestra za paciente s tuberkulozo, za vse ostale pa dve patronažni

medicinski sestri. Medicinska sestra, ki je vodila patronažno službo, je bila zaposlena

predvsem v posvetovalnici in s cepljenjem otrok. V Kobaridu je bila patronažna

medicinska sestra zaposlena zlasti na terenu, Bovec pa je bil brez patronažne

medicinske sestre. Na tem območju patronažne medicinske sestre niso bile primerno

opremljene za to delo, saj niso imele ustreznega vozila. Če pa je imela patronažna

medicinska sestra svoj avto, za stroške prevoza ni dobila plačila. V tem času je babiška



11

služba začela izgubljati pomen, saj so se začeli porodi bolj pogosto izvajati v

porodnišnici. Leta 1960 je bilo na Goriškem skoraj 50 % porodov na domu, leta 1967 pa

le še 12 %, zato so se morale babice vedno bolj vključevati v obravnavo nosečnic,

otročnic, dojenčkov in malih otrok (Grum, 1969). Zdravstvena nega bolnika na domu se

je v medobčinskem področju Nova Gorica nepretrgoma izvajala od leta 1965

(Krstić,1984).

Patronažna medicinska sestra, ki je bila zaposlena v protituberkuloznem dispanzerju v

Tolminu, je aktivnega pacienta obiskovala enkrat tedensko. Spremljala je redno jemanje

in količino zdravil. Ker so si pacienti sami dozirali in opuščali terapijo, se je bolezen

lahko zavlekla in posledično so postali kronični bolniki. Da bi bilo takih primerov čim

manj, je imela patronažna medicinska sestra veliko vlogo, saj je morala pacientu in

svojcem (dovolj) jasno razložiti pomen rednega jemanja zdravil. Člane družine je

poučila, da izvajajo kontrolo nad zaužitjem tablet, sama pa je izvajala kontrolo tudi z

nenapovedanimi obiski, kjer je kontrolirala urin. Kroničnemu pacientu je bilo potrebno

posvetiti več časa, več obiskov, zlasti v smislu izolacije, dezinfekcije in moralne

podpore. Pomembno nalogo je imela patronažna medicinska sestra tudi pri

rehabilitaciji, da se je pacient v čim večji meri vrnil v domače okolje in aktivno

življenje. Ker je patronažna medicinska sestra dobro poznala pacienta, svojce, dom in

socialne razmere, je veliko pripomogla k njegovemu iskanju delovnega mesta. Nadzor

nad kontaktom z drugimi osebami je bil brez stalne patronažne medicinske sestre

praktično nemogoč. Ko se je v dispanzerju redno zaposlila ena patronažna medicinska

sestra, je delo na terenu potekalo tako, da je pri prvem hišnem obisku patronažna

medicinska sestra naredila tuberkulinski test vsem do starosti 25 let. Na odčitanje jih je

naročila v dispanzer, pregledalo se jih je tudi rentgensko. Patronažna medicinska sestra

je zbirala podatke o stanovanjskih razmerah, socialnih pogojnih in prehranjevalnih

navadah. Medicinske sestre so že takrat opozarjale, da bi bilo potrebno urediti

zdravstveno vzgojno ter prosvetno delo, poskrbeti za higieno in zdravo prehrano, saj je

bila v tistih časih neustrezna (Medved,1965).

Današnja patronažna služba v Zgornjem Posočju spada pod ZD Tolmin. Sedež zavoda

je v Tolminu, poleg tega pa ima še zdravstveni postaji v Kobaridu in Bovcu. Na sedežu

zavoda v Tolminu je zaposlenih 5 patronažnih medicinskih sester, ki pokrivajo teren v

občini Tolmin (Tolmin z okolico, Gorenja Trebuša z okolico, Šentviška planota in

Baška grapa). Zdravstvena postaja Kobarid ima zaposleni 2 patronažni medicinski

sestri, ki pokrivata teren občine Kobarid, zdravstvena postaja Bovec ima zaposleno 1,5

patronažno medicinsko sestro, ki pokriva teren občine Bovec. Redni delovnik je od

ponedeljka do petka, patronažna oskrba je zagotovljena v dopoldanskem in

popoldanskem času. Tolminski teren pokriva popoldne ena patronažna medicinska

sestra iz Tolmina, teren Kobarid–Bovec pa pokriva popoldne patronažna medicinska

sestra iz Kobarida ali Bovca, odvisno od dogovorjenega urnika. Enako kot popoldan so

patronažne medicinske sestre razporejene tudi v dežurstvu, ki je organizirano v petek

popoldne ter soboto in nedeljo dopoldne.



12

2 NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

Namen diplomske naloge je bil raziskati razvoj patronažne zdravstvene nege v

Zgornjem Posočju v 20. stoletju; njene začetke in razvoj skozi čas. Cilj raziskave je bil

zbrati, organizirati in zapisati zgodovino skozi ustne, pisne in slikovne vire, da se ohrani

zgodovino v pisni obliki, kajti če zgodovina ni zapisana, gre v pozabo. Obenem je

zapisana zgodovina poklica oz. profesije ključna za proces profesionalizacije poklica.

Še posebej je zgodovinsko ozadje pomembno za razvoj v tako geografsko ločenem delu

Slovenije, kjer so nekoč pogoji dela in razmere narekovale drugačno organizacijo

zdravstvene nege in vlogo medicinske sestre.

V skladu z namenom in cilji sta bili postavljeni naslednji raziskovalni vprašanji:

− Kakšni so bili začetki razvoja patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju v

20. stoletju?

− Kakšna je bila narava dela takratnih izvajalk patronažne zdravstvene nege v

Zgornjem Posočju?



13

3 METODE DELA IN MATERIALI

V raziskovalnem delu diplomske naloge smo uporabili kvalitativno metodologijo –

zgodovinsko primerjalna metoda. Kvalitativno raziskovanje išče intenziven ali

dolgotrajen kontakt z vsakodnevnimi situacijami, ki so običajne, normalne, odražajo

vsakdanje življenje oseb, skupin, družb, organizacij. V splošnem preučuje, kako ljudje v

določenih situacijah razumejo, razlagajo vsakodnevne dogodke in nanje tudi reagirajo.

Pomembno je, da preučuje ljudi v realnem okolju. Raziskovalec želi vpogled v celotno

situacijo, ki jo preučuje. Sam izbira podatke in analizira pomembne informacije od

nepomembnih. Znati mora prisluhniti ljudem, biti radoveden ter dober poslušalec in

opazovalec (Kordeš in Smrdu, 2015).

Zgodovinsko primerjalna metoda proučuje zgodovinske dogodke z namenom izdelati

natančen opis in interpretacijo proučevanega dogodka oz. dogodka, pri čemer

raziskovalec uporabi primarne (intervju) in sekundarne vire (slike, pisma, dnevnike).

Zgodovinsko raziskovanje v zdravstveni negi prispeva k profesionalizaciji poklica,

razumevanju zgodovine in daje pomen stroki (Burns in Grove, 2009).

3.1 Opis vzorca

V raziskavi je bil uporabljen namenski vzorec, pri katerem smo se omejili na primarne

vire, tj. upokojene patronažne medicinske sestre, ki so delale v Zgornjem Posočju, ter na

sekundarne vire, tj. svojce pokojnih patronažnih medicinskih sester, nekdanje

zdravstvene sodelavce ter materialno gradivo.

Pri namenskem vzorčenju je vsaka enota izbrana z natančno določenim namenom, pri

kvalitativnem raziskovanju je v ospredju informiranost posameznika o proučevani temi

(Engel in Shuut, 2005).

Izbranih je bilo 11 oseb, ki so delale v patronažni zdravstveni negi v Zgornjem Posočju

oz. ki so zaposlene v ZD Tolmin, ter svojci nekdanjih zaposlenih. Iskanje potencialno

sodelujočih je potekalo na terenu, za sodelovanje pa so se sodelujoči odločili

prostovoljno. V intervjuju je sodelovalo 7 žensk in 4 moški, med njimi je bilo 6

primarnih virov in 5 sekundarnih virov. Medicinskih sester je bilo 6, babic pa 5.

Povprečna delovna doba v patronaži je bila skoraj 31 let, povprečna starost

intervjuvanih pa nekaj manj kot 71 let.

3.2 Raziskovalni inštrument

Osrednje podatke smo pridobili s pomočjo delno strukturiranih intervjujev, pri katerih

smo imeli vnaprej pripravljena vprašanja odprtega tipa, ki smo jih postavili vsakemu

intervjuvancu, preostala vprašanja pa smo oblikovali sproti, med samim intervjujem. Z

intervjujem smo pridobili natančnejše podatke o zgodovini in razvoju patronažne službe



14

skozi leta. Z vsemi intervjuvanci smo se osebno srečali in intervjuje posneli na telefon

oz. diktafon. Kasneje smo slišano dobesedno prepisali, pri čemer smo narečje deloma

ohranili, saj so se nekatere besede oz. strokovni izrazi, ohranjeni v narečnem jeziku,

izkazali kot pomembni.

Poleg intervjujev je bilo raziskovalno delo usmerjeno tudi v zbiranje pisnih, slikovnih

ali drugih materialnih artefaktov, ki so jih intervjuvanke in intervjuvanci hranili.

Naredili smo tudi pregled literature, za katero smo predvidevali, da vsebuje želene

podatke o razvoju patronažne zdravstvene nege. Podatke smo pridobili iz različnih virov

na temo zgodovina patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju. Pregledali smo

arhivsko literaturo, predvsem članke iz strokovnih revij, saj so pomembni za prikaz

zgodovine. Iskanje literature je potekalo predvsem iz podatkovne baze COBBIS ter iz

časopisa Obzornik zdravstvene nege, ki smo ga dobili prek svetovnega spleta. Zaradi

narave proučevane tematike je bilo na razpolago malo strokovnih virov, zato so bili

podatki črpani predvsem iz revije Obzornik zdravstvene nege, kjer smo dobili največ

napisanega o zgodovini patronaže. O zgodovini patronaže zdravstvene nege v Posočju

je malo zapisanega, v virih je v večini opisana le zgodovina patronažne zdravstvene

nege v Sloveniji. Poskušali smo dobiti čim več pisnih in ustnih virov, ki bi dopolnili

zbrane podatke na terenu.

3.3 Potek raziskave in obdelava podatkov

Podatke smo pridobivali od novembra 2017 do marca 2018. Najprej smo pregledali

literaturo. Iskali smo po knjižnicah in muzejih, vendar nismo našli veliko, zato smo

uporabili predvsem članke iz revije Obzornik zdravstvene nege ter nekaj knjig, ki smo

jih dobili v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu. Nekaj informacij smo pridobili tudi iz

dveh diplomskih nalog, ki sta ju napisali patronažni medicinski sestri, nekoč zaposleni v

ZD Tolmin. Ker literature ni bilo veliko, smo poskušali uporabiti vsako pomembno

informacijo, ki nam je kaj povedala o patronažni zdravstveni negi na tem območju.

Intervjuvance smo najprej poklicali po telefonu, jim povedali naš namen ter jih prosili

za sodelovanje. Nato smo se dogovorili za kraj in čas srečanja. Intervjuji so potekali

največkrat na domu intervjuvancev; v dveh primerih smo se dobili v gostilni, s

patronažnima medicinskima sestrama, ki sta še zaposleni, smo se srečali na delovnem

mestu. Intervjuvancem smo ob srečanju še enkrat povedali namen raziskave in pomen

njihovega sodelovanja. Razložili smo jim, kako bomo podatke uporabili in obdelali.

Pred intervjujem smo jim povedali, da bomo pogovor snemali zaradi lažje obdelave

podatkov. V raziskavi so sodelovali prostovoljno, podpisali so tudi izjavo, da se z

objavo svojih pričevanj, slik, raznega gradiva strinjajo. Če bi želeli, bi bila zagotovljena

tudi njihova anonimnost, vendar potreb po tem ni bilo. Gradivo, ki so nam ga

intervjuvanci posodili, smo po obdelavi podatkov vrnili, ali pa smo ga fotografirali na

kraju srečanja.Za uporabo podatkov je bila uporabljena metoda analize vsebine, ki je

vključevala oblikovanje pripovedi iz ustnega izročila in drugih virov v kontekst časa in



15

prostora, kar pomaga raziskovalcu razumeti in razložiti zgodbo skozi naracijo oz.

pripoved (Lawenson, 2013).

Intervjuje smo posneli in zapise dobesedno prepisali. Posamezne intervjuvance smo

označili z: MS_1 do MS_5 (medicinske sestre), B_1 (babica) ‒ primarni viri; BS_1 do

BS_4 ( babica – svojec) in MSS_1 (med. sestra – svojec) ‒ sekundarni viri, ki so svojci

pokojnih uslužbenk.



16

4 REZULTATI

V nadaljevanju diplomske naloge so predstavljeni rezultati analize podatkov izbranih z

delno strukturiranimi intervjuji in gradivom (slike, dnevnik).

Na podlagi intervjuvancev, ki so delali ali še delajo v patronažni zdravstveni negi, ter

svojcev pokojnih zaposlenih v patronažni službi, smo zgodovinski pregled razdelili na

tri sklope:

1. razvoj patronažne zdravstvene nege pred 2. svetovno vojno in do leta 1950,

2. razvoj patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju v drugi polovici 20.

stoletja; to obdobje smo razdelili na obdobje od leta 1951 do 1970 in od 1971 do

1999,

3. primerjava med patronažno zdravstveno nego v preteklosti in danes.

V nadaljevanju smo s pomočjo pripovedi intervjuvancev prikazali zgodbo razvoja

patronažne zdravstvene nege v Zgornjem Posočju ter jo mestoma dopolnili s slikovnim

gradivom.

4.1 Razvoj patronažne zdravstvene nege pred drugo svetovno vojno

in do leta 1950

4.1.1 Prve patronažne službe

Z našim terenskim raziskovanjem smo prišli do informacij o patronažni službi v

Posočju največ do leta 1930, ko so v Tolminu odprli protituberkulozni dispanzer.

Zaposlena sestra – bolničarka, ki je bila domačinka, je imela različna dela v ambulanti,

med njimi tudi terensko delo.

»V ne-ordinacijskih dneh je skrbela za administracijo, dajala je injekcije in po

domovih je hodila na patronažne obiske.« MSS_1

Bila je prva medicinska sestra (razen neizučenih babic), ki je obiskovala bolnike na

domu. Obiski medicinske sestre na domu niso bili uspešni, saj preventiva v tedanjih

časih še ni bila poznana, pa tudi mentaliteta ljudi je bila drugačna kot danes, zato je

medicinska sestra leta 1936 to službo zapustila. Kasneje so prišle nove, nestalno

zaposlene medicinske sestre in šele leta 1948 je ta dispanzer dobil stalno zaposleno

medicinsko sestro.

»Orala je ledino. Nezaupanje ljudi do nepoznane preventive, slabi uspehi

zdravljenja, privilegij in bonitete, ki so jih uživali v glavnem le Italijani, so bili

vzrok, da preventiva ni imela uspehov, ni napredovala in se ni uveljavila.« MSS_1



17

V protituberkuloznem dispanzerju Tolmin (Slika 4) se je leta 1948 zaposlila redovnica.

Najprej je delala na Golniku, potem je prišla v Tolmin, ker je bilo na tem področju

vedno več pacientov s tuberkulozo. Z zdravnikom je hodila na teren cepiti, delala pa je

tudi v ambulanti.

»Na Golniku so ven šle nune, po vojni. Potem so poslali nuno Poldko Ketiš, leta

1948, ker je bila potreba v Tolminu, ker je bilo tuberkuloze zmeraj več, so jo

poslali na to delovno mesto. Od Italije še je bil en rentgen aparat, tako da so v

bistvu začeli delati in so imeli ambulanto prvo enkrat na teden, pač je hodil

zdravnik, in so hodili po terenu bolj ali manj, ker ljudje niso mogli priti tja do

ambulante. Besežirati, pobirati izpljunke in tako naprej. Tako da je s tistim ona

začela patronažo. In v bistvu je delala patronažo in ambulanto.« MSS_1

Slika 4: Protituberkulozni dispanzer Tolmin (Osebni arhiv Z. M.)

4.1.2 Šolanje in zaposlitev prvih babic

Babice so bile sprva neizobražene. Šele po ustanovitvi šol so se začele izobraževati za ta

poklic. Ob koncu šolanja so prejele diplomo. Prva babica, za katero so nam

intervjuvanci povedali, je bila Rozalija Sirk. V Zgornjem Posočju se je zaposlila že leta

1940, zaposlena je bila preko Občine Tolmin, šolala pa se je v Trstu. Pred njo pa so

verjetno že bile na terenu neizobražene vaške babice. Porodi na domu so bili plačljivi,

ljudje so plačevali finančno, pa tudi materialno. Kmalu po letu 1950 so se začele babice

zaposlovati v Zdravstvenem domu Tolmin.



18

»Študirat je šla v babiško šolo v Trst. 3 leta je hodila tja, od 1936. leta do 1939. je

bila v šoli. Ko je končala, je prišla na Most na Soči, tukaj je dobila službo

oziroma so jo poslali sem, v začetku 40. leta. Pravzaprav tako v koncu 39. leta,

takrat se je bolj spoznavala na terenu, ker pač ni bila domačinka. 40. je pa prav

nastopila s službo, kot občinska babica. Najprej je bila preko občine zaposlena,

zaposlena je bila celo vojno, tja do 57., potem jo je občina 58. dala pod

Zdravstveni dom«. BS_1

»Je imela tako diplomo, tako veliko, v Italijanščini, Kraljevina Italija, v imenu

kralja vam podeljujemo…« BS_1

»Na tej naši strani (Trebuša, (op.int.)) je bila pred mano ena brez šol, vaška

babica.« BS_2

»Od začetka je bilo plačljivo, tako da so jih plačali. Potem, ko so se vključile v

zdravstveni dom, ne vem, kako točno kako je tisto potekalo, so potem dobile plačo

od zdravstvenega doma.« MS_3

»Od ljudi je dobila tudi kako darilo. Spomnim se, da je dobila malo ovco.« BS_3

Babice, ki so delale na tem terenu, so se izobraževale v Ljubljani, na Babiški šoli (Slika

5, Slika 6). V tistih časih jim je Ministrstvo za zdravstvo odredilo, kam morajo v službo.

Poslalo jih je tja, kjer je bila potreba po babici. Morale so iti tudi v druge konce

Slovenije. Tako se je babica Rozalija Kofol, ki je delala na terenu v Zgornji in Spodnji

Trebuši ter Šentviški planoti, preselila celo iz Brežic. Od začetka ni bilo tako kot danes,

živele so doma, ko so jih potrebovali, so jih poiskali na domu.

»Hodila je v babiško šolo, v Ljubljani. Ministrstvo jih je štipendiralo, ko je

končala babiško šolo je dobila kar dekret, da mora v Trebušo. 1949. leta mislim,

da je končala in so jo poslali na teren. Takoj po šoli leta 1949 je prišla v Trebušo.

Država ji je dobila eno stanovanje tukaj, v Trebuši. Pod oknom so jo poklicali,

Rozika, Rozika, in je odprla, če je bil porod, pa je šla.« BS_2

»Živela je doma, kjer je čakala, da so jo poklicali.« BS_1



19

Slika 4: Babice v Babiški šoli v Ljubljani. Spomin na Babiško šolo, 9. 1. 1949. Desno spodaj pokojna

babica Rozalija Kofol (Osebni arhiv K. B.)

Slika 5: Babice med poukom (Osebni arhiv K. B.)



20

Delo, ki so ga imele babice, je terjalo davek tudi v družini. Ko so jo prišli iskat na dom,

je morala babica doma pustiti vso delo in otroke ter se odpraviti na teren. Delo na terenu

pa je bilo nepredvidljivo. Lahko je bila na terenu par ur ali več dni. Delale so, kolikor je

bilo pač potrebno, ni bilo ure, kdaj so šle od doma ali kdaj pridejo nazaj.

»Ko so jo rabili, so prileteli na dom, mož od žene, sosed, so prileteli ali je bil sneg

ali je bil dež, torbo v roke in sta šla. Ona za hišo ni mogla biti sto procentna, so

imeli tudi za molsti krave, otroci so že vse znali od otroštva, kajti ona, ko jo je en

prišel poklicat, je morala iti, lahko je 2 dni ni bilo domov.« BS_2

»Kolikokrat se je zgodilo, da je bila 2, 3 dni gor. Seveda je čakala, popadki so

prišli, ampak poroda ni bilo, no, in je čakala še in še lahko.« BS_1

4.1.3 Delo na terenu

Babice so bile večinoma same na terenu, zato so morale imeti veliko znanja, da so vse

situacije dobro obvladovale. Včasih so imele tudi pomoč, saj so jim pomagale vaške

žene. Ko je bilo potrebno porodnico šivati ali ko je zaslutila, da je nekaj narobe z

otrokom ali njo, je poklicala še zdravnika. Vendar je bilo to zelo težko, saj telefonov še

ni bilo. Takrat so vskočili moški, ki so peš odhiteli po zdravnika v Tolmin. Lahko si

predstavljamo, koliko časa je trajalo, da sta prišla babica ali zdravnik v hišo, če je moral

moški iti peš po pomoč in se peš tudi vrniti.

»Strokovno je bila sama. Potem običajno so pa pomagale sosede, tako take stvari

kot je prekuhavanje vode in tako. No bila je v glavnem sama vedno, sama je

vodila porode, odvisno, če se je kaj zakompliciralo, je poklicala zdravnika.« BS_1

»… poslala je enega domačina po njega, saj telefonov ni bilo.« BS_1

Po drugi svetovni vojni se je tudi življenje v Zgornjem Posočju spremenilo, saj je

nastala še večja revščina in posledično težji pogoji za življenje. Stare razpadajoče stavbe

brez elektrike, dolge in mrzle zime … Denarja ni bilo, ljudje so živeli od kmetije, ki je

bila vse, kar so imeli. Ko so porodi potekali doma, so imele babice veliko dela, saj je bil

teren velik in težko dostopen. V težkih razmerah so se morale znajti same, saj ni bilo

sredstev, kot jih poznamo danes.

»Pogoji so bili pa težki. Vse zaledenele šipe na oknih, okna razbita, hiše na pol

podrte, kamnite, to je bilo po vojni, tukaj ni bilo nič, ni bilo denarja, kar so od

kmetije pobrali, tisto je bilo, šparget (štedilnik, (op. int.)), drva, kmečka peč, tisto

so kurili, hudir, nobene vročine, pa so dojenčki preživeli. Porode je vodila ob

karbidovki ali petrolejki. Danes pa nova okna, ne vem kake hiše, kake izolacije, ki

spravijo vse gor, pa rešilec, pa Šempeter, tako je bilo takrat, vse domače.« BS_2



21

»Takrat so te ženske čudo naredile, kapo dol, pa nikjer nisi kaj imel za vzeti v

roke.« BS_2

»Vem, da je bilo zelo veliko porodov, vem da je enkrat rekla, da je bil vsak tretji,

četrti dan porod, včasih tudi dva, tri na dan.« BS_1

»Hodila je v kraje, ki je rabila pol dneva, da je do njih prišla in gor je čakala in

čakala, da je bil porod in potem je bilo treba priti pa še nazaj.« BS_2

»Mama je pravila, kako je ena dvojčke rodila in ni bilo rešilcev. En gospod je

imel avto, je nudil prevoze. V tisti avto so se namestili in greli dvojčici z

termoforji, steklenicami. Po hišah so se ustavljali, otroka sta bila še

nedonošenčka in od Slapa ob Idrijci do Ljubljane sta ostala oba živa. Mami ni

noben otrok na porodu umrl, niti po porodu. Toplo vodo so v steklenice dajali in

kjer so videli, da se je kadilo iz hiše, še pozimi je bilo, v avtu ni bilo gretja, vse je

križem pihalo, da so natočili toplo vodo, da so greli otroka, da so jih do Ljubljane

pripeljal.« BS_2

»Je tudi žganje je kurila, je prišla v kakšno hišo, mraz, 2 litra žganja, moške je

ven napodila, zakurila peč, takrat so bili aluminijasti lavorji, žganje noter vlila,

zakurila, da se je otoplil prostor, da je ženska lahko rodila.« BS_2

Dokumentiranje porodov je bilo verjetno že v tem obdobju, vendar natančnega podatka

o tem nismo dobili.

»Ja dnevnik, to pa je verjetno imela. Verjetno te osnovne podatke. Ja, to je

sigurno imela. No, saj je še v spominu, da je včasih prišlo do tega, da je kaj

napisala.« BS_1

4.1.4 Resursi

Pripomočkov, kot so injekcijske igle (Slika 7, 8), ni bilo na razpolago. Vse je bilo

potrebno prekuhavati na štedilniku. Vse injekcijske igle so bile sprva steklene in so jih

hranili v posebnih aluminijastih škatlah.

»Ja, brizge so bile tako v takih škatlah kovinskih, notri so bila ena, dve ali tri, no

ja, odvisno od velikosti škatle. Potem nekaj igel in se jih je steriliziralo in se jih je

ponovno rabilo. Ona je prekuhavala tole na ognju. In je imela tudi, po mojem je

moralo biti aluminijasto, pa je mela tudi druge, ker je imela tudi klešče. No, jaz

imam samo malo, ker so bile tudi veliko večje, ker je bilo notri več materiala. So

bile škarje in take stvari.« BS_1



22

Slika 6: Injekcijska brizga in igla za večkratno uporabo (Osebni arhiv R. S.)

Slika 7: Injekcijska brizga in igla za večkratno uporabo (Osebni arhiv R. S.)

Na začetku ni bilo avtomobilov, le v večjih mestih so bili trije, mogoče štirje

avtomobili. Babice so morale biti fizično močne, da so lahko obiskovale porodnice na

tako težko dostopnem terenu, peš ali kasneje s kolesom. Zgornje Posočje je zelo

hribovito, zato so se največkrat odpravile peš, le redko s kolesom.



23

»Vse je hodila peš.« BS_2

»Od začetka je hodila peš, potem s kolesom, tam okoli 41. si je sama kupila kolo.«

BS_1

4.2 Razvoj patronažne zdravstvene nege v drugi polovici 20. stoletja

(od leta 1950 do 1970)

4.2.1 Šolanje in zaposlitev

V tem obdobju so se začele zaposlovati na terenu tudi medicinske sestre, ki so se prav

tako kot babice (Slika 9, 10, 11) šolale v Ljubljani. Po končanem šolanju in določeni

dobi dela so morale babice narediti še strokovni izpit (Slika 11), za medicinske sestre

nimamo podatka. Ministrstvo jim je dodelilo, kam morajo iti v službo, saj je na terenu,

pa tudi v bolnišnicah, primanjkovalo babic in medicinskih sester. V tistih časih

izobraženega kadra skoraj ni bilo, v bolnišnicah so bile zaposlene redovnice na terenu

nešolane babice. V šoli, ki je trajala cel dan, dopoldne predavanja, popoldne ali ponoči

praksa, so imele babice veliko samostojnih porodov. Prve patronažne medicinske sestre

so imele srednjo izobrazbo in so po letu 1960 naredile višjo šolo v Ljubljani ter prejele

naziv višja medicinska sestra.

»Triletno srednjo medicinsko šolo sem obiskovala v Mariboru 1949, potem sem

pa naredila še izredno višjo, v Ljubljani, 2 leti. Za nas, Primorke, je bilo šolanje

kar težko, saj smo obiskovale italijansko osnovno šolo, težave nam je delala

slovnica. Naziv sem dobila višja medicinska sestra. Starejše, ki smo že imele 18

let, so nas dali v srednjo šolo v Maribor, dopoldan smo imeli prakso, popoldan pa

predavanje. Zelo dobra šola je bila, sedaj nimajo tako.« MS_2

»3 leta sem hodila na babiško šolo, samo babice smo bile res, spraksirane. 106

porodov sem mela preden sem prišla na teren. Dopoldne je bilo predavanje,

popoldne pa praksa.« B_1

»Preko Ministrstva za zdravstvo si dobil kar dekret, kam si mogel iti. Patronaže

do takrat sploh ni bilo, niti sester, saj so bile nune po bolnicah, potem so te nune

eliminirali in bolnice so bile prazne, kadra pa ni bilo.« MS_1



24

Slika 8: Babice pred Babiško šolo leta 1955 (Osebni arhiv N. K.)

Slika 9: Babice na odmoru. Prva na levi strani babica Krajnik Natalija (Osebni arhiv N. K.)



25

Slika 10: Matura na babiški šoli v Ljubljani. Na sredini slike pokojna babica Ostan Berta (Osebni

arhiv C. O.)

Slika 11: Strokovni izpit, priznanje. Na sliki babica Kragelj Natalija (Osebni arhiv N. K.)



26

Tako kot babice so morale imeti tudi medicinske sestre med šolanjem oblečene

uniforme. Da se med seboj niso razlikovale, so bile tudi na zagovoru diplome v

uniformah.

»Na praksi smo imele uniformo in na predavanjih smo tudi bile isto oblečene

oblekice. Za diplomo smo tudi morale imeti tiste uniforme, da smo bile bi vse

enake.« MS_2

Skoraj vsak kraj je imel še pred zaposlitvijo babic, po letu 1950, svojo babico, kasneje

pa se je to spremenilo. Ena babica je imela velik in obsežen teren, ki ga je morala

oskrbeti. Teren v okolici Kobarida sta pokrivali dve babici. Ena je bila v Kobaridu,

druga v Breginju. Babici, ki sta se preselili nazaj v domači kraj in opravljali službo na

domačem terenu, sta najprej začeli službo v Breginju. V tem kraju kasneje ni bilo stalne

babice, saj je porodnice obiskovala babica iz Kobarida. Tudi v Baški grapi je babica

imela velik in naporen teren, pomagale pa so ji tudi vaške žene.

»Začela je v Breginju, stanovala je gor, v eni hiši je imela eno sobo, potem je v

Tolminu umrla babica, Clementijeva, in se je spraznilo mesto. Tako je bila

premeščena v Tolmin.« BS_4

»Najprej je delala v Breginju kot babica, to je bilo leta 1953. Stanovala je kar

gor. 1955. je začela pa v Bovcu.« BS_3

»Pred mano je bilo 6 babic na tem terenu, take domače, dve Podbrdo in

Grahovo. V teh oddaljenih vaseh so kmečke žene določene bile, da so jih šli klicat

za prvo pomoč, za prvo silo, tisto sem še jaz imela, če me je mož šel klicat, da ni

bila sama, ko je mož šel.« B_1

V protituberkuloznem dispanzerju v Tolminu (Slika 13) se je začelo zaposlovati

medicinke sestre, ki so hodile tudi na teren. Pred njimi je to delo opravljala redovnica,

ki je prišla iz bolnišnice na Golniku. Zorka Manfreda ter Jožica Trošt sta bili v

povojnem času prvi medicinski sestra v dispanzerju, zaposlili sta se leta 1951. Leta

1954 se je zaposlila še medicinska sestra Cvetka Medved (por. Černigoj).

»Ker ni bilo nobenega drugega, je delala nuna. No, potem je začela leta 1951

Zorka zraven nje delati in Jožica in potem je leta 1954 začela mama.« MSS_1



27

Slika 12: Medicinske sestre in zdravnik pred dispanzerjem. Od leve prosti desni medicinska sestra

Zorka Manfreda, redovnica Poldka Ketiš, zdravnik Alojz Rot in medicinska sestra Cvetka Medved

(por. Černigoj) (Osebni arhiv Z. M.)

1954 je bilo leto, ko so na terenu zaposlili prve patronažne medicinske sestre. Na tem

območju so bile že zaposlene babice, ki so bile prisotne po vsem Zgornjem Posočju.

Patronažne medicinske sestre in babice so med seboj sodelovale, skupaj so hodile tudi

na teren. Najprej so k otročnicam hodile babice, kasneje so te otroke prevzele

patronažne medicinske sestre. Babice so večinoma opravljale le babiška dela, vendar se

je to razlikovalo od kraja do kraja. Babica v Bovcu je že od samega začetka delala

polivalentno službo, saj v Bovcu ni bilo zaposlene patronažne medicinske sestre vse do

leta 1983. Na bovško je leto in pol hodila patronažna medicinska sestra iz Kobarida,

Silva Rustja, vendar je po tem času odnehala in je opravljala patronažno delo le v

Kobaridu in okolici. Bovec je tako šele leta 1983 dobil prvo patronažno medicinsko

sestro, Jožico Zornik. V Tolminu je bila prva patronažna medicinska sestra Nežka

Lipušček, ki je pokrivala obsežen teren Tolmina, Baške grape in Šentviške planote.

Tudi na tem območju je najverjetneje kakšna babica že delala polivalentno delo, saj je

bil teren za eno patronažno medicinsko sestro prevelik. Medicinske sestre, ki so se

zaposlile v patronažni službi, so bile začetnice na tem področju. Za delo na terenu niso

dobile nikakršnih navodil, zato so se morale znajti same in delo opraviti po svojih

najboljših močeh. Z zdravnikom so si ustno poročali, kako poteka delo na terenu,

patronažnih kartotek takrat še ni bilo.



28

»Kobarid je imel dve babici. Ena je bila v Kobaridu, ena v Breginju. Bovec je

imel eno, mislim, ni imel pa nobene patronažne, tako da sem bila jaz takrat

patronažna kot pionir, do takrat ni bilo nikogar. Jaz sem bila dejansko pionir tam,

res začetnik vsega, kar se tiče preventive, patronaže in vsega, bila sem dejansko

prvi človek tam.« MS_1

»Na patronaži ni bilo takrat še nobene. Sem najprej šla na občino po seznam

otrok, ljudje niso vedeli, hodila sem na dom in jih obveščala.« MS_2

»Na terenu so poleg mene delale še stare babice, pet starih babic, že vse za pokoj.

Ampak sem se pa kar dobila. So bile take, da so upoštevale, kar sem jim rekla, so

bile zelo zadovoljne.« MS_2

»Ko sem začela je bila patronaža, vendar za to, pa ni bil noben kaj posebej

izobražen, tudi nobenih navodil kaj pa kako. Nekako predpisano je bilo, koliko

obiskov si naredil v prvem letu, sicer pa po potrebi. Sama sem planirala vse,

urnika ni bilo, sam si delal plan, kaj boš delal, kam boš šel. Kjer je potrebno, če

nisi bil odgovoren, je bila čudna zadeva, noben ni pa od tebe zahteval nobenih

poročil, kaj si naredil. Sama sem delala plane, glede na vreme velikokrat. Ko je

bil sneg sem imela s sabo lopato, da sem kidala sneg.« MS_1

»Sestra Ostan Berta je že takrat na začetku delala polivalentno službo, pač vse,

kar je bilo treba, pač ni bilo tako kot sedaj, vse je bilo ustno, ni bilo delovnih

nalogov, kartotek patronažnih … Se je osebno poročalo zdravniku, kar še nekaj

časa se je tako delalo.« MS_4

»Dostikrat pa sva šli potem z babico skupaj na teren, dostikrat sem jo vzela s

seboj. Ta babica se je kmalu preselila, druga babica je šla v pokoj in jih ni bilo

več. Ko so več rojevale v bolnišnici, so babice prevzele od začetka, takoj je

prevzela otročnico in otroka, ko sta prišla iz porodnišnice. Po kakem mesecu sem

jaz dobila otroka in otročnico, babica je bila pri novorojenčku, dokler je bil popek

za negovat. Tisti prvi obiski, dokler ni bilo z njo vse v redu, potem sem imela pa

jaz. Kasneje pa sem to jaz delala sama, nismo imeli več babic. Organizirane

preventive ni bilo. One takrat niso delale drugačne patronaže.« MS_2


Teren Zgornjega Posočja je obsežen in hribovit. Vsaka babica ali patronažna

medicinska sestra je pokrivala določeni del Zgornjega Posočja. Območja so bila

obsežna in zahtevna, saj so morale delo opraviti peš ali s kolesom. Medicinska sestra

vprotituberkuloznem dispanzerju je morala iti peš iz Tolmina do Bovca in še naprej v

odročne vasi. Tudi patronažna medicinska sestra iz Kobarida je imela samo do Bovca

20 km peš poti, do Trente pa še nadaljnjih 20 km. Babica je v hriboviti Baški grapi na



29

dan prehodila tudi do 26 km, prav tako babica v Trebuši, saj je morala v enem dnevu

priti iz Gorenje Trebuše do Šentviške planote. Velikokrat so morale tudi kje prespati, da

so drugi dan lahko nadaljevale z delom. Babice in patronažne medicinske sestre so bile

na poti v vseh vremenskih razmerah, saj so jih ljudje potrebovali. Prav zaradi težkih

delovnih pogojev je veliko patronažnih medicinskih sester kmalu po začetku dela na

terenu službo pustilo ali pa so se zaposlile v ambulantah.

»Teren so imeli v protituberkuloznem dispanzerju, pa od Trente do komplet vse.

Bivša tolminska občina v bistvu, komplet.« MSS_1

»Delala sem v Tolminu, do Podbrda, Šentviški planoti, v Lomu, ….« MS_2

»Svojo službo sem od začetka v glavnem delala peš; Drežnica, Livek, Vrsno. Če

sem šla v Breginj, sem morala gor prespati, potem sem pa dobila Unrra kolo.

Težak, velik, en možak bi ga komaj obračal … s tem kolesom sem hodila okrog in

sem imela 1,5 leta še bovško, seveda sem morala gor prespati, saj si predstavljate,

saj je že od Kobarida do Bovca 20 km, kje je pa potem Trenta, in do izvira Soče,

noter pod Jalovec, tam so še bile družine. Danes razmišljam, kako sem lahko vse

to zmogla, ker danes je z avtom to daleč.« MS_1

»… potem sta prišli dve pa še na Planoto, ena je bila 2 meseca, ena 4 mesece,

niso zdržale … pa tudi težak teren je bil, da ni nobena ostala na tem terenu. V

zdravstvenem domu Nova Gorica so bili tri težki tereni: Col, Trebuša in Baška

grapa. Baška grapa je bila najbolj težka. Teren pa tak, da je bilo grozno. Od 10

do 26 km na dan sem prehodila.« B_1

»Višje medicinske sestre so ostale 2–4 mesece, nato so se preselile v ambulanto.

Teren je bil brez motornega vozila prenaporen.« B_1

»Prišla sem v sneg in sem vrgla tisto torbo naprej, pogrebla sneg, se premaknila,

vzela torbo, vrgla torbo in spet pogrebla sneg, ni se dalo drugače, po vseh štirih

sem šla … Dobro, da sem zagrebla toliko, da sem prišla. Po navadi sem 20 minut

hodila, tisti dan sem hodila 2 uri do hiše, pa sem prišla in je otrok težko dihal.

Pljučnica, pa v take hribe in pa nepregazene poti, koga naj kličem, ker že tako so

se branili na teren zdravniki, pa še bilo jih ni. Kamilico sem vpražila na prsa, v

vrečko, pa kamilico na hrbet, pa lepo zavila in potem, ker so imeli malo kamilice v

hiši, sem še tiste stare pogrela, da sem obložila otroke in pa zavila in pa naročila,

da vsake 2 uri, ko ga bodo previli, oziroma 3 ure, ko ga bodo hranili, da tisto

pogrejejo in pa nazaj dajo. Sem prišla za 2 dni, je bil že boljši.« B_1

Zaradi narave dela in odgovornosti so imele babice plačan dodatek k plači.

»Plačo sem imela kot srednja medicinska sestra in dodatek na teren, težak teren

in odgovornost dela, tako sem imela 25 % povišano.« B_1



30

V 50. letih prejšnjega stoletja so bili še vsi porodi na domu porodnice. Babice so vodile

porode in spremljale nosečnice ter otroke do šole. Ker patronažnih medicinskih sester še

ni bilo, so morale marsikje opravljati tudi druga dela: aplicirati zdravila, nuditi prvo

pomoč pri nesrečah, svetovati o prehrani in higieni. Delo babic na terenu se je

razlikovalo. Nekje so babice res delale samo babiško delo, nekje pa so prevzele delo

patronažnih medicinskih sester, saj so se le-te začele zaposlovati na terenu šele po letu

1954 in še teh je bilo malo. Leta 1954 je bila ena patronažna medicinska sestra v

Kobaridu in ena v Tolminu. Po odprtju Porodnišnice v Šempetru pri Gorici se je delo

babic spremenilo. Porodov na domu ni bilo več veliko. Otroke so vzele v oskrbo po

odpustu iz porodnišnice in tako se je tudi njihovo delo spremenilo. Začele so izvajati

nego na domu, obiskovale so paciente s tuberkulozo in rakom. Poleg dela na terenu so

oboje delale tudi v posvetovalnicah za nosečnice in otroke.

»Ob mojem vstopu v službo, leta 1957, so bili vsi porodi še na domu porodnice.

Poklic babica – medicinska sestra, ampak samo do 1964. 64. so pa odprli

porodnišnico v Šempetru in so začele čim več, no vsaj propaganda je bila taka, da

čim več v bolnico. Tista, ki ni hotela iti, je bila pa še doma.« B_1

»Že prvi dan, ko sem začela, sem šla na patronažno, saj ni bilo patronažnih, bile

samo babice. Bile smo za vse, bile smo pri prometnih nesrečah, pri zlomih.

Injekcije smo dajali, potem, po naročilu zdravnika, penicilin. Nosečnici sem

izmerila pritisk, beljakovine v urinu, če je imela otekle noge, sem potem hitro

javila na dispanzer vse, kar je bilo treba. Res sreča, da se mi ni nikoli nič hudega

zgodilo. Vodile smo porode, skrbele za pravilno in zdravo predporodno dobo,

negovale in učile za prehrano novorojenca.« B_1

»Težko bi rekel, do katerega leta je bilo izključno babiško delo in kdaj je potem

nastala patronaža, dejansko je bilo pri njej potem kombinirano ….« BS_4

»Čeprav smo bile babice, je bilo naše delo tudi delo patronažne sestre. Vršile smo

prosveto, preventivo in kurativo. Preventiva: higiena, prehrana, zdravstvena in

socialna naravnanost zdravja, prijavljale socialni službi po potrebi za njihovo

pomoč. Saj smo bile same na terenu in blizu ljudem. Zdravnikov je bilo malo in na

Mostu na Soči so se pogosto menjavali.« B_1

»Delala sem tudi v posvetovalnici za otroke in pa za nosečnice. Za Baško grapo.

V Podbrdu je bila posvetovalnica, na Mostu na Soči, nadomeščala sem pa

tolminsko babico v Tolminu, če je ni bilo. Doma nisem bila nikoli, ker je bila

potreba po preventivi. V preventivi sem bila od vsega začetka.» B_1

»Patronaža - prvo devet obiskov po porodu, če je bil doma rojen, ampak nisem šla

vsak dan, ta prva 2 dni ja, potem pa vsak drug dan. Potem je bilo do enega leta

enkrat na mesec, do treh let enkrat na leto, do šole kontrola, točno ne vem.

Nosečnice po potrebi, ko si jo enkrat vpisal … drugi bolniki so bili po naročilu,



31

rakasti, tuberkulozni, za spolne bolezni. Z učiteljico smo se dogovorili, sem imela

tudi predavanja v šoli. Npr. če te modras piči, če je zastrupitev in take reči.« B_1

»Nezakonske matere so toliko trpele, pa so me dajali za pričo na sodišču, pa stare

žene, ki so se za dediščino borile, sem hodila na sodišče, ker sem hodila na

patronažo pa sem videla, da je ta skrbela za tistega, ne tista.« B_1

Babice so morale biti po porodu v hiši še 2 uri, da so spremljale otročnico in otroka ter

vse zabeležiti in pospraviti. Takrat je bil porod skrivnost, niso želeli o tem govoriti in ni

se smelo vedeti, da se na domu odvija porod. V svojem dnevniku, iz katerega je nekaj

primerov prikazanih v nadaljevanju, je upokojena babica opisala, kaj vse so počele na

terenu. Napisali smo že, da babice niso bile prisotne le pri porodih in novorojenčkih,

ampak so imele tudi druga dela. Izvajale so preventivo (higiena, prehrana, zdravstvena

in socialna naravnanost, spremstvo otrok do šole, spremstvo nosečnic, predavanje po

šolah) in kurativo (prva pomoč, injekcije, preveze, obiski bolnih na domu).

»Ja, če se je le dalo, sem že pri porodnici doma vse prekuhala, zato ker 2 uri po

porodu, se mi zdi, da je bilo 2 uri, nisi smel žene zapustiti, ker bi lahko še

krvavela. Je lahko še na novo začela krvaveti, pa prej ko si otroka uredil, pa

izmeril, stehtal, vpisal, pa ženo umil, preoblekel, posteljo postlal, ure so tekle ....«

B_1

»Čisto do konca so čakali, čim manj, do so vedeli za babico v hiši. Kot sem

pravila, ko sva šla po snegu, ko mi je nesel torbo, sva šla po čisto drugi poti, kot

so zjutraj prišli, zato da nisva srečala ljudi, ko so v mlekarno hodili, skrivali so

prihod babice.« B_1

»Vodile smo porode, skrbele za pravilno in zdravo predporodno dobo, negovale

in učile za prehrano novorojenca. Vršile smo prosveto, preventivo in kurativo.

Preventiva: higiena, prehrana, zdravstvena in socialna naravnanost zdravja,

prijavljale socialni službi po potrebi za njihovo pomoč. Spremljale smo umski in

telesi razvoj do šole. Nato sodelovale pri šolskih pregledih. Nudile prvo pomoč pri

nesrečah otrok in odraslih. Največkrat ob prometnih nesrečah. Dajale predpisane

injekcije morfija, analgetike, penicilin. Preobvezovale rane po poškodbah in

ulkusih. Na osnovnih šolah učile prvo pomoč in o kačjem piku, opeklinah,

nezavestnih, urezninah, higieni in tako dalje. Obiskale bolnike po prihodu iz

bolnice. Obiskovale bolnike, tuberkuloza, rak in sladkorna. Imela sem dve

zdravniški torbi. Prva patronažna je bila lažja, druga velika in težka je bila vedno

pripravljena za porod. V tej torbi sem imela inštrumente od Unicefa. Vse je bilo

zelo kvalitetno, novo in nerjaveče. Za takratne čase je bilo izjemno. Temu

primerno sem tudi pazila na vse. Takoj po porodu sem vse oprala, prekuhala,

obrisala in spravila v prtič. Prtič je imel za vsak del inštrumenta svoj del. Seveda

je bil prt čist in prelikan. Tako je že bilo pripravljeno na naslednji porod. A ko je



32

bil čas, sem še enkrat prekuhala, sicer se ni bilo bati prenosa kake okužbe. Pri

patronažnem obisku nosečnice sem vsako poučila o pripravi na porod in o prvi

pomoči, dokler še ne pridem. Občutek sem imela, da vse žene lažje rodijo kot so

žene v Ljubljani. Verjela sem, da jim pomaga, ker so zelo delavne. Do poroda so

od jutra do večera v gibanju. Na terenu je bilo pol manj joka in stoka.« B_1

Dnevnik upokojene babice vsebuje tudi zgodbe porodov. Ne moremo si predstavljati, v

kakšnih pogojih so te babice delale in kakšni pogoji so bili doma pri porodnicah.

Primer 1: Prvi porod (Slika 14). »Že 4. 7. 1957 sem morala na porod. Pri porodnici je

bil drugi porod. Prišla sem zadnji trenutek. Čez 30 min se je otrok že rodil, ni bilo časa

za prekuhavanje inštrumentov, bilo je vse normalno. Na poporodnih obiskih sem

ugotavljala, da je bilo vse v redu, samo na desni roki je otroku rastel šesti prst. Dr.

Andlovič ga je prevezal, da ni dobival prehrane, in je kmalu odpadel. Takrat ni bilo

sterilnih paketov za porod. Ni bilo rokavic za enkratno uporabo, en par sem uporabljala,

dokler se niso strgale. Enako tudi igle za injekcije. Imela sem kasete dveh velikosti in v

kaseti po eno stekleno brizgalko in dve igli. Ostale inštrumente sem dobila od Unicefa.

Res sem zelo pazila na ves pribor. To sem uporabljala 23 let dela na terenu. Takrat so

bili vsi porodi doma, ker pa ni bilo patronažnih sester, ki bi hotele ostati na težkih

terenih, so to odgovornost sprejele terenske babice. Po porodih je bilo predpisanih devet

obiskov, sama sem jih prerazporedila tako, da sem prve 3 dni šla na obisk vsaki dan,

dalje petkrat vsak drugi dan, nato enkrat mesečno, dalje na 2 do 3 mesece do treh let oz.

po potrebi tudi večkrat. Sledile smo razvoju otroka do šole. Naša naloga je bila tudi

sodelovanje v posvetovalnicah za noseče žene in pri letnih pregledih predšolskih in

šolskih otrok. Po zdravnikovem navodilu smo delale tudi na kurativi – injekcije,

preveze, prva pomoč na terenu, pri prometnih nesrečah. Ugotavljale smo socialne

probleme, klicale pomoč zanje, prebivalci so prvi iskali pomoč pri meni, saj ni bilo

lahko priti do zdravnika, ni bilo telefonov, ne prevozov, ne denarja, ne zdravnikov.«

B_1



33

Slika 13: Prvi porod (Dnevnik N. K.)

Primer 2: Porod sredi poletja 1958 (Slika 15). »V zgodnjih jutranjih urah, ob 4. uri

zjutraj nekdo potrka, vedela sem, da gre za porod, bil je pričakovani mož, hitro sem

nabasala v platneno torbo tetra plenice in stekleničko s kravjim mlekom, moj sin je bil v

četrtem mesecu, težko je bilo, ker sem ga še vedno dojila, tako sem v enem naročju

sina, na eni rami torbo, sem ga poslala do varuhinje, ki je živela na drugem koncu vasi.

Sama sem vzela vedno pripravljeno bolniško torbo z opremo za pomoč pri porodih: k

porodnici sem prišla okoli 6. ure zjutraj in ugotovila redne, a nemočne popadke, v

zibelki je ležala 4 dni manj kot 1 leto stara hči. Bila je prevezana še po starem, vrh odeje

križem kražem, zibelka je imela take štifelce ven na kraju, so na eni strani privezali, pa

na drugi, pa na eni, pa na drugi, da otrok ni mogel vstajati, da je otrok čim manj gibal.

Ker je bila porodnica sama doma, sem morala najprej zakuriti, imela sem samo

ognjišče, jaz pa ognjišča nisem bila vajena, posode za prekuhavanje, razkuževanje

inštrumentov ni bilo nobene, edino kotlič na verigi nad ognjiščem, zato sem morala

uporabiti svojo ledvičko in okroglo posodico iz rosfraja. Otrok v zibki se je prebudil in

jokal, bil je lačen in moker. Za zajtrk mi je porodnica naročila, naj mu dam mleko v

steklenički, ki je v slepem oknu v zidu, to je bilo mleko od prejšnjega dne, seveda,

sesirjeno. Moža pa nikakor ni bilo domov, prišel je šele okrog 14. ure, prinesel je vejico



34

domačih češenj, to je bilo kosilo enoletnemu otroku. Razumeti moramo, da je bila takrat

velika revščina v državi, ta družinica pa je šele začela skupaj živeti na eni zapuščeni

kmetiji, stavbe, vsa gospodarska poslopja so bila v zelo slabem stanju. Porodnica je

imela eno spalno srajco, katero ji je poslala sestra iz Italije, tako je bila edina srajca in

po porodu nisem imela kaj vzeti v roke, da bi jo preoblekla, saj nisem vedela, da ima

samo eno. Vztrajala je, da jo pustim tako, kot je, nisem popustila in sem v stari omari

dobila staro, toda oprano moževo srajco, oblekla sem ji narobe, zadaj zapeta, mokre

rjuhe in spalno srajco sem v svoje stanovanje nesla, vse na roko oprala in drugi dan

nesla nazaj, oprano, suho in zlikano. Vodo sem jemala iz vodnjaka, bila je strešnica.«

B_1

Slika 14: Porod sredi poletja 1958 (Dnevnik N. K.)

Primer 3: Primer čistoče (Slika 16). »Ko so me poklicali, sem takoj šla na dom

porodnice; čeprav so obljubili, da bo do poroda vse pripravljeno za porodnico in



35

dojenčka, to ni bilo. Ko sem zahtevala, da napravimo gnezdo, prostor za porod, se

nismo mogli odločiti, nato so mi pokazali sobo, ki je bila blizu izbe, v njej je bila tudi

postelja, v kateri je nosečnica spala. Odgrnila sem odejo in rjuho, a pod njo je bila le

žimnica, kar ravno toliko je bilo prahu in umazanije. Najprej sem na debelo izkrtačila

nesnago v smetišnico. Nekaj je padlo tudi na zanemarjena lesena tla. Za silo sem

pripravila malo čistejše mesto, popadki so se nadaljevali v nedogled, bili so šibkejši in

počasi so zmanjševali tempo namesto zviševali, zato sem ob 19. uri klicala zdravnika, ki

jo je pozneje poslal v Postojno. Vozili smo se skoraj vso noč, seveda v obe strani, tako

sem domov prišla naslednje jutro in nisem mogla pisati storitve, ker se je porod končal

v bolnišnici.« B_1

Slika 15: Primer čistoče (Dnevnik N. K.)

Primer 4: Nagel porod (Slika 17). »Ob 6.25 je počil jajčni mehur. Nato je dobila močne

popadke in ob 8.45 tudi rodila. Do mene je bilo 1 uro v eno smer in nazaj 1 uro. Zato je

žena že pred mojim prihodom rodila. Soseda je popkovino prerezala z rjavimi

šiviljskimi škarjami. Posteljica se je porodila šele z mojo pomočjo. Naslednji dan pri

obisku je imela vročino 39,6°C, kar bi lahko bila sepsa krvi (zastrupitev krvi). Klicala

sem dr., ki je predpisal deset injekcij penicilina. Ker še nismo imuni na antibiotike, je

penicilin takoj prijel in vročina je padla.« B_1



36

Slika 16: Nagel porod ( Dnevnik N. K.)

Primer 5: Živa skala (Slika 18). »Kmalu po nastopu službe smo me poklicali k porodu.

Mala hiška je bila vklesana v živo skalo na zahodnem delu hiše, iz zunanjosti se je

vstopilo v malo kuhinjo, na desno v izbo s pečjo, na levo v spalnico z močno vlago. Iz

stene žive skale je curljala voda, imela je eno okno 50 x 50, v izbi ni bilo ne kavča in ne

prostora za postelje, tudi nevarno je bilo, da kdo od tujih vstopi. Takrat so porod vsi

skrivali do konca. Odločili smo se za spalnico, porod je potekal normalno, drugi dan je

začela porodnica stokati, da jo bolijo ramena, takoj sem ugotovila, da je vlaga vplivala

na prepoteno porodnico, saj so od bolečin pogosto prepotene. Njena mati me je drugi

dan žalila in učila, da bi morala biti na peči in jo držati za ramena, da ne bi padla s peči

in ona bi se z nogami upirala v zid. V zaščito me je vzel porodničin mož, rekel je, da

sem delala strokovno, nadalje so nekje dobili star divan, da je ležala v izbi. Voda je bila

izven hiše, poudarek je bil na starokopitnosti in revščini.« B_1



37

Slika 17: Živa skala (Dnevnik N. K.)

Primer 6: Porod sredi zime (Slika 19). »Sredi zime. Snega več kot 1 meter. Do mojega

poroda je manjkalo še 14 dni. Okrog poldne je prišel mož porodnice, da se je porod

začel. Hitro sem se pripravila in sem šla. Takrat je bil porod skrivnost, zato me je vodil

po stranskih poteh (na novo sva gazila v snegu). On je bil močan in zdrav, je šel prvi,

jaz za njim. Ker sem bila visoko noseča, sem kmalu zaostajala. Tudi porodna torba je

bila težka. Opazil je, da zaostajam, in me je začel priganjati, naj pohitim. Prosila sem,

naj mi nese vsaj torbo (v torbi je bilo vse potrebno za porod). Ko sem prišla na njegov

dom, sem jaz imela močnejše popadke (bolečine) kot porodnica sama. V opravičilo je

rekel, da ni vedel, da sem noseča. Ko sva s porodnico pripravili posteljo, klistir in

ostalo, so začeli redni popadki. Zelo težko sem poslušala stokanje porodnice, saj sem

bila sama tik pred tem. Vse je potekalo normalno in ob 23.20 se je otrok pravilno

porodil.« B_1



38

Slika 18: Porod sredi zime (Dnevnik N. K.)

Delo na terenu ni imelo stalnega urnika; ko so se babice in patronažne medicinske sestre

odpravile od doma, niso vedele, kdaj bodo prišle nazaj. Že to, da so prišle do cilja, je

trajalo veliko časa, kje je bilo šele delo, ki jih je čakalo. Marsikdaj so prespale pri

znancih in domačinih, saj je bila pot po zahtevnem delavniku težka. Patronažne

medicinske sestre so bile v službi 24 ur na dan. Delale so v posvetovalnicah za

nosečnice in otroke, bile na terenu, ponoči pa v stalni pripravljenosti. Delo so si

organizirale tako, da so vse paciente v vasi obiskale na isti dan in se k njim vrnile šele

kakšen dan kasneje, saj je bil teren obsežen in ni bilo mogoče obdelati vseh pacientov v

različnih vaseh v enem dnevu kot danes.

»Lahko je trajalo tisto besežiranje, kontrole 2 dni, 3 dni. Včasih so prespali,

mislim, kjer je bilo na voljo, če ne so pa tud doma pač pri pacientih, pri

domačinih, ali pa tako, če so koga poznali. In tako preprosto ni šlo drugače.«

MSS_1



39

»Skratka, je bila 24 ur na dan v službi. Pripovedovala mi je, kako so bili enkrat na

plesu. Pri sosedu se je začel porod, je šla s plesa na porod in potem nazaj na

ples.« BS_3

»Spomnim se, kako so vse noči ljudje zvonili na vratih, ko je pač bilo treba koga

samo spremljati v bolnišnico ali pa za porod.« MS_2

»Zraven babiškega dela je imela pa še ambulanto, dokler je bil ginekolog dr.

Jerman, dopoldan je šla v ambulanto popoldan pa na teren, če je bilo treba.«

BS_4

»Ko je odšla od doma, nisem vedel, kdaj pride nazaj. Jaz sem prišel iz službe, pa

je ni bilo doma. Lahko je šla v Postojno, in ko je prišla domov, sem izvedel, kje je

bila in kako je bilo.« BS_4

»V eni hiši sem bila 36 ur, ampak nisem dobila tudi krompirčka ne, v dveh dneh,

niti tisto, ki so imeli za prašiče kuhat.« B_1

»Na patronažo sem šla vsak dan. Ko sem prišla v eno vas, sem gledala, da sem

čim več obiskov naredila, da sem čim manjkrat šla, če je bil starček, bolnik noter,

otrok do enega leta. Rakasti bolnik, pa so bili že trije obiski pa sem že imela

storitve narejene.« B_1

Babice in patronažne medicinske sestre so bile zelo spoštovane. Domačini so se po

pomoč najprej obrnili nanje, prišli so tudi k njim domov po nasvet, injekcijo, prvo

pomoč pri različnih poškodbah itd. Na domu so poskušale najprej same pomagati

ljudem, če pa to ni šlo, so poklicale zdravnika. Zelo dobro so v tistih časih sodelovale s

centrom za socialno delo.

»Ona je je bila takrat tukaj v Trebuši, ne vem, kot da bi prišel župan občine, je

bila kot zdravnica, tudi za vsako stvar so jo poklicali, če se je kdo vrezal, pa ga je

zavezala in potem so se šele drug dan spravili k zdravniku.« BS_2

»Na domu je dajala tudi injekcije rudarjem. V Italiji so jim predpisali zdravilo in

ona jim je zvečer na črno ta zdravila dala.« BS_3

»Če so me kaj rabili, so prišli tudi na dom. Otroci so imeli kaka vnetja ušes,

bronhitise, tako smo reševale, k zdravnikom pa niso hodili. Vse smo tako delale,

in če nismo mogle rešiti, smo šele klicali zdravnika. Sredi noči je bilo treba iti

kamorkoli.« MS_2

»Mama je bila za vse, kjer se je kaj naredilo, kjer je kak umrl, pa tudi če je kje

prišel zdravnik, je morala še ona pogledati, ali je umrl. Pa ga je bilo treba dati v



40

sveto olje, pa je morala še babica biti zraven. Tudi ko je center za socialno delo,

ki je kaj obravnaval, je bila zraven, je imela veliko besedo.« BS_2

Medicinske sestre, ki so delale v protituberkuloznem dispanzerju, so bile nekaj časa tudi

na terenu. Ko pa se je delo v ambulanti uredilo in so ljudje postali bolj mobilni, pa tudi

tuberkuloza ni bila več toliko pogosta, na teren niso več hodile. K posameznemu

pacientu so hodile na določeno obdobje, odvisno, ali je bil pacient v akutni ali kronični

fazi. Kdaj točno so prenehale hoditi na teren, nimamo podatka, vendar če sklepamo po

dokumentaciji, ki so jo vodile, so leta 1970 še bile na terenu, potem pa so to delo

najverjetneje nadaljevale patronažne medicinske sestre in babice, saj smo v

dokumentaciji upokojene babice iz leta 1975 zasledili tudi obiske pacientov s

tuberkulozo.

»To, kar je delala prav na protituberkuloznem področju, potem ko je začela delati

redno ambulanto vsak dan, pač niso hodil na teren, so bili notri. Kar so cepili po

šolah, so imeli še, protituberkulozno mislim, pa pač kot sistematiko delat v šole,

če ne, ona je potem delala ambulanto. Ona je rekla, da so imeli pač obiske pri

določenem pacientu na 3 mesece in da drugače na 4 leta so delali pa grafiranje.

Vse so imele zabeleženo.« MSS_1

Vsak pacient je imel svojo dokumentacijo, ki je bila sestavljena iz družinskega

kontaktnega omota (Slika 20), v katerem so bili shranjeni oziroma zabeleženi obiski in

izvidi pacienta. Na zadnji strani omota (Slika 21) so bili podatki družinskih članov,

odnos do pacienta, diagnoza o tuberkulozi in podatki o cepitvah in testiranju.



41

Slika 19: Družinski kontaktni omot (ZD Tolmin)

Slika 20: Družinski kontaktni omot zadnja stran (ZD Tolmin)

Patronaži list je bil najprej zelene barve (Slika 22). Na prvi strani je vseboval osebne

podatke pacienta, diagnozo, stanje stanovanja (čisto, zračno, koliko oseb živi v

stanovanju), podatke o hrani, mesečni plači, podatke o tem, ali je oseba kadilec oz.



42

nekadilec, ali uživa alkohol, ter zapis prvega hišnega obiska. Na drugi strani (Slika 23)

pa so bili zapisi o hišnih obiskih, nasveti patronažne medicinske sestre ter kako pacient

izpolnjuje in upošteva nasvete.

Slika 21: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju (ZD Tolmin)

Slika 22: Patronažni list v protiburkuloznem dispanzerju, zadnja stran (ZD Tolmin)



43

Drugi patronažni list (Slika 24), ki je bil bele barve, je na prvi strani vseboval podatke o

stanovanju (kletno, suho, vlažno, čisto, umazano, zračno, ima svojo sobo), prehrani

pacienta, alkoholizmu in delovnih pogojih pred obolenjem. Na drugi strani (Slika 25,

Slika 26) je list vseboval podatke, ki jih je zapisala medicinska sestra: o razmerah na

domu, počutju pacienta ter datumu obiska.

Slika 23: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju (ZD Tolmin)



44

Slika 24: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju Tolmin, zadnja stran (ZD Tolmin)



45

Slika 25: Patronažni list v protituberkuloznem dispanzerju Tolmin, zadnja stran (ZD Tolmin)

Patronažne medicinske sestre so najprej začele z nego dojenčkov in otrok. Opravljale so

obiske pri nosečnicah in pri pacientih s tuberkulozo. Pri otrocih je bilo v tistih časih

veliko rahitisa, saj ni bilo ustrezne in zadostne hrane, pa tudi oskrba otrok je bila

popolnoma drugačna kot danes. Tudi otročnice so bile drugače obravnavane s strani

družine kot danes. Otročnica ni smela iz sobe, morala je biti v temi in počivati, obroke

je prejemala v posteljo. Patronažne medicinske sestre so delale tudi v otroških

posvetovalnicah, na terenu so cepile otroke, imele pa so tudi razna predavanja po vaseh.

O delu patronažne medicinske sestre Nežke Lipušček je že leta 1955 pisal časopis Delo

(Slika 27).



46

.

Slika 26: Članek iz časopisa Delo iz leta 1955 (Osebni arhiv N. L.)

»Od začetka je bila zgolj patronaža pri otrocih, ne samo dojenčkih, tudi

predšolskih otrocih in nosečnicah, tuberkuloznih bolnikih tudi, drugi pa niso bili

zajeti v patronažo. V začetku, pravzaprav je bilo to tako prepuščeno tebi osebno,

nobenih navodil, nobene kontrole, nobene vzgoje, nič ni bilo, sam od sebe, znajti

si se moral in če se nisi, je bilo, kot je bilo. Strahotno je bilo rahitisa, silne

deformacije, to so bili taki deformirani prsni koši, danes tega ni več, so pogoji

drugi, je hrana druga, so veliko zunaj, so na zraku. Takrat je pa bilo tako, že

matere po porodu, one so bile en mesec zaprte v sobi, zagrnjena okna. Ležale v

postelji kot kraljice, ko si v sobo prišel, bi moral imeti plinsko masko, nič se ni

zračilo, kajti zrak in svetloba nista smela noter, predstavljajte si te vonjave …

Nosili so ji kurje juhice, bel kruh, otroka je imela povitega pri sebi, enolična

hrana. Temenc so imeli na glavi, lahko rečem, po par cm na debelo, otroci niso



47

bili umiti in koliko dela sem imela potem ponovno hoditi k tem otrokom, jih kopat,

pa v hrastovem lubju, pa praška pasta, saj ne vem več, kaj vse smo jim dajali, pa

razne nasvete, potem se je začelo vse malo umirjati in spreminjati, potem ko so te

stare žene umrle, je bilo že za en korak boljše, lažje, ko so začele mlade bolj vse

prevzemati.« MS_1

»Od začetka smo imeli samo nosečnice, porodnice, dojenčke, to je bilo določen

čas. Babice so hodile k svojim otročnicam, kolikor je bilo obveznih obiskov, potem

smo imeli posvetovalnice v Kobaridu, Breginju, Bovcu. Imeli smo posvetovalnice

za otroke, šolske preglede, cepljenja, to je bilo vse naše delo, takrat ni bilo

pediatrične ambulante, pa smo hodili cepiti v Robidišče celo.« MS_1

»Na dom sem hodila dajat tudi injekcije D vitamina, pri rahitičnih otrocih, ko sem

te otroke sama v posvetovalnici videla, kateri so potrebni.« MS_1

»V šolo ali kaj takega so šle patronažne sestre za nami, zdravniki, ja. Bolj red so

naredile, pa tako. Potem smo tudi preglede na šoli naredili, ne tako kot sedaj, ko

hodijo v ambulanto, smo imeli vso sistematiko po šolah. So nam bile tudi zaradi

tega v veliko pomoč, ker so dobro poznale domače okolje in so znale marsikaj

povedat.« BS_1

»Babice so mi pa poročale, če so kaj videle, da sem potem šla na dom. Po vaseh

smo organizirale seminarje, tečaje, kjer smo učili prvo pomoč, pa tudi druge

stvari, potrebne za življenje. Največ smo imele dojenčke, takrat je bilo zelo veliko

rahitisa in je bila ena zdravnica iz Šempetra, pediatrinja, in s tisto smo hodile tudi

po terenu kontrolirat otroke. O, koliko rahitisa je bilo takrat. Popoldan sem

delala pa v posvetovalnici, ampak je bilo tako, da ni za povedati. Ena miza je bila

noter in to je bilo vse. Prostori niso bili urejeni, kolikor smo sami naredili. Saj

sem bila še v časopisu (pokaže prispevek). Ker sem delala še v posvetovalnici,

sem kontrolirala, ali hodi otrok v posvetovalnico ali ne, če ga ni bilo, pa sem šla k

njemu na dom.« MS_2

Počasi se je začelo tudi delo v patronažni službi spreminjati. Patronažna služba ni bila

namenjena samo otrokom in nosečnicam, začeli so tudi z nego na domu in oskrbo

drugih pacientov. Okoli leta 1964, ko so pričeli z nego na domu, je veliko patronažnih

medicinskih sester že imelo avtomobile ali motorna kolesa. Z nego na domu je postalo

več dela in potreba po preventivi otrok se je začela manjšati. Spreminjala se je

mentaliteta ljudi, saj so postali vedno bolj prosvetljeni, odpirali so se dispanzerji za

otroke in nosečnice in patronažna služba se je začela spreminjati v nego na domu. Nega

na domu je obsegala nego stome, aplikacijo zdravil, kateteriziranje, preveze ran ipd. Za

vse te storitve je zdravnik izdal naročilnico, najprej le ustno, kasneje se je tudi ta

naročila začelo zapisovati. Takrat so patronažne medicinske sestre opravile še



48

marsikatero delo, ki ga danes ne opravljajo več, med njimi je tudi predlaganje otrok za

odhod v kolonijo, pisanje predloga za splav itd.

»Šele kasneje, ne vem po koliko letih, smo dobili avto, ampak takrat je bila pa že

nega na domu dodana in je bilo veliko več dela. Dokler je bila patronaža, si lahko

planiral kam greš, kdaj greš, glede na vreme, saj je bilo treba v glavnem peš,

seveda pri negi na domu pa je bilo to nemogoče, tam si pa moral biti dnevno na

veliko krajih. Prej, ko je bila patronaža, sem rekla, danes grem pa na Livek, pa si

takrat obdelal vse, pri negi na domu pa tega nisi mogel. Nege je bilo pa vedno

več. Patronaža se je pravzaprav spreobrnila bolj v nego na domu in mislim, da

tudi ni bilo več tiste prave potrebe več po patronaži, kot je bila v začetku, kajti na

začetku je bilo res to grozno, dokler so živele še tiste prababice v dolgih krilih.

One so vso svojo hrano prežvečile in potem dale dojenčkom v usta. Vse je bilo vse

k sebi povito, leta 1954 in vso to tradicijo prelomiti. Ena mlada mamica je zelo

težko vplivala na te ženske, saj so bile po tri generacije v hiši. Ko sem bila v hiši,

so naredili, kot sem rekla, ampak ko sem bila jaz za ovinkom, je bil otrok že povit

nazaj. Razmere so bile res nečloveške in neverjetno, koliko se je potem v 10, 15

letih spremenilo, da so se ljudje toliko prosvetlili. Mlade so hodile že na tečaje,

smo jih mi vozili in vztrajali pri vsemogočih tečajih, da so se one malo prosvetlile,

in potem se je začelo kar naenkrat prehitro spreminjati. Tako kot je bilo prej na

treh, štirih kapicah na glavi in 5 cm debelih temencih, da je vse teklo dol, tako so

potem pa kar naenkrat že dojenčka začele brez kapice ven voziti.« MS_1

»Doma smo dajali injekcije intravenozno, aminofilin, kateteriziranje, stome,

triaža je bila zelo pomembna, da sem znala presoditi ali jim jutri prinesem

zdravila ali je potreben takoj zdravnik. Ne vem, tam okoli leta 1964 se je mogoče

začela nega na domu, vse nam je zdravnik dal naročila, ta pa ta ima te injekcije,

ker ima lumbago, aminofilin rabi, ker ne more dihat, preveze iz bolnišnice in

stome itd. in to se je počasi vse bolj preusmerilo na nego. Potem smo dobili

seveda avtomobile.« MS_1

»Dejansko si bil deklica za vse. Takrat recimo abortusa ni mogla nobena narediti,

če ni šla pred komisijo. Komisija je odločala in jaz sem morala predlog napisati,

da je to nesla s seboj na komisijo. Potem je bilo veliko otrok za v kolonije pa si jih

moral izbirat pa pazit, da se nisi komu zameril, on je šel, naš ni šel, veliko del je

bilo, ki jih danes ni več.« MS_1

4.2.3 Razmere na terenu

Življenjske razmere na terenu so bile zelo slabe. Na domačijah je prevladovala revščina

in neverjetni življenjski pogoji, saj so v hiši, skupaj z ljudmi, živele tudi živali. V izbi so

kuhali, sušili salame in koruzo, jedli, spali ipd. Higiene ni bilo, zato so imeli otroci

razna kožna vnetja (sednost). Otroci, ki so bili poviti v pleničke, se niso smeli nič gibati,



49

kar je lahko privedlo v velike deformacije telesa. S časom se je tudi to začelo

spreminjati. Z menjavo generacij v hiši, ko so mlade ženske prevzele vajeti v družini, so

se začele razmere izboljševati. Zaradi revščine ljudje niso bili zdravstveno zavarovani,

zato so poklicali zdravnika šele, ko je bilo to res nujno potrebno.

»Moji pogoji v službi so bili krvavi. Kar na jok mi gre. Spomnim se v eni hiši, v

hiši štedilnik, nad štedilnikom koruza, salami, vse je teklo dol in za štedilnikom je

bila košara z dojenčkom, vse je tudi njemu kapalo na glavo in psi in mačke

okoli,groza. Sem pač tega otroka šla pogledat, kakor da pač nič ne spi, samo joče,

otroka pogledam, pogledam posteljico, postelja je bila sestavljena iz ene stare

odeje, milijonkrat preluknjane, tako težka, da si jo komaj dvignil, in ko sem jo

dvignila ven, je pod njo mrgolelo črvov. V hiši je bilo toliko muh, da je bil strop

črn, ne morem vam povedati, kake razmere in kaj vse sem doživela.«MS_1

»V eni hiši se spominjam, da sem lahko prišla do porodnice, sem morala najprej

preplezati kup sena, ki je bil v veži, da sem prišla do vrat do njene sobe, in ko sem

prišla do tiste sobe, sta bili noter dve postelji, peč in ena otroška posteljica iz

šibja narejena. Tiste postelje so bile sestavljene iz starih cunj, žakljev, čevljev, na

robu otroške posteljice, kjer je otrok spal so sedele kokoši in kakale noter… živa

resnica.« MS_1

»Elektrika je bila, ostalo je bilo pa vse zelo primitivno. Vse je bilo sestavljeno iz

dveh prostorov, iz kuhinje pa izbe, bodisi prehrana pa higiena je bila na psu,

kopalnic še ni bilo takrat, muh je bilo res grozno, da so bili stropi res črni.

Higiene res sploh ni bilo in to povijanje je bilo nekaj groznega, vneta vsa predela,

pazduhe, dimlje, sednost povsod, olupljene ritke so bile, o bog … To povijanje je

bilo, da je bil otrok raven, to so imeli tako, zadaj je bila plenica, od spredaj je

plenica ven prišla, šla okrog roke in nazaj na hrbet, da je imel otrok roke nazaj,

tako (pokaže), in noge ravno iztegnjene, ker je bil povit v štručko. Tudi pranje je

bilo slabo, ni bilo pralnih strojev, na roke so prali in to milo, ki so ga doma

kuhali, ni bilo dobro oprano, in to je ostalo v cunjah, to niso bile plenice, in je

ostalo noter in to je dražilo otroka in vnetja.« MS_1

»Tukaj pri nas je bilo še zelo vse zapuščeno, primitivno, nič ni bilo, saj so imeli

zdravnika, ampak samo kurativa v ambulanti.« MS_1

»Ja, tudi zavarovani niso bili, ker so bili bolj kmeti, niso hoteli zdravnikov, ker

niso imeli s čim plačevati.« B_1

4.2.4 Resursi

Babice so imele patronažno torbo in v njej razne pripomočke, ki so jih potrebovale pri

porodu, oskrbi novorojenčka in kasneje tudi pri negi bolnika. Nekatere so imele dve



50

torbi, eno za nego dojenčka, drugo za porode. Pripomočke v torbi so skrbno pazile in jih

po vsaki uporabi prekuhale. Na Sliki 28 je prva patronažna torba, ki jo je imela babica

Rozika Kofol v Dolenji Trebuši. Kasneje so imele vse babice in patronažne medicinske

sestre črne usnjene torbe (Slika 29). V torbi (Slika 30) so imele klešče, pinceto,

pinardovo slušalko, injekcije, irigator za klistir, škarje popkarice, epiziotomijske škarje,

prijemalke, vato, tampone, rjuhe, platno, haljo, masko, ruto za na glavo in še kaj bi se

lahko našlo.

»Sprva je imela tak aluminijast kovček s pokrovom, Unicef piše. To je prvo, kar so

takrat dobili od takratne naše vlade. Vsaka je dobila tak kufr (kovček, (op.int.)), to

je bila v bistvu torba in noter je naložila vse. To je bila njena prva službena torba

v bistvu, ko še ni bilo usnjenih. Je pa s karabini za zapreti. Saj veš, kaj so imeli

takrat, nič. Noter je imela klešče, pincete, injekcije, nit za šivati, tuba za poslušat,

povoj, take reči, vse kar je rabila babica. Potem je dobila pa tako črno torbo,

kakor imajo danes zdravniki.« BS_2

»Imela je dve torbi, eno za porode in eno patronažno.» BS_3

Slika 27: Patronažni kovček (Osebni arhiv B. K.)



51

Slika 28: Usnjena patronažna torba (ZD Tolmin)

»Kar težka torba je bila, inštrumente, dva peana, epizitiomijske škarje pa

popkarice, prijemalka za umivanje, slušalka stetoskop, tamponi, vata, erigator,

platna in rjuhe sem imela, ko sem to potegnila izpod nje sem nesla v moje

stanovanje, da sem oprala. Haljo belo pa masko. Še potem ko je bil dojenček

majhen, prve mesce sem imela še masko. Ne zaradi mene, ampak zaradi njega, da

ga jaz nebi okužila. In pa ruto, v bolnici so imeli kape, na terenu sem mela pa

ruto. Dve halji sem imela, z dolgimi in s kratkimi rokavi. Kuhala rokavice, pa

injekcije tudi, igle sem imela v taki škatlici, podolgovati, dve igli in ena brizgalka

za 5 ml, 2 ml in 10 ml. Vsaka je imela en par igel, in ko se je to kuhalo, je delalo

tr-tr-t-rtr-t, pa se je tudi okrušilo in zato sem imela zakljukane, dve igli, za vso

dobo. Prekuhala sem v hiši, če ni bilo časa sem potem kar iz vode ohladila, da

nisem nič prekladala, če je bil čas, sem pa malo počakala.« B_1

Ves material so same prekuhale, razkužile in ga imele za večkratno uporabo. Če je bilo

dovolj časa, so razkužile material na domovih porodnic pred in po porodu, obvezno pa

vsak dan doma; če pa časa niso imele, so pripomočke pomočile kar v razkužilo in

nadaljevale s porodom. Igle so razkuževale s pomočjo gorilnika (Slika 30). V mnogih

hišah se ni dobilo niti posode, v kateri bi lahko prekuhale pripomočke, zato so tudi te

nosile s sabo.



52

Slika 29: Gorilnik (Osebni arhiv B. K.)

»Tukaj imam gorilnik; tukaj je še original, ki je bil v tistem aluminijastem kovčku,

tak lep kromiran gorilnik, tukaj se je nalil špirit. Zgornji del je odvila, zakurila in

tukaj si je potem igle razkužila. To je vse delala na terenu. Tudi doma je to delala,

saj so hodili gor k nam po injekcije. Vem, da je imela tak okrogel lonček pa tako

železno kromirano škatlico, tam so bile igle in v tistem je ona kuhala na

štedilnikih ali gorilcih.« BS_2

»Materiala pa ni bilo, vse smo prekuhavali. Ko smo začeli z masovnim cepljenjem

otrok proti davici, oslovskemu kašlju in drugim otroškim boleznim, smo imeli

cepišča od Bovca do Planote. Po vsej dolini je bilo osem cepišč, in ker materiala

ni bilo, smo injekcijske igle prekuhavali kar na terenu. Kako je bilo v dispanzerju

za žene, rokavice prekuhavali vse, seveda, naredili smo tako, kot nam je znašalo.

Taka kozica je bila, odspodaj gaza, rokavica, gaza, rokavica, gaza, rokavica in

prekuhali. Uuu, dolgo smo tako delali. Tja do leta 1976 smo tako delali, če ne še

več. Igle in brizge smo ravno tako prekuhavali. Na rano nismo nič dajale, saj ni

bilo, smo jo očistile in pokrile.« MS_2

»Sem imela dve ledvički, dve posodici okrogli, tudi prekuhavala sem v tisti, ker

kakšni niso imeli tudi toliko ne, da bi mela kje prekuhati. Na terenu sem

prekuhala. Sem prišla v hišo, če je bil čas, če ne pa v lavor, asepsol noter, vodo

pa asepsol, in če je bilo pa dobro prekuhano pa ravno sveže, da ni bilo več kot 1

dan 2, pa ni bilo treba. Pa moram reči nikoli nobene vročine, edino ena vročina je

bila, pri ženi, ki so jo pa res rezali s takimi rjavimi škarjami, ker je prej rodila, kot

sem prišla, jo je dohitelo. Potem, ja, pa vse zvečer, ko sem končala.« B_1



53

Slika 31 prikazuje injekcijske brizge, ki so jih uporabljale babice in patronažne

medicinske sestre.

Slika 30: Brizge (Osebni arhiv B. K.)

Epruvete (Slika 32), igla za odvzem krvi (Slika 33) ter sterilna nit za šivanje (Slika 34),

vse te pripomočke so imele babice in patronažne medicinske sestre v svoji torbi. V torbi

je bil tudi obvezilni material. Patronažna medicinska sestra v Kobaridu je ta material

dobila od splošne ambulante, če pa je bilo pri pacientu potrebno opraviti več obiskov, je

zdravnik napisal obvezilni material na recept. V času dežurstva so v ZD Tolmin

medicinske sestre izdelovale tampone, zavijale povoje in ta material pošiljale/dale v

sterilizacijo. Steriliziralo se je na paro. Perice so prale povoje in tudi sterilizirale. Sete ‒

prekuhane brizge in igle ‒ so patronažne medicinske sestre in zdravniki nosili na teren v

kovinskih škatlah, v katerih je bil alkohol.



54

Slika 31: Epruvete (Osebni arhiv B. K.)

Slika 32: Igla za odvzem krvi (Osebni arhiv B. K.)



55

Slika 33. Sterilna nit za šivanje (Osebni arhiv B. K.)

»Original epruvete, mislim da jih je šest, cela garnitura, za kri vzeti je to, to so te

brizge, ki se jih je kuhalo. To se je vse skupaj zavilo v gazo in v tej gazi se je dalo

v vodo in na šparget (štedilnik, (op.int)) in to je moralo vreti, ne vem, 20, 30

minut, da se je to razkužilo, in potem je ven vzela, ko se je shladilo, in to je bilo

sterilno in isto igle. To je pa nit, to okrog stekleno je ubila in se je šivalo.

Spomnim se, da je imela posodo pa cevke za klistirje delati. Doma se je igle

prekuhavalo, doma se je igle brusilo, ampak saj jih ni bilo.« BS_2

»Svojo torbo sem napolnila sama, ker sem vedela, kam grem. Običajno sem vzela

v ambulanti obvezilni material za pacienta, če je pa bilo kaj več za postoriti, mi je

pa zdravnik napisal na recept ta material za dotičnega pacienta. Če je bilo za

enkrat, ne, ampak če se je bilo ponovno za vračat, pa ja. Vse smo prekuhavali,

tudi material, recimo tampone smo sterilizirali, ampak še danes ne vem, kje.

Spomnim se, ko sem bila dežurna, sem tiste tampone delala, jih zavijala, povoje

smo prali. Imeli smo tak strojček, da smo jih navijali. Ni bilo prostega časa v

dežurstvu, ni bilo časa sedeti, smo te stvari delali. Hvala bogu, nikoli se ni nič

zgodilo, kakšne posledice, ko smo tako prekuhavali. Bil je tak kovinski set, noter

je bil alkohol, tudi zdravniki so imeli tak za obisk na domu, in noter je bila brizga

in zraven so bile tako v krog igle zapičene. To je bilo vse v alkoholu. Če sem jih

recimo rabila pa več, sem jih pa zavila v sterilno gazo, kompreso. Več dela je

bilo, ko smo še te stvari delali. Tako smo vsi delali, ves svet. Takrat ni bilo za

enkratno uporabo, še v bolnišnici se je prekuhavalo. Še ko sem študirala, se je v



56

bolnišnici vse tampončke delalo, steriliziralo, povoje smo navijale. To je bila

splošna praksa, ne samo na terenu, povsod se je tako prekuhavalo. Inštrumenti za

operacijo, to se je kar takrat prekuhalo, v prostoru pred operacijsko. Kako so

material sterilizirali, ne vem, vem, da so imeli take bobne.« MS_1

Babice so med porodom pri nosečnicah morale poslušati otrokov utrip. Pomagale so si s

pinardovo slušalko (Slika 35), ki so jo dale na trebuh, na drugo stran slušalke pa so

prislonile svoje uho. Tako kot babice so tudi patronažne medicinske sestre vse

pripomočke za nego prekuhale na domu bolnika. Materiala ni bilo, od začetka niso

imele niti rokavic. Dobili smo podatek, da se je leta 1976 še vedno prekuhavalo

material, vendar so počasi začeli z uporabo pripomočkov za enkratno uporabo in tako

potrebe po prekuhavanju ni bilo več.

Slika 34: Pinardova slušalka (ZD Tolmin)

»Ona ni imela slušalk kot zdravnik. Je imela tako, da je naslonila na trebuh, mislim da

so bile tri, ena v drugo spravljeni, in je poslušala, kako srce bije.« BS_2



57

»Jaz sem imela aluminijasti stetoskop za plodove utripe, bili so tudi leseni, pločevinasti,

si dal na trebuh in na ušesa in tk-tk-tk-tk-tk ….«B_1

Na teren so od začetka hodile peš ali s kolesom (Slika 36). Ker je Zgornje Posočje

hribovito, so se s kolesom težko vozile, saj veliko vasi leži na visokih predelih, zato so

morale hoditi peš. Peš, kolo, motor, avtobus, celo s konjem se je bovška babica peljala

do porodnice, ker je bilo toliko snega.

Slika 35: Medicinske sestre v protituberkuloznem dispanzerju so dobile kolo. Na kolesu pokojna

medicinska sestra Cvetka Medved (por. Černigoj), levo od nje medicinska sestra Zorka Manfreda.

(Osebni arhiv Z. M.)

»Vse peš. Še kolesa nisem znala voziti, sem se le na terenu naučila. So bile pa take

ceste, makadamske, pa do mačje glave kamni, je delalo tuk, tuk … « B_1

»Ene 3 leta sem verjetno peš hodila (1954–1957), potem sem pa kolo imela enih 6

let.« MS_1

»Na začetku so imele vse eno kolo. Od Unicefa so jim dali in s tistim so hodile. S

kolesom od do. Ja, do Trente, Trebuše Gorenje.« MSS_1



58

»Prvo je bilo peš, potem šele kolo, samo kolo nisi imel skoraj kaj rabiti, največ

peš, kolo ni prišlo toliko v poštev, ker gor gor gor gor … Peš, vlak, avtobus ali pa

peš, avtobus, zopet avtobus in tudi vezan na promet, ki ga ni bilo rednega. Baška

grapa je imela 27 vasi, 6 jih je bilo pri cesti, 21 pa v hribih. In tudi če si šel po

cesti, recimo 6 vasi – recimo Bača, Kneža, Grahovo, Koritnica, Rakovc,

Hudajužna, Podbrdo in tu je bilo pri cesti. Pol pa levo in desno. Kneške grape,

Nemški rut, Stržišče,… to je bilo levo, najdaljši je bil pa Porezen. Ja, če sem šla z

avtobusom recimo do Podbrda, sem morala pa s Podbrda nazaj dol, da sem lahko

šla v Porezen recimo. Ali pa s Hudajužne, če sem izstopila iz vlaka, je bilo 2, 3

km, da sem prišla do tiste steze za Porezen, ker ni bilo vmes postaj za vlak. Če si

bil v mestu, je bilo delo prav drugačno.« B_1

»Kneža, Koritnica pa Rut je bilo 7 km, še 2 km, je bil Grant, vse peš, ko so me

prišli iskat na porod.« B_1

Motor je bil nekaj časa edino prevozno sredstvo po terenu Zgornjega Posočja. Na Sliki

37 vidimo patronažno medicinsko sestro Silvo Rustja, ki je delala v Kobaridu z okolico.

Slika 38 prikazuje patronažno medicinsko sestro Nežko Lipušček, ki je delala v

Tolminu z okolico. Motorja pozimi niso rabile, na njem je bilo mraz in tudi ceste niso

bile urejene. Okoli leta 1970, ko so se na cesti pojavljala že druga prevozna sredstva, so

se patronažne medicinske sestre tudi drugače znašle. Na teren so včasih šle z mlekarji,

veterinarji in reševalci.



59

Slika 36: Patronažna medicinska sestra Silva Rustja na terenu (Osebni arhiv S. R.)

»Tudi ko je imela moped, pozimi ni mogla z njim nikamor, saj ni bilo spluženo.

Moped ji je kupil Zdravstveni dom okrog leta 1968. Na teren samo z motorjem,

avta ni imela. Moped dvobrzinc (dve prestavi, (op.int)), v rokah brzine (prestave,

(op.int.)), take ščitnike je imel za noge, tako kapo je imela, čelado, usnjasta kapa,

torbo je imela z eno elastiko odzadaj na partapakiju (prtljažnik, (op.int).) zapeto.«

BS_2

»Ne vem, po koliko letih sem dobila moped. Leto in zimo moped in dobro vem, da

sem eno leto imela na bovškem eno anketo in potem sem šla domov z mopedom in

ko greste iz Plužne dol, je bil na cesti velikanski kup gramoza. Cesto so delali, vse

je bilo belo, ivje je bilo do tal, nisem mogla naprej, sem morala ustaviti, in ko sem



60

ustavila, sem padla po tleh, kajti nisem čutila ne rok ne nog, zmrznjene sem imela

od mraza. Pogoji so bili nečloveški, res nečloveški.« MS_1

»Eno zimo, ko je bilo več kot meter snega, so priskrbeli konja iz bovške vojašnice

in jo je vojak s konjem peljal v Log pod Mangartom na porod. Cesta je bila

neprevozna, na trgu v Bovcu jo je čakal vojak in konj, konj se je postavil na

zadnje noge in se je usedla nanj, prvič je bila na konju, in sta z vojakom odšla. Ko

je prišla gor, je bil otrok že rojen.« BS_3

»Sem imela moped. 5 let sem ga vozila. Samo potem sem toliko premrznila v oči,

roke in sem šla raje na avtobus ali pa peš.« B_1

Slika 37: Patronažna medicinska sestra Nežka Lipušček z njenim motorjem (Osebni arhiv N. L.)



61

»Kasneje so se včasih s kakšnimi mlekarji peljali, ker ni mela svojega vozila, ali

pa z reševalci recimo, stalno nekaj so kombinirali.« MSS_2

Začetki patronažne službe so bili težki. Babice in patronažne medicinske sestre niso

imele prevoznih sredstev. Težava ja bila z reševalnimi vozili, saj so imeli samo eno za

celotno Zgornje Posočje. Zdravnika je na obiske vozil voznik oziroma taksist, saj tudi

on ni imel avtomobila. Tisti, ki so že imeli motorna kolesa, so se zapeljali po babico in

ji tako skrajšali pot do porodnice. Telefon je bil le na železniški postaji, pošti, policiji in

v zdravstvenem domu.

»Rešilcev ni bilo, reševalno vozilo je bilo v Tolminu; če je bilo tisto na terenu,

tudi če si klical, pomoči nisi dobil. Ampak ni bilo telefonov, pošta jih je imela, pa

železnica.« B_1

»Ko smo prišli v Kobarid (1954) so bili v Kobaridu štiri avti, mehanik, veterinar,

pa dva taksista. Taksist je zdravnika vozil.« MS_1

»Potem sem šla na postajo milice v Hudajužni, da sem poklicala rešilca; kot smo

mogle, tako smo delale … « MS_2

»Prej kot je imela ona motor, če so imeli kakšno prevozno sredstvo doma, so jo

prišli iskat z motorjem, saj avtov ni bilo. V Trebuši takratni bilo nobenega avta,

bil je en na Mostu na Soči, on je bil kot en taksist.« BS_2

4.2.5 Dokumentacija

Patronažna medicinska sestra v Tolminu je dokumentirala v kartoteke, ki so bile

namenjene patronažnim obiskom in obiskom otrok v posvetovalnici. V Kobaridu je

patronažna medicinska sestra svoje storitve beležila v zvezek (osebne podatke,

diagnozo, datum in število obiskov), kajti od nje ni noben zahteval dokumentiranja,

zdravniku pa je sproti poročala, kako je z bolniki na terenu. Evidentirala je zgolj zaradi

mesečnega obračuna, ki so ga morale oddati. V tem obdobju še ni imela patronažnih

družinskih kartonov. Babica je vodila knjigo porodov (Slika 39, 40) (ime porodnice,

očeta, ime otroka, datum rojstva, potek poroda) ter dnevnik dela babice (Slika 41, 42), v

katerega je napisala datum opravljene storitve, pomoč pri porodu, splavu, delo v

posvetovalnici, hišne obiske ipd.



62

Slika 38: Knjiga porodov pokojne babice Berte Ostan (Osebni arhiv D. O.)



63

Slika 39: Knjiga porodov pokojne babice Berte Ostan (Osebni arhiv D. O.)



64

Slika 40: Dnevnik dela babice Berte Ostan (Osebni arhiv D. O.)



65

Slika 41: Dnevnik dela babice Berte Ostan (Osebni arhiv D. O.)

Babica je morala po porodu izpolniti prijavo poroda (Slika 43) in prijavo rojstva (Slika

44). Starši so morali nesti prijavo rojstva na Matični urad, če pa so živeli v odročnih

krajih, je za to poskrbela tudi babica sama. Pisale so tudi poročila o svojem delu, ki so

jih oddale na tri mesece, pol leta in eno leto. Če je bila babica poslana s centra za

socialno delo, je imela poseben obrazec, kamor je pisala socialno anamnezo obiskanega

(Slika 45).



66

Slika 42: Obrazec prijava rojstva (Osebni arhiv N. K.)



67

Slika 43: Obrazec prijava poroda (Osebni arhiv N. K.)



68

Slika 44: Obrazec socialna anamneza družin (Osebni arhiv N. K.)

»Patronažnih družinskih kartonov nisem imela. Imela sem en zvezek, imena, vsaka

stran en človek in napisano vse podatke; osebne in zdravstvene, diagnoze, kaj je

bilo potrebno narediti; in zraven sem potem datume vpisala, ker sem konec

meseca morala tudi obračun delati, zdravniku sem pa sproti poročala, ker od

mene ni tega pisanja noben zahteval, da sem imela evidenco za finance za

obračun konec meseca.« MS_1

»Vsak otrok je imel svojo kartoteko. Ko je bil rojen, sem mu odprla kartoteko, po

datumih obiskov, po posvetovalnici, kaj se je zgodilo, kaj je bilo narejeno, desna

stran je bila pa vsa za patronažo. Vsak obisk si posebej opisal, datum in kdaj in



69

kaj si našel pri tem otroku. Vse je bilo zaznamovano, kolikokrat so bili v

posvetovalnici, kolikokrat patronažno obiskani.« MS_1

»Vse nosečnice smo imeli v evidenci, ko so hodile v posvetovalnico, in tako smo

vedele, kdaj bo kateri otrok rojen, katera bo rodila doma, katera v bolnišnici.«

MS_1

»Ona je imela tako knjigo, si je pisala, danes tu pa tu, pri temu, ime priimek,

hišna številka, kdaj je bil otrok rojen, kaj je pogledala, vse je morala napisati, v

kakšnem stanju je. Morala je mesečna poročila pošiljati.« BS_2

4.3 Razvoj patronažne zdravstvene nege v drugi polovici 20. stoletja

(od leta 1971 do 1999)

4.3.1 Zaposlitev

V tem časovnem obdobju so se začele zaposlovati patronažne medicinske sestre v vsem

Zgornjem Posočju. Leta 1977 so bile babice še vedno doma in niso hodile v zdravstveni

dom v službo. Kasneje se je patronažna služba začela bolj razvijati, saj so patronažne

medicinske sestre začele hoditi v službo vsak dan, ob določeni uri. V Tolminu so imele

pisarno, kjer so se zjutraj zbrale in naredile načrt za ta dan. Pred letom 1977 je imela to

pisarno z nekaj bolniškimi kartoni patronažna medicinska sestra Nataša Mlekuž, ki je

takrat edina delala na terenu. Nataša Mlekuž je poleg patronažne službe delala tudi v

posvetovalnicah za otroke in nosečnice. Leta 1980 so bile v Tolminu že 3 patronažne

medicinske sestre in ena babica. Takrat so patronažne medicinske sestre začele

opravljati samo delo na terenu in niso več delale v posvetovalnicah, kot je bila praksa v

preteklosti. Izvajale so polivalentno patronažno službo; teren je bil preobširen, da bi

lahko izvajale monovalentno patronažno službo. Goriška regija je imela v tedanjem

času že zelo dobro organizirano patronažno službo. Zdravstveni dom Tolmin je spadal

pod Zdravstveni dom Nova Gorica. Na začetku, okoli leta 1978, ko se je začela

oblikovati patronažna služba v Tolminu, niso imele patronažne medicinske sestre

nobenega vodje, zadolžitve so si razdelile kar same, kasneje pa je vodja prihajala iz

zdravstvenega doma iz Nove Gorice. Časovno nimamo opredeljeno, kdaj je vodilno

funkcijo patronažnih medicinskih sester prevzela domača patronažna medicinska sestra.

Delovnik je trajal več kot 40 ur na teden, saj so morale delati tudi ob sobotah. Babice

so odhajale v pokoj in okoli leta 1990 na terenu ni bilo več babic. Patronažna služba,

kakršna je bila v povojnem času, se je spremenila, ostala je več ali manj samo nega na

domu. Otroci so začeli hoditi v pediatrične ambulante, tako da je oskrba otrok postala

naloga dispanzerjev. Patronažnim medicinskim sestram so ostali novorojenčki, ki so jih

spremljale na domu do enega meseca.



70

»Prišle so tudi druge sestre, babic počasi ni bilo več. Še ena patronažna je bila in

sva si delili; patronaže ni bilo več, vse je šlo v nego, pa tudi pediatri so počasi

prevzeli vse posvetovalnice.« MS_1

»Jaz sem prišla 77. leta in takrat sem prišla v pisarno, ki je imela že noter nekaj

stvari sestra Nataša. Nataša je pa delala takrat tako; babice so bile v glavnem še

doma, niso hodile v Zdravstveni dom, niso tam bile stacionirane. In ko se je prav

organizirala potem patronaža v Tolminu, da smo redno hodile zjutraj v službo,

sem bila v pisarni najprej samo jaz, jaz sem imela v bistvu samo patronažo. Edino

to je bilo še, da sem popoldne v kakšni posvetovalnici delala. Drugače sem pa

redno dnevno zjutraj prišla v patronažo in imela 8 ur patronaže.« MS_3

»No in potem, ne vem sedaj, to je v letu, dveh, treh letih (1980) smo bile na

patronaži tri. Jaz, Nataša in pa Milena. Ja, in me smo si potem razdelile teren in

smo to delale. Tako da v bistvu smo bile tri patronažne, tudi višje medicinske

sestre in pa ena babica. S tem, da je Jožica imela babištvo, samo babištvo. Samo

kot babica je delala, se pravi monovalentno se to reče, me smo delale pa

polivalenco. Ker takrat je bila v slovenskem merilu ena najboljše organiziranih

služb, v slovenskem merilu je bila Goriška regija.« MS_3

»V bistvu je začetek leta 1976, 1977. Lahko rečeva 1978. Ker takrat sem jaz

hodila v Gorico ravno zato, da smo lahko gor začele od začetka.« MS_3

»Delali smo tudi sobote, dve soboti, ambulanta je delala vsako soboto, tudi

zdravnik s Tolmina je hodil k nam. Nismo imeli 40-urni delovnik, imele smo več,

nedelje pa ne, to se je začelo kakšnih 10 let nazaj.« MS_4


Na terenu so slabo poznali delo patronažne medicinske sestre, saj jih v preteklosti skoraj

ni bilo. Bila je le ena v Tolminu in ena v Kobaridu. Njuna naloga je bila usmerjena v

preventivo otrok. V tem obdobju, ko se je začela nega na domu, so patronažne

medicinske sestre morale ljudem najprej razložiti, kdo so, kaj počnejo, zakaj so na dom

sploh prišle. Poznali so delo babic in socialnih delavk, delo patronažnih medicinskih

sester pa bolj slabo. Delo patronažnih medicinskih sester je kompleksno; morale so

dobro opazovati ter po potrebi vključiti tudi druge službe. Preventiva odraslih ljudi na

terenu se je šele začela, ljudje niso vedeli, kaj preventiva je in čemu je namenjena. V

tem obdobju so izvajale približno 80 % preventive, 20 % pa kurative. Ker je bila

preventiva še v fazi razvoja, je bilo potrebno nekaj časa, da je dosegla svoj namen.

Preventivo so patronažne medicinske sestre začele pri ljudeh, ki že dolgo niso bili

obravnavani pri zdravniku; povprašale so jih o morebitnih težavah, izmerile krvni

pritisk, se pogovorile in jih po potrebi kam usmerile.



71

»Seveda se je pa potem patronaža spremenila, ni bila samo za otroke in

nosečnice, ampak je zajela cel krog, rakave, duševne bolnike, socialni primeri v

hiši.« MS_1

»Ko smo me prišle na teren je bilo po navadi tako, da smo se morale najprej

predstaviti in povedati, kakšno je naše delo in kaj me delamo. Ker oni so poznali

samo babice, ki si jih šel iskat in si jih po navadi plačal. In pa so poznali že

socialne delavke. Me smo jih morale učiti, kakšna je razlika, kakšno je delo

patronažne medicinske sestre. Smo bile patronaške. No, to je trajalo kar enih 10

let verjetno, da so se ljudje naučili tudi za določen problem kam poklicati.« MS_3

»Jaz sem na začetku enostavno prišla v vas, približne podatke sem imela, kje so

stari ljudje. In potem, na začetku recimo, sem imela največ problema s tem, ker so

ljudje mislili, da mi morajo nekaj dati. Oni so bili navajeni, da so babico

plačevali ali v denarju ali pa materialno. Sem šla po vasi od hiše do hiše in tako

sem ljudi spoznala. In je bilo prav lahko. Glejte, sem nova patronažna, zbrala

tiste starejše, ki dolgo niso bili pri zdravniku ali ni bil nekdo že dolgo pri njih.

Pač, sem ta in ta, dolgo niste bila tudi pri zdravniku, ali imate kakšne probleme.

Ooo, ljudje so te sprejeli, neverjetno. Sploh pa Baška grapa.« MS_3

»Ko sem prišla v hišo, sem videla, da je nekje zdravstveni problem, ampak je bil

tudi socialni problem. Ljudje so bili sami, niso imeli ne vode ne elektrike gor po

hribih, krava je bila lačna v hlevu, celo kravo sem prodajala po Tolminu. To so

bile take stvari in potem sem poklicala recimo center za socialno delo, socialno

delavko in ona je potem že drugi dan šla v hišo in začela po njihovi strani reševati

problem.» MS_3

»Hišne obiske sem poskušala planirati, da so pacienti vedeli, kdaj bom prišla, če

ne, sem pa nenapovedano prišla v hišo. So pa tudi svojci hodili dosti do mene, mi

povedali recimo, da me njegova mama nekaj rabi in sem potem šla do nje.« MS_4

»Pretežno smo izvajali preventivo. To je kot vsaka stvar, takrat ni še rodilo sadov,

se je preventiva šele začenjala. Ljudje niso bili navajeni, da kar padeš v družino,

da preverjaš RR. Tukaj je mogoče bilo boljše spet tudi domači teren, smo se

poznali, je bil kot en privatni obisk, nisi bil tako moteč, kot če bi bila en tuj.

Procentualno je pa bilo čisto obratno, bilo je do 20 % nege, več ne, 80 %

preventive. Jaz, ko sem bila začetnica, ne morem reči da je bilo to, to, zato ker

nisi imel načrta, si šel, si izmeril RR, rekel kako besedo, začutil kakšen socialni

problem, da bi rekla, da bi delali kake izvlečke, povzetke nismo, razen če si

zaslutil kakšen velik problem, ki je bil res pereč, si ga usmeril k zdravniku. Spet

prednost domačega terena, si spoznal ljudi, slutil, kje je problematika, in si se tja

vračal. Dostikrat, tretjina so me pa sami poklicali, a prideš, imam ta in ta

problem, me boli glava, izjemno, po domače. Zame je bila to prednost, kajti nisem



72

se bala, da bom kaj zamudila, ker sem vedela, da me bodo poiskali, če bo kaj

narobe.« MS_4

Kot smo že omenili, se je nega na domu začela šele razvijati. V začetku tega obdobja so

bili v obravnavi predvsem dojenčki. Kasneje se je začela izvajati na domu nega ran,

golenjih razjed, ki so bile zelo pogoste, saj ljudje niso hodili k zdravniku in so si rane

kar sami zdravili. Prav s temi ranami so imele patronažne medicinske sestre največ dela.

Pogostost in nega golenjih razjed sta se v tem obdobju spremenili. Število golenjih

razjed je začelo upadati in niso bili več tako obsežni kot prej. Ljudje so postali bolj

ozaveščeni in so pogosteje hodili k zdravniku, pa tudi patronažne medicinske sestre so

bile vedno v njihovi bližini, ko so jih potrebovali. Na trg so začele prihajati sodobne

obloge, material za enkratno uporabo, ločeno pakiran za enega pacienta. Potreba po negi

na domu je začela naraščati proti koncu 20. stoletja, saj se je povečalo število starejših

ljudi, odpustna doba v bolnišnici pa se je začela krajšati.

»Od začetka injekcij še ni bilo toliko, bili so dojenčki, bilo je pa več ran. Bilo je

več ran, ulkusov je bilo veliko. Ulkusov je bilo, ne toliko zaradi neznanja ljudi,

bolj ker niso prišli do zdravnika. Niso prišli do zdravnika, ni bilo pripomočkov, pa

so rekli, kaj bom hodil za to k zdravniku, pa si je dal gor liste, pa ne vem, kaj še,

obvezilnega materiala ni bilo, ni bilo čistoče.« MS_3

»Bolnice so začele ljudi pošiljati malo prej domov, ljudje so se tudi navadili in

zdravnik je dal nalog, kar tega pač prej ni bilo. Še prej to sploh ni obstajalo, saj

ni bilo kadra, komu?« MS_1

»Manj bi rekla proti koncu je bilo ulkusov, ravno zaradi tega, ker so ljudje prej

prišli do zdravnika, ni bilo toliko ran, večja dostopnost do zdravnika, nas so prej

poklicali. Nas so poklicali, recimo če so imeli eno majhno rano.« MS_3

4.3.3 Razmere na terenu

Komunikacija je bila še vedno otežena, telefonov ni bilo v vsaki hiši, pogovarjali so se

po radijskih postajah. V Bovcu so imeli v avtomobilu radijsko postajo »voki toki«, s

katero so lovili signal do Tolmina. Nemalokrat pa ta komunikacija ni bila uspešna, zato

so morale patronažne medicinske sestre namensko iz Trente v Bovec, predati zdravniku

informacije in se vrniti nazaj k pacientu. Ker so ljudje živeli v oddaljenih, težje

dostopnih krajih, so jim patronažne medicinske sestre nemalokrat naredile tudi kakšno

drugo delo. Iz trgovine so jim prinesle kruh, veliko so se ukvarjale tudi s socialno

problematiko. Z naraščanjem števila pacientov na domu se je delo iz dneva v dan

povečevalo, zato za take usluge in dodatna dela ni bilo več časa. Na terenu je začela

prevladovati kurativa, preventive se skoraj ni več izvajalo.



73

»V glavnem, kako so bili s srcem pri tem, no, je vedno mama pravila. Kako so

gazili kam do enega pacienta, včasih recimo prav abnormalne razmere, da so

sami bili v taki nevarnosti, da so težko do enega prišli, kaj vem, vročičnega. Ja,

včasih so prišli gor v družino, je bilo treba prvo vzpostaviti stik z ljudmi, da so

sploh začeli zaupati. Spraševali so, zakaj sploh si, kaj hočeš, ne vem, včasih so

morali, ne vem, je bilo tam deset otrok, kdo se bo s teboj ukvarjal, si moral

najprej sploh pomagati njim, potem svoje delo narediti.« MSS_1

»Si dobil obvestilo, da je dojenček prišel domov, je zapadel sneg, jaz nisem mogla

niti približno gor do njega. Bukovski vrh je bil en tak, ko smo potem, je bila ena

radijska postaja, da smo preko tiste radijske postaje preko Cerknega, Bukovskega

vrha sporočili, da smo eno ženo recimo dobili, da je šla potem tja povedati, da ne

morem, oziroma naj oni pokličejo nazaj, a je nujno, da pridem, a pridemo peš.

Kolikokrat sem jaz gazila sneg v vrh, recimo. Komunikacija je bila pa otežena.«

MS_3

»Telefonov ni bilo. Voki-tokije smo imeli, stanice v avtu, v naši katri (Renault 4,

(op.avt.)) smo imeli stanico in smo preko reševalne imeli stik z zdravnikom v

Bovcu, vendar velikokrat smo imeli prej vezo z Italijo kot s Tolminom (smeh). Če

je bila sila, smo poskusili pač vzpostaviti kontakt s telefonistom. Če ne, si pač šel

dvakrat v Trento, si prišel nazaj do zdravnika v Bovec, si povedal kaj se dogaja na

terenu, zdravnik je naročil in si šel nazaj do pacienta.» MS_4

4.3.4 Resursi

Prekuhavanje materiala se je počasi ukinilo, material za večkratno uporabo je zamenjal

material za enkratno uporabo. Povoje, ki so jih rabili v ambulanti, so perice oprale in s

suho paro sterilizirale, povoje na terenu pa so prali pacienti sami. S časom so tudi te

povoje zamenjali sterilno pakirani povoji za enkratno uporabo. Uporabljati so se začele

plastične brizge. Za oskrbo rane so okoli leta 1990 prišle na trg mrežice. Sodobne

obloge so šele prihajale na trg; rane se je oskrbovalo z NaCl ali borovo kislino in

raznimi mazili kot sta fibrolan, ihtiol. Material za preveze je napisal zdravnik na recept,

patronažna medicinska sestra pa je vse to prevzela v lekarni ter nesla k pacientu na dom.

»Povoji so bili za večkratno uporabo, takrat smo imeli vse bolj pakirano,

sterilizacije takrat še ni bilo. Dobil smo tovarniško pakirano. Za na rano direktno

je bilo vse za enkratno uporabo, si vrgel proč, ampak povoje smo pustili doma in

so jih pacienti sami prali, kar je bilo pa v ambulanti, so prale in prekuhavale

čistilke, ostalo vse sami pacienti. Brizge in igle so bile za enkratno uporabo, bilo

pa je malo prej, ko se je še kak(šn)a igla skuhala. Material smo dobili oziroma

naročili v Tolminu.« MS_4



74

»Kar je bilo materiala za preveze, je vse zdravnik predpisal, bodisi za obkladke

ali kreme, sterilni material si vse s sabo nesel, zdravnik je na ime pacienta vse to

napisal, jaz sem dvignila v lekarni.« MS_1

»Dvajset sodobnih oblog kot danes ni bilo. So pa bile mrežice recimo že pred leti.

20, 30 let nazaj so mrežice že obstajale, prej smo pač dajale na rano nekaj, da se

ni sprejemalo, to je bil pa največji problem. Ali pa mazila. Mazila smo dajali, ne

samo da bi zdravile, ampak zato, da se nam ni sprejelo na tiste rane.« MS_3

»Mrežic ni bilo, prej je bilo pravilo, suho na suho, mokro na mokro. Če je bila

rana suha smo jo pokrili suho, če je bila mokra smo dajali acidi borici in NaCl, to

je bilo vse, mogoče kaka mazila, ribje ali za okolico kakšna mast. Ko je prišel na

trg fibrolan, se nam je zdelo, da je to Amerika.« MS_4

Okoli leta 1980 so patronažne medicinske sestre dobile službene avtomobile, večina so

vozile Fiat 127 (pogovorno fičo). Prej so vozile motorna kolesa, ali pa so imele svoje

osebne avtomobile. V Tolminu sta si delili avtomobil dve patronažni medicinski sestri.

V Bovcu so si avtomobil delili babica, patronažna medicinska sestra in zdravnik, tako

da so morali dobro uskladiti delo, da so lahko vsi pravočasno vse opravili na terenu.

»Šele potem, ko je prišla v Kobarid, okrog 1980, na patronažo, je dobila tistega

fičota (Fiat 127, (op.int.)), en službeni avto, prej pa le motor.« MSS_1

»Hodili sva za avtom, ko sva bili še obe, je bil kar problem, samo en avto, pa še

zdravnik je imel ta avto. Tako da sva se morali prej vrniti s terena. Imeli sva tako

prakso: ko sva šli v Trento, je Berta mene pustila v Soči in sem podelala Sočo,

ona je šla v Trento, naredila, kar je imela, se je vrnila, me je pobrala v Soči, sva

se ustavili v Koritnici in šli vsaka k svojemu, nato sva se na koncu vrnili v Bovec,

da če je doktor planiral obiske po službi, da je imel avto. Takrat je bil edini doktor

na Bovškem in on je vzel avto, če ga rabil, midve sva po Bovcu delali.« MS_4

4.3.5 Dokumentacija

V tem obdobju so prehajali od ustnega poročanja na dokumentiranje Glede na to, da so

patronažne medicinske sestre delale na treh različnih delih terena Zgornjega Posočja, se

je tudi beleženje storitev razlikovalo. V Tolminu so kmalu po letu 1971 začeli

uporabljati družinske patronažne kartone (Slika 46), ki jih je uporabljala že patronažna

medicinska sestra Nataša Mlekuž. Okoli leta 1978 so se začeli uporabljati pogosteje.

Tudi druge patronažne medicinske sestre in babice so pričele vpisovati storitve v

družinski karton, ki je vseboval več listov; list dojenčka, list otroka, list nosečnice, list

otročnice in list starčka. Leta 1977, ko se je zaposlila patronažna medicinska sestra

Majda Rutar, so storitve vpisovale še v velike knjige, imenovane protokoli. V protokol



75

so napisale osebne podatke, diagnozo, storitve na terenu. Storitve je bilo potrebno pisati

za zavarovalnico, saj so bili obračuni storitev različni.

Slika 45: Patronažni družinski karton (ZD Tolmin)

Patronažna medicinska sestra v Kobaridu je do svojega odhoda v pokoj leta 1990

zapisovala storitve le v protokol. Pisala je tudi finančna poročila in poročila za statistiko

(Slika 46, 47). V Bovcu je bilo malo drugače. Zdravnik je patronažni medicinski sestri

ustno sporočil, kje je potreba po negi, in si to zabeležil v bolnikov karton. Patronažna

medicinska sestra svojih storitev ni imela nikjer zabeleženih. Leta 1995 so začeli z

uporabo patronažnih listov, na katere je patronažna medicinska sestra napisala storitve.

List je puščala v pacientovem zdravniškem kartonu.

»Ko sem prišla, leta 1977, ni bilo nič. Bile so samo take velike plahte, kako se je

tistemu reklo, kakor so imeli v ambulanti, protokole. Evo, protokoli, ko si noter

napisal pacienta, kdaj je rojen, potem mogoče diagnozo in potem kar je bilo v

patronaži. Smo napisale recimo pulz, pritisk, ne vem, težave, kašne so bile, ne vem

točno, kaj smo vse napisale, patronažni obisk ali pa nego. To smo morale beležiti,

zato ker je bila nega drugače plačana od zavarovalnice, kot patronaža, tako je

bilo že prav od začetka. Čeprav prav od začetka ne vem, ali je bilo tudi ločeno ali

ne, finančno.« MS_3»Za zavarovalnico, za zavarovalnico smo morale pisati.



76

Potem smo pa me začele, že Nataša je imela par kartonov. Ona je začela delati

leta 1971, po tem letu enkrat so bili kartoni. Patronažna služba Slovenije. Nataša

je že nekaj začela pisati, potem pa smo me začele lepo pisati. Vsak v družinski

karton patronaže in si imel družinski, jaz ko sem naročala, sem naročala že

družinski karton patronaže, potem je bil list dojenčka, list otroka, list nosečnice,

potem je bil kako že … list socialne, več listov si imel, da si jih ti vložil v družinski

karton. In od začetka ni bilo nalogov. Mi smo imele najmanj trikrat vodenje

vsega. V kartonu, statistično in še v mojemu bloku.« MS_3

»Doktor je ustno povedal, kam je treba iti, on je napisal v karton in to je bila

edina garancija, da je bilo naročilo tako, kot je bilo. Ustno je povedal, zjutraj smo

se dobili oziroma ko sem vmes prišla s terena. Jaz sem svoje delo naredila, ampak

nikjer ni bilo zabeleženo, takrat sploh ni bilo nobenih kartotek. Patronažni listi so

začeli leta 1995. Ni bila točno taka oblika kot sedaj, so bili taki vložni listi,

navadni beli A4, pisalo je patronažni karton in sem pisala na ta karton in sem ga

puščala v bolnikovem zdravniškem kartonu v splošni ambulanti.« MS_4

»Proti koncu leta 1978 smo imeli karton družine.« B_1



77

Slika 46: Poročilo o delu patronažne službe iz leta 1983 (Arhiv ZD Tolmin)



78

Slika 47: Poročilo patronažne službe iz leta 1983 (Arhiv ZD Tolmin)

Tudi babice so morale oddajati poročila o svojem delu (Slika 49, 50) in pisati poročila o

obiskih na domu (Slika 51, 52). Spodnji del obrazca, prijavo poroda, pa je izpolnila že

porodnišnica ob rojstvu otroka. V poročilu o delu je morala babica zapisati, koliko

porodov, splavov, hišnih obiskov je imela, koliko časa je delala v posvetovalnici in

koliko je imela prvih ter ponovnih obiskov glede na starostno skupino otrok. Prav tako

je morala zapisati obiske pri nosečnicah, otročnicah in ženah po splavu. V obrazec

Poročilo babice je babica napisala stanje dojenčka ter otročnice.



79

Slika 48: Poročilo o delu krajevne babice iz leta 1975 (Osebni arhiv N. K.)

Slika 49: Poročilo krajevne babice iz leta 1975 (Osebni arhiv N. K.)



80

Slika 50: Poročilo pokojne babice Jožefe Taljat o obiskih na domu iz leta 1974 (Arhiv ZD Tolmin)



81

Slika 51: Poročilo pokojne babice Jožefe Taljat o obiskih na domu iz leta 1974 (Arhiv ZD Tolmin)

Tudi delovnih nalogov sprva ni bilo. Bili so zeleni listi, kartice za planiranje ponovnih

obiskov (Slika 53), vendar se tega zdravniki niso kaj dosti posluževali in so patronažne

medicinske sestre obveščali o potrebnem obisku na domu kar po navadnem belem

listku. Tako je bilo še leta 1983. Obrazec naročilo, obvestilo zdravnika (Slika 54) so

začeli uporabljati po letu 1990, namenjen je bil zgolj patronažnim medicinskim sestram.



82

Slika 52: Kartica za planiranje ponovnih obiskov (Arhiv ZD Tolmin)

»1983, takrat ni bilo še delovnih nalogov, takrat je bil en zelen, obisk na domu,

samo niso vsi napisali tistega, so nam kar na listek napisali, kam je treba iti na

obisk. Naše storitve smo na začetku pisale v velike knjige, šifre, obisk, storitve,

številko storitve. Za statistiko smo letno pisale, takrat nismo se imele vodje, smo

se kar med seboj zmenile.« MS_5



83

Slika 53: Delovni nalog iz leta 1994 (Arhiv ZD Tolmin)

4.4 Primerjava med patronažno zdravstveno nego v preteklosti in

danes

4.4.1 Zaposlitev in urnik dela

Če primerjamo patronažno zdravstveno nego v povojem času in patronažno zdravstveno

nego danes, se je v tem obdobju veliko spremenilo. Patronažna služba je danes

samostojno področje zdravstvene nege in lahko rečemo, da take patronažne službe, kot

se je začela v Zgornjem Posočju v 50. letih prejšnjega stoletja, dejansko ni več.

Patronažne medicinske sestre imajo svoj urnik, delajo 40 ur tedensko. Zjutraj so najprej

v pisarni, kjer sprejemajo naročila in naredijo načrt za tekoči dan ali beležijo storitve

prejšnjega dne. Na telefon so dosegljive cel delavnik, organizirana je popoldanska

patronažna služba in dežurstvo ob koncih tedna in praznikih.



84

»Sedaj, ko imamo dežurstvo, je boljše, vsaj kar je programirano, se naredi v

dežurstvu. Se še zgodi, da je izven delovnega časa še kaj, ampak res redko. Meni

je bistveno boljše dežurstvo kot prej, ker se je zgodilo, da sobote nisem imela

prosto več časa. Pa en, pa drug, bolj me je obremenjevalo, da ne pozabim, ravno

tako se moraš pripraviti, ampak tako je, daleč smo od vsega in meni ni bilo težko.

Tudi prevoznost pacientov ni bila kot sedaj, ko ima vsaka hiša avto, pred 40 leti ni

bilo kar tako priti v Tolmin.« MS_4


Danes se v patronažni službi dela predvsem preveze, aplicira se zdravila, izvaja se

postoperativna oskrba pacienta, nega stome, kontrola sladkorja, krvnega pritiska,

obiskuje se dojenčke, paciente s kroničnimi boleznimi ter paciente z onkološko

boleznijo. Preventive na terenu skoraj ni več, saj je v porastu kurativa, patronažne

medicinske sestre imajo veliko dela z nego pacienta. Vedno več bolnih je doma, ležalna

doba v bolnišnicah je krajša, ljudje pa oskrbo potrebujejo ‒ tako za preventivo

zmanjkuje časa.

Danes je manj golenjih razjed kot nekoč. Higiena se je popolnoma spremenila,

spremenila se je prehrana in tudi obravnava kroničnih ran je danes povsem drugačna.

Potreba po prevezovanju ran se je seveda kazala že v preteklosti, še preden so

patronažne medicinske sestre začele izvajati nego na domu. Danes je vse načrtovano in

je to naloga patronažne medicinske sestre. V preteklosti se je njihova naloga nagibala

bolj k preventivi otrok in nosečnic. Potrebe po klasični preventivi ni več, saj ljudje

hodijo sami k zdravniku, v referenčne ambulante, ljudje imajo veliko znanja o zdravju,

tega pa v preteklosti ni bilo. Nosečnice so vodene pri ginekologih in spremljanje na

terenu niti ni več potrebno, kljub temu da v patronažni službi nosečnici pripada en

obisk. Na terenu je danes veliko nege pacientov z onkološko boleznijo, več je infuzij s

fiziološko raztopino, v preteklosti pa se je dajalo intravenozno tudi zdravila

(aminofilin). Približno iste potrebe so po protibolečinskih injekcijah in prevezah ran. Po

podatkih patronažnih medicinskih sester je danes težje delati na terenu, saj postajajo

bolniki bolj zahtevni, vedno več je dela in sestre morajo imeti veliko znanja, da lahko

obvladajo, kar je v okviru njihovih kompetenc.

»Postoperativni bolniki, karcinomi, stome raznorazne. Potem kontrole sladkorja,

to so pač za tiste stare, ki niso mogli več do zdravnika, kontrola pritiska, se pravi

kontrola prevez, to je bilo zadnje čase, dojenčki, patronaža, da si sploh šel

pogledat, kaj sploh se s človekom dogaja enkrat, dvakrat na leto. Zjutraj od 7 do 8

ure po navadi so klicali, ali lahko pridete, ali boste prišli kaj v vas, ali pridete

lahko še k nam.» MS_3

»Ulkusov je bilo veliko v primerjavi z danes, vendar se je sama terapija

spremenila, ljudje prej niso bili zdravljeni, ulkusov pri starejših je bilo veliko in to



85

zdraviti je bilo nič, grozno, tega je bilo veliko, danes seveda grejo k flebologu čim

prej in do ulkusov sploh ne pride.« MS_1

»Protibolečinske injekcije, travmatološke težave so stalnica, več ali manj je ostalo

isto, kar je klasičnih stvari. Več strokovnih reči se sedaj dela doma.« MS_4

»Ko smo hodili po terenu k otrokom, če je bila kje potreba po kakšni prevezi, smo

naredili, ampak ni bilo to pa načrtovano kot potem oziroma danes, to si naredil

bolj tako, zraven.« MS_1

»Prišli so delovni nalogi, povečala se je širina dela. Prej midve nisva v celem letu

nastavili toliko infuzij, kot jih sedaj nastavim v enem mesecu. Delovnih nalogov je

izjemno, vse injekcije, preveze, vse stome rešuješ doma, vse post hospitalne, če

takoj ne morejo, prinesejo svojci izvide in ti pelješ naprej, otročnice in

novorojenčke, mislim, da delamo veliko več. Naj bo izhodišče kar to, prej sem

imela patronažno torbo, notri sem imela razkužilo, pet prevez, dva povoja, brizge,

igle in aparat za pritisk. Nisem imela ne tehtnice, ne pulznega oksimetra, ne

aparata za gostoto krvi, ne aparata za sladkor. Sedaj imam plus pet aparatov, kar

sem imela prej, in to kaže na širino dela. Tudi poročanje, sedaj lahko bolj

konkretno poročaš zdravniku, ne samo opisno, kako je stanje doma, imaš rezultate

v rokah.« MS_4

»Skromno je bilo, predlog bi bil, da se ta patronaža danes prav preimenuje, ker

ne vrši več svoje osnovne funkcije, kot je bil namen, saj je le obrojstvena,

obporodna nega in patronaže skoraj ni več, sedaj je bolj nega na domu. Če

pogledate patronažo sedaj pa prej, patronaža kot patronaža mislim, da ni več

potrebna. Ljudje so toliko že prosvetljeni, da so že skoraj na istem kot sestre, kar

se tiče otroka. Koliko se zanimajo, koliko priprav, tečajev, predporodnih. Kolikor

rabijo prve dni po porodu še, kar je še osnovne nege in da ga pripraviš, da ga

mati prevzame v normalno okolje, pa tudi glede dojenja in tako naprej, to ja,

ampak da bi hodili gledat otroka čez tri mesece, kako zgleda, pa pri šestih

mesecih, tega pa ni več, zato so posvetovalnice. Mislim, da je za te ob rojstvu

oziroma pri kakšnih socialnih primerih, kjer je treba stvari urediti, medtem ko v

normalnih družinah mislim, da bi jim bilo to odveč. Patronaža mislim, da je to

nekaj, kar je preživeto. To ni več v tem pomenu, kot je bila patronaža prvotno

namenjena. Dejansko preventive ni več, ker ni potrebno, kajti ljudje so izobraženi,

imajo internet, če te kaj zanima, greš na računalnik in od bolezni si seznanjen,

pogledaš kaj vzeti, kakšno dieto ….« MS_1

»Na splošno je več bolnikov. Več potrebe je kot takrat, ko sem začela, leta 1983.

Več kurativnih obiskov. Več posegov je sedaj sigurno, kar se tiče intravenoznih,

smo dajali razna zdravila, ki jih sedaj ne dajemo, aminofilin, kar sedaj na terenu



86

dajemo samo fiziološko, ni bilo pa velikokrat takrat. Sedaj so kemoterapije,

bolniki imajo valvule, kar prej ni bilo.« MS_5

»Dejansko si bil deklica za vse. Takrat recimo abortusa ni mogla nobena narediti,

če ni šla pred komisijo. Komisija je odločala, jaz pa sem morala predlog napisati,

da je to nesla s seboj na komisijo. Potem je bilo veliko otrok za v kolonije, pa si

jih moral izbirat pa pazit da se nisi komu zameril, on je šel, naš ni šel, veliko del

je bilo, ki jih danes ni več.« MS_1

»Neprimerljivo je. Neverjetna je razlika. Potreba po temu, da je odpustna doba

krajša, pridejo pacienti domov že tretji ali četrti dan. Prej so prišli mrtvi ali

zdravi, dobesedno tako. Ni bilo dela z njimi, sedaj je pa dehiscenca rane, pa po

srčni operaciji in potem je že psihični moment, ko pride pacient takoj hitro

domov, ima polno težav. Tudi novorojenčki, kdaj nastopi zlatenica? Peti dan.

Takrat so že doma, sedaj rešujemo te probleme doma, pa tudi do petega dneva

hospitalizacije se je videlo, ali porašča teža ali ne, sedaj pridejo domov, polno

dojeni običajno, ker za tisti čas zadošča običajno, in potem se začnejo problemi

pa doma.« MS_4

»Znanja moraš imeti veliko več. Pacienti so izredno razgledani sedaj in vejo že

prej kot prideš, kaj hočejo imeti, in je bistveno težje sedaj delati. Po 40 letih

delovne dobe se sedaj bolj bojim kot takrat, ko sem prišla s šole; res, da bolj veš,

kaj se ti lahko zgodi in kaj ne, ampak ta nizek štart pacientov, ki te čakajo bolj na

napakah kot na hvaležnosti, je psihično še bolj utrujajoče.« MS_4

4.4.3 Resursi

Patronažne medicinske sestre so izpostavile, da imajo danes v torbi veliko več

pripomočkov kot v preteklosti. Danes je v torbi aparat za sladkor, aparat za merjenje

gostote krvi, pulzni oksimeter in tehtnica za otroke. Pripomočkov je mnogo več, veliko

je sodobnih oblog in raznih mazil. Uporabljajo se igle in brizge za enkratno uporabo,

sterilno pakirane preveze, povoji za rane. Inštrumente, ki se jih potrebuje na terenu, se

po enkratni uporabi vrne v centralno sterilizacijo v Tolmin, kjer se jih sterilizira,

zapakira in se vrne nazaj patronažni medicinski sestri. Vsaka patronažna medicinska

sestra ima svoj avtomobil. Če povzamemo, danes je veliko pripomočkov, ki na terenu

olajšajo delo in diagnostiko, s tem pa se je tudi povečala širina dela patronažnih

medicinskih sester.

»Prej ni bilo toliko negovalnih pripomočkov, ni bilo te nege na domu, ni bilo

preko centra za socialno delo. Tako smo morale prvič pokazati posteljno kopel,

ker sedaj vse naredijo te negovalke v glavnem, redkokdaj še mi. Tudi plenice niso

bile na naročilnico, so jih kupovali, dosti slabše je bilo, pa negovalne postelje so

sedaj. Zdaj je več kurative, prej je bilo pa več preventive, se pa ni tako pisalo, je



87

bilo drugače, kar se tiče pisanja. Starejši so me res vedno lepo sprejeli, je bilo

veliko starejših na mojem terenu, sedaj jih ni več toliko, pa tudi časa ni več, je

veliko kurative in jo je potrebno narediti. Zelo veliko več.« MS_5

4.4.4 Dokumentacija

Danes je dokumentiranje v zdravstveni negi zelo pomembno in se je v primerjavi s

preteklostjo zelo spremenilo. Dokumentiranja je veliko več, saj je potrebno zabeležiti

vsako storitev. Ustnega predajanja nalog patronažni medicinski sestri ni več; zdravnik

naročila beleži zgolj na delovni nalog pod rubriko nega na domu in tako je patronažna

medicinska sestra upravičena do obiska pri pacientu, ki potrebuje nego. Preventivni

obiski delovnega naloga ne potrebujejo. Obrazci, namenjeni patronažni službi, so danes

drugačni, kot so bili. Danes lahko zdravnik z delovnim nalogom napoti bolnika k

različnim zdravstvenim delavcem, v preteklosti pa je bil beli obrazec naročilo, obvestilo

patronažnemu varstvu zgolj za patronažno službo. Prvotni zeleni delovni nalog (Slika

55, 56) se je začel uporabljati okoli leta 1999; danes je delovni nalog (Slika 57)

nekoliko spremenjen v primerjavi z izvirnim. Na obeh obrazcih so na prvi strani podatki

o pacientu, razlog obravnave, vrsta storitve, vzrok za napotitev ter veljavnost naloga, na

zadnji strani pa so opisane naročene storitve za patronažno medicinsko sestro.

Patronažna medicinska sestra zdravniku ustno poroča o stanju pacienta, o meritvah in

storitvah, ki jih je izvedla. Vse obiske zabeleži v patronažni družinski karton in tudi v

računalniški program Promedica, poleg tega pa vodi še lastno evidenco dela. Družinski

kartoni so se nekje začeli uporabljati prej, nekje kasneje. V teh kartonih so zbrani vsi

podatki družine oziroma generacij, zabeležen je vsak obisk patronažne medicinske

sestre pri tej družini. Družinski kartoni so od vsega začetka isti, le da danes v njem ne

dobimo več lista starčka.

»Vsako jutro smo pisale vse v karton in v računalnik, in še statistiko, zadnjih 20

let je bilo tako.« MS_3

»Okrog leta 2000 so uvedli bolj strogo administracijo, poročati je bilo treba, kaj

delaš, kako delaš. Delovni nalogi so začeli tam po letu 1990, svoja kartoteka

oziroma kartotečna omara in pravi patronažni karton družine, kot je danes.«

MS_4



88

Slika 54: Prvotni zeleni delovni nalog (ZD Tolmin)

Slika 55: Prvotni zeleni delovni nalog, zadnja stran (ZD Tolmin)



89

Slika 56: Današnji delovni nalog (ZD Tolmin)



90

5 RAZPRAVA

Zgodovinska raziskava je potekala v Zgornjem Posočju in je vključevala patronažne

medicinske sestre in babice, ki so delale ali še delajo v patronažni službi ZD Tolmin ter

svojce pokojnih zaposlenih medicinskih sester in babic.

Za empirični del diplomske naloge smo si postavili dve raziskovalni vprašanji. Najprej

nas je zanimalo, kakšni so bili začetki razvoja patronažne zdravstvene nege v Zgornjem

Posočju v 20. stoletju. Začetki patronažne službe v Zgornjem Posočju segajo v leto

1954, ko so v Kobaridu in Tolminu zaposlili medicinski sestri, ki sta delali v patronažni

službi. V raziskavi smo dobili podatke, da je medicinska sestra, ki je bila domačinka in

je delala v protituberkuloznem dispanzerju v Tolminu, začela z delom na terenu že leta

1930, ko so v tem dispanzerju začeli delati. Obiskovala je paciente s tuberkulozo po

celem Zgornjem Posočju. Najverjetneje je delo na terenu v protituberkuloznem

dispanzerju potekalo do druge svetovne vojne, vendar brez te medicinske sestre, saj je ta

leta 1938 zapustila dispanzer; na teren so hodile medicinske sestre, ki so bile po rodu

Italijanke. V letu 1948 je dispanzer ponovno začel delovati, zaposlena je bila redovnica,

ki je oskrbovala paciente s tuberkulozo. Po letu 1950 so začeli zaposlovati medicinske

sestre, ki so redno hodile na teren in bile zaposlene tudi v ambulanti. Na terenu so bile

pred patronažnimi medicinskimi sestrami zaposlene babice, ki so bile sprva

neizobražene ‒ vaške žene, ki so nudile pomoč pri porodu. Bile so skoraj v vsakem

kraju.

V naši raziskavi smo prišli do podatka, da je leta 1940 na območju Mosta na Soči z

okolico že delovala izobražena babica Rozalija Sirk, ki se je izšolala v Trstu. Zaposlena

je bila pri Občini Tolmin, saj ZD Tolmin takrat še ni zaposloval babic. V tedanjem času

so babice in kasneje tudi medicinske sestre dobile dekret, kam morajo po končanem

šolanju iti v službo. Za predvojni čas drugih podatkov o delovanju babic žal nismo

dobili. Po vojni, leta 1948, se je v Spodnji Trebuši zaposlila babica Rozalija Kofol, ki se

je že šolala na Babiški šoli v Ljubljani. Leta 1953 se je v Breginju zaposlila babica

Berta Ostan, ki je kmalu odšla na domači teren v Bovec. Leta 1955 se je, prav tako v

Breginju, zaposlila babica Jožefa Taljat, ki je kmalu odšla kot babica službovat v

Tolmin. V Kobaridu je delovala babica Marija Medved, podatka o tem, kdaj se je

zaposlila, nismo našli. Področje Baške Grape je leta 1957 prevzela babica Natalija

Krajnik.

Ker iz pridobljenih podatkov vemo, da so na terenu že pred letom 1940 delale

neizobražene babice, lahko rečemo, da so bile v Zgornjem Posočju prav one začetnice

dela na terenu,. Leto 1954 je bilo nekako prelomno. Na teren so začele hoditi poleg

babic tudi patronažne medicinske sestre, ki so opravljale preventivo otrok in nosečnic.

Bile so začetnice na tem področju, saj se o patronažni službi prej ni govorilo, ljudem je

bila nepoznana, kajti poznali so le babice, ki so pomagale pri porodih. Leta 1954 se je v

Kobaridu zaposlila prva patronažna medicinska sestra, Silva Rustja. Nekaj časa je



91

pokrivala tudi teren Bovca, saj je tam delovala le babica Berta Ostan. Bovec je dobil

prvo patronažno medicinsko sestro, Jožico Zornik, šele leta 1983. Kobarid je okoli leta

1977 dobil še eno patronažno medicinsko sestro, Cvetko Medved (por. Černigoj).

Najprej je delala v Protituberkuloznem dispanzerju Tolmin, zato se je z delom na terenu

srečevala že prej. Leta 1983 je njeno delo prevzela še danes zaposlena Gabrijela Pavlin.

Po upokojitvi Silve Rustja, leta 1990, je njeno delo prevzela patronažna medicinska

sestra Nada Kuk Papič, ki je ravno tako še vedno zaposlena v patronažni službi. Tako

kot v Kobaridu se je leta 1954 tudi v Tolminu zaposlila prva patronažna medicinska

sestra, Nežka Lipušček, ki je oskrbovala celotno Tolminsko, Baško grapo in Šentviško

planoto. Do leta 1971 sta bili Silva Rustja in Nežka Lipušček edini patronažni

medicinki sestri v ZD Tolmin. Tega leta se je zaposlila v Tolminu patronažna

medicinska sestra Nataša Mlekuž, leta 1977 se je zaposlila patronažna medicinska sestra

Majda Rutar in leto kasneje patronažna medicinska sestra Milena Kenda. V Tolminu se

je šele leta 1978 začela organizirana polivalentna patronažna služba. Patronažne

medicinske sestre so začele hoditi redno v službo, najprej so se zjutraj sestale v pisarni,

pripravile načrt dela in se nato odpravile na teren. V preteklosti so morale delati tudi v

posvetovalnicah, v tem obdobju pa so začele delati samo na terenu. Po letu 1980 se je

začelo število patronažnih medicinskih sester večati. Leta 1983 se je na tolminskem

terenu zaposlila še danes delujoča patronažna medicinska sestra Marja Benedejčič.

Okoli leta 1991 je teren zapustila še zadnja babica Jožefa Taljat in od takrat so na terenu

zaposlene le še medicinske sestre z višjo oz. visoko izobrazbo. Danes je v Zgornjem

Posočju zaposlenih 8,5 patronažnih medicinskih sester.

Pri drugem raziskovalnem vprašanju smo želeli ugotoviti, kakšna je bila narava dela

takratnih izvajalk v Zgornjem Posočju. Po pripovedovanju vključenih v raziskavo so

bili pogoji dela res težki. Danes je res nepredstavljivo, kako so včasih delali, kakšni

pogoji so bili in kako so vse to zmogli. Naj najprej izpostavimo teren Zgornjega

Posočja, ki je obširen in hribovit. Veliko vasi leži na težko dostopnih območjih, kjer je

danes še z avtomobilom daleč. Včasih so ljudje živeli v še bolj odročnih predelih,

kamor je bilo, zlasti v zimskih mesecih, težko priti. Ta razgibani teren so morale

patronažne medicinske sestre in babice prehoditi. S torbo v roki so dan za dnem peš

obiskovale otroke, nosečnice ter paciente s tuberkulozo. Prehodile so 20 km ali več na

dan. Ker je bil teren tako obširen, so nemalokrat tudi kje prespale. Postopoma so začele

uporabljati kolo, ki jim je koristilo v dolini, vendar pa ga na hribovitem terenu, kot sta

recimo Baška Grapa ali Kobarid z okolico, niso kaj dosti uporabljale. Kasneje so

nekatere patronažne medicinske sestre in babice hodile na teren tudi z motorjem, ki jim

je zelo prikrajšal čas in napor. Ko so prišli v uporabo avtomobili, so uporabljale za na

teren najprej osebne avtomobile, saj službenih še ni bilo. V celotnem Zgornjem Posočju

je bilo le eno reševalno vozilo, telefone so imele le policijska, gasilska in železniška

postaja ter zdravstveni dom. Zdravnik ni imel svojega vozila kot danes, na teren ga je

vozil taksist ali nekdo, ki je v mestu imel avtomobil. Ugotovili smo, da je bilo delo

babic sprva le pomoč pri porodu, opravljale so monovalentno službo, kasneje pa so tudi

one začele opravljati nego na domu (polivalentno službo), saj je bilo z odprtjem



92

porodnišnic na domu vedno manj porodov. To se je sicer razlikovalo od terena do

terena; babica v Bovcu je že od samega začetka opravljala polivalentno službo, kajti do

leta 1983 v Bovcu ni bilo patronažne medicinske sestre. Tudi babica Natalija Krajnik, ki

je delala v Baški Grapi, je od samega začetka opravljala polivalentno službo.

Narava dela v Zgornjem Posočju je bila zahtevna, saj je bilo zaposlenih malo

patronažnih medicinskih sester ter babic in so morale poprijeti za delo, tudi če za to niso

bile šolane. Lahko si predstavljamo, kaj je lahko naredila ena samo patronažna

medicinska sestra, ki je pokrivala velik teren, kot je teren današnje Občine Tolmin.

Danes je na tem območju zaposlenih 5 patronažnih medicinskih sester, ki imajo vsaka

svoj avtomobil, prej pa je bila za ta teren ena sama in ga je morala oskrbeti peš ali z

motorjem. Delo patronažnih medicinskih sester je bilo usmerjeno predvsem v

preventivo otrok, ki so jo spremljale do šolske dobe. Poleg dela na terenu so delale tudi

v posvetovalnicah za nosečnice in otroke, ravno tako tudi babice. Na teren so hodile

tudi cepiti otroke, imele so predavanja o higieni, prehrani, učile so prvo pomoč.

Stalnega urnika dela ni bilo. Zgodaj zjutraj so odšle od doma in se vračale pozno

popoldne ali pa se tisti dan sploh niso vrnile. Ko se je nekje začel porod, so po babico

prišli kar k njej domov. Na voljo je morala biti vedno, ponoči in podnevi. Če porodov ni

imela, je hodila v oskrbo k novorojenčkom ali nosečnicam. Nosečnice je poučila o

prehrani, higieni in jih pripravila za porod. Patronažne medicinske sestre so zelo

spoštovale babice in so z njimi tudi sodelovale.

Vse pripomočke, ki so jih uporabile na terenu, so morale same razkuževati na domu

porodnice ali pacienta in kasneje še doma. Uporabljale so steklene brizgalke, ki so jih

shranjevale v kovinskih škatlah, napolnjenih z alkoholom. V teh kovinskih škatlah so

bile spravljene tudi igle. Zapičene so bile v gazo, ki je ležala v alkoholu. Igle so

razkuževale s pomočjo malih gorilcev. V začetku rokavic niso imele, kasneje so jih

morale prekuhavati. Obvezilni material je bil za enkratno uporabo, katerega so

medicinske sestre pripravljale v dežurstvu v ZD Tolmin; steriliziran je bil na paro.

Povoje, ki so jih imeli pacienti, so pacienti prali sami doma. Pravilo za oskrbo rane je

bilo suho na suho, mokro na mokro. Rano so negovale z mazili, sodobnih oblog ni bilo.

Uporabile so fiziološko raztopino in tudi borovo kislino. Na terenu so aplicirale

intravenozno tudi zdravila, kot je aminofilin, katerega se danes na terenu ne daje več.

Danes se na terenu največ aplicira intravenozno fiziološka raztopina. Intervjuvane

patronažne medicinske sestre so poudarile, da je danes na terenu veliko več dela in da je

potrebno imeti veliko več znanja za reševanje težkih situacij, ki jih v preteklosti ni bilo.

Ker je bilo vedno več potrebe po negi pacienta na domu, se je okoli leta 1965 delo

začelo spreminjati. Patronažne medicinske sestre in babice so vedno pogosteje

opravljale oskrbo ran, stom in aplicirale protibolečinsko terapijo. Preventiva otrok je

stopila v ozadje, saj so se začeli odpirati dispanzerji za otroke, patronaža otrok pa se je

začela izvajati samo še prvi mesec po rojstvu otroka.



93

Ležalna doba v bolnišnici se je zelo skrajšala in naloga patronažne medicinske sestre je,

da tega pacienta doma spremlja in mu z različnimi storitvami pomaga. Zadnje čase na

terenu prevladujejo pacienti s onkološko boleznijo. Golenjih razjed oz. kroničnih ran je

znatno manj, ugotovili smo, da je približno enako aplikacij protibolečinskih injekcij in

raznih prevez ran. Preventive se danes izvaja zelo malo, kajti prevladuje potreba po

kurativni dejavnosti.

Pogoji dela so bili težki, otežile so jih tudi razmere na terenu. Na domačijah je bila

revščina, ljudje so bili lačni, hrana ni bila primerna in higiena neustrezna. Ljudje niso

bili izobraženi, vladala so stara prepričanja, ki jih je bilo težko izkoreniniti. Patronažne

medicinske sestre so imele težko delo, saj so se nemalokrat morale ukvarjati najprej s

socialnimi problemi in so šele nato reševale zdravstvene probleme.

V raziskavi smo zajeli tudi področje dokumentiranja. Babice so vodile knjigo porodov

ter dnevnik dela. Patronažne medicinske sestre sprva niso imele svoje dokumentacije,

pisale so v zvezek oziroma kasneje v protokole. Šele kasneje, po letu 1970, so se začeli

počasi uporabljati patronažni družinski kartoni. Morale so pisati tudi finančna in

statistična poročila. Komunikacija z zdravnikom je bila sprva bolj ustna, okoli leta 1990

je šele prišel v uporabo obrazec naročilo patronažnemu varstvu, ki je bil nekakšen

predhodnik današnjega delovnega naloga. V vmesnem obdobju se je uporabil obrazec

kartica planiranja ponovnih obiskov ali pa samo navadno obvestilo na papirju, ki ga je

zdravnik napisal patronažni medicinski sestri. Okoli leta 2000 se je začelo vse storitve

vpisovati tudi v računalniški progam, namenjen vpisovanju teh storitev.

Če primerjamo patronažno službo danes in na začetku, lahko rečemo, da je viden

napredek; patronažna zdravstvena nega se razvija in je živa. Najverjetneje se bo tudi v

prihodnosti še razvijala, vendar v tako kratkem času toliko sprememb ni več mogoče

doseči. Glavno razvojno obdobje je bilo od konca druge svetovne vojne, ko se je začela

izoblikovati, pa do konca 20. stoletja. Ta velik napredek v patronažni zdravstveni negi

je med drugim tudi posledica sodobne tehnologije, ki je v tem obdobju zelo

napredovala; brez nje tudi patronažna zdravstvena nega ne bi bila to, kar danes je.

Čeprav v raziskavo nismo uspeli vključiti več ljudi, smo z njo vsekakor dobili določen

vpogled v zgodovino patronažne službe v Zgornjem Posočju. Če bi z raziskovanjem

nadaljevali, bi morebiti izvedeli še kaj več ali dobili še natančnejše podatke. Bistvo

raziskovanja je bilo, da smo podatke zabeležili in da zgodovina ne bo šla v pozabo, kar

se rado zgodi, če ostanemo le pri ustnih informacijah.



94

6 ZAKLJUČEK

V vseh teh letih se je patronažna zdravstvena nega zelo spremenila. Od pešačenja,

nestalnega urnika, prekuhavanja pripomočkov in težkih razmer na domovih se je razvila

v sodobno vejo zdravstvene nege, brez katere si danes zdravstva ne predstavljamo.

Samo 50 let je bilo potrebno, da je iz nič nastalo veliko. Začetnice patronažne službe so

imele res težko delo, ampak so ga zelo dobro opravile; če ga ne bi, tudi patronažne

službe danes ne bi bilo. Za patronažno zdravstveno nego lahko rečemo, da je zelo

napredovala in da je danes popolnoma drugačna, kot je bila. Zdravstvena nega zelo

napreduje, v njej pa ostaja glavna bilka medicinska sestra, ki mora biti človek, ki zna s

človekom, človek, ki zna čutiti, kaj se dogaja s človekom, in človek, ki to dela s srcem,

veseljem in dobronamernostjo. Zato ni pomembna samo naloga, ki jo kdo naredi,

pomembno je, kako in na kakšen način je narejena.



95

7 VIRI

Ahčin, M. (1955). Vloga in mesto medicinske sestre. Obzornik zdravstvene nege, 2(2),

65-75. Pridobljeno s http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1955.02.2.65

Bole, C. (1954). Usposabljanje medicinskih sester. Obzornik zdravstvene nege, 1(1), 21-

22. Pridobljeno s http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1954.01.1.21

Borisov, P. (1995). Ginekologija na slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja (1.

izd.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Burns, N. in Grove, S. K. (2009). The practice of nursing researc (6th.ed). St.Louis:

Saunders Elsevier.

Egnel, R. J. in Schuut, R. K. (2005). The Practice of Research in Social Work (1st. ed).

Thousand Oaks, London, New Delhi: SAGE Publications.

Grum, M. (1969). Patronažna služba na Goriškem. Obzornik zdravstvene nege, 3(1), 30-


Jarc, P. (2002). Posočje A-Ž (1. izd.). Ljubljana: Pomurska založba.

Jarnovič, N. (1967). O stanju patronažne službe v zdravstvenih domovih. Obzornik

zdravstvene nege, 1(1), 10-14. Pridobljeno s http://www.obzornikzdravstvene

nege.si/1967.01.1.10

Jarnovič, N. (1978). Patronažna služba-pomemben člen pri zdravstvenem varstvu.

Obzornik zdravstvene nege, 12, 3-4, 172-176. Pridobljeno s http://www.obzornik

zdravstvenenege.si/1978.12.2.172

Kogelnik, M. (2015). Babice skozi desetletja: zbornik ob 90 letnici slovenskega

babiškega društva. (str. 32-33). Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege in babiške

nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in babic.

Lawenson, S.B. (2013). Nurses’ training may be shifted: the story of Bellevue Hunter

College, 1942–1969. Nursing History Review, 21, 14–32.

Lovše, B. (1969). Naša prva medicinska sestra Angela Boškin. Obzornik zdravstvene

nege, 3(3), 123-130. Pridobljeno s http://www.obzornikzdravstvenenege.si/

1969.03. 3.123

Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Univerza

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1955.02.2.65



http://www.obzornikzdravstvene/

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/%20%20%20%20%20%20%20%20%201969.03.%20%203.123

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/%20%20%20%20%20%20%20%20%201969.03.%20%203.123



96

na Primorskem. Pridobljeno s http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-

98-5.pdf

Krstič, N. (1984). Nekateri vidiki razvoja zdravstvene nege bolnika na domu v SR

Sloveniji. Obzornik zdravstvene nege, 18(1-2), 13-26. Pridobljeno s http://www.

obzornikzdravstvenenege.si/1984.18.1.13

Lavrič, V. (1953). 200 let ljubljanske babiške šole. (1753-1953) (1. izd.).

Ljubljana: Babiška šola

Lipušček, N. (1965). Zdravstveno varstvo otrok od 0-6 let na območju Občine Tolmin

(diplomska naloga). Ljubljana: Višja šola za zdravstvene delavce.

Medved, C. (1965). Socialno medicinski aspekt tuberkuloze na deželi (diplomska

naloga). Ljubljana: Višja šola za zdravstvene delavce.

Miklavčič-Brezigar, I., (1995). Etnološka topologija slovenskega etničnega ozemlja-

20.stoletje. Občina Tolmin (1. izd.). Ljubljana: Znanstveni inštitut

filozofskefakultete

Prelec, A. (2011). Razvoj babiškega poklica v Sloveniji in na Nizozemskem (diplomska

naloga). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.

Skok, A. (1986). Zdravstvena nega bolnika na domu v SR Sloveniji v obdobju od 1975-

1984. Obzornik zdravstvene nege, 20(2), 177-186. Pridobljeno s http://www.

obzornikzdravstvenenege.si/1986.20.2.177

Zaletel, M. (1992). Ob 50-letnici izobraževanja iz zdravstvene nege. Zdravstvena nega

Obzornik zdravstvene nege, 38(1,) 5-20. Pridobljeno s http://www.obzornik

zdravstvenenege.si/2005.39.1.5

Vuga, S. (1980). Nega bolnika na domu v RS Sloveniji. Obzornik zdravstvene nege,

14,(3), 229-233. Pridobljeno s http://www.obzornikzdravstvenenege.si/1980.

14.3.229

Vuga, S. (1975). Organizacija patronažne službe. Obzornik zdravstvene nege, 9(1), 18-


http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-98-5.pdf

http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-98-5.pdf



97

PRILOGE

PRILOGA 1: SOGLASJE ZA SODELOVANJE V RAZISKAVI

PRILOGA 2: IZJAVA O LEKTORIRANJU

PRILOGE

PRILOGA 1

SOGLASJE ZA SODELOVANJE V RAZISKAVI1

Naslov raziskave: Zgodovinski pregled razvoja patronažne zdravstvene nege v Zg. Posočju v 20.

stoletju

Raziskovalec: Anita Uršič

Mentor: mag. Mirko Prosen, dipl. zn., univ. dipl.org., viš. pred

Naprošam vas za sodelovanje v raziskavi. Prosim, natančno preberite spodnje informacije o

raziskavi. V kolikor se odločite za sodelovanje, se prosim podpišite na označeno mesto.

1. Namen raziskave: Namen raziskave je raziskati kdaj in kako se je patronaža začela v

Posočju in njen razvoj skozi čas.

2. Potek: Z vami bo opravljen pogovor, ki bo sneman (zvok). Namen snemanja je zgolj za to,

da lažje pretipkam intervju in analiziram vaše odgovore.

3. Tveganja: S sodelovanjem v raziskavi niste izpostavljeni nobenim tveganjem.

4. Koristi: S sodelovanjem v raziskavi boste omogočili, da se čim več izve o patronaži in da

bo zgodovina napisana, da ne bo šla v pozabo.

5. Trajanje: Predviden čas trajanja intervjuja je 60 minut.

6. Zaupnost podatkov: Zvočni zapis intervjuja bo shranjen pri avtorju raziskave. Zvočni zapis

bo hranjen pri avtorju 3 leta, nato bo uničen.

7. Prostovoljnost sodelovanja: Odločitev o vključitvi v raziskavi je prostovoljna. Sodelovanje

lahko prekinete na kateri koli točki, brez kakršnihkoli posledic. Ni vam potrebno

odgovoriti na vprašanja na katera ne želite odgovoriti.

8. Končni rezultati: V kolikor želite ob koncu raziskave prejeti pisni izvod, mi prosim to

sporočite na telefonsko številko 031 865 052.

9. Objava slik in gradiva: Dovoljujem objavo slik ali drugega gradiva pri čemer DOVOLIM /

NEDOVOLIM razkriti svoje identitete.

Če se strinjate s sodelovanjem v raziskavi in z zgoraj navedenimi informacijami, prosim na spodnje

črte zapišite vaše ime in priimek, datum in se podpišite.

Ime in priimek sodelujočega: Podpis: Datum:

Ime in priimek osebe, ki je pridobila

soglasje:

Podpis: Datum:

1 Vzorec pripravil Prosen Mirko, ver. 1.0/2013

Date post:	04-Nov-2020
Category:	Documents
Upload:	others
View:	2 times
Download:	0 times

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJUuniverza na primorskem fakulteta za vede o zdravju...

Documents